Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

S foto in video opremo na konec sveta

30.11.2009 10:14

Poleti sem se mesec in pol dolgo potepal po Zahodni Papui - skrajni vzhod Indonezije je to in še pred nekaj leti se je ta del otoka Nove Gvineje imenoval Irian Džaja. To ni bilo ravno idilično turistično potovanje, Zahodna Papua je ena zadnjih zaresnih divjin današnjega sveta. Velika za štirideset Slovenij je večinoma prekrita z močvarnimi džunglami, le v osrednjem delu otoka se dvigajo vrhovi vse do pet tisoč metrov visoko. Mnogi precej sveži zemljevidi imajo čez ogromna prostranstva še vedno potegnjen zgovoren napis: NERAZISKANA PODROČJA. Otok naseljuje okoli tristo različnih plemenskih skupnosti, ki se jih sodoben čas sicer že dotika, a nekatera kljub temu še vedno živijo na robu kamene dobe. Celo kanibalizem nekdanjih zloglasnih vojščakov in lovcev na glave verjetno še ni povsem stvar davne preteklosti.


Vas plemena Dani v gorah sredi Zahodne Papue


Čekani divje svinje so popoln okras danijskega vojščaka.

Prvi belci so prišli v notranjost otoka pred manj kot pol stoletja in tudi danes zahteva odkrivanje teh krajev veliko priprav, telesne kondicije in denarja. Denarja predvsem zaradi organiziranja ekspedicije z lokalnimi nosači in vodniki, pogosto pa je za dostop nujno najeti zelo draga misijonarska letala in pot nekaj dni nadaljevati (s skoraj še dražjimi) motornimi čolni.


Med celodnevno hojo sem običajno delal s Sonyjevo »petstodvajsetko«.

Štirje, ki smo se letos za dober mesec odpravili peš čez nekatere dele otoka (dva tedna pa je trajalo potovanje tja in nazaj), smo bili na vse to pripravljeni. In z jasno določenim ciljem, ki sva ga imela s prijateljico Nejo, s katero sva predstavljala glavnino odprave: snemanje serije televizijskih dokumentarnih oddaj. Pred leti sva že delala skupaj na poti z motorjem čez Afriko, takrat za Pop TV. Tokrat sicer še ne veva, kdo bo kupec novih materialov (oba sva svobodnjaka), a trenutno nama je pomembno predvsem, da delava. Ona pred kamero, jaz bolj ali manj za njo. Ker je včasih tudi v delu mogoče enkratno uživati. Niti slučajno pa ne bom trdil, da je bilo lahko!


Sony Z5E, idealna (še dovolj) majhna kamera za resno delo.

 

Čudoviti svet visoke ločljivosti
V tem prispevku je govor predvsem o video opremi na takem potovanju ter o tem, kaj mora imeti človek s sabo, če se trudi delati profesionalno, istočasno pa nima za sabo televizijske hiše, številne ekipe, težke opreme in debelega šopa bankovcev.

Imel sem srečo: nekaj uspešