Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Moja izbira opreme za eksotični fotopotep / Namibija

Avtor:Matjaž Intihar
20.06.2010 13:12
Stran:

Takoj na začetku moram zapisati. Na e-Fotografija eksotične fotopotepe greste lahko vsi, ki imate fotokamero in željo po novem znanju, predvsem pa si na takih poteh želite fotografirati in čim več zabeležiti. Naj bo kompaktna fotokamera ali profesionalna DSLR, za vse je prostor na tej poti in vsi boste lahko ujeli na tisoče novih in drugačnih posnetkov, obenem pa se še marsikaj naučili. Za sopotnike fotografa pa je pomembno samo to, da fotografa pustijo pri njegovem izražanju, mu pomagajo ali pa se sami odpravijo na razpoznavanje okolice. Še vedno pa je bilo na naših fotopotepih tako, da so tudi sopotniki, sopotnice, fotografinje ali fotografa kaj kmalu z veseljem v roko vzeli fotokamero in ob prvih dobrih posnetkih dobili več veselja do fotografije. In seveda, bili odlični modeli in končno imeli kopico čudovitih fotografij za domači fotografski album ter predstavitve kolegicam in kolegom.


Na naših fotopotepih ne manjka tudi fotografiranja zanimivih motivov za družinski fotoalbum. Na svoj račun pridejo prav tisti, ki jim fotografiranje ni v prvem planu in so samo sopotnik, sopotnica fotografa ali fotografinje.

Moja izbira opreme

Ko greš na tako eksotično pot ne smeš razmišljati samo o fotokameri, pomnilnih karticah in baterijah. Sam sem si nabral kar za 10kg opreme. Sem res toliko rabil?


Priprava opreme in poizkus, kako jo spraviti v nahrtnik.

Kot v veliko primerih si vsak sam izbira foto opremo in vse ostale dodatke. Jaz bom podal svoj pristop, ki je povsem specifičen, saj imam možnost opremo si izposoditi in zato ni mišljeno, kot to morate imeti, da lahko greste na tak fotopotep. Brez težav so drugi sopotniki posneli obilo dobrih fotografij tudi z malo boljšimi kompakti. Seveda za svoje potrebe in želje.

Najprej naj omenim foto nahrbtnik. Že za prvi fotopotep na Bali sem si izbral nahrbtnik znamke Kata. Model 3N1-30 sicer kot klasični fotografski nahrbtnik, da bi ga vedno nosil na hrbtu s seboj in v njega večkrat dajal ali jemal opremo ni najboljši. Za ta namen obstaja mnogo boljših. Toda ima 3N1-30 za eksotične fotodelavnice eno, zame pomembno prednost. Je dimenzij, katere sprejemajo vse letalske družbe kot osebno prtljago, v njega gre res neverjetno veliko opreme in kar je tudi pomembno, je kljub 10 in več kg v njem povsem neopazen. Marsikdo je že bil deležen tehtanja svojega foto nahrbtnika, ker jih je na letališču pritegnil zaradi velikosti.

Če je le mogoče s seboj vedno vzamem dve kameri. Nikoli ne veš ali katera odpove poslušnost, je prvi razlog. Drugi, nekako sem vajen na eni uporabljati bolj široke kote, na drugi ozke. Menjava optike mi je prej kot ne odveč in sploh v teh namibijskih pogojih kjer je bilo polno prahu in peska niti ni priporočljiva. Tokrat sem poleg Nikon D3x in D300s, v foto nahrbtnik dodal še objektive 16-35mm f/4, 24-70mm f/2.8, 70-200mm f/2.8 VR II in 2X telekonverter. Zraven še bliskavico SB-900 in IR oddajnik SU-800 za njeno brezžično proženje. Vedno je bila z menoj mala kompaktna zaščitena kamera Pentax Optio W90. V nahrbtnik je šel še računalnik Lenovo X300, ki kljub izredno lahki teži še vedno nudi 13,3 palčnim zaslon. Zelo dobro došlo za prezentacije. In seveda, zakaj sem se odločil s seboj vzeti Lenovo X300? Obljubljajo da ni občutljiv na težke razmere kot je vlaga ali pesek. No prav za pesek sem vedel, da bo moj največji sovražnik in lahko še kako škoduje opremi.

