Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Tajska FotoPOTEP III. del / Izlet po otoku Koh Lanta

06.08.2016 16:26

Avtor: Matjaž Intihar

Koh Lanta Noi in Koh Lanta Yai.
Lepe peščene plaže so samo na zahodni strani Ko Lanta Yai.

 

I. del - Bangkok, tigri, plavajoča tržnica, most na reki Kwai   /    II. del - Na jug, na morje

IV. del - Otoki Koh Phi Phi, Koh Mook, Koh Kradan, James Bond island

V. del - Na sever / Chiang Mai, dolgovratke, Zlati trikotnik (v pripravi)

Zapis udeleženke - Tajska / FotoPOTEP 2014

Phuket - Vegetarijanski festival (kri, bolečina, trpljenje) - Tajska / FotoPOTEP 2015

 


Od 31. oktobra do 12. novembra 2016 bo potekal naš III. FotoPOTEP po Tajski

Več in prijave... Vstopi


 

Gremo na potep po Koh Lanta

Po našem prihodu na Krabi in prvem sončnem zahodu (FotoPOTEP Tajska II.del Na jug na morje), gremo naprej. Zajtrk je za nami. Še pravi ekspreso v prijetnem hotelskem lokalu in pripravljeni smo za celodnevni potep po otoku. Šoferja Aran in Daw že čakata pred hotelom. Čeprav smo se vse zmenili že včeraj, raje še enkrat povprašam za dogovorjeno ceno, da ne bo kasnejšega nesporazuma. Vstopimo na zadnjem delu kombija, ob strani so klopi. In odlično, kombija nista zaprta, ampak odprta s streho. Tako imamo senco in božansko naravno klimo.

Že prej sem se na internetu pozanimal kaj nas zanima. Želel sem, da se umaknemo klasičnim potem, ko te voznik pelje do znancev, ki kaj prodajajo in do dogovorjenih lokalov, itd.

Želimo do vasi Ban Saladan, kjer živijo morski cigani (Chao Le). Niti ne vemo, ali lahko gremo k njim. Na internetu so razno razne zgodbe o vstopih v vas. Aran glede na željo zavija z očmi. Chao Le, podobno kot pri nas živijo samosvoje umaknjeno življenje in nimajo neke želje po turističnih obiskih. Še toliko težje je, če 10 fotografov želi videti njihov način življenja.

Daw in Aran sta slabo razumela angleško. Zato je bil dvom, če razumeta kaj želim videti, še večji. Nekako smo se sporazumeli preko zemljevida in slik. Na koncu le prikimata.
Torej gremo do vasi kjer živijo Chao Le.

Naš celodnevni potep po Koh Lanta v kratkem video zapisu.

 

Ban Saladan in morski cigani (Chao Le)

Vožnja ni trajala dolgo, ko smo po ozki blatni poti prišli do obale. Tu je vasica Ban Saladan. Gremo čez mostič. Daw gre z nami. Chao Le so se na teh koncih naselili že pred stoletji. Hiše postavijo na ozkih bambusovih kolih ob obali, na delu kjer se sekata plima in oseka. So povsem samosvoji in se ne mešajo z lokalnim prebivalstvom. Govorijo svoj jezik in imajo svoja verovanja, ter rituale. Eden izmed njih je Loy Ruea (plavajoči čoln). Na vaški ceremoniji se moški zapelje s svojim čolnom na morje, s seboj vzame odrezane nohte, lase in riž. Tam prosi bogove za vsa odpuščanja karkoli je slabega naredili na morju.

Vas Ban Saladan je neverjetno skromna. V njej je okoli 100 hiš, če se temu sploh lahko tako reče, saj je na Tajskem pomen hiša nekaj drugega kot pri nas. V blatno dno je zabitih nekaj tankih bambusovih kolov, na njej so iz bambusa narejene stene in streha. Skoraj vse hiše so tako, "viga, vaga" bi rekli pri nas. Se že kar bojiš, da se bo vsak čas zrušila. Prebivalci vasi se ne zmenijo za nas. Stežka dvigujemo kamere in fotografiramo razpadajoče koče, osredotočimo se na vodo in čolne. Po moje bi bilo v vasi zanimivo samo v času njihovih ceremonij. Vroče je, ribiči so že prišli iz morja in čez dan ne delajo drugega kot počivajo. Nekaj se jih trudi delati okoli hiše. Zanimivo za nas, vendar kot povsod v Aziji se delo opravlja sede na tleh.

