Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Tajska FotoPOTEP I. del / Bangkok, plavajoča tržnica, tigri, most na reki Kwai

07.08.2016 18:25

Avtor: Matjaž Intihar

 

II. del - Na jug, na morje    /    III. del - Izlet po otoku Ko Lanta

IV. del - Otoki Koh Phi Phi, Koh Mook, Koh Kradan, James Bond island

V. del - Na sever / Chiang Mai, dolgovratke, Zlati trikotnik (v pripravi)

Zapis udeleženke - Tajska / FotoPOTEP 2014

Phuket - Vegetarijanski festival (kri, bolečina, trpljenje) - Tajska / FotoPOTEP 2015

 

 


Od 31. oktobra do 12. novembra 2016 bo potekal naš III. FotoPOTEP po Tajski

Več in prijave... Vstopi


 

FotoPOTEP Tajska - Uvod

V iskanju novih destinacij za FotoPOTEP se nekako izogibam povsem turističnemu vrvežu. No na koncu poješ marsikatero misel ali celo izrečeno besedo. Tajska je sinonim za turizem že desetletja. Po letošnjih podatkih je celo na prvem mestu po številu rasti nočitev. Bangkok je sinonim za neprestano nočno življenje, ki se z novimi dogodivščinami v jutru samo še nadaljuje. Zato stereotipa kot »Tajska dežela nasmehov« in »Bangkok mesto, ki nikoli ne spi«, še kako veljata. Toda to sta samo dva glavna turistu znana stereotipa. Klasičen turist pozna še močno turistični Phuket, otok kjer je vse mogoče. Ko si ogledujem možne lokacije in poti za FotoPOTEP, izbiram vedno malo klasične turistične, tiste »must have to see« ponudbe in tisto za zraven, kar nam lahko nudi več za Videti, Uživati in Fotografirati. To je tudi moto mojih FotoPOTEPov. (Članek - FotoPOTEP moj način potovanja)

Če tako izbereš je lahko tudi velika Tajska v samo 12 dnevih spoznana na še dovolj jasen način, predvsem pa nudi veliko za Videti, Uživati in obilo fotografskih motivov, kar je tudi moto mojega FotoPOTEPa.
Tudi čas odhoda sem izbral po premisleku. Nekje okoli 15. novembra se začenja glavna turistična sezona na otokih in takrat je lahko večina lepih plaž močno obleganih. Vsaj za fotografijo nič kaj dobrega. Bangkok je poln vedno in ni vezano na turistično sezono. Če greš malo po ulicah in tržnicah kjer so domačini, je odličen kraj za portrete in ulično fotografijo.
Torej datum mi je bil jasen, gremo konec oktobra. Monsuni se že odselijo, največji turistični naval še ni pred vrati. Zaradi ugodnih letalskih povezav je bila odločitev jasna, najprej Bangkok, nato na otoke. Toda katerega, saj je otokov z rajskimi plažami in palmami kolikor hočeš. Phuket je preveč turistični, hotelski in žurerski. Ker se na FotoPOTEPu vseeno tudi uživa, ne samo igra s kamero vsak trenutek v roki, ter je vedno želja videti tudi kaj turistu znanega, sem izbral našo drugo destinacijo na robu Andamanskega morja, otok Koh Lanta v območju Krabi.

 

Gremo na FotoPOTEP!

Že organizacija leta je za Tajsko dovolj enostavna. Vse večje letalske družbe letijo tja, tako, da samo še izbereš po ceni primerno in časovno kratko pot. Glavne možnosti so preko Brnika s Turkish Airlaines, iz Zagreba s Katar Airlaines in preko Benetk z Emirates. Turki so nudili cenovno ugoden let iz Ljubljane preko Istanbula direktno v Bangkok, zato se mi je zdel ta let odličen.
Zbrali smo se na Brniku, spoznali smo se že na prvem srečanju doma in po hitrem skoku smo že bili v Istanbulu. S Turki še nisem letel, zato sem malo primerjal cenovno ponudbo z Emirati. Povsem OK je bilo. Štiri urno čakanje na let v Bangkok ti da možnost spoznati letališče. Vem že iz mnogih letov v zadnjih letih. Vse je drago na letališčih, kot da velja 200% davek in najvišja carina. Pivo 12€, kava 9€, čokoladni bomboni dva krat dražji kot doma. Mogoče se splača kupiti samo še alkohol (nikakor vino) in cigarete.
Ker smo na let čakali malo več kot štiri ure, potniku pripada bon za malico. Kar dobro kosilo smo dobili v eni izmed mnogih restavracij.

Če poznaš samo Brnik, si niti ne predstavljaš toliko avionov na letališču. Toda to ni parking mesto na letališču v Istanbulu. To je čakajoča vrsta za vzlet. Turkish Airlines leti na največ različnih destinacij na svetu. So tudi med največjimi svetovnimi prevozniki.

 

Ni tako težko v družbi počakati in že smo bili na letu za Bangkok. Turki so močno presenetili. Veliko prostora med sedeži, odlična postrežba in hrana, tako da samo za pohvalit. Povsem konkurenčno z Emirati s katerimi sem do sedaj največ preletel, lahko da še celo bolje. Let traja dobrih devet ur. Če ti uspe se kolikor toliko naspiš.

V Bangkok smo prišli v jutranjih urah. Ko greš iz aviona po tunelu v stavbo, kljub klimi že občutiš prvi piš vlažnega, vročega, še jutranjega zraka. V letališki stavbi je zaradi močnih klim še prijetno domače. Vse poteka hitro in močno prijazno. Še bolje povedano, z nasmehom. Nasmejani so tudi uradniki, le kaj jim dajejo za pit? Viza do 30 dni bivanja ni potrebna. ((Obvestilo konzulata - Od 12. avgusta 2014 si Imigracijska policija na mejnih prehodih pridržuje pravico do zavrnitve potnikov, ki ponovno vstopajo na Tajsko / re-entry (kopenski mejni prehodi, letališča, pristanišča). Več informacij na tajska.si, stran tajskega konzulata)).
Gremo po prtljago. Vedno je v skupini hec, kaj pa, če moja ne pride. Ja zna biti to na potovanju malo komplicirano. In ne kliči »hudiča«, že v Ljubljani je punca na pultu za oddajo kovčkov omenila Niku, da ne ve kam nalimati list za prtljago. Doma je kovček močno ovil in ni bilo mesta, kjer bi bil list zataknjen. No nekako so rešili, a očitno je list odpadel in Niko je čakal in čakal, prtljage ni bilo. Ostala skupina je šla že ven, z Nikom čakava, tekoči trak se še ni ustavil.
In že v prvi uri in prvi težavi spoznaš, kaj je tajska prijaznost in prizadevnost. Mimo pride »mali šef« s šopom papirja v rokah. Malo se gledamo in prvi vpraša, je kaj narobe. Nato je steklo 123. Gremo do šalterja za izgubljeno prtljago, gre sam za prosti računalnik, zapiše vse podatke o kovčku in preverja kje bi lahko bil. Pravi, da je še v Istanbulu. Očitno se je tisti listek iz Ljubljane strgal in niso vedeli na katero letalo dati kovček. Vzame podatke od našega hotela in pove, da pride naslednje letalo iz Istanbula popoldan. Če bo vse po sreči vas kovček čaka še pred večerom v hotelu. In res je prišel!
Če se spomnim, kako sem vse to urejal v Benetkah, ko ni bilo kovčka iz Dubaja. Uradno in počasi ter s polno lastnega pisanja in preverjanjem vseh možnih listkov sem pol ure stal za šaltarjem in brez osebno s pogledom uslužbenke tja nekam dopolnjeval formularje. Kovček pa so pripeljali šele čez štiri dni.