Manjša LED ročna svetilka znamke Led Lenser in naglavna svetilka istega proizvajalca prav tako ne sme manjkati. Največjo svetilko tega proizvajalca smo že s pridom izkoristili v Postojnski jami (Led Lenser X21 ��" sonce v roki). Tokrat sem prave popotnike in domačine na farmah presenečal prav z odličnostjo, svetilnostjo ter nizko porabo energije dveh malih svetilk. V nahrbtniku je ostalo še dovolj prostora za kompaktno fotokamero Pentax Optio W90, satelitski telefon, rezervno baterijo za D300s, mini odbojnik, nekaj osebnih stvari za en dan, če se slučajno osebna prtljaga izgubi in seveda dokumente ter druge malenkosti. Ko sem imel vso to opremo zloženo pred foto nahrbtnikom je bilo kaj videti in seveda samemu sebi sem podal vprašanje ali bom vse to res spravil v njega.

Drugo opremo sem dal v prtljago, ki je šla na letalo. Predvsem vse možne električne kable in polnilce (joj koliko tega se nabere), manjše Vanguard stojalo in ker smo bili doma v gmajni, sem imel s seboj še avtomobilski pretvornik iz 12V na 220V, da sem lahko med vožnjo polnil baterije.

Še enkrat. To je bila pač moja izbira celotne opreme. Vedite, da se da tudi na lažji način fotografsko preživeti v Namibiji ali na kateri izmed drugih od naših fotodelavnic. Vsak po svojih zmožnostih in željah. Se bomo pa pred naslednjim fotopotepom v Namibijo še nekajkrat dobili in se z vsakim pogovorili glede fotoopreme. Kaj izbrati, vzeti s seboj in v kolikšni meri vaša oprema zadostuje za vaš pogled na fotografijo.


Prah in pesek vsepovsod. Svojo opremo bi sigirno bolje čuval, vendar tudi manj fotografiral. In prav v tem preizkusu se je pokazalo koliko lahko Nikon oprema zdrži.

Kako je s fotoopremo na taki eksotični poti?

Namibija, dežela drobnega peska in prahu. Vse to je lahko "smrt" za fotoopremo!

Sam svoje resne fotoopreme niti nimam več. Zadnja fotokamera katero sem si kupil leta 2002 je bila Canon EOS D60. Kadar danes opremo potrebujem si jo izposodim od fotoponudnikov za preizkus in to je to. Vedno nekako razmislim, kaj bi mi v določenih pogojih lahko prišlo prav in predvsem bo delovalo, da bom domov prinesel potrebne fotografije. Po eni plati je tak način izbire opreme najboljša možna rešitev. S seboj vzameš opremo za preizkus in kar bo pač bo. Lastno opremo bi sigurno bolje hranil saj na taki poti se prve sledi nič kaj prijazne uporabe kmalu poznajo. Ko pa prideš domov nikoli ne veš brez servisa kaj in kako je z opremo. Po drugi strani pa je izposojena oprema vedno minus. Če imaš svojo opremo jo do potankosti poznaš. Če opremo vedno menjaš si vse skozi v nekem novem spoznavanju le te, predvsem pa veš, da si nekje vedno omejen. Svojo opremo si kupiš za svoj način dela. Izposojena ni nujno, da bo to nudila.