Skromne kolibe so tik ob morju. Plima poskrbi, da se odplaknejo vse smeti in druga navlaka, katero zmečejo na tla.

Drogove je čas že načel in večina kolib visi vsaka na svojo stran. Nekatere so že podrte, a tudi za te še vseljene bi lahko rekel, da se bodo vsak čas.

Chao Le, portert.

Pogled notranjost.

Kopalnica na prostem.

Počitek.

Ribe očistijo in jih posušijo na vročem plehu.

Večina del se opravi sede.

Chao Le se preživljajo večinoma z ribolovom. Bolj kot koliba je pomemben čoln.

 

Sonce kljub 10-ti uri že močno pripeka. Vsi si želimo v senco avta in čutiti piš vetra, naše ljube naravne klime. Gremo naprej. Cesta je betonska. Prometa ni veliko. Večinoma skuterji. Veter v laseh nam še kako odgovarja. Vseeno potrkam po strehi in Daw ustavi. Na Šrilanki sem se peljal mimo kavčukovih dreves, zdaj sem si jih želel videti od blizu. Vsako drevo ima že več zarez, bela gosta tekoča snov počasi kaplja v nastavljeno posodico. V nekaj dnevih se ta napolni.

Kavčukovcu rečejo tudi "jokajoče drevo"!

 

In začelo se je. Kdor je že bral moj zapis iz FotoPOTEPa po Šrilanki / Po deželi izobilja, je spoznal kako alergičen sem na ponudbe domačih vodičev. Samo da bi te odpeljal na lokacijo kjer je provizija. Aran bi nas na vsak način peljal na nekaj novega. Ponudi, da bi se s čolni odpeljali po kanalih in si ogledali zanimiv eko sistem. Zagotavljal je, da center še niti ni zgrajen, kaj šele odprt za turiste. Pa pojdimo vsaj pogledat lokacijo. Bom vsaj za naslednji FotoPOTEP Tajska vedel kako in kaj.

Naš šofer, Aran.

 

Thungyeepeng eko center je pisalo na betonskem zidu. Ob njem je bila manjša hiška, kjer bodo prodajali karte za vstop. Ker jim nisem zaupal kakšna je ponudba in kje nas bodo obrnili naokoli za kakšen evro, sem si želel zadevo najprej malo ogledati. Že po 10 metrih pa manjše gradbišče. Pot čez močvirje še niti zgrajena ni. Temelji so že v vodi, na njih pa deske. Pa pojdimo pogledat, to res še ni nekaj turističnega.

Najprej so naredili veliko svtopno betonsko konstrukcijo in dodali napis za njihov eco turizem. Vse ostalo je še v delu. A vodiči in šoferji že znajo predstaviti zgodbo, lokalni ribiči pridejo s čolni in park si že lahko ogledamo.

 

Hodimo po majavih, tankih lesenih deskah. Delavci so pridno zidali kljub neverjetni vročini. Bili smo sredi močvirja. Po ozkih deskah pridemo do stare koče. Ob njej je privezanih nekaj čolnov. Iz naše poti se nismo upali do njih, saj se je do tja prišlo zgolj po brvi širine ene deske.

Na zečetku je še taka, na sliki, "dobra pot". Kmalu smo samo še na eni deski. Upam, da bo za naslednji FotoPOTEP že dokončan zidan most, čez to močvirje.

 

Avantura se je začela, z vso opremo smo šli kar malo v strahu naprej. Na robu nas čaka voznik čolna Sami, ki prevzame naše težke nahrbtnike. Preko desk in drogov se komaj skobacamo na čoln. Sami z dolgim drogom odrine težak čoln od ograje in poizkuša vžgati star kamijonski motor. Po nekaj poizkusih motor le zakašlja in kmalu začutimo naravno klimo. Tu na vodi je še večja vlaga in brez vetra samo teče od tebe. Po ozkih kanalih se vozimo mimo mangrovovih dreves. Oseka je, korenine so visoko iz vode. Nemogoče si je zamisliti, kako bi se rešil na kopno mimo ostrih, prepletenih korenih. Niti stopiti nimaš kam. Sami nam kaže na različne rastline in ptice. Pelje nas počasi ob strmi blatni obali polni lukenj. Ob njih pa polno rakov raznoraznih velikosti in barv. Zagledamo dva orla, ki v morju iščeta plen. Peljemo se po sredini rokava.

Sami pokaže vrečko v kateri so oreščki in iz drevesne krošnje v vodo skoči opica, pa še ena..., kar naenkrat je pri čolnu 10 opic. V trenutku so na čolnu in Samiju iz roke jemljejo hrano. Opice začenjajo skakati med nami. Pazimo, da nimamo kašno opremo nastavljeno kot lahek plen in bi šla z njimi. Sami vidi, da nam prisotnost hitrih opic ni nič kaj po godu in zapelje v bližino drevesne krošnje. Kot bi dal znak, se opice poženejo s čolna in že zgrabijo vejo v krošnji (posneto v zgornjem video zapisu). Rešeni teh malih nadlog, ki ti poberejo vse kar nimaš trdno v roki, smo sproščeno uživali v vožnji. Pridemo v večji rokav, kjer je sredi vode, samo iz drogov narejena dvonadstropna hiša. Zdaj je zapuščena. V njej so bile sobe za turiste, predvsem tiste, ki so si v agenciji v tej hiši sposodili kanuje in veslali po kanalih.

Hitro je minila dobra ura vožnje na čolnu in spet lezemo preko ozke ograje iz čolna. Podajamo si opremo in malo da ne po vseh štirih gremo čez ozko letev na delovno pot. Tudi ta ni bila kaj bolj varna. Dve tri deske, samo položene na drogove, ampak glede na prejšnjo ozko pot nam je zdaj delovalo kot, da smo na avtocesti.

Ta krajši izlet s čolnom je bil zanimiv, vendar dokler ne bosta pot in pomol za vstop na čoln izgrajena, iz teh izletov kot same turistične ponudbe še ne bo nič. Mogoče bo za novemberski FotoPOTEP Tajska 2016 že vse urejeno.

Daw in Aran ležita v senci in čakata. Lepa služba, plačana sta na uro, hehe. Nisem želel nobenega presenečenja več. Čeprav nam je bil ta izlet povsem vredu, smo imeli še marsikaj za videti. Kar takoj sem povedal, da gremo direktno v Old Lanto Town. Šli smo v kombije in se odpeljali po betonski cesti naprej. Na poti pa smo se zabavali z vsemi tistimi, ki so se za nami podili na skuterjih. Zanimivo, polno veselih turistk je na naših slikah. Pa saj smo jih vseskozi hecali iz kombija in veselo fotografirali.

Na Tajskem se vsi nalezemo nasmehov. Fotografiranje iz kombija je prav zabavno. Tako za nas fotografe, kot tiste, ki vozijo za nami.

Hec II.

 

Na otoku tiste prave pumpe niti videli nismo. Bencin je na voljo povsod. Ob vsaki hiši je stojnica. V literskih steklenicah nudijo tudi bencin. V Aziji nekaj povsem običajnega.

Enostavno je priti do goriva. Ustavimo se ob taki stojnici. Daw pristopi in pravi, da rabimo gorivo. Ampak boss, bi mi lahko plačal že nekaj v naprej, da plačam gorivo. Vajen sem tega, tako da brez besed plačam za vsak kombi po sedem steklenic bencina. In smo tankali, prav zabavno je bilo.

 

Tam kjer je polno skuterjev je to najlažji in najboljši način priti do goriva. Ustavimo se ob taki stojnici. Daw pristopi in pravi, da rabimo gorivo. Ampak boss, bi mi lahko plačal že nekaj v naprej, da plačam gorivo. Vajen sem tega, tako da brez besed plačam za vsak kombi po sedem steklenic bencina. In smo tankali, prav zabavno je bilo.

Pri nas bi izgledalo kot, da smo pred prodajalnico konjaka ali viskija.

Če so na Tajskem prijazne cene za hrano, oblačila, tudi tehnične izdelke, pa za bencin to ne velja. Kar cel evro je liter.