 

Sabai, sabai

Čeprav je bila zgodba s kovčkom hitro končana, me je že malo skrbelo ali bo vodič, ki nas bo peljal do hotela in tisti dan na ogled mesta še čakal. Pridemo z dolgo zamudo v avlo stavbe in se nam že od daleč smeji. Hočem razložiti in se opravičiti za neljubo zamudo in samo slišim mirni, pojoči, sabai-sabai. Kar v prevodu nekako pomeni, umiri se, vse je v redu, nič se ne mudi. Tu mi je prišel na trenutek drugi slogan za moje FotoPOTEPe, »Uživati«!
In lej ga zlodja, še vsaj 20X je ponovil med vožnjo v hotel in še 20X čez dan na ogledu mesta (celo zapel je), da si bomo le zapomnili, da uživajmo, pustimo za nami stres, slabo voljo. Tajci si mislijo za nas turiste, ljudje božji, dajte že nasmešek na obraz in vrzite stran težko vrečo slabe volje. Ve, da smo evropejci zelo mahnjeni na čas, točnost, živčnost je hitro tu. On pa lepo z mirnim, toplim glasom tisto zdaj že znano, sabai-sabai, ste na Tajskem. Sabai-sabai...
Z našo mentaliteto rabiš nekaj dni, da se navadiš, da je lahko življenje tudi tako, na izi, uživaško, kot rečemo doma. A ga ne živimo, oziroma ne znamo ga več. Tu pa počasi spet spoznavaš kaj pomeni živeti umirjeno, lepo, brez stresa in skrbi. Torej sabai-sabai!

 

Bangkok, mesto, ki nikoli ne spi

Stopimo iz letališke stavbe in zaveje meni že dobro znani, močno vlažni topel zrak. Prvič sem ga doživel pred leti na japonskem. Takrat sem se kar držal hotelov in taksijev. Na FotoPOTEPu Bali (prvi FotoPOTEP Bali) (tretji FotoPOTEP Bali) (peti FotoPOTEP Bali(Bali - članek udeleženca FotoPOTEPa) ni bilo druge, kot navaditi se na vse skupaj. Po treh FotoPOTEPih mi je bil ta vroč božajoči zrak že nekaj povsem domačega, všečnega. Po desetih sem že vedel, da sem zopet v svetu, kjer bom užival in marsikaj zanimivega doživel ter fotografiral, na vlago in vročino se niti oziral nisem več. Tisti, ki ljubijo vročino, takoj preklopijo in rečejo, končno!

Kljub dopoldnevu smo že na 30 stopinjah in vlagi. Kdor je že bil večkrat na takih krajih, se možgani še spomnijo in je vse kot doma. Če še nisi bil in ne ljubiš vročine, pa hitro v avtobus pod klimo. Vožnja od letališča do centra gre že skozi mesto. Bangkok ima nuradno že več kot 15 milijonov prebivalcev in je razvlečeno mesto, saj velikih stolpnic skoraj da ni. Leži ob bregovih reke Chao Praya. Okoli leta 1700 je bil Bangkok majhna vas. Ko je kralj Rama I. leta 1782 zgradil palačo na vzhodnem bregu, je mesto postalo glavno mesto Tajske z imenom Krung Thep (mesto angelov).  Vas z imenom Bangkok je prenehala obstajati, a turisti še vedno mesto imenujemo s tem imenom.

Pogled iz avtobusa na najvišjo stolpnico Baioke, 85 nadstropij.

 

Ob vožnji že dobiš nek vtis, da saj je skoraj kot doma, le večje, mnogo večje. Avtoceste, avtomobili, bloki... V slabi uri smo že v hotelu. Nismo ravno najbolj naspani, a ne gremo spat. Tu je časovna razlika 8ur. Če bi šli spat že dopoldan (pri nas ravno ura za začetek trdnega spanca) malo počit, to preraste v nekaj urni spanec in težave se lahko vlečejo dva, tri dni. Zato samo prevzamemo sobe in že gremo v mesto. Prvi dan, »turist naj bo«, pravim! Tako, počasi z vodičem od ene zanimivosti do druge. Kraljeva palača, par templjev, pa še en tempelj, pa Buda tu Buda tam. Nič, nekaj povsem turističnega je treba tudi na FotoPOTEPu vedno spoznati in se prepustiti toku. Nismo v skupini vsi samo fotografi, oziroma nekaj vedenja o destinacije nikoli ne škodi. Predvsem pa, saj se da za reportažo tudi tu kaj lepega posneti. Žal pa v gužvi. Vendar, hej, saj smo v Bangkoku!

Tako spoznaš Veliko palačo (Wat phra kaew). Za vstop v njo moraš imeti pokrita kolena, ramena. Zunaj ti varnostniki pokrivajo preveč vidne dele kože. Vedite, kjer koli na svetu ste, nikoli ne veste kdaj boste vstopili v nek sakralni objekt. Zato je dobro, da imate kot popotnik, predvsem popotnice vedno s seboj večjo ruto. V arabskem svetu je potrebno povsem pokriti še glavo in cele roke, noge in ne imeti svetlih ali barvitih oblačil. Sam najraje s seboj vzamem kar sarong. Navadil sem se ga na Baliju, kjer moraš za vstop v tempelj tudi biti pokrit (noge, ramena). Še večje težave so lahko v arabskem svetu. Vstop v Belo mošejo v Abu Dhabiju ima zelo stroge zahteve celo za moške (Članek - FotoPOTEP Dubai in Abu Dhabi), (članek udeleženke FotoPOTEPa Dubai in Abu Dhabi).
Palača je za 1900m dolgim obzidjem. Za ljubitelje verske umetnosti in budizma je kaj za videti. Vse kar se da pobarvati z zlatom tudi je. Palačo vseskozi obnavljajo. Vendar ročno, brez dvigal ali drugih tehničnih novotarij. Največja zanimivost, ki jo hranijo v palači je Smaragdni buda.

Wat phra kaew.

V veliki palači (Wat phra kaew) je polno zanimivih detajlov.

Za fotografiranje ali ogled je veliko časa in možnosti. Še dobro, da je bilo oblačno in ni bilo premočnih kontrastov.

Vse v zlatu.

Zanimivo, drugačno, kot nalašč za fotografiranje.

Kar ne veš kako bi se lotil motiva. Tokrat 35mm in f/1.8.

Detajl na detalju.

Enkrat široki, drugič ozki kot. Motivov je veliko, saj so te palače, templji za nas nek povsem drug svet.