Zaradi specifičnih pogojev sem pred leti s seboj na daljše potovanje vzel Olympus sistem (članek; Fotografija in turizem). Nudil mi je največjo možno kompaktnost in majhno težo za kar najbolj široko uporabniško vrednost. Res, ni bila slaba odločitev. Le agencije katerim sem moral pošiljati slike so bile krepko v dvomih zaradi tistih samo 10M točk. No nekako sem se izvil z goljufanjem pri interpolaciji in samih EXIF podatkov o kameri. Če ste brali prve revije in knjigo e-Fotografija potem se še spomnite zapisa. »Kdor v digitalni tehniki bolje goljufa, boljši je!«

Na eksotično fotodelavnico Bali sem že dvakrat vzel Canon opremo (članek; Bali - e-Fotografija fotopotep). Ravno takrat sta ven prišli dve novi kameri, EOS 7D (test) in EOS 550D (prvo mnenje). Ob polno formatni EOS 5D MkII (prvo mnenje) sta veliko pokazali in ni mi bilo žal.

Za Namibijo sem se odločil preizkusiti Nikon opremo. Nikon D3x (prvo mnenje) (test v posebnih pogojih) sem premalo uporabljal za kakšen resen opis, saj kaj čem s tako kamero skakati dan, dva po Ljubljani in pisati test. Nikon D300s (test) sem že dodobra preizkusil in opisal, vendar mi je bila kot druga kamera še kako dobrodošla zaradi videa. V celoti gledano zopet dobra odločitev glede izbire opreme. Ampak v podrobnostih nikoli ni vse tako kot bi si želel. Še enkrat več sem spoznal, da pri vsakem proizvajalcu vedno nekaj manjka. Malenkosti, a ti grenijo življenje kot preizkuševalcu opreme. Če uporabljaš eno svojo opremo se njej prilagodiš. Če poznaš in uporabljaš širšo paleto kamer, pa te pri vsaki nekaj moti. O tam je to pa to. No tu je to pa to. Tako si večno nezadovoljen in razlagaš firmam svoja opažanja, da ti naj že ponudijo več. A že vem, tudi z novostmi kmalu ne bom več zadovoljen.


Nikon oprema, ki je šla z menoj na pot.

Nikon D3x, D300s, objektivi in bliskavica

Oprema, ki se je tudi v Namibiji izkazala z vso svojo robustnostjo in visoko uporabniško vrednostjo. Odlično zaščitena ohišja obeh kamer D3x (test 1 ��" test 2) in D300s (DIWA test) sta mi omogočala, da sem imel fotokameri vedno nekje pri roki. Po navadi na tleh med pohodniškimi čevlji v avtu, kjer je vedno bilo veliko peska, kaj šele prahu. Kar na začetku bom zapisal. Ko sem prišel na Nikon predstavništvo po želeno opremo, so pogledali kako je s prahom na tipalu in D3x kar temeljito očistili. Lahko pa zapišem, da sem domov iz Namibije prišel z manj prahu na tipalu, kot sem ga dobil ob prevzemu očiščene fotokamere. Torej prva ugotovitev, samo čiščenje tipala pri D3x še kako dobro deluje. S seboj v Namibijo sem tudi vzel čistilni čopič za tipala, vendar mi ga na srečo ni bilo treba uporabljati.

Nikon D3x sem uporabljal predvsem z objektivom 24-70mm f/2,8 in občasno s 16-35mm f/4. Enostavno sem želel pokrajino snemati z več kot tistih zame skromnih 12M točk katere nudi D300s. Na tej »crop« kameri sem uporabljal 70-200mm f/2,8 VR II. Tako sem imel na D300s zadovoljivo ozek kot zajema. Vendar pa sem imel s tem eno pomanjkljivost. D3x ne omogoča video zapis, D300s pa. In ker sem imel na D300s večji del potovanja ozki kot, sem le občasno s to kamero kaj posnel v video zapisu. Prav pogrešal sem na polno formatni D3x video zapis. Pač meni video zapis še kako pride prav za same predstavitve naših tečajev in fotopotepov.