 

Old Lanta Town

Lesena vas je bila nekdaj glavno pristanišče, zato tudi največja vas na otoku. Zdaj so lesene hiše namenjene oddajanju sob ali trgovinicam. Žal je vas na vzhodnem delu otoka, naproti kopnemu, zato ni nobenih lepih plaž. V bistvu je na vzhodni strani otoka sam mulj in rjavkasta voda, kot bi bila pred nami delta mirne reka. Tu je tudi pomol, za občasne trajekte in čolne, ki pripeljejo turiste. Pomol je nov. Starega je cunami leta 2004 podrl, čeprav je bil Ko Lanta srečen otok, ker ni bil močan. V vodi so pustili nekaj betonskih temeljev kot spomin na cunami. V Old Lanta Town sem šel tudi z namenom. Tu se bom dogovoril za izlete na druge otoke s hitrimi čolni. Že na spletu sem si ogledal ponudbe in mnenja tistih, kateri so že šli na okoliške otoke v Andamanskem zalivu. Pri Tajcih velja, da delajo za turizem in se potrudijo. Vendar bolje je že v naprej vedeti, kdo dobro ponudbo res nudi. Ekipi sem dal prosto. Punce po trgovinicah, fantje na pivo. Vstopim v prazne prostore agencije. V angleščini prijetnega tajskega naglasa me ogovori mlado dekle. No pri Tajkah niti ne veš ali je mlada ali »malo manj« mlada. Če jih vprašaš bodo tudi one pri 50-tih rekle da jih imajo 28. Suchin ji je ime. Povprašam za možne izlete. Ponudba je široka, enako tudi cenovni razpon možnih izletov. Že prej so bili vsi iz skupine za nekako najbolj klasično ponudbo. Da vidimo otoke, kateri so poznani preko vseh vodičev in vemo kaj bomo na njih videli. Na lepih ponudbenih letakih je povsod napisana cena. Torej gledam izlet na "štiri otoke" in "Phi Phi otoke". Vidim, da bi mi Suchin rada ponudila nekaj drugega. Vpraša ali bi spil kaj hladnega. Če so že drugi šli na pivo, si bom še jaz privoščil enega. Zanimivo, če ti ponudijo pijačo, to ne pomeni samo voda, kava, čaj. Tudi pri krojačih v Bangkoku so ponudili pivo.

Kako paše. Hladno grenka pijača in to v razkošju pisarne kjer klima ni na "full". Po nekaj vljudnostih vprašanjih iz kje sem, kaj delam, preide k bistvu. Turistov ni veliko in žal vsak dan ne peljemo na izlete. Ker dnevov nimamo na voljo na pretek vprašam, kateri izleti so možni. No, kmalu vidim, da se ne razumeva, oziroma, da ji nisem povedal, kako dobra stranka sem. Suchin se usta potegnejo do ušes, ko izve, da nas je 10. Malo pogleda po knjigi in seveda, izleta sta možna. Zdaj sem bil jaz malo v zadregi. Ponavadi spravijo v čoln okoli 30 potnikov in potem stisnjen sediš vso pot na ozki klopi, kjer te valovi stalno mečejo malo gor, dol in levo, desno, če je neurje pa še naprej, nazaj in zaliva te močan dež. Koliko pa nas bo na izletu, povprašam. Za jutri na "4 otoke" bi dobili še sedem drugih sopotnikov. Za "Phi Phi otoke", pa ima do sedaj samo štiri zapisane. No super, drenjali se ne bomo, to si želim. Bo dovolj prostora za naše foto nahrbtnike. Izkušnja ko smo šli na enake izlete iz turističnega Phuketa mi ne bi bila všeč. Da si kot sardelica v konzervi stisnjen na čolnu. In zdaj še tista mala formalnost, cena. Piše vam na letaku pravi Suchin. Ja piše, a smo na Tajskem, ni turistov, skupina smo, čolni stojijo, fantje bi delali. Treba si je vzeti čas za pogajanje. Vse skupaj poznam že iz Phuketa, kjer so začetne cene še višje. Ob počasnem pitju že drugega piva se cena niža, niža in prideva lepo na polovico. Prevoz iz hotela, pijača, hrana in oprema za snorkljanje so vklučeni v ceno. Zmenjeno!

Stopim pod vroče sonce na ulico Old Lante. V daljavi zagledam naše punce. Ena notri, druga ven, iz trgovinic. Fantov ni videti, ja, vem kje jih najti. Prvi bar v senci. Tako je!

Frizerski salon.