Na najbolj vidnih mestih je vedno Buda.

Kip. Portret.

Na stenah je polno poslikav. Tudi v njih je poudarek slike naslikan z zlato barvo.

Smaragdni Buda. Ob našem obisku še vedno odet v oblačila za deževno dobo.

Tajci so zelo veren narod. Velika večina so budisti.

Mladi menihi.

 

Kmalu nas ujame kratka popoldanska ploha. 10 minut pada topel dež. Sploh te ne moti, vse je mokro, a se niti ne umikaš preveč pod streho. Bolj kot zase skrbiš za foto opremo. Ko ploha preneha, gremo na bližnjo domačo tržnico. Bolj, ko se ji približujemo več je raznolikih prijetnih vonjav. Tajci vseskozi nekaj jedo. Na vseh tržnicah je hrana. Ponudba je izredno raznolika. Ne tako kot pri nas, ko so stojnice z enako ponudbo. Dali smo si pol ure prosto. Nismo bili v turističnem delu Bangkoka. Tu ni restavracij v klasičnem turističnem smislu. Kjer si videl kaj zanimivega za pod zob si izbral, vzel in se vsedel na provizorični stol. Sadje, celo juho lahko dobiš v majši polivinilasti vrečki. Prvi kulturni šok je tu.

Branko si je izbral "ražnjiče". Piščančje meso je skoraj povsod eno in edino.

Ponudba na ulici.

Self servis. :)

Domačini vseskozi nekaj jedo. Ko se odločijo za eno izmed malic samo stopijo na ulico, izberejo, jedo in se ne pustijo motiti. V objektiv sem ujel zaposlene v eni izmed neštetih trgovin.

 

Naprej smo šli z ozkimi dolgimi čolni. Pravijo jim dolgo repi (long tail boat). Krmar v roki drži ročko za upravljanje, ki je na velikem motorju iz tovornjaka. Iz motorja gre nekaj metrov dolg vrteč drog, na njem pa propeler. Vse skupaj mora biti odlično uravnoteženo, da držanje ni pretežko in enako samo krmarjenje čolna. Gremo na čoln in gas. To res leti po široki reki. Čolnov je na desetine. So najhitrejše prevozno sredstvo po Bangkoku. In po nekaj minutrah vožnje spoznamo, zakaj je Bangkok označen za azijske Benetke. V Bangkoku?

Zakaj se jim reče dolgorepa ladjica.

Motor je povzet iz tovornjaka.

Po reki se odvije mnogo prometa. Ni čudno, da Bangkok tudi poimenujejo vzhodne Benetke.

 

Po uri raziskovanja kanalov pridemo do novega templja. Seveda za nas, saj temlji so vsepovsod. Zanimivo je, da so tudi na reki križišča označena z znaki in napisi ulic. Kar v reki je drog, na njem pa na deset kablov. Reka ni čista, na površini je veliko rastlinja, ni pa odpadkov. Vseeno pa je zanimivo videti, da imajo lokale z razgledom na reko. Doma niti pomislil ne bi, da bi šel tako jest.

Ulični znaki. Da veš kam greš!

Star in novi dom.

Življenje na reki.

Restavracija in balkon s pogledom na reko.

 

Pridemo do templja. Ta naj bo zadnji na tem našem FotoPOTEPu sem si dejal. Tempelj Wat Arun (tempelj jutranje zarje). Nekje do sredine templja vodijo skoraj navpične stopinje. Tisti, ki gredo gor vedo kaj pomeni, da je strmo, da si kolena grizeš. Si pa poplačan z lepim razgledom na reko in mesto samo. Tempelj je dal zgraditi kralj Taksin na delu mesta, kjer naj bi bil najprej obsijan s sončnimi žarki. Zgornja plast je iz porcelanastega stekla in v jutranji ter večerni svetlobi se svetloba močno odbija od njega. Okolica je lepo urejena.
Če greš na Tajsko s turistično agencijo, potem si boš vsak dan ogledal kar nekaj templjev in o njih zvedel res veliko. Za naš FotoPOTEP pa naj jih bo dovolj. Tisto "must have" smo videli, poglejmo še kaj drugega.

Strma pot na Wat Arun. Dobesedno grizeš kolena. A razgled na Bagkok je lep in poplača vzpenjanje.

Tempelj je poln detajlov.

Pogled na detajle iz bližine.

Tudi tu so posebne skulpture v zlatu.

Pogled na vzpon iz spodnjega dela. Res je strmo.

 

Za danes naj bo ogledov dovolj. Na vzhodni breg se zapeljemo s trajektom. Čas je za pozno kosilo in kaj lepšega kot se sprehoditi po ulicah in si ogledati kaj zanimivega za pod zob nudijo ulični prodajalci. Vsepovsod jih je polno. Na razno raznih premikajočih stojnicah nudijo vse mogoče. Vse je zelo preprosto. Tako kuhinja, postrežba kot hrana. Eden ponuja palačinke, drugi kostanj, tretji sadje, naprej vse možne mesne variante od kuhanega, pečenega, predelanega, do juh, riža, jajc, sladic, itd. Tu je neverjetna raznolikost vonjav in okusov.

Pa pojdimo nekaj pojest. Tukaj nudijo že pripravljeno hrano.

Tu se še pripravlja, a uslužbenec bližnjega podjetja že ve, da bo dobil želeno.

Priprava.

Ste žejni, želite kokos.

Tu nudijo kuhano meso.

Pečeno, vse na palčkah.

S kuhinjo na novo lokacijo.

Priprava.

Vse se dogaja, kuha, prodaja, na ulici.

Palačinke.

Prihajajo jedi iz jajc. Sveže, spečeno pred vami.

Sadje, v ponudbi Jack Fruit.

Ocvrtki na različen barvni način.

Ko je čas malic niso pomembni barvni svinčniki v ozadju. Tu je priložnostna kuhinja, ki da v tem času več možnosti zaslužka.

Tako izgledajo premične kuhinje.

Razred ananasa.

Želite sladoled? Vse je na ulici.

 

Bližal se je večer. Utrujeni od dolgega leta in takojšnjega turističnega ogleda mesta smo se odpravili proti hotelu. Padli smo v večerno prometno konico. Pri nas se v mestih v začetku noči promet umiri, tu se sedaj dogaja. Na vozovih, kar po cesti vozijo priročne kuhinje. Promet, avti, tuk tuki, gre počasi, zelo počasi. Po prihodu v hotel samo kratka osvežitev. Strinjali smo se, da gremo še po bližnjih ulicah. Če je čez dan na pločnikih še kolikor toliko prostora, se čez večer spremenijo v ulične »restavracije«. Pred večerom pripeljejo doma narejene prikolice, postavijo pulte, manjšo kuhinjo mize in stole. Nič ne komplicirajo. Povsod je polno ljudi, hrana je okusna, še hladno pivo imajo.

Bliža se večer. Čas, ko domačini stopijo na ulice in seveda, zopet malica. Priprava kuhinje, stojnice, miz in klopi.

Stemni se in za kakšno stopinjo ohladi. Čas je za večerjo.

Kuhinje na prostem so vedno polne.