Obe kameri sta pokazali odlično robustnost in zaščitenost ohišja. Res, nisem jih šparal. Kameri sem brez vsakega razmišljanja postavil v pesek ali prašno cesto, če me je katera pri delu motila. Marsikdaj sta se udarili med seboj, se tri tedne tresli na tleh avtomobila na nič kaj prijaznih makadamskih cestah in bili izpostavljeni še drugim nevšečnostim. Predvsem pa, z obema kamerama sem naredil cca. 10.000 posnetkov. Delovali sta kot stroj, kar se od njiju tudi pričakuje, vendar pa marsikdaj ni vse tako samoumevno. S kamerami si moraš biti povsem na ti in vedeti, ter upoštevati, da se lahko tudi kaj zgodi!


V profesionalnem delu težko razmišljaš o tem kako boš hranil opremo. Z boljšo si pač lahko privoščiš več.

Kot sem že zapisal v preizkusu kamere Nikon D300s, me je zopet motil pri obeh tisti spodnji gumb ob objektivu, s katerim spreminjamo načine ostrenja. Kadar sem imel kamero v naročju v avtomobilu ali helikopterju, se mi je zaradi nerodno postavljenega gumba nastavitev kaj rado spremenila in ob hitri potrebi po zajemu motiva sem včasih imel težave. Namesto ostrenja z zaklenitvijo, sem dobil kontinuirani način in spremembo fokusa ob rekompoziciji.

Vendar razen pri omejitvi z video, ker je bil samo na eni kameri in tem nerodnim gumbom s kamerama nisem imel nobenih posebnih težav. Čudovito sta delovali. No, da ne bo kdo rekel, da samo hvalim robustnost. Pri D3x se mi prav pri Himbah zgodilo, da je prenehal delovati gumb za prikaz slike na zaslonu. Pa tako radi so se gledali po posnetku! Ampak po dveh treh dneh je spet začel delovati. Puščavski pesek je najbrž delal težave, dokler se ni sam odstranil od stalnega pritiskanja.
Enkrat se pa mi je zgodilo, da sem ostal brez zanimivih trenutkov. V vasi Epupa, kjer so na angolski meji zanimivi slapovi, so zaradi velike količine vode, ki pada v globino in posledično močnega pršenja nastale čudovite mavrice. Jutranja nizka svetloba po sončnem vzhodu je za nekaj deset sekund pričarala čudovite mavrične barve na dvigujočih pršečih kapljicah. No jaz sem jih samo videl skozi iskalo, ostal pa s samo petimi črnimi posnetki.


Epupa. Zanimivi slapovi in motivi.

Medtem ko je svetloba pričarala enkratne mavrice in sem po drugem posnetku pogledal na zaslon kako izgledajo, je v glavi začel delovati računalnik. Kaj je pokrovček na objektivu? Ne saj sem videl skozi iskalo. Je šel zaklop? Ne, pa saj je lepo škljocnil? Imam napačne nastavitve? Dam hitro kar na P in škljoc, škljoc. Spet temni sliki. Sončna svetloba že prihaja pod drugačnim kotom in mavrice počasi izginjajo. Pogledam EXIF ob črni sliki in manjkajo podatki. Na hitro malo razmajem objektiv 70-200mm f/2,8 VR II in še en škljoc. Zopet črno in mavrice so začele bledeti tam nad mogočnimi slapovi. Vedel sem kaj me je doletelo. Slab kontakt med objektivom in ohišjem kamere. Ugasnem kamero, odstranim objektiv, malo obrišem kontakte, škljoc v veje palm in slika na zaslonu je tu! Pač se zgodi! Moja napaka. Na naslednjih fotopotepih bom večkrat svetoval sebi in drugim. Pred ali po fotografiranju ali ob menjavi objektiva očistite nastavek za objektiv in kontakte. Prah in pesek sta naša sovražnika.


Nikon bliskovni sistem, je odlično deloval in pokazal zakaj je najboljši.