 

Spijemo še eno božansko hladno pivo, počasi pridejo vse punce vsaka s svojo vrečko in čas bo za kosilo. Gremo do kombijev. Na velikem parkirnem prostoru in v parku se postavljajo dolgi pulti. V prazno se zažene star tobogan. Nekaj se bo dogajalo. Daw razloži, da bo zvečer velik dogodek, saj je polna luna. Ja tudi na jugu Tajske se veliko stvari dogaja z luno. Skupine iz vseh vasi na Koh Lanta Noi in Koh Lant Yai se bodo predstavile. Glasba, ples, sejem... Super, to moramo videti. Spet je dobil posel. Po večerji nas bo odpeljal na ta festival.

Daw, kam gremo na kosilo? Boss, poznam odlično restavracijo. Zraven imajo možnost trekinga s sloni. Evo, se je že začelo z odlično ponudbo. Ker eni še niso videli slonov povsem od blizu, smo jih šli pogledat. A trdno sem povedal, ne želim trekinga. Videti in fotografirati želimo samo slone, nato pa kosilo in uživati na plažo.
Zdaj smo se peljali iz vzhodnega dela otoka na zahod. Otok je širok samo šest kilometrov. Vendar zavita pot polna strmih klancov nam vzame skoraj pol ure, da pridemo na drugo stran. Smo na sredini otoka, čaka nas še 15km do južnega dela kjer so sloni. Cesta se vije ob morju. Pogled je vse skozi na peščene plaže. Vmes nekaj hiš, hostlov, barov in ponudbe restavracij. Lačni smo, spet žejni, a najprej še na slone.

Kralj je kot sveta oseba. Ne govori se čez njega, to toplo priporočajo tudi turistom, saj ne boste srečali domačina, ki bi vam prisluhnih, ne da bi vas jezno opozoril na vašo napako. Niti ne poizkušajte stopiti na denar, saj je na njemu kraljeva slika. Zato ne čudi, da je kraljeva slika postavljena povsod.

 

Treking s sloni na zahodni obali nudijo v Nui Bay. Pot trekinga pelje do nekaj kilometrov oddaljenih slapov. Ob cesti vidimo slona in že mislimo, da je to, to. Iz glavne ceste zapeljemo na slab makadam. Zagledamo večjo skupino slonov. Daw ustavi, k nam že pristopijo vodniki in komaj jih prepričamo, da bi radi slone samo fotografirali. Treking bo jutri, danes ni časa se zgovarjam, samo da nas pustijo na miru.

Čakajoč na turiste.

 

Tako, slonov smo se nagledali, zdaj pa jest, kam? Daw že ve. Ampak ne pustim se mu speljati na limanice kar tako. Vem, da nas želi peljati tja, kjer bo za njega provizija večja, ne glede na ponudbo. Zato sem mu malo zapletel vse skupaj. Želim pod senco palm, z obvezno ponudbo sadnih koktajlov in hladnega piva, različne vrste hrane in mirno peščeno plažo. Daw je tiho in se oglasi Aran. Vem kam gremo, blizu je! Tako prepričjivo je rekel, da niti omenil nisem, da, če ne bomo zadovolni gremo brez pregovarjanja naprej. Sicer pa, misliti morata še na možen dodatni večerni zaslužek, saj želimo še na festival v Old Lanto.

Ni minilo 10 minut, ko se ustavimo. Ob cesti je samo bambus in tabla z napisom "SameSame but different". Zagledamo potko iz bambusovih palic. Pelje nas po klančku navzdol in kmalu gledamo tisto, kar sem želel. Pod palmami so velike mize in klopi, šank z želeno pijačo, dobro ponudbo hrane in pred nami je mirna peščena plaža. O "sabai, sabai"!

Vsedemo se v senco palm. Lokal na prostem je neverjeten. Hitro dobimo pijačo, naročimo hrano, pregledujemo fotografije, nekateri na vročo mivko in v vodo. Po kosilu smo s kozarcem v roki sedeli v senci ob plaži in vkup mrmljali, kakšen užitek. Nekje smo našli rostfrei ploščo. Najbrž so jo vrgli ven iz kuhinje. Ideja! Naj nam bo za odbojnik. In smo imeli novo učno uro uporabe odbite svetlobe ter izkoriščanja bliskavice v proti svetlobi.

Sadje res polnega in slastnega okusa je lahko predjed, glavna jed ali sladica. Povsod ga znajo lepo aranžirati. Zraven pa še zanimiva "vilica", ki kar vabi, da jo odneseš s seboj za spomin. In tako lepo z reklamo vred, da se doma ve.

Smo na FotoPOTEPu. Torej najprej fotografirati, potem jesti. In tako vsako naročeno hrano posebej.

Preizkus odbojnika, zavrženega tam nekje iz kuhinje.

 

Daw in Aran se smejita ob šanku in kimata vsakič, ko ju pogledam. Očitno je bila provizija dobra. V teh koncih brez tega ne gre. Če ne drugega, dobijo vsaj hrano in pijačo zastonj. Naj jim bo. Delajo za naše razmere res majhen denar in, če jim kaj dodatnega kapne v žep, zakaj ne.

Zopet v kombi. Po kosilu smo postali malo leni. Še dobro, da je Tajska hrana lahka. Zdaj nas pot že vodi proti hotelu. Imamo le kakšnih 30km poti, zato si zaželimo ustaviti še na kakšni plaži. Seveda bomo v senci lokala, od katerega rabiš nekaj metrov do vode.
Lokal Otto je lesena stavba iz močnih brun. Za goste je postavljenih več miz in klopi iz masivnega lesa, ter nekaj širokih, mehkih foteljev. Streha je slamnata. Za tukajšnje razmere že prava vila. Ker je poldanski čas se kar samo od sebe nudi, da preizkusimo koktaile. Pri Tajcih nikoli ne veš kaj dobiš. Naročiš mango, dobiš ananas ali kaj drugega. Naročiš mojito, prinese sex on the beach. Tu se noben ne obremenjuje kaj dosti. Vsak ti bo rekel, pa saj je sveže in dobro. Smo zopet na preizkusu, ali smo že sami dovolj na »sabai, sabai«! Res je, kaj bi se obremenjeval.

Kombiji so zanimivi. Ta recimo nudi nekaj 100W glasne glasbe.

V opozorilo, kaj se v kombiju ne sme, hehe.

Nasmeh za točilnim pultom.

Na plaži smo izkoristili nizko sonce za fotografiranje v proti svetlobo.

 

Ob pogovoru glede ponovnega odhoda na festival v Old Lanto se dogovorimo za spremembo plana. Ker smo že imeli kosilo, bi se šli v hotel samo preobleči in najprej na festival. Večina smo bili za to. Ostali bodo počakali v hotelu in večerjali kar tu. Ko pridemo mi nazaj iz Old Lante, pa gremo skupaj na pijačo v enega izmed lokalov na plaži. OK.

Tisti, ki bodo ostali bodo imeli lep sončni zahod. Najbrž ga bodo fotografirali. Mi gremo proti vzhodni strani otoka in pred nami je temno nebo. Je dež?

Tisti, ki so ostali so imeli lep sončni zahod in sprehod po plaži.

Večerja ob sončnem zahodu.

Ponudba svežih rib je popolna. Ker je tu turizem doma znajo poskrbeti tudi za običajne pice, špagete, meso...

Mi gremo proti Old Lanta Town. Na vzhodu se začne oblačiti.

Nasmeh, pa čeprav lije kot iz škafa. Toplo je, prideš domov in tistih nekaj cunj zamenjaš in je.

 

Festival v Old Lanta Town

Proti Old Lanta Town je veliko prometa. Sejem je že odprt, zato ni bilo možno z avtom priti do centra. Ob cesti je vse polno stojnic. Hrana, oblačila, elektronske igrače, vsega na tone. Vmes še luna park, kjer so uživali otroci. Vsepovsod pa zelo glasna glasba. Vsaka stojnica je imela svojo muziko. Zvočni kaos je popoln. Niti pogovarjati se ne moremo med seboj (posneto v zgornjem video zapisu).

Na cestah nismo videli policije ali vojske. Kjer je več ljudi, letališča, mesta, templji, sejmi in festivali, so vsepovsod vidni.

 

V centru je večji mir. Začne se oblačiti, vendar zaenkrat še ne kaže na dež. Na koncu ulice je začetek povorke. Predstavilo se bo več skupin. V vsaki skupini je od 20 do 30 udeležencev. Skupina za skupino gre mimo nas. Prvi so tisti, ki nosijo tablo z napisom vasi, sledijo plesalci in plesalke ter glasbena skupina, ki daje takt plesalcem. Prijetno je bilo vse skupaj za videti. Skupine so šle do glavnega trga kjer je bil sklepni del. Zdaj so na odru na vrsto prišle plesne in pevske skupine.

Začetek povorke. Skupine iz vseh vasi pokažejo tradicionalne plese.

Vsi v povorki se oblečejo v tradicionalna oblačila. Prav lepo jih je videti. Punce nosijo darila, "krathong".

Glasba, ples, nasmeh...

Vsaka skupina ima drugačna oblačila. V tej darila (krathong) nosijo fantje na podstavku.

Na vsakem obrazu nasmeh. 

Mlade pevke in ponosna mama.

Še skupinska s tablico.

 

Ob vsem tem dogodku pa sejemsko vzdušje. Kot včasih pri nas vaški sejmi, ko smo si otroci pasli oči na vseh tistih barvah, hrani, igračah, sladoledu in sladkarijah, ter ringelšpilih in napravah, ko si poizkušal spretnost in lovil škatlico cigaret, igrače. Cigani so pripeljali medveda. No živali na festivalu v Old Lanti ni bilo, mi je prišel samo spomin na moje otroške čase pri nas.

Tajci vseskozi jedo. Zato ob festivalskem vzdušju ne manjka stojniv s hrano.

Kar težko je bilo oditi, vendar tudi naša šoferja sta potrebovala počitek po celem dnevu našega raziskovanja Ko Lante. V hotelu nas že čaka preostali del ekipe. Bosi gremo po peščeni obali. Morje in valovi nežno drsijo preko mivke. Ko hodiš lahko izbereš, ali greš po valovih, po trdi mokri mivki ali po shuhi in mehki. Na nekaterih delih voda skoraj v celoti zalije plažo. Lokalov je veliko, so pa skoraj vsi na isto vižo. Leseni koli, bambus, plastični stoli, ležalniki na mivki in glasba. Le ta se razlikuje od lokala do lokala. Reggae je tudi tu močno popularen. Če je prost ležalnik je najbolje, da se vležeš, v roke dobiš hladno pijačo, ko pride daljši val noge ti boža topla morska voda. Kdor želi, gre še na masažo. Kaj si lahko želiš še boljšega.

 

Ognjeni šov

In je prišlo. Pride zanimiva pojava. Aha, zato se lokal imenuje po indijancu Indian bar). Možakar nima nič kaj tajskih potez. Temna polt, dolgi lasje in v njih nekaj zataknjenih peres. Prinese ojačevalec in zvočnik, nato še baklo, kanto in odide. Nekaj se bo dogajalo. Pred lokal prihajajo gostje iz sosednjih. Ti najbrž že vedo kaj sledi.

Indijanec prinese palico in verigi. Na koncu je bilo nekaj odebeljenega. In kapnilo mi je. Iščem fotokamero, nastavitve, kličem druge naj vzamejo opremo, nastavijo visoki ISO, začelo se je. Indijanec je prižgal glasbo, baklo, verigi pomočil v kanto kjer je bil bencin, prižgal in začel je svoj ognjeni šov. Enkraten zaključek dneva in »chill out« večera. No to je pa res pravi FotoPOTEP. Dobro, da imamo fotokamere vedno pri sebi. Še dolgo v noč smo bili na »sabai, sabai«.

 

V IV. delu članka

Naslednji dan gremo na dogovorjeni izlet s hitrimi čolni na otoke, Koh Phi Phi, Koh Mook, Koh Kradan, James Bond island. Čaka nas snorklanje, plavanje v jamo in enkratne plaže. Jebemtiš, Tajska je en res »sabai, sabai«!

I. del - Bangkok, tigri, plavajoča tržnica, most na reki Kwai   /    II. del - Na jug, na morje

IV. del - Otoki Koh Phi Phi, Koh Mook, Koh Kradan, James Bond island

V. del - Na sever / Chiang Mai, dolgovratke, Zlati trikotnik (v pripravi)

Zapis udeleženke - Tajska / FotoPOTEP 2014

Phuket - Vegetarijanski festival (kri, bolečina, trpljenje) - Tajska / FotoPOTEP 2015


Od 31. oktobra do 12. novembra 2016 bo potekal naš III. FotoPOTEP po Tajski

Več in prijave... Vstopi


 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com