 

Ker smo na ulici jedli že čez dan, smo se odločili da vstopimo v lokal. Že po minuti sedenja smo se počutili neugodno zaradi premočne klime. Nekajkrat smo morali prositi osebje naj izključijo klimo za našim hrbtom, da so nas resno vzeli. Niso mogli razumeti, da želimo nekaj, kar je pri njih zelo želeno. Tako se ti natakar samo nasmehne in gre naprej. Tako še drugič in tretjič, da le dojame, da si res želiš biti brez klime. Aja, nasmeh in »yes« ti je namenjen vedno. Razume ali ne razume, ima ali nima želenega in tudi, ko ga prosiš ugasni klimo. Vendar, z nasmehom in prijaznostjo se da na tajskem vse rešiti. Enako sem spoznal na japonskem. Naročim pivo, ženska se smeji, kima in se ritensko umika. Pride mimo, zopet naročim, vse je enako. Na koncu spoznaš, da če tudi nečesa ni, pač kimajo in se smehljajo. Zdaj pa razumi z našo logiko!

Hoteli so za evropske razmere zelo ugodnih cen. Za naš pogled mnogo preveč ljudi v recepciji. Toda pri njih gre lepo počasi, saj še pomnite, sabai - sabai. Ena vas povpraša po dokumentu, druga vse popiše, tretja razloži, četrta poda ključ, peta pove kje je dvigalo, šesta postreže z vodo, ne vem kaj dela sedma...

Tuk tuk, najbolj razšijeno prevozno sredstvo v mestu. Lahko tudi opazno najcenejše.

 

Naslednji dan je že bolj po naše. Naspani in po solidnem zajtrku lažje delujemo. Že doma sem izdelal načrt kam bomo šli. Med ljudi! Torej na tržnice. Za začetek sem izbral tržnico v kitajski četrti. Do tja smo se peljali s taksijem. Pred hotelom so vedno na voljo, prav tako tuk-tuk. Se je pa treba izpogajati za ceno. Cene pa niso pretirane, če tudi se ne izpogajaš dovolj dobro. A v nekaj dneh gre zaradi pridobljenih izkušenj tudi pogovor o ceni lažje. Že doma sem dobil od kolega, ki ima v Bangkoku podjetje dobre nasvete glede cen in kaj njim pomeni 10€.

Obenem mi je svetoval, da zaradi premalo časa in, da sami  v tej zmedi ozkih ulic ne iščemo najbolj zanimivih lokacij, vzamem za pomoč lokalnega prebivalca. In z veseljem se je odzval za pohajkovanje z nami njegov nekdajni oblikovalec in fotograf. Z Wasanom smo se dobili na kavi v hotelu Grand China. Kjerkoli drugje v tistem delu mesta, bi bilo za nas prezapleteno zaradi številnih ozkih ulic in silne množice ljudi. Pripeljal je še ženo in smo imeli še domači model. Odločitev je bila še kako pravilna, saj je kontakt z že tako prijaznimi trgovci na ulici še lažje stekel. Oziroma, veliko manj je bilo treba paziti kje hodimo, v katero ulico smo šli in kje smo, lahko smo samo fotografirali. Udeleženci FotoPOTEPa, ki so se sprva bali fotografirati ljudi so ob prijaznih nasmehih hitro izgubili tremo.

Tuk tuk v načinu prikolica. Ni važno kako izgleda vozilo, pomembno je, da se hitro in poceni pripelješ na cilj.

Vse se da. Dober mojster že ve, kje teče njemu pomembni kabel in kje bo našel mesto vgraditve zunanje klime. Vse deluje tako hecno, zanimivo.

Le kdo se znajde?

Ko je čas za počitek na delovnem mestu.

Čakajoče na stranke, predvsem turiste.

Ko že misliš, da je kaj narobe. Pa ni, le sodelavki si v službi za plačilnim pultom vzameta čas za masažo.

Generalka kar na ulici.

Na ulici se popravljajo radiji, televizorji, računalniki...

Popravilo skurjenih elektromotorjev.

Ste kaj strgali? Ni problema, možnost šivanja je v vsaki ulici.

Sadje pa kar v vrečko. Čuden način pakiranja za naš pogled.

Ulični prodajalec.

 

Spoznaš pa tako izven strogega urejenega centra silno preprostost delovanja 15 milijonskega mesta. Ozke ulice, gužva, stojnice, vendar! Vse teče, prodaja se vsepovsod, pomagajo si med seboj in stalno se smehljajo, kot da jim je nasmeh naliman na obraz. Tudi med nakupom, ko se pogajaš za previsoke cene je pravilo, smehljaj se. Jezne geste na obrazu, kaj celo glasna beseda takoj pokažejo odpor sodelovanja s teboj. V Aziji, še posebej na tajskem hitro spoznaš, da jeza ni nekaj pravega. Vse se da rešiti ali urediti, zmeniti z nasmehom. In še paše ti čez čas tak način življenja. Kot »zadrti« evropejec se le sprostiš in spoznavaš, da je sabai-sabai, ena res krasna zadeva.
Lep primer neke umirjenosti in ne briganja kaj drugi dela je, da ko je kdo utrujen, se uleže lepo na tla v nek bolj miren kot in spi. Majhni otroci so stalnica ob prodajalcih na stojnicah ali trgovinicah. Lepo sedijo ali spijo. Torej, nič se ne komplicira in se ne skriva pred drugimi kot pri nas.

Nekaj malega smo na hitro pojedli že na ulici. Zaželeli smo si spoznati še povsem turistični del mesta in pojesti nekaj tako po domače, za mizo. Ulica Kao San je poznana po tem, da razen trgovcev in natakarjev niti ne vidiš domačina. Prišli smo čez dan, ko je bila ulica na pol prazna. Vabijo te v nakup spominkov ali, da si daš izdelati obleko. Kolega si na tajskem vedno da izdelati obleko ali dve. Pomerijo te in zvečer že dobiš v hotel izdelano obleko po tvoji meri. Veliko je tudi masažnih salonov. Od masaže nog za utrujene pohodnike, do klasične masaže ali tiste domače, ko te malo polomijo. Paše, seveda odvisno v kako izkušene roke prideš. Vendar naj vam drobnost osebe ne da misliti, da bo šlo tu bolj na nežno in, da vam ne bo šla noga za vrat. Vaš seveda!
Marsikdo se tako potiho odloči tudi za »tradicionalno«, »happy end« masažo! Ni kaj, to je Tajska. Slovi po več vrstah turizma. Tu se ne komplicira in ni zadreg. Samo zadovoljen turist je dober turist, hehe!

Ulica Kao San nas ni pritegnila. Šli smo nekaj pojest, na pivo in hitro ugotovili, da smo naredili napako. Bolje bi bilo jesti kje izven te turistom namenjen ulice. Res, da smo sedeli za mizo, pod klimo, pili hladno pivo in bili postreženi po domače. Vendar na koncu cene niso bile povsem nič tajske. V teh turistom namenjenih restavracijah ali pubih se v vsem počutiš, kot da si doma.