Tisti, ki več delamo z bliskavicami vemo, da ima Nikon odlično rešeno merjenje svetlobe tudi v teh pogojih. Prav veselje je pogledati fotografije motivov, ki so bili samo doosvetljeni z bliskavico ali pa tiste slike posnete v celoti s svetlobo bliskavice. S sebo sem vzel najnovejšo bliskavico Nikon Speedlite SB-900 (test). Temu sistemu res ni kaj očitati, saj zaenkrat boljše konkurenčne alternative ni.


Sončni zahod in svetloba bliskavice.

Še ena iz prakse. Predvsem v nizkem položaju sonca sem ponavljal posnetke ob uporabi bliskavice in njenega proženja s pomočjo IR brezvrvičnega prožilca SU-800 (test). V tem položaju sončne svetlobe sem moral ne malokrat spremeniti kot kamere s SU-800 ali sprejemnik bliskavice. No v teh primerih vsaj nisem ostal brez posnetka. Le živi motivi so se morali žal večkrat nastaviti. Ergo, bolje je imeti v teh primerih radijski prožilec.

Še ena zanimivost, oziroma kar vprašanje za prihodnost. Ali bom moral s sabo naslednjič jemati dve bliskavici? Prvič sem doživel pregrevanje le te, pa za moje pojmovanje delovanja z bliskavico niti fotografiral nisem preveč. SB-900 mi je preprosto nehala delovati, ko najmanj pričakuješ. Na zaslonu bliskavice sem zagledal ikono za temperaturo. Ker navodila niti niso moja strast sem bil nad ikono in opozorilom ne malo presenečen.
Upam, da pregrevanje samo zdaj ne bo trend proizvajalcev. Potem bom še sam začel verjeti v teorijo japonske foto zarote, katero vam zadnja leta predstavljam.


Precej nemogoči pogoji za opremo in marsikaterega izletnika. Toda, če poznaš opremo in njene zmožnosti veš, do kje jo lahko puščaš glede ekstremnih razmer.

Objektivi Nikkor 16-35mm f/4, 24-70mm f/2.8 in 70-200mm f/2.8, so odlično delovali. Pomembno pa je, da v njih ni prišlo toliko peska ali prahu, da ne bi z njimi deloval. Torej so dobro zaščiteni. Ob izbiri optike za Namibijo nisem dal poudarek na fotografiranje živali in s tem daljše goriščnice. Poudarek je bil predvsem na sami velikosti in teži. Foto nahrbtnik ni razširljiva gumasta škatla, niti moja rama kovinski obešalnik. Odrekel sem se objektivu Nikkor 200-400mm f/4 in raje vzel 70-200mm f/2,8 VR II, ki mi ob drugih motivih več nudi, s konverterjem, pa bi lahko dodal izgubljene mm. Seveda na račun kakovosti slike. Toda kot že opisano, drugi motivi so mi bili bolj pomembni, živali pa sem poizkusil fotografirati od blizu.

Da zaključim z izpovedjo o dveh glavnih kamerah. O uspešnem delovanju obeh kamer D3x in D300s, objektivov in bliskavice v res posebnih pogojih ni treba veliko pisati. Fotografije povedo veliko več. Tistih par slabih trenutkov pa je treba opisati saj fotografij ni oziroma, če je bilo možno sem jih ponovil. Toda gledano kot uporabniška vrednost opreme v celoti, se nad njo ni kaj pritoževati. Za slabe kontakte in da sem ostal brez slik mavrice nad slapovi sem kriv sam, ker kamere nisem očistil. V primeru IR proženja pa sem se pač izogibal direktnemu nizkemu soncu ali kako drugače obrnil bliskavico ali premaknil model. Glede bliskavice SB-900 in njenega pregrevanja pa čakam Nikon inženirje na letošnji Photokini.
Na naslednji strani pa o ostali opremi!

 

Stran:
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com