Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Vzdržlivost fotografske opreme

30.11.2005 13:15

Fotografske tegobe

Oskar Karel Dolenc

Posebni problemi v fotografiji in teh ni malo, redkokdaj prestrašijo resne fotografe; ravno obratno, nemalokrat so dodatna vzpodbuda za dobro fotografijo. To je izziv, ki žene v preskušanje meja lastnih sposobnosti in meja vzdržljivosti fotografske opreme.

Posnetek, ki je za poklicnega fotografa že rutina, lahko postane za amaterja prava pustolovščina. Določeni problemi pa povzročajo glavobole vsem fotografom po vrsti, amaterjem in profesionalcem. Eden takih so izjemni vremenski pogoji v naravi. V bičajočem dežju ali pod žgočim soncem je še posebno težko zaščititi fotografsko opremo; objektiv, kamero, vse kontakte, da o kartici ne govorimo. Dobri posnetki v takih pogojih pa so poglavje za sebe. K eksotičnim izkušnjam štejejo še prah, ogenj, izbruhi vulkanov ali zahrbtne glivice, ki v tropih napadejo vso opremo.

Poleg tehničnih težav, ki pa jih lahko predvidimo v različnih situacijah in jih odpravimo z raznimi že znanimi pripomočki, so to najbolj nevšečni problemi. Rešimo jih lahko samo z opiranjem na izkušnje in znanje svetovno znanih fotografov, ki se stalno ali vsaj zelo pogosto spopadajo z njimi. Da na vaših počitniških potovanjih v razne konce sveta z različnimi klimatskimi pogoji ne bi imeli tovrstnih težav, sem zbral nekaj takih izkušenj, ter dodal še nekaj svojih.

Narava je pogosto kriva, da fotografije na koncu niso takšne, kot si jih je fotograf  zaželel. Največkrat nastopijo svetlobni problemi, problemi velikih kontrastov in različnega okolja. O tem smo že precej govorili. Tudi o popravkih v takih razmerah sem že pisal. Ne nazadnje sodobni računalniški programi rešijo marsikatero zadrego in na koncu dobimo vsaj nek reportažni zapis, velikokrat pa tudi to ne pomaga, ker na kartici zapisa enostavno ni. Najtežje pa se je spopasti z naravo.

Vročina, vlaga, dež, sneg in mraz; vse to ogroža fotografski material in opremo. Tudi prah, pesek in slan zrak prinašajo skrbi. Določene izjemne vplive opazimo takoj, ker zaklop ne dela, spraznila se je baterija, ali pa ni kontakta; še huje pa je, če je prišlo do kratkega stika. Pri dokumentiranju gradnje predora Karavanke, sem kljub skrbnim pripravam in ustrezni zaščiti, “skuril” dve profesionalni bliskavici. Še huje je če na delih kamere in objektivov opazimo korozijo, ker se  ta lahko pojavi tudi v notranjosti in trajno poškoduje določene dele, ali pa je popravilo zelo drago. Zato se moramo pred potovanjem v določene kraje pozanimati, kakšni so klimatski pogoji, ter se nanje primerno pripraviti.

Vročina je najpogostejši vzrok fotografskih tegob. Na obali ali v puščavi  in praktično povsod, kjer so močni sončni žarki, pride lahko do poškodb objektiva, če ni ustrezno zaščiten. Pri temperaturi zraka 30 stopinj C lahko neposredni sončni žarki segrejejo temno ohišje sodobne kamere do 50 stopinj C ali še več. Kamera, shranjena v predalu avtomobila, lahko doseže celo temperaturo do 65 stopinj C. Vedno, kadar kamera doseže nad 40 stopinj C, lahko dobi zelo resne poškodbe. Mazivo v kameri postane tako tekoče, da steče in zamasti tanke lamele iz katerih sta sestavljena zaklop in zaslonka. Lepilo, s katerim so zlepljene leče v objektivu, se zmehča in leče ne držijo več trdno skupaj. Pri temperaturi nad 50 stopinj C pa v lepilu nastajajo mehurčki. Sledi drago popravilo, ali celo menjava objektiva.

Da bi se izognili takim poškodbam, moramo vedno skrbeti, da  je kamera in druga občutljiva oprema, če je le mogoče, v senci. Zato so primerne fotografske torbe z močnejšimi stenami, ki so ponavadi polnjene s plastično peno in ščitijo pred vročino in udarci.

Profesionalni fotografi prevažajo svojo opremo najraje v aluminijastih kovčkih, ki so ponavadi še vodotesni. Tudi vodotesni nahrbtniki že obstajajo. Kovček naj bo svetel, da odbija čim več sončnih žarkov in s tem tudi toploto. Po tej logiki bi za severne kraje  in sploh nizke temperature priporočil črno različico.

Proti vročini, ki je najhujša pri prevažanju opreme v avtomobilu ali avtobusu, imamo na voljo tudi cenejše-pa še manj opazno-orožje; na primer navadne hladilne torbe iz plastike z različnimi polnili(stiropor, pena). Te torbe s hladilnimi vložki zdržijo normalno temperaturo tudi do 12 ur in več, če jih med potjo ne odpiramo preveč. So dovolj odporne in tudi lahke. Seveda ima tudi dobra izolacija svoje meje, še posebej če torba stoji na soncu. Torba zadrži nizko temperaturo več časa če jo ovijemo še z mokro krpo.

Zdaj, ko imajo tudi avtomobili klimatsko napravo, je seveda prevoz precej bolj enostaven. Vendar nastopijo druge težave. Veliko ljudi se v preveč ohlajenem avtomobilu prehladi. Tudi naša fotografska oprema je močno ohlajena in če takšno vzamemo iz avtomobila, se v hipu orosi. To lahko povzroči lepljenje gibljivih delov objektiva, kar onemogoči nastavljanje ostrine  in drugih elementov. Zato moramo kamero in opremo, kar velja tudi za spominske kartice, postopno ogreti v fotografski torbi in jo šele po določenem času vzeti iz nje. Ta čas je odvisen od zunanje temperatura in vlage v zraku.

Če je v vročem zraku tudi precej vlage, postanejo težave še večje. Te dosežejo vrhunec v tropskih  močvirjih, vendar tudi vlažen poletni dan v zelo topli klimi lahko povzroči velike preglavice. V času filmov so bile težave še hujše zaradi emulzije in želatine v njeni sestavi. Vendar tudi pri spominskih karticah ne smemo zanemariti vpliva vlage in temperaturnih sprememb. Še posebno so občutljive Microdrive kartice, ker se disk v njej vrti. Zato pri menjavi kartic, oziroma njihovem vstavljanjem v kamero pazimo, da so kontakti suhi, da ne pride do poškodbe že shranjenih posnetkov. To še posebej velja, kadar smo v vlažnem vremenu več dni na prostem(taborjenje na prostem, naravoslovna fotografija).

Če smo le nekaj dni v toplo-vlažni klimi, je primerno uporabiti zdaj  vsesplošno znani silikagel v poroznih vrečkah. Vrečko s silikagelom vstavimo v dobro zaprto fotografsko torbo ali kovček, skupaj s fotografsko opremo. Za daljše shranjevanje kartic pa je najbolje uporabiti originalno plastično embalažo, ki je priložena kartici že ob samem nakupu. Dobi pa se tudi posebna vodotesna embalaža za večje število kartic različnih formatov. Od vlažne klime preidimo na dež. Zdaj še daleč ni več čist in že v domačem okolju vsebuje polno soli in kislin. Ob morju pa se še poveča količina soli v dežju. Daljše izpostavljanje kamere in opreme vodi do korozije  in ne nazadnje do oksidacije kontaktov pri danes vsesplošno uporabljeni elektronski opremi, saj klasičnih mehanskih kamer skoraj ne poznamo več. Zato moramo kamero in vso opremo primerno zaščititi. Najboljše in najbolj enostavno sredstvo je klasičen, dovolj velik dežnik. Čeprav dobimo v trgovinah za naravoslovne fotografe, ki se več gibljejo v izjemnih pogojih v naravi, posebne dežnike s pritrditvijo na stativ,

Poseben dežnik s pritrditvijo na stojalo ščiti kamero in fotografa.

si takšno opremo lahko pripravimo tudi sami. Da fotograf ne izstopa preveč od okolja in je hkrati zaščiten še pred pogledi ptic iz zraka, naj bo dežnik zelene barve. Če v deževnem gozdu že tako primanjkuje svetlobe  ali pa potrebujemo mehko svetlobo, uporabimo bel prosojen dežnik za dež (ne zamenjati z odbojnimi dežniki za atelje).

Druga zaščita za dež so večji dežni plašči, s katerimi pokrijemo kamero in sebe. Da omogočimo snemanje, spredaj izrežemo odprtino za objektiv. To izvedemo v obliki krajšega rokava, podobno kot pri maskirnem šotoru za snemanje živali. Protisvetlobna zaslonka pomaga, da objektiv z elastiko pritrdimo v odprtino, pri tem pa še vedno lahko delamo z njim. Če kljub temu zmočimo kamero ali objektiv, ju najprej na grobo osušimo s krpo, ter kasneje dosušimo še za kratek čas na soncu ali celo v rahlo ogreti pečici. Pri hujši katastrofi je seveda nujno poklicati na pomoč dobrega finomehanika.

Pri zelo močnem deževju (deževni gozd, monsum) pomaga kar ohišje za podvodno snemanje, katera je danes dosti lažje dobiti, kot v času analognih kamer. Proizvajalci kar tekmujejo, kdo bo svoji-tudi kompaktni kameri - nudil več dodatne opreme. Imamo pa tudi kamere, tu prednjačijo ravno kompakti, ki so že v osnovi zaščitene proti vremenskim neprilikam(dež,sneg). Za manj zahtevne pogoje pa prodajajo neke vrste pelerino za kamero s posebno pritrditvijo na objektiv in z zaščitnim steklom.

 

Pripomočki za zaščito kamere v različnih izvedbah, lahko tudi v kamuflažni barvi.

Ta pelerinca pa ne ščiti fotografa. Take kamere in zaščite nam bodo prišle prav tudi povsod tam, kjer lahko računamo na daljše deževje, ali pri snemanju slapov. Zapomnite si, da večkrat nastanejo najlepši posnetki  v neobičajnih razmerah v dežju, nevihti, megli.

V vlažnem meglenem jutru sem presenetil tegale srnjačka skozi okno avtomobila.

 

Tudi sredi poletja vas lahko v visokogorju preseneti sneg. Vendar z ustrezno zaščito kamere, je posnetek uspel brez škode za kamero. In teh posnetkov je bilo kar nekaj. Dolomiti-Brenta.

Posebno poglavje je morje, obala ali potovanje na ladji. Pred leti, ko je brat potoval 14 dni z ladjo v Ameriko, in seveda pridno fotografiral, pri tem pa ni pomislil na zaščito kamere in objektiva, so mu lamele zaslonke in centralnega zaklopa popolnoma oksidirale zaradi velike količine soli v zraku. Vsako nadaljnje fotografiranje je odpadlo, in tudi kasnejši servis ni kaj dosti pomagal. Zamenjati bi bilo treba preveč delov, kar se ne bi splačalo. Dovolj bi bilo, če bi imel v času, ko ni snemal, kamero shranjeno v običajni polivinilasti vrečki v kabini. Enako preprosta zaščita velja za prenašanje kame­re po puščavi, kjer je na­mesto dežja in soli v zra­ku polno prahu in peska. Ta dro­bni pesek se zažre v vsako špranjico in grizemo ga tudi pri jedi. Zato nikar ne nosite kamere brez zaš­či­te dalj časa okoli vratu, kaj hitro vam bodo vse me­hanske funkci­je´zaribale´. Prijatelj fino­mehanik mi je povedal o primeru takega objektiva, kateri se je sku­pno z lastni­kom potepal pa Sahari na običajnem turis­tičnem potovanju. Ko ga je razsta­vil, se je iz njega kar vsulo drobnega puščav­ske­ga peska. Poleg zaščite kamere in objek­tiva na splošno je za zaščito prednje leče zelo primeren že večkrat omenjeni skylight filter, ki poleg optične zaščite tudi mehansko ščiti. Filter je pač neprimerno cenejši od objektiva. Čistimo z izpihavanjem in z lasnim čopičem, kjer moramo paziti, da ne bi prah še globje  prodrl v objektiv. Vsaka krpa bi skupaj z ostrimi drobci peska povzročila nepopravljivo škodo. Za težave s prahom ni treba ravno v puščavo, prilika se najde tudi pri snemanju industrijske foto­grafije: ceste, betonarne. Včasih  za­do­s­tuje, da smo v času cvetenja v bližini gozdov ali v gorskem ruševju. Takrat lahko opazimo v zraku cele oblake peloda, ki je še toliko bolj nevšečen, ker je lepljiv. Verjetno ste opazili rumene obloge na avtomobilu in čevljih. Torej tudi fotografska oprema ni imuna, če ni primerno zaščitena. POZOR pri menjavi objektivov pri DSLR kamerah, tu je prah in pelod še posebno nevaren tipalu! Zato je po vsakokratnem snemanju v takih predelih potrebno takojšnje in temeljito čiščenje celotne opreme, ker se sicer pelod zalepi med pomične dele objektiva in ostrenje je onemogočeno. Če smo površni, nam na koncu lahko pomaga le še drag finomehanik. V naslednji številki pa bomo kaj več zapisali o zaščiti proti mrazu in snegu, torej o področjih in obdobjih, ko so temperature krepko pod 0 stopinj C.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com