avtor: Borut Furlan

Da bi potolažil prve (med katerimi sem tudi jaz), je Nikon začel uvajati novo, DX serijo objektivov, ki so optimirani za majhne senzorje. Tako naj bi bili srečni prvi (ki bi dobili nove širokokotnike), kot drugi (ki se jim teleobjektivi “podaljšajo” pri isti teži, velikosti in ceni). Toda ali je tudi v resnici vse tako lepo in prav?

Leica format ali 35 mm format, 36 x 24 mm, je standard, ki ga je Leica postavila v letih 1913 in 1914. Ta format je kmalu postal najbolj množičen fotografski standard na svetu za katerega je bilo izdelanih na desetine milijonov objektivov različnih proizvajalcev. Objektivi prirejeni za ta format morajo risati sliko s premerom vsaj 44 mm (diagonala 35 mm formata), njihova resolucija, ki znaša pri boljših objektivih profesionalne kvalitete tipično okoli 100 lp/mm (lp=line pair – par črtic), pa je tudi prirejena resoluciji filmov, ki se uporabljajo v tem formatu. Velikost, teža in cena objektivov so podrejeni prvima dvema zahtevama.
Če tak objektiv uporabljamo na DSLR, ki ima majhen senzor, smo ob dobršen del informacij, ki nam jih objektiv nudi in smo jih drago plačali z velikostjo, težo in ceno. DX senzor Nikona D100 je namreč po površini kar 2,35 x manjši od polnega 35 mm formata in za toliko manj informacij potegne iz našega objektiva. Če bi bili objektivi optimirani za majhne senzorje (tako, kot je nova Nikonova DX serija), bi morali biti manjši, lažji, cenejši in ostrejši. Manjša ko je slika, ki jo mora objektiv narisati, lažje ga je izdelati ostrejšega (z višjo resolucijo). Nikon je nekoč izdeloval serijo Ultra Micro Nikkor objektivov za delo z mikrofilmi, ki so imeli resolucijo tudi do 1600 lp/mm, torej kar 16 x večjo, kot dobri fotografski objektivi za 35 mm format! Seveda je to veljalo le pri sliki s premerom 2 mm in 25 x povečavi. Nikon ob predstavitvi svojega novega DX objektiva 17-55/2,8, ki naj bi zamenjal 28-70/2,8 v filmskem svetu, namerno zavaja, da ima novi objektiv ob večjem razponu goriščnic celo višjo resolucijo. To je povsem logično, saj jo mora imeti in tudi lahko jo ima.

Trditve nekaterih fotografov, da če uporabimo 300/2,8 teleobjektiv na DSLR aparatu z DX senzorjem, dobimo za isto ceno 450/2,8 teleobjektiv, ki bi bil sicer vsaj dvakrat dražji, so čista bedarija in kažejo samo na nepoznavanje problematike. Majhen DX senzor ne pripomore h kvaliteti slike niti toliko, kot telekonverter (ki znano poslabša kvaliteto slike osnovnega objektiva), ampak je čisto navaden “crop tool”, ki ga lahko kadarkoli kasneje uporabimo v Photoshopu.

Sam imam tri “dobro uravnotežene” zoom objektive: 17-35/2,8, 28-70/2,8 in 70-200/2,8, ki so s svojimi zornimi koti idealni za mojo nadvodno fotografijo (večinoma potovalna reporterska fotografija, slikanje pokrajine, ljudi in živali). Podvajanje goriščnic na območju 28 do 35 mm mi ni odvečno, saj 17-35/2,8 uporabljam predvsem pri krajših goriščnicah, 70-200/2,8 pri daljših, 28-70/2,8 pa na celem območju od blagega širokokotnika do blagega tele. Zato nisem hotel kupiti veliko cenejšega 35-70/2,8 in celo zavidam Canonovim fotografom, ki imajo na voljo 24-70/2,8. Če bom ob prehodu na digitalno fotografijo prisiljen uporabljati majhne DX senzorje, bom moral kupiti cel kup novih objektivov, da mi bodo nadomestili moj 16/2,8 Fish-eye (nadomestek zanj je 10,5/2,8 DX Fish-eye), 17-35/2,8 (nadomestek zanj je trenutno 12-24/4 DX) in 28-70/2,8 (nadomestek zanj je 17-55/2,8 DX), kar pomeni znatno povečanje stroškov, ki bo precej višje, kot bi bila razlika v ceni med DSLR z DX in “full frame” senzorjem. Ob tem pa bi mi povrhu še zazijala vrzel med 55 in 70 mm (kar pa je v tem območju zame k sreči manj moteče). Med makro objektivi pod vodo največ uporabljam 105/2,8 in njegovo vlogo bi verjetno prevzel 60/2,8. Manjkal pa bi 40/2,8 DX, ki bi prevzel vlogo 60/2,8. Svoj najdaljši in najdražji makro objektiv, 200/4, pa bi uporabljal še manj, ko ga sedaj. Vsi stari filmski objektivi, vključno z dragim AFS 70-200/2,8 VR, bi nenadoma imeli preslabo resolucijo za bodoče majhne “high-resolution” DX senzorje (10+ Megapikslov), ki jih v bližnji prihodnosti lahko pričakujemo od Nikona.

Od novih DX objektivov sem imel priložnost narediti nekaj testnih posnetkov z AFS 12-24/4 DX. Primerjal sem ga pri goriščnici 24 mm z mojim starim in preizkušenim AFS 17-35/2,8 in kljub razmeroma pozitivnim kritikam tega objektiva na internetu, sem doživel manjše razočaranje. Pri odprti zaslonki (f4) je na robovih za malenkost mehkejši, kot njegov filmski bratranec pri ravno tako odprti zaslonki (f2,8), pri zaslonkah f5,6 pa opazno zaostaja za njim. Mogoče je k tej razliki botrovala variacija v kvaliteti med posameznimi primerki, ki je pri kompliciranih zoom objektivih lahko precej velika in sem tako primerjal dober 17-35 s slabšim 12-24. Kljub temu bi od AFS 12-24/4 DX človek pričakoval višjo resolucijo že zaradi manjše velikosti slike, medtem ko je v resnici celo nekoliko nižja! Samo upamo lahko, da bo Nikon nekoč ponudil tudi “profi” f2,8 verzijo širokokotnega DX zooma in po možnosti s krajšo najkrajšo goriščnico, saj je 12-24 npr. na novem D2h dejansko “komaj” 18,6-37,2 (in ne 18-36, kot navaja Nikon)!