Dan se je prevesil v drugo polovico, nas pa je zopet neslo med ljudi. Šli smo do tržnice rož. Kot druge, tudi to ni tržnica v pravem pomenu besede. Večina ponudbe se odvija na ulici. Svežih barvitih rož kolikor želite. Cene so smešne glede z našo primerjavo. Tržnica je tudi v s plehom pokriti večji stavbi, kjer tudi prodajajo zelenjavo. Tu se deluje na veliko. Prodaja se večje količine za druge dele države. Pridne roke sortirajo in skupaj vežejo rože, dolge liste trav in drugih okrasnih grmovnic, ter zelja, in raznih gomoljev. Barvitost in prodajalke za pultom nam zopet predstavijo bogastvo motivov.

Šopek vas bo stal evro.

Domačinka med rožami.

Kamorkoli ob ulici pogledaš je šopek ob šopku.

Barvitostnam zopet predstavi bogastvo motivov.

 

Bangkok pomeni tudi »šoping«. Vse povsod se nekaj prodaja. Naj bo to na ulici ali po trgovinah. Čas smo si vzeli tudi za ogled večjih trgovskih centrov, saj domov priti samo s fotografijami, brez spominkov ali še česa več ne gre.

Seveda se mnogo prodaje teh izdelkov zgodi tudi na ulici. Želite Rolex ali iPhone 6, vse dobite za majhen denar od uličnega prodajalca. Vedno je zanimivo pogledati njihovo ponudbo. Pogledaš iPhone, a na njemu teče sistem Android, hehe.

Zato je bolje zaviti v večje trgovske centre. Turistom dobra znana sta Siam Paragon in MBK. Siam Paragon je tisti, kjer se nahodiš, naposlušaš žive glasbe, vidiš najboljšo robo, seveda za prave cene. Center je tako velik, da si lahko v njemu cel dan, pa si ne boš ogledal vsega. Vstopim v nam znani »outlet«. No že pred vhodom v njega, moram pustiti ruzak, vrečko... Pogledam artikle in je kaj videti. Same priznane znamke in kljub 50% in večjemu popustu nič ni pod 300€.

Siam Paragon. Najbolj cenjen a tudi drag (zaradi priznanih znamk) nakupovalni center.

 

Raje zavijem v bližnji center MBK. Je malo manjši, a mnogo bolj domač. Saj lokali so lepo urejeni, stojnice kot pri nas, a ena od uslužbenk spi na tleh za pultom, tistemu na blagajni otrok na rokah. Vse je tako zanimivo in sproščeno. Ob sprehodu skozi center te vabijo v nakup. Robe je veliko. Nudijo tako ponaredke, kot original, če česa nimajo pa takoj povejo počakaj. Počakaj pomeni, da lahko čakaš tudi več ur. Toda prinesli bodo in to za dogovorjeno ceno. Tudi tu velja, bodi na sabai, sabai. hehe

V bistvu je res vse zelo poceni. Sploh tekstil in ure. Tekstil je samih priznanih znamk in s pol cene. Pa ne vem če ločim fejk od originala. Če ni samo kaj iz kamiona padlo iz iste fabrike!
Ure zvenečih imen so prijaznih cen. Podobne cene kot tiste, katere sem kupoval na Baliju, vendar so bolje izdelane, oziroma imajo Casio ali celo Seiko drobovje.

Fotografska oprema ima svoje mesto v zgornjem nadstropju. Canon, Nikon, Sony, imajo svoje trgovine. Zraven je še polno neodvisnih trgovin. Zaradi nizkega tečaja evra, ni bilo tisto znane cenenosti, ko si kupul nekaj objektivov najvišjega razreda in ga doma z veliko razliko prodal. Sem pa prišel v Nikon trgovino ravno v času izobraževanja zaposlenih. Kot mi je prevedel Wasan ravno razlaga delovanje in izdelavo kontakta na bliskavici. Zanimivo, primerjava poteka s Canon kamero. Razlaga se, kako bolje je izdelan Nikon nastavek za bliskavico.

Za prevoz med trgovskimi centri nikoli ni treba čakati. Oni čakajo vas!

 

Po Bangkoku lahko čez dan brez težav sam pohajkuješ. Zvečer? Ni težav le drži se normalnih lokalov in prevozov. Pravijo, da največ ljudi na svetu izgine v Bangkoku. Ne čudi, saj v tistih čudnih ulicah seksa izven turističnega dela, plačljivih bojev in sumljivih lokalov z drogo, ne moreš pričakovati nič dobrega. Če se zvečer držiš »normalnih« ulic, lokalov, zloglasne ulice Patpong in njenih lokalov, ne bo nič posebnega. Drugače pa povsem normalno veliko mesto, ki za fotografiranje nudi veliko, res veliko!

V Bangkoku je po znanem filmu Hangover 2, vse več nočnih lokalov na najvišjih nadstropjih stolpnic.

Portret iz enega izmed 100 lokalov na ulici Patpong.

 

Tržnica na tirih, vodi, tigri in most na reki Kwai

V vsaki državi želiš doživeti tudi kaj nenavadnega. In na tajskem vam nudijo možnost biti s tigri. Hm, žival je iz zapisov v knjigah zelo krvoločna. Zver pač!

Ampak, mi smo šli. Pogumni fotografi! Ura je bila zgodnja, ko smo se vsedli v kombi. Današnji dan naj bi nam pokazal tisti turistični pridih Tajske. Tržnico na vodi, tigre v Kančanaburi in most na reki Kwai. O tem zadnjem sem že kot mulc gledal film in to ČB. Angleški ujetniki so pod težkim japonskim mečem gradili leseni most, katerega so na koncu diverzanti razstrelili. No že kar tu naj povem, pa čeprav smo bili na mostu šele zvečer. Nismo šli gledat tisti znameniti filmski most, ki so ga gradili nekje v odročni notranjosti. Vseeno pa smo bili na mostu na reki Kwai, železnem, ki je celo preživel zavežniško bombandiranje. Joj koliko malo skupnega rabiš, da se povrneš nazaj v filmsko otroštvo in si zadovoljen.

Drugače pa se je dan začel po žensko. Kot omenjeno, ura je bila zgodnja. Nismo šli na sončni vzhod, ampak na celodnevni izlet. Bangkok je tako ali tako vseskozi poln prometa, ljudi. Ampak nismo se zbudili od tega. Pozdravila nas je vodička, poimenovala se je Ani, in že v prvi minuti smo spoznali, da ne bo nič spanca v kombiju. Govorila je kot navita raglja, ma italijanke se skrijejo pred njo. Naredil sem pametno potezo. Čeprav je nekaj godrnjala, da je to njen sedež, sem jo dal sedet v kombi nekam na sredino. Vsedel sem se poleg šoferja Wana in v dremežu še vedno vsake toliko časa slišal “ane Matjaz”, ko je želela potrditi povedano! Še dobro, da smo se večkrat ustavili. Pa ne toliko za foto trenutek, ampak bolj za ogled tajskih zanimivosti in seveda, da smo se malo izognili Ani. O kokosu in zakaj vse je uporaben sem že napisal članek, ampak lej ga zlodja. Nisem vedel, da iz njega delajo zanimivo sladilo. Na priročni tržnici so nudili vse mogoče iz kokosa. Še celo zelo lično narejene ženske torbice.

