Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Z Nikonom na pot: prijazna izpoved lastnika Canona

03.03.2011 15:07
Zvone Šeruga
Minimum za resno delo na poti: eno ohišje, dva objektiva

Da ne bo pomote: iz Canonovega tabora sem! Začelo se je sicer pred skoraj štirimi desetletji z Beiretto in se zatem nadaljevalo prek Zorkija in Zenita vse to Praktice CCL ��" ampak v resnici sem se počutil povsem zaresnega fotografa šele, ko sem si kot bruc lahko privoščil svojega prvega Canona. Ki jih je bilo potem še ... uf, kdo bi vedel, koliko ��" a vedno in povsod seveda Canoni. Bil sem pač iz tistega plemena in one druge, s Pentaxi in Olympusi, smo imeli skorajda pravico gledati zviška.
Z Nikoni je bilo pa malo drugače. Skozi vso tisto dolgo zgodovino analogne fotografije so veljali ... nekako ... no ja, mogoče za bolj profesionalne. A gotovo ne boljše, kje pa! ��" ponos nam tovrstnih ponižanj pač ni dopuščal! In Canon jih je začel nekje na pol poti spodnašati s svojo paleto EF objektivov (sploh tista profesionalna serija dolgih belih kanonov je na vse več športnih prireditvah prav lepo štrlela iz množice) in ja, mi canonovci smo postajali sčasoma prav od hudiča. Da ne govorimo o zlatih časih digitalizacije, ko pa nam je končno uspel veliki met in smo v velikem slogu prehiteli sovraga in spotoma odkrili stabilizator slike, ultra hitro ostrenje in gotovo še marsikaj ...

In tako dalje in tako naprej ��" a v resnici smo vsi in ves čas vedeli, da sta seveda obe znamki vrhunski. Da gre bolj za občutek pripadnosti in neškodljive zafrkancije. In da morebitna prednost enega tabora le redkokdaj traja več kot nekaj mesecev, pač do novega modela pri konkurenci. Vsekakor daleč premalo, da bi kdorkoli pameten menjaval celoten sistem s kupom objektivov, bliskavic, kablov in kaj vem česa še.
In tako Nikona v vseh teh petintridesetih letih skorajda nikoli nisem držal v rokah. A v tem času očitno le dovolj dozorel, da končno in bolj konkretno pogledam čez planke. Ideja je zrasla kar sama od sebe, ko sva pred meseci ob drugem špricerju ždela z Matjažem, velikim gazdo te revije. In govorila o Borneu, kamor odhajam čez par dni. Ta čas, ko se bo on s skupino fotografov mučil na Baliju, ubogi.
Matjaž, kaj če bi ti spotoma naredil kakšen test opreme? sem se mu ponujal.
V redu, je rekel. A bi vzel tanovo šestdesetko?
Mislil je seveda Canon EOS 60D. Jaz pa sem imel nekaj bistveno bolj napetega v mislih. Tako rekoč diverzantskega, saj je lani on po Namibiji dobesedno mučil 10kg Nikon opreme. Zdaj iz prve roke lahko povem koliko ta oprema zdrži.
Poskusil bi Nikona, res me zanima, kako je z njim, sem rekel. Canonov človek z Nikonom skozi džungle Bornea ��" a ne bi bilo to nekaj??
Naročila sva še eno rundo in tudi Matjažu se je zdelo, da bi to pa res bilo nekaj! In na Nikonu tudi niso imeli nič proti. Nasprotno: za »sovražni« tabor so bili neverjetno v redu. Borneo? so rekli. Aha, to je Indonezija, džungla, veliko vlage in dežja. Kaj profi bi bilo smiselnega, mogoče trojka.
A sem se odločno uprl. Na četrt se sicer imam za profesionalca, fotografija me pač pomaga preživljati. A tudi pri Canonu še v življenju nisem imel enke. Tistega tahudega, profi fotoaparata. Zakaj ne?


Z barko in lokalno ekipo skozi džunglo in med orangutane

Lažji, cenejši in dobri
Ker sem bolj kot fotograf pač popotnik. Ki nosi večino časa vso svojo lastnino v nahrbtniku ali jo vozi na motorju. Pustimo ceno profesionalne opreme ob strani, včasih je bolj pomembna vsaka deka teže. In tista druga ali celo tretja linija fotoaparatov od zgoraj navzdol ponuja (skoraj) praviloma več ��" za manj. In zadeve delujejo, vraga in pol delam z njimi, a ne pomnim, da bi mi fotoaparat kdaj na poti odpovedal. Videokamere da ��" vsaj pred desetletjem in več, danes je bistveno bolje ��" fotoaparati pa nikoli.
In zatorej težke trojke s še težjimi profi objektivi celo za denar ne bi nosil s sabo ��" kaj šele zastonj!
Še enega pravila se držim: vzemi najnovejše in najboljše, kar si še lahko privoščiš in nosiš.
Tudi Japonci se na starih napakah marsičesa naučijo. In tako je postal izbor dokaj enostaven: Nikon D7000. Najnovejši ��" to je bilo sredi lanskega novembra. Tako nov, da sem še eno rezervno baterijo (ki je v Ljubljani ni bilo) med poldnevnim postankom iskal po celem Singapurju, trgovci v slavnem mestu biznisa pa so hoteli v živo videti zadnji Nikonov izdelek.
Sedemtisočka torej ��" plus dva objektiva. Fotooprema je na potovanju vedno kompromis med težo in kvaliteto in težki teleobjektivi z optiko f/2,8 razen za zakrknjene profesionalce pač odpadejo. In danes v resnici sploh niso več zares pomembni. Visoke občutljivosti tipal z vse manj šuma dodajo za nekaj zaslonk svetlobe ��" v primerjavi z nekdanjimi 400 ASA filmi ��" ne da bi to na kvaliteti slike sploh opazili. Zelo pa občutiš, če nosiš en mesec na hrbtu 1.5 kg težek objektiv 70 ��" 200/2,8. Namesto 800 gramskega 70 ��" 200/4. Vsaj v Canonovemu primeru oba profesionalna in s povsem enakovredno kakovostjo slike. Pri Nikonu sem se odločil za povsem svež primerek, ki je šele prišel na tržišče. 28 ��" 300/3,5 ��" 5,6 VR. S stabilizatorjem slike, to vsekakor ��" malo daljših objektivov brez tega ne kupujem več. S faktorjem povečave 1,5 to pomeni 42 ��" 450 mm v leica formatu ��" milina! A nujen je še širokokotni objektiv. In to je bil 16 ��" 85 mm. Če bi ponovno izbiral, bi na široki strani raje vzel 10 ��" 20 mm ali nekaj podobnega.
Zakaj? Ker se je 28 ��" 300 izkazal za čudovit zum, ki je pokril okoli 90 % mojih potreb. Širokokotno verzijo sem rabil res le občasno, v stisnjenih prostorih. Takrat pa bi mi nekaj več širine zelo prav prišlo.


V parku Tanjung Puting živijo »nekdanji jetniki« s povsem divjimi orangutani

Za en satelit navodil
In tako sem krenil na pot. Mesec dni sem lazil prek Kalimantana, indonezijskega dela Bornea, zadnjih pet dni pa preživel na sosednjemu Sulavesiju. Tretji največji otok na svetu, velik za 40 Slovenij, je ovit okoli ekvatorja in prekrit s pragozdovi, ki pa jih pridno in izdatno izsekavajo. A tokrat ne bomo o tem - raje o Borneu in eksotiki njegove drugačnosti.


Akrobata visoko med vejami

Še prej pa nekaj malega o fotografiji
Aha, Nikon ... realen sem in brez hudih izpadov ljubosumja me je nova (začasna) pridobitev navdušila. A da ne bo pomote: prav tako me je navdušila takrat sveža Canonova sedmica pred meseci v Namibiji. Japonci pač delajo noro dobre stvari, o katerih največji optimisti še pred desetletjem nismo upali niti sanjati. Danes so tukaj, dosegljive vsem. Z navodili za uporabo na 240 straneh! Možnosti nastavitev v menijih dovolj za upravljanje malo večjega satelita; človek se vpraša, ali je vse to sploh še smiselno ��" in to se vztrajno sprašujem že zadnjih nekaj let! A le dobro uro sem prebil z mojstrom za nikone in (več ali vse) mi je bilo jasno. Ne, za preklop med sistemoma ni potrebno narediti doktorata. A nikar se ne trudite, da bi dojeli vse globine in vse možnosti, ki jih današnje tehnologije nudijo. Avtomatika in razumevanje osnov ročnih nastavitev so povsem dovolj za vsa amaterska opravila in za veliko večino profesionalnih potreb. Ostalo je za specialiste. In ne dopustite, da bi vam stvari, ki jih ne razumete ��" in vam dajo vedno znova vedeti, kakšen butl da ste! ��" onemogočile delo in zagrenile življenje.
Predvsem pa ta zapis ni mišljen kot nek zaresen test foto opreme ��" za to obstajajo bisteno bolj usposobljeni ljudje in mediji, hkrati pa vem, da prav zdaj gazda Matjaž besno testira prav taisto sedemtisočko za to številko e-Fotografije!
Te strani naj bodo torej bolj kombinacija fotografskih razmišljanj s potopisom.


Ni heca ��" orangutani so osemkrat močnejši od ljudi

Video za dobre živce
Prvo druženje z Nikonom me je torej prav prijazno radostilo. Ponudil mi je (več ali manj) vse, česar sem vajen pri Canonu, morebitne minuse na eni strani pa je pošteno nadomestil s plusi na drugi. Navdušil me je objektiv 28 ��" 300 mm VR. Kvalitetna slika, primerna tudi za konkretne povečave (mu pa gotovo ne bi zameril hitrejšega avtofokusa) in škoda se mi zdi, da ima Canon taistega le v profesionalni izvedbi ��" gotovo primerno kvalitetnejšega, a dvakrat težjega in štirikrat dražjega. Baterija je bila neuničljiva, pri tisoč in več posnetkih se očitno šele dobro ogreje (nikoli je nisem uspel do konca izprazniti), osvetlitve brezhibne, šumi pri višjih občutljivostih zelo lepo kontrolirani. Celo mala vgrajena bliskavica obvlada pri 3200 ISO in nekaj ročnih nastavitvah tudi zelo konkretne in velike prostore. Kar se je izkazalo pri fotografiranju celonočne šamanske ceremonija v plemenski vasi. Čeprav toplo priporočam v še tako osnovni opremi močnejšo dodatno bliskavico, ki jo novejši aparati seveda prožijo na daljavo in nasploh krasno poskrbijo za popolnost posnetka. Imel sem jo s sabo, a očitno že zelo utrujen testni primerek, ki je ob prvi priliki izdihnil svojo zjagano dušo. Škoda, a mu ne zamerim zares, življenje mu v neštetih rokah pred mano očitno ni bilo lahko. Nikon D7000 ponuja tudi možnost video snemanja v full HD formatu. Kar seveda pomeni vrhunsko sliko, to danes pač ni več problem. In nekajkrat sem se celo mučil s snemanjem.
A če sem iskren: vse skupaj je silno nerodno in ne ravno prijazno človeku s švohotnimi živci. Primerno za profesionalce s stativi in snemalno knjigo, kjer je za vsak kader dovolj časa, pa še petkrat ga bodo ponovili. In seveda počasi ter na roke ostrili. Aparat se sicer pohvali s sprotnim avtomatskim fokusiranjem, a tu bosta potrebni še vsaj dve generaciji novih modelov, da bo zadeva res tekla uporabno tekoče, kot smo vajeni pri video kamerah. Ali v malih kompaktnih fotoaparatih z video možnostmi, kjer je zaradi specifičnosti nezrcalnega snemanja vse skupaj bistveno lažje in uporabniku prijazno. Tukaj lahko omenim: vedno v žepu pa je bilo z mano tudi kompaktno Sonyjevo čudo: DSC-HX5V ... in kateri sovražnik človeštva si pri Japoncih izmišljuje ta imena?? A vseeno: v velikosti malo večjega telefona dobite krasen fotoaparat z desetkratnim zumom (25 ��" 250 mm, široki del je zlata vreden), čudovito ostro sliko in povsem uporabno Full HD kamero. In še marsikaj ��" se mi zdi, da mu manjkata kvečjemu še vodomet in kletka s kanarčkom. S čistim užitkom priporočim.
A vrnimo se k Nikonu. Ob vseh (manjših ali skoraj zanemarljivih) plusih in minusih se na koncu seveda postavi vprašanje: je bil Nikon na tej poti dovolj prepričljiv, da bi bil pripravljen zamenjati tabor in celotno opremo?


Prijaznost matere in otroka

Menjava sistema? Ne za pametne
No ja, gotovo to občasno kdo tudi postori. A jaz gotovo ne bom in res se mi ne zdi potrebno. Ne, ker bi bil en sistem boljši od drugega, temveč ��" ponovno! ��" ker sta oba vrhunska. Vse ostalo pa so komajda pomembne podrobnosti.
Vsekakor premalo, da bi za drobiž razprodajal kup starih in zelo uporabnih objektivov in za velike denarje kupoval nove, enako tako uporabne.
In celo tistim, ki se prvič odločate za tabor, ne morem pomagati. Čeprav ... dobro, desetletja pripadnosti enemu plemenu pa tudi nekaj pomenijo ��" jasno, da smo canonovci brez debate vsaj lepši od onih drugih. To pa zagotovo! He he.
In s tem debato raje zaključim in povem kaj več o samem potovanju.


Na divjih diamantnih poljih v Martapuri

Res, kako je bilo?
Krasno, to že lahko zatrdim ��" a če moram to besedo vsaj malo bolj razložiti, bi ji dodal pridevnik: odmaknjeno. Na Borneu sem namreč pogosto dobil občutek, da sem nekje na Tajskem ali na Baliju pred petdeset in več leti, ko turisti sploh še niso vedeli za lepote tistih krajev. Otok še čaka na popolno odkritje.
In morda so prav zato drugačni tudi ljudje. Enkratni pred fotoaparati. Brez poziranja, brez stegovanja rok, brez grdih pogledov ali vsaj neprijaznosti ��" le pristno življenje in na koncu nasmeh sem vedno znova dobival. Fotografski paradiž!
Zelo razvajen popotnik sem in težko me je zares navdušiti. A lep šopek tukajšnjih krajev in srečanj mi bo ostal v spominu na vekov veke amen. Nekaj jih bom omenil.


Iskalec diamantov ��" bo ta mesec dovolj za preživetje?

Diamanti, orangutani in lovci na glave
Diamantna polja v Martapuri, recimo. Kot pretirana kulisa filma z Indiana Jonesom v glavni vlogi. Izčrpani obrazi, jame, vročina, znoj in blato ter voda do pasu. Vmes pa morda vsakih nekaj dni droben svetlikajoč se kamenček, običajno manjši od pšeničnega zrna. Za ene simbol lepote in ljubezni. Drugim le kruta možnost preživetja.
Orangutani, kot drugo. Rad imam živali, od nekdaj. Ne morem mimo psa, ne da bi ga pobožal. In mimo komarja, ne da bi mu ploskal. A po tistih treh dneh v džungli Tanjung Putinga orangutanov nikoli več ne bom mogel zmerjati z živaljo. Celo z opico ne. Kot ne tako daljna žlahta so mi postali. Bratranci, recimo. Le bolj človeški in simpatični znajo na trenutke biti.
Naprej: ozki rečni prehodi in kanali, ki pomenijo glavne ulice koliščarjem na reki Martapura. A ne gre le za tisto čisto veselje do življenja, ko otroci, zaripli od sreče in smeha, skačejo v umazano rjavo vodo, odrasli pa vedno znova širokih nasmehov mahajo: halo, mister! Pravzaprav ... popravljam, ker prav za to v bistvu gre! Reka, kolibe, čolni in palme ter riževa polja v ozadju so sicer krasna in eksotična kulisa ��" a na koncu gre vedno znova za ljudi. Veliko čudovitih ljudi poznam ��" a Borneo me kljub temu vedno znova razneži. Zelo lahko jih je imeti rad.
In potem ... aha, ponovno reka, Mahakan više na severu. Ozek čoln se prebija skozi pragozdne prehode, nad nami se režijo opice in tam, v plemenskemu naselju lesenih kolib vzdolž reke cela vas nekdanjih lovcev na glave vso noč pleše in poje okoli bolnika. In vrači pripravljajo peteline in prašiče na ritualno smrt, ki bo osrečila duhove in pregnala bolezen. Je nekdanjost lahko še bolj prepričljiva od tega?
Otoček Derawan ... Emma in Lianne, holandski sopotnici za nekaj dni sta gotovo prispevali k lepoti kraja, a tisti koralni grebeni, bele plaže in plavanje med milijoni meduz bi bili celo brez dodatne lepote dokaj blizu popolnosti. Prihodnjič bodo med nami plavale tudi mante, so mi obljubili. Le začasno so menda odšle po svojih ženitnih poteh.
Aha, le še to: in včasih po teden in več nisem videl tujca. Belega obraza. Turista. Zadnjih pet dni na Sulavesiju jih je bilo desetkrat več kot v dobrih treh tednih Bornea.
Temu se reče ekskluzivnost. Biti nekje med prvimi. Ne prvi ��" takih krajev na tem svetu žal ni več. A tudi med prvimi šteje.
In to je za tokrat vse, vsaj z besedami. Naj ostalo nakažejo fotografije.


Dragocena zrnca se skrivajo v ogromnih kupih peska


Čoln je običajno prevozno sredstvo v gozdno notranjost otoka


Večer v vasi ob reki


Mlada mamica v kolibi


Reke so transportne poti. In tržnice.


Bogata večerja iz reke Mahakan


Mlada lepota v plemenski vasi


Smeh in pozdravljanje je večni spremljevalec bornejskega potovanja


Zdravo življenje v dajaški vasi sredi džungle


Ples vaških šamanov, ki zdravijo bolnika


Dodatna lepota na tropski plaži otoka Deravan


Nad koralnimi grebeni


Gorata notranjost otoka se skriva v dežju.

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com