Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

RAW ali JPEG v tisku / Branje za vse, ki bi radi sodelovali v tisku

Avtor:Matjaž Intihar
22.07.2008 17:24
Stran:

In zakaj ta uvod?

V letu 2008 se še vedno razpravlja o kakovosti digitalne tehnike ali kot leta 2001 v knjigi e-Fotografija (knjiga v PDF-prenesi) v poglavju Film proti tipalu. V tistem letu sta tudi zame za najvišjo zahtevo glede kakovosti film in skeniranje imela še krepko prednost. Že v naslednjem letu (2002) sem v ponatisu knjige to tezo moral zamenjati.

Danes pa poslušam, kako nekateri fotografi postajajo glavni tehnični uredniki časopisov in revij ter razlagajo, kako ima film za njihove potrebe še vedno najvišjo kakovost zapisa in da je digitalni zapis samo delno uporaben, in še to samo, če je v RAW-zapisu. Glede tega, da so uredniki, nimam pripomb, to so si zaslužili na različnih področjih fotografskega dela. Ne razumem pa, da pred širšo, predvsem fotografsko, javnostjo še vedno (celo na skupnih predavanjih) razpredajo o tehniki. Kot je zapisano v naslovu članka, nekateri danes razumejo in lahko razlagajo vse! Včeraj in danes fotografi, ki so predvsem odlični v svojih specializiranih fotografskih žanrih, in ne v sami tehniki, so danes že glavni poznavalci digitalne tehnologije, fotokamer in predvsem obdelave slike za tisk, pa čeprav je še pred tremi, ali morda dvema letoma niso želeli sprejeti (eni še danes ne) in sami digitalne obdelave slike niti kaj dosti ne obvladajo. Tako predstavljajo množicam z vso avtoriteto samo tisto, kar hočejo slišati.


V obeh primerjavah opazimo pravo moč RAW zapisa. Ko močno posežemo v korekturo nam detajli in nežne tonske vrednosti iz JPEG datoteke enostavno izginejo. Še močnejši efekt opazimo v barvni skali, ko nam 8 bitna JPEG datoteka izgubi večino zapisa. Torej, tu je glavna prednost RAW zapisa. Čudno pa je, da prednosti RAW kot "ta zapis je treba vedno uporabljati" razglašajo tudi tisti, ki še vedno trdijo, "pokaži mi svoj diapozitiv" in bomo videli kakšen fotograf si. JPEG je naš diapozitiv. Če smo posnetek izpeljali tehnično korektno, predvsem ga točno osvetlili, potem nam bo dobro služil za večino tiskovin. Ko pa posegamo v močnejše korekture je RAW datoteka "zakon". Sam večino delujem v JPEG. Ko pa je resna potreba ali želja po več, fotografiram v obeh formatih. In če je kateri posnetek zanimiv za prikaz v večjih formatih, odprem RAW datoteko in posežem v korekture. Vsak ima svoj način dela. Toda ne ga razlagati kot, da je edino pravi.

Nekaj jih gre celo tako daleč, da že vse vedo o delu tehničnega urednika, namesto da bi se posvetili delu urednika fotografije. To sta dva močno različna pojma. Urednik fotografije skrbi za fotografije in njihovo glede na vsebino članka primerno strokovno in izrazno vrednost, tehnični urednik pa skrbi za kakovost prejetega materiala in čim boljšega reproduciranja njemu dostavljenega dela, saj naj bi bil kot oseba dobro seznanjen z grafičnimi ali drugimi tehnološkimi postopki za izpis fotografije. In ker "novodobni" uredniki s temi tehnološkimi procesi kot zgolj fotografi niso seznanjeni, je temu primerna tudi njihova razlaga tega področja.

Pri nas je v domeni uredništva in priprave tiska že vsaj deset let vse zmešano. Sam situacijo fotografije, priprave, uredništva in tehnologije tiska še kako dobro poznam, saj sem najprej deloval v hiši Delo v pripravi za tisk, nato v Papirnici Vevče v preizkusni tiskarni in od leta 1989 v svojem podjetju. Vedno sem imel in še danes imam opravka s fotografi, z uredniki, s tiskom, torej s celotnim procesom od zajema slike do izpisa.

Kako je danes?