V cvet kokosove palme zarežejo in ga vtaknejo v bambusov tulec, kamor se steka sok. Sok nato kuhajo toliko časa, da ostane le sladkor, rjave barve.

Iz goste zmesi dobimo sladilo.

Gosto, še toplo sladilo iz kokosa oblikujejo in sušijo.

 

Train market

Prva taka res želena postaja je bila tržnica na železniških tirih. Žal so jo prenavljali in ni moč videti kako umikajo senčnike in gajbice s hrano iz tirov. Zdaj je že obnovljena in spalača se it pogledat, saj je povsem lokalna in s temu primerno ponudbo. V tem predelu živijo predvsem kmetje in ribiči. Tržnico so postavili ob reki, saj so pridelke lahko pripeljali le s čolni ali prinesli na slonih. V 18. stoletju jih je obiskal kralj in jim predlagal, da svoje pridelke prodajajo v večjih mestih. A dostopa do večjih mest ni bilo oz. je trajalo predolgo, da bi v mesto prinesli sveže in kvalitetne pridelke. Zato so ostali na tem področju, kralj pa je dal skozi tržnico zgraditi železniško progo. Če si se kralju uprl, je dal pobiti tebe in vse tvoje sorodnike v širini sedmih generacij. Kmetje so se drugače prilagodili – ostali so na tem področju, kralju se niso uprli, so se pa umikali vlakom. Čeprav jim je kralj zaračunal najemnino za prodajo na tržnici (1 THB), kar je bilo ogromno denarja (sedanjih cca. 1 milijon THB), so se kmetje odločili ostati in so skupno zbirali denar za visoko najemnino. Tako je še danes; še vedno plačujejo manjšo najemnino in se umikajo vlakom (8-krat dnevno), le da imajo svoje pridelke na vozičkih (jih lažje umaknejo) ali pa v nizkih košarah (jih ni potrebno umakniti, ker so kolesa vlaka visoka). V času našega obiska (2015) železnica zaradi rekonstrukcije ni delovala. Danes vlaki zopet vozijo in tržnica je polna dobrin. Na samem koncu tržnice, tik ob reki je končna postaja železniške proge.

Na tej postaji se ustavi vlak, kar iz vagona se kupuje dobrote na tržnici. Žal so v času potovanja progo obnavljali in vlak ni vozil.

Tržnica je postavljena še daleč naprej od postaje.

Ponudba svežih rib, zelenjave, mesa ali že pripravljene hrane je izredna.

Se je pa našel kakšen drug zanimiv motiv.

 

Floating market

Smo si pa ogledali tržnico na vodi (floating market). Od Bangkoka je umaknjena okoli 100km in je velik turistični magnet. Iz fotografij je videti zanimivo. Je, seveda je, samo tu ni več za fotografa tiste “stare” kulise. Novi čolni, nove tržnice ob vodi, lepo oblečene ženske, ki odlično obvladajo veslo. Nekatere so še oblečeno v tradicionalno modro kmečko srajco “mo bom”. Po moje smo sicer zamudili ene 20 let. Še na kanalih v Bangkoku je več domačega pridiha. Vseeno pa je zanimivo videti kanal poln čolnov, ki umirjeno drsijo eden mimo drugega. Včasih se malo podrsajo, zato od vodiča takoj dobiš nasvet, da se ne drži za zgornji del čolna.

Slovita tržnica na vodi, namenjena turistom. Gužva čolnov, a vse poteka nemoteno in brez pregovarjanja.

Čolni služijo tudi kot kuhinja.

Nudijo hrano, pijačo, sadje...

Med tržnicami blaga in spominkov.

Samo pomahate in že vam pripelje pivo, vodo, sladoled...

Iz čolna lahko dobite sadje, pečeno koruzo...

V vročini in vlagi pivo iz hladilne skrinje še kako paše.

 

Čolne vozijo v glavnem starejše ženske, vseskozi klepetajo med seboj. Neverjetno kako znajo krmariti in umirjeno drseti s čolnom. Sedimo nizko, čoln se počasi premika mimo drugih in že smo med tržnicami. Nudijo veliko kiča. Če si zaželiš kaj ogledati nakažeš in trgovka že zadrži čoln s kavlom. Potem pa obvezno cenkanje!

Sam sem si tržnico predstavljal bolj fotogenično, pa ni. Torej fotografsko nič posebnega, a je sam način trgovanja s čolna tako drugačen, da nam iz popotniškega pogleda nikakor ni bilo žal videti to znamenitost. Pač treba je videti in doživeti, da imaš potem lahko sam svoje vtise.

Tržnica na vodi je v bistvu sestavljena iz treh tržnic, Ton Khem, Hia Kui in Khun Phitak. Če je le mogoče, jih obiščite zjutraj po sedmi uri, ko je tržnica v največji meri namenjena tudi domačinom. Po deveti so vsepovsod samo še turisti.

Gremo naprej v Kančanaburi, ki je blizu meje z Burmo. Čaka nas nova turistična atrakcija, ki že doma marsikomu ustvari neko sliko. Malo manj se ve, da je področje zelo aktivno z iskanjem safirjev in rubinov. Ustavili smo se na črpalki, Wan gre v najdaljšo kolono, ker imajo samo tam njemu želeno gorivo. Ostali gremo ven, najprej po sadje. Tako okusno je, da ko ga enkrat začneš jesti, kar ne nehaš. Zanimivo, olupijo in zrežejo ga pred tabo, dajo pa ga kar v polivinilasto vrečko, zraven dobiš še daljšo palčko in pikaš. Treba se je navaditi na enostavnost. V Bangkoku sem videl kako so v navadno polivinilasto vrečko dali juho, solato… Ni kaj, eni rabijo mizo z desetimi krožniki iz kitajskega porcelana, drugi vsaj krožnik, tu je važno da je kaj za pojesti. In neverjetno, vsake pol ure so pri uličnih stojnicah in nekaj meljejo.

Sadje, tudi riž, meso ali juho dobite v vrečkah.

 

Medtem ko čakamo, smo si vzeli čas še za kavo in pivo. Po dolgem času sem dobil spodoben ekspreso. Pogledujem na uro, iščem kje je šofer, a on še vedno v vrsti. Rečem Ani, kaj se nam ne mudi? In tu je spet tista nam znana čudnost. Vem, da smo že pozni, tudi Ani ve, vendar z nasmeškom reče, prispeli bomo pravočasno. Tega sabai-sabai se res težko navadiš. Veš, da zamujaš, a miren si ko špricar in še kar sediš. Jebemtiš imam skupino, vsi pričakujejo stik s tigri, pa jih naj pustim pri zaprtih vratih. To bi bila dogodivščina!
Wan končno dolije bencin in gremo naprej. Debatira z Ani in ta pove, da bo šel po bližnjici. Znak na križišču kaže našo pot v eno smer, mi gremo v drugo. Vozimo se že več kot pol ure, Wan in Ani zopet nekaj razpravljata. Obrnemo, baje, da je krajša pot zaprta. Zgodi se nekaj neverjetnega. Šofer iz kilometra v kilometer vozi hitreje. Še dobro, da so ceste široke in da drugi vozniki puščajo prostor za prehitevanje. Tu je tako, če se komu mudi ima razlog, pomagaj mu. Ni tako kot pri nas, ko bi ti vsakdo raje zaprl pot kot pustil meter prostora.

