Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

RAW ali JPEG v tisku / Branje za vse, ki bi radi sodelovali v tisku

Avtor:Matjaž Intihar
22.07.2008 17:24
Stran:

Fotografi smo strokovnjaki vseh področij

Od takrat, ko sem se tudi sam s svojimi zapisi in predavanji izpostavil množici, se ne morem načuditi dejstvom, da smo Slovenci poznavalci vsega, česar se v določenem, čeprav poznem času, le bežno dotaknemo. Ko samo slišimo razlago ali primemo v roke določene tehnike, že poznamo vse, kar na svetu obstaja. Smo poznavalci na kvadrat in vsi nas poslušajo. Če imajo pisci - predavatelji še prepoznavno ime, besede za marsikoga kaj hitro postanejo povsem verodostojne. In nič drugače ni v fotografiji, tj. med nami fotografi. Tudi sam sem šele zadnja leta ugotovil, da se je pametno držati in z vso svojo avtoriteto predstavljati samo tisto, kar resnično obvladaš tako iz teoretičnega kot praktičnega dela, in še to samo področja, ki jih stalno nadgrajuješ s spoznavanjem novih in novih novosti. Za drugo, ne dovolj znano, področje pa je bolje poiskati strokovnjaka, ki ga obvlada, in ga v revijah, spletu ali na predavanjih predstavi znanja željnim. Vendar te proces gre in bo šel tudi v fotografiji počasi naprej, saj so fotografi med zadnjimi spoznali digitalizacijo slike, večina pa šele spoznava, da je danes fotografija povsem v kolesu celotne informatike in jo moramo tako tudi dojemati. Tako fotograf spoznava novo in novo, predvsem z računalniki in s programi povezano znanje, ki ga kaj hitro spozna samo delno in nato predstavlja na napačen način. Danes fotografi spoznavajo že dolgo odkrito in znano. Datotečne formate in njihove možnosti izpisa. In kot predvideno. Kar večina fotografov še spoznala ni in smo v grafiki v pripravi tiska poznali že desetletja, nekateri danes datotečne formate in digitalne vrednosti razlagajo na svoj povsem laičen način kot edino pravo resnico. In kar se danes iz fotografskih ust predstavlja napačno v digitalni tehniki, se prav tako napačno predstavlja drugim profilom, ki delujejo v informatiki, in to celo o procesu, v katerem fotografi nikoli niso delovali. Mislim na poprodukcijo, tj. obdelavo fotografovega izdelka, pa naj gre za obdelavo za tisk s filma, pri kateri večina fotografov nikoli ni sodelovala, ali pa za današnjo obdelavo iz digitalne datoteke, ki jo večina šele spoznava. V vsaj tridesetih letih digitalizacije slike je bila prevreta že vsa količina vode, ki teče med njenim spoznavanjem. In danes se dogaja to, da nekateri fotografi z vso avtoriteto predstavljajo tisto, kar le zelo redki med njimi dobro poznajo. Tako smo deležni pravih disertacij o RAW-zapisih (članek - Kaj je RAW), pravilnosti uporabe digitalne datoteke za grafični tisk ali tisk s tiskalnikom in drugih možnostih izpisa. In ker si nekateri fotografi dovolijo na ves glas vstopiti v digitalne datoteke in njihove podrobnosti, je treba končno predstaviti že desetletja znana merila. Le tako se lahko pravilno razumemo. Seveda pa brez referenc in poznavanja tehnologije ne gre. In da bi pravilno razumeli digitalni zapis in možnosti izpisa, sem se odločil, da fotografom, ki skozi velika vrata vstopajo v svet izpisa slike, napišem odgovor na nekatere napačne teze, lahko celo rečem zavajanja. Jih bo vsaj mogoče kdaj drugič kdo povprašal, s čim lahko podkrepijo omenjene teze.


Je res tako drastična razlika v kakovosti zapisa RAW in JPEG, da slednji ni zadovoljiv za revije? (V tehniki tiska "CMYK" so razlike še krepko manj opazne kot preko zaslonov "RGB")

Moje videnje problema

Že leta v zapisih in na predavanjih ugotavljam, da se nekateri miselno še danes ne morejo ločiti od filma, čeprav je bil v naprednih tehnoloških industrijskih procesih že v 90. zamenjan za digitalno tehniko zapisa. Tako pa še danes lahko slišimo in beremo o nostalgiji za filmom, o tem, kako prekaša digitalni zapis in da je digitalni zapis s fotokamero komaj zadovoljiv za resen izpis, na koncu pa še fotografsko razlago, kako je treba delovati v tehnologiji tiska, torej v tehnologiji, ki je že več kot 30 let v digitalizaciji slike in s katero se prav toliko časa istim fotografom obdelujejo njihovi posnetki. Danes lahko prav te fotografe, ki tehnologije tiska kaj več od čistih osnov niti ne poznajo, poslušate in berete, kako v njej pravilno delovati. In kar je moteče, svoj za zdaj še zelo ozki pogled na novo tehnologijo in njeno komaj zadovoljivo poznavanje razlagajo kot edino resnico. Mene kot tistega, ki je že 32 let v tehnologiji tiska in digitalizacije slike, to zelo moti. Čeprav sem močno delujoč v fotografiji še leto več, pa se nimam v celoti za kompetentnega razlagati skrivnosti posebnih fotografskih tem. Za to so pristojni tisti, ki se v določenih fotografskih temah dnevno preizkušajo. Ti pa enako ne morejo delovati nasprotno oziroma še toliko manj, saj to nasprotno tehnologijo komaj spoznavajo.


Tudi pri tem motivu v tiskovini ne opazimo nobene večje razlike med RAW in JPEG datoteko. Je pa bolje opazna v barvnem spektru. Tu nam pomoč teorije pove, da bo pri močnejši obdelavi RAW datoteka v prednosti. Če pa smo pravilno osvetlili posnetek, RAW datoteka v tem primeru niti ni potrebna. (V tehniki tiska "CMYK" so razlike še krepko manj opazne kot preko zaslonov "RGB")

Zakaj sem sploh lahko kritičen do današnjih fotografskih razlag o digitalnem zapisu?

Prvi, ki so bolj množično poslušali moja predavanja o digitalni fotografiji, so bili že pred 12 leti fotoklubi. Toda takrat dejstva, da je fotografija za današnje poglede nadpovprečno obdelana, niti razumeli niso in fotografije, pri katerih je danes vsakomur jasno, da so digitalno obdelane, so požele (povsem razumljivo za tisti čas) vprašanja, po katerem tehnološkem postopku prek filtrov in kemikalij sem prišel do določenih rezultatov. Nihče iz njihovih vrst še ni poznal možnosti skeniranja, obdelave slike in izpisa z velikimi sublimacijskimi tiskalniki. Prav tako so ti od leta 1996 na Canonovih spomladanskih srečanjih in prvih predavanjih za poklicne fotografe vse do leta 2002 zamahovali z roko - ah, digitalna fotografija, kje je še to.

Prvo močno nestrinjanje in nerazumevanje mojih besed o digitalni tehniki pa je najprej pokazal članek v reviji Moj hobi iz leta 1996 z naslovom Kemija, adijo!.

Sam sem povsem razumel to skeptičnost. Fotografi so poznali samo analogno fotografijo, ki pa je zadnja veja od vojaško-vesoljske tehnologije prek industrije do množic. Tega preprosto niso mogli razumeti, čeprav je digitalizacija slike stara že 40 let. Sam se z njo prek grafike poklicno spoznavam in jo uporabljam že točno 32 let, prek namiznih računalnikov 20 in fotokamere 18 let. Moja prva knjiga, e-Fotografija - osnove digitalne tehnike in praktične izkušnje pri digitalizaciji fotografije, ki je izšla leta 2001, je doživela zanimiv odziv. Med množico predvsem računalniških zanesenjakov, ki so začeli tudi fotografirati, je bila dobro sprejeta in takoj razprodana, prav tako ponatisa v letih 2002 in 2003 (Članek - Revolucija ki prihaja). Profesionalni fotografi, ki so bili še močno v filmu, pa so se takoj in močno negativno obregnili ob stavek Leto 2008, film, kaj je to!.

Kar naenkrat sem bil tisti, ki je v letu 2001 dregnil v osje gnezdo za fotolaborante in fotografe takrat za resne zadeve še edinega zveličavnega filma. Nikakor niso mogli razumeti, da se celo v knjigi predstavlja konec filma, da je digitalizacija že tu in da bo tudi med množice kmalu prišla tehnologija, o kateri so sami komaj kaj slišali. Kot je bilo že omenjeno, smo to tehnologijo v industriji, predvsem grafiki, poznali že desetletja.


V zasičenih tonskih vrednostih osnovnih barv lahko v večji povečavi opazimo drobne detajle, kje JPEG datoteka prične izgubljati. Toda to so že "pipetkarske" razprave o kakovosti zapisa. Če pa posnetek nismo dobro osvetlili in je potrebna večja korektura bi bila razlika bolj opazna v korist RAW zapisa. (V tehniki tiska "CMYK" so razlike še krepko manj opazne kot preko zaslonov "RGB")

 

Stran:
 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com