Uredniki časopisov in revij postajajo vsi mogoči izobrazbeni profili. Uredniki fotografije so lahko tudi tisti, ki imajo doma "kompakta" za fotografiranje družinskih dogodkov, oziroma je tehnični urednik nekdo, ki ga pri nas sploh ne potrebujemo več. Prav zaradi vse več neprofesionalnosti in nepoznavanja tehnoloških postopkov in priprave sem se že pred leti odločil delno izstopiti iz sveta priprave tiska. Neprimerno pripravljenega dela (glede oblike, člankov, fotografije, korektur) in s tem posledično časovno krepko več dela je vse več.

Da se ve! Tudi revija e-Fotografija razen člankov in nasvetov ni iz fotografskega (fotografije) kot tehničnega merila (postavitev) noben presežek. Vendar je brezplačna in vanjo se lahko vgradi toliko tehničnega znanja, izkušenj in moči, kot se lahko. Marsikdo ne verjame, da poleg večine člankov še sam poskrbim za fotografije, oglase, postavim revijo, pripravim za tisk in uredim vse tiste zadeve, ki so nevidne, a vedno vzamejo čas in živce, kot je razpošiljanje revij, da o plačilih ne govorim. Brez bogatih izkušenj kot fotografa in predvsem grafika ne bi šlo. Če lahko brez težav pišem in predavam o fotografski tehniki in osnovah fotografije ter o računalniški pripravi za tisk, za kar se čutim zadosti usposobljenega, pa nikoli ne predavam več kot o osnovah portretne, reportažne, športne, industrijskeipd. fotografije ali o tem, kako oblikovati revijo ali pa spletno stran.

Ko bo revija (če bo kdaj) tista "prava", plačljiva, bo tudi kakovost besedil, fotografij, oblike in postavitve na krepko višji ravni.

Seveda brez strokovnih sodelavcev, tudi urednika fotografije,nebošlo. V funkciji digitalnega zapisa in njegove obdelave ter priprave slike za izpis pa se po vseh teh letih čutim tudi odgovornega, da tiste "neumnosti", ki letijo iz ust ali tipkovnic različnih fotografov in urednikov, preprosto spravim v red in da se za širši krog pove, kaj je v praksi res in mogoče.

Fotografi kot poznavalci digitalnih datotek in tehnik izpisa

Pred dnevi sem slišal, da so večinoma bolj ali manj izkušeni fotografi poslušali svoje kolege in kolegice, zdaj urednike fotografij nekaterih naših znanih medijev. In uredniki fotografij, med njimi tudi znani fotografi in kritiki, trdijo, da je za njihove revije edino zadovoljiv samo diapozitiv ali RAW-zapis, kajti JPEG, TIFF, EPS ali PDF nikakor ne more biti dober zapis. Oziroma, še dodatna cvetka, digitalni zapis je komaj zdaj (še vedno z veliko njihove skeptičnosti) ujel filmskega, in če že digitalno, potem samo RAW. Sicer vem za večino izmed njih, kje so bili zadnja leta prodora digitalne tehnike in kako so jo sprejemali. To govorijo same zase že prej omenjene trditve. Vse je že znano, saj smo se velikokrat videli na predavanjih in z novodobnimi fotografi opravili že nič koliko podobnih debat v forumu, pa se še kar ponavljajo čudne teze, saj prihajajo novi in novi, ki se morajo na lastnih izkušnjah prepričati o tistem, kar se že desetletja uporablja v praksi.

In kaj se zgodi? Vsi, ki komaj spoznavajo digitalno fotografijo, take pogovore spremljajo in predavateljem zaradi njihovih bogatih fotografskih (ne tehničnih) izkušenj še kako verjamejo. In zaradi neznanja in načela verjamem v povedano se spet vračamo deset let nazaj. Podobno je v primeru trditve čim več milijonov točk je, tem boljše je. Še danes se zaradi začetnega pisanja o digitalni fotografiji v računalniških revijah ta teza pri mnogih kupcih odraža kot golo dejstvo, industrija pa celo na račun kakovosti zapisa to s pridom izkorišča. Fotografski kolegi po predavanjih pridejo k meni in trdijo, kako zdaj vedo iz prve roke, da sta diapozitivni film in RAW-zapis edini možnosti tiskanja naslovnic revij. Kako posplošeno!

 

Stran:
 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com