Časovno nam je šlo že zelo močno za nohte. Ani mirna, prav tako Wan. Le da je hitrost zdaj že krepko čez 100km, prehitevamo vse, avtomobili nasproti se umikajo na stran, da gremo lahko mimo. Sopotniki zadaj, ki imajo zelo okrnjen pogled na cesto vsake toliko časa kakšno pripomnijo. Za čuda, Ani je tiho, drvimo, Wan je ves poten kljub močni klimi, ki mu piha direktno v telo. Zasliši se telefon, Ani govori, kličejo jo iz zavetišča tigrov. Mislim, da smo vsi razumeli. Kje hudiča ste? Zapiramo, menihi bodo odpeljali tigre.

Wan še bolj pritisne na gas, zdaj že jaz malo strižem z ušesi, a ga pustim na miru. Napet je, vidi samo cesto in gleda kje je izvoz do zavetišča. Do vhoda v zavetišče pridemo v trenutku, ko so zaprli že vse razen vhodnih vrat. Čakajo samo še nas. Stojnice, hiška za nakup vstopnic, lokali, vse je že zaprto. Vsi poznajo Ani, najbrž je že sem pripeljala na desetine skupin, zato so klicali, čakali z vrati. Nič ni bilo treba kupovati kart, boste plačali kasneje, samo tecite, tecite, mudi se, vsak čas bodo prišli menihi in odpeljali tigre. Pred nami hodi eden izmed mnogih volonterjev, ki delajo v zavetišču. Sam stopam takoj za njim, skoraj tečem. Nekateri naši iz skupine so daleč zadaj. Kličem jih, stopite, mudi se. In lej ga vrag, poti kar ni konec. Stopamo mimo bivolov, mnogih drugih živali, mesta s tigri pa še kar ni in ni.

Na zemljišču kjer živijo budistični menihi se je od nekdaj zbiralo veliko živali, kot bivoli, merjasci, jeleni... Menih Abbot Chan se je pred 20 leti odločil narediti zavetišče. Okoliški prebivalci so začeli prinašati tudi domače živali. Kmalu pa tudi prvega tigra, mladiča. Kasneje še dva in zgodba se je začela.

Končno pridem na vrh, lahko bi rekel, da je bil tu nekdaj kamnolom. Vsaj deluje mi tako. Ni časa za čakanje ostalih, spustim se po poti navzdol. Vse se odvija z ekstremno hitrostjo. Ena izmed volonterk, ki deluje v zavetišču me prime za roko in obenem hoče vzeti mojo kamero. Ne dam, hočem fotografit, zato sem tudi prišel. Ne zanima me božanje tigrov. Govori, da se mudi, da bom drugače zamudil možnost biti zraven, prišli so menihi. Ti se postavijo k tigrom, fotografiram. Madona, motijo senčniki, ljudje v ozadju…, ni pravega kota. Želim notri, komaj pregovorim volonterko, da imam sam s seboj kamero, saj ko so prišli menihi je tudi sama nekako izgubila stik z vsem protokolom. Pridejo tudi ostali sopotniki, odpeljejo jih k tigrom, postavijo se k njim, fotografiram, njih pa tudi volonter, kateri jih je peljal k tigrom, saj so jim vzeli kamere. Drugih turistov ni, sami smo, vse bolj imam mir za fotografiranje. Pred menoj je res velik tiger. To ni tisti mlahav zaspan mladič, kot sem jih čohal na Baliju. To je pravi tiger, ni len, ni zaspan, spremlja me z očmi, približam se, fotkam. Za tigra se postavijo sopotniki, lahko stopim še bližje, uporabim močno široki kot, tiger je spredaj, zato naproti osebi zadaj deluje še večji. Perspektiva majhne goriščnice naredi svoje. Še fotografiram, ma kakšen zaspanec, zadrogiranec, tiger leži v klasični pozi z glavo pokonci. Sopotnica Erika se postavi za njega. Tiger me gleda in v glavi se mi utrne napovednik hollywoodskih filmov, ah škoda, ker ni lev? Veliki tiger odpre gobec, kaj odpre, zazija, pokaže ogromne čekane in iz grla se sliši samo grrrr. Nič nisem več prepričan kok je varno. A stopim še bližje, volonterka Mai, me prime in me ne spusti bližje. Naj bo zaradi širokokotne perspektive tiger še večji, oseba zadaj še manjša. Evo, to sem si želel. Imel sem še minuto in ja, da imam tudi svojo fotko, da sem bil res tam, se še jaz nastavim. Fotografira pa me kar Mai. Zna, obvlada. Lepo izbere kader, počasi stisne prožilec. Sem pa zaradi varnosti kamero nastavil na P in ISO 400, da slučajno ne bi bili predolgi časi in tako streseni posnetki. Mai, dobro fotografijo si naredila, hvala!

Ni tako majhen, ne?

Ena taka bolj za spomin. Mladiča, a radovedna.

Ta največji v zavetišču!

Grrrrrrr...

Ko se menih malo poigra z mačko.

Še malo akcije za publiko.

 

Žal! Zamujali smo, vsi so bili že res živčni, tigre je bilo treba odpeljati. Sam niti ne vem koliko minut sem imel na voljo. 5, 10, 15, a dobil sem vsaj nekaj uporabnih slik. In to ne tistih “zadrogiranih”, kot pravijo nekateri obiskovalci zavetišča. Občutek je čuden. Poznam udomačene geparde iz Namibije (članek o FotoPOTEPih v Namibijo in možne prijave za april/maj 2016). Ližejo me s svojim sirkovim jezikom medtem, ko jih fotkam. A gepard je velika in lahka mačka. Tudi gepardi, ki so na prostem ne napadejo človeka, razen če ta leži, je manjši, ali res pokaže strah ali celo teče. V rokah sem že držal mladiča pa se je mati bala palice v roki. Ko sem od blizu spoznal kako zarohni leopard in kako hiter je v napadu, sem vedel, da z njim nimaš šans. S tigrom še manj.
Za drugič vem. Nekaj bom doplačal in dobil svoj "fotošuting" s tigri!

No ti tigri so nekaj čudnega, posebnega, turističnega, a ni kaj, če smo že na Tajskem, kjer jih je še nekaj v naravnem okolju jih je treba videti. Karkoli si boste že mislili ob ogledu, ne govorite naglas. Ni humano, da so živali na vročini! Tudi mi nismo vedno v spomladanskem hladu. Ni naravno, da te tiger ne udari s šapo ali ugrizne v vrat, ne ni. Toda, mi poznamo samo plat divjih živali iz televizije. Da je tiger napadalen, da pokonča pol vasi in, da leži skrit v najbolj hladni senci džungle. Pa je vse to res? Levi v Afriki so mi pol ure ležali na cesti meter od avta, pa sem trobil, vpil na njih nagnjen iz avta, pa nič, čakal sem, da se kralju ljubi malo premaknit. Leži s tistim polnim želodcem kot klada in ga nič ne gane. Tudi antilope so vedele, da so levi v fazi “zadrogiranosti” in so se mirno pasle 10m stran.
Pa saj tudi domači pes in maček nista več normalna. Ja kaj pa doma delamo s psi in mačkami, pa konji…

V Afriki božam geparde, se sprehajaš z levi, ne vem zakaj ne bi smel biti tiger, ki je rojen in vzgojen v zavetišču, ki je sit in v vročini, ki je na Tajskem nekaj normalnega, miren. Tiger tudi v naravi spi skoraj 20 ur dnevno. Izogiba se vročine in lovi, ko je hladneje. Me zanima če naš domači maček pri 30 stopinjah ves poskočen lovi miš. Ma naši psi in mačke so tak al tak že na Whiskas in niti več ne vedo, kaj je surovo meso, kaj šele miš. Pa samo da pade kakšna stopinja so že v oblekicah in to z lučkami.

Ti tigri so rojeni in vzgojeni v zavetišču, kjer dela tudi veliko število volonterjev iz vsega sveta. In, če bi bilo zadaj res mučenje, droga, stradanje, bi se danes v današnjem svetu to zvedelo. Kot vem, veliko volonterjev pride tja z namenom, da bi izvedelo zaroto. Tudi kakšen novinar je med njimi, ki bi z veseljem naredil raziskovalni članek o mučenju. Pa tega še ni. Lahko pa, da so tigri neprespani, na vročini, prenažrti in ker so vajeni ljudi od rojstva se jim ne ljubi ukvarjati s turisti. A ko se začne ozračje hladiti, za par stopinj, jih hitro popokajo in zaprejo v kletke.

Mene ne zanima božanje tigrov, pa da vsako turistično norost vidiš. Zanima me predvsem iz vidika, da če si že na lokaciji, moraš sam spoznati in predvsem fotografirati. Oboje sem in lahko sem si ustvaril svoje mnenje. Po moje, se splača it pogledal tigre in se fotografirati z njimi. Nikoli se ne ve, ali jih bomo čez kakšno desetleje sploh še videli, oziroma, ali ne bodo čez 20-30 let že izmrli. Je neka posebnost. Kolikšna pa je, si pa po obisku zavetišča v Kanchanaburi mnenje ustvarite sami. Ne delite pa mnenja samo pa slišanem, napisanem, ali tako na prvo žogo si ustvariti vtis. Na severu Tajske blizu znanega mesta Chiang mai je še eno zavetišče tigrov. Večje, še bolj skomercializirano, saj ob nakupu vstopnice lahko izbirate ali želite biti pri vseh tigrih, samo pri največjem, hoditi z njimi, imeti svojega fotografa…

Gekko. Po malo sonca in toplote je le zbežal.

 

Mešanih vtisov ob obisku tigrov smo se ustavili na pozno kosilo. Moje pivo je bilo s posebnim dodatkom. Na steklenici je bil samostojno priliman majhen gekko. Ker je bil ves podhlajen iz hladilnika se je kar nekaj minut nastavljal našim kameram.

Čakala nas je še zadnje zanimivost tega “turističnega” dne. Ker smo bili pozni, smo do reke Kwai prišli malo po sončnem zahodu. Čez reko je železni železniški most. Tudi ta je zgolj turistična atrakcija. Lepo barvno osvetljen in še nekaj rdečih oblakov na nebu nam je dalo zanimivo kuliso. Vendar ta most nima razen reke nič skupnega z mostom iz znanega filma “Most na reki Kwai”. Vseeno pa se je treba ustaviti in če ne drugega pretegniti noge ob sprehodu čez most in nazaj. Smo si pa ogledali muzej. 

Zgodba o gradnji 415 km dolge železnice, ki je potekala skozi Tajsko v Burmo je žalostna. Ogromno mrtvih, poškodovanih, shiranih za gradnjo železnice, ki bi omogočala oskrbo japonskih vojakov, ki so imeli v času druge sv. Vojne namen osvajati Burmo, Indijo,...

Najprej so železnico gradili zajeti vojaki Anglije, Nizozemske, Avstralije, Malezije, Amerike, nato pa še Tajci. Razlika je bila le, da so zajeti vojaki delali v nemogočih razmerah (slaba hrana, slabe bivalne razmere, brez medicinske oskrbe, do 18 ur dnevno), Tajci so bili plačani.

Železniški most čez reko Kwai.

 

Utrujeni in polnih zanimivih vtisov iz celodnevnega potepanja smo v kombiju spali vse do hotela. Potem pa, ja to je Bangkok gremo ven na ulice! Vsi smo bili za to, da gremo nekaj pojest in nato na najvišjo stolpnico Baiyoke, na kateri je razgledna ploščad. 328m visoki stolp nima konkurence v Bangkoku. Vse je nižje, mnogo nižje. Z dvigalom te zapeljejo do 80 nadstropja, vseh je 85. Okoli stolpa je vrteča ploščad. Ker se vrti s seboj ne nosite stojala. Treba bo iz roke in to z visokim ISO (3200 ali več), a ni slabo. Avtoceste so rumenkaste, polno avtomobilov naredi reko luči. Okoliške stavbe so dobro osvetljene. Da se narediti zanimive fotografije.

Najvišji stolp v Bangkoku. Visok je 328m.

Pogled na mesto iz stolpa. Zaradi močnega širokega kota ujeta še luna.

Reke luči.

Glavni avtocestni križ.

Pogled na spodnje "nizke" stolpnice.

 

Video iz Tajskih ulic, vodnih kanalov, tržnice rož in plavajoče tržnice. Jutri pa naprej na morje.(članek II. del Tajska FotoPOTEP), jutri pa že zgodaj zjutraj na morje (II., III. in IV. del).

 

V II. delu članka

Prvi del našega FotoPOTEPa se je odvijal v Bangkoku in okolici. Čaka nas še zadnji dan mesta, oziroma “šoping” dan. Kdor si vzame čas, se ima voljo pogajati, ta doseže odlične cene. In to za vse. Tako za tehniko kot za oblačila kot spominke. Naslednje jutro naprej. Gremo na jug, na morje, bele peščene plaže, palme, toplo morje, zanimivi izleti s hitrimi čolni in seveda, prijazni ljudje. Ta del FotoPOTEPa pa v II., III. in IV. delu.

II. del - Na jug, na morje    /    III. del - Izlet po otoku Ko Lanta

IV. del - Otoki Koh Phi Phi, Koh Mook, Koh Kradan, James Bond island

V. del - Na sever / Chiang Mai, dolgovratke, Zlati trikotnik (v pripravi)

Zapis udeleženke - Tajska / FotoPOTEP 2014

Phuket - Vegetarijanski festival (kri, bolečina, trpljenje) - Tajska / FotoPOTEP 2015

 


Od 31. oktobra do 12. novembra 2016 bo potekal naš III. FotoPOTEP po Tajski

Več in prijave... Vstopi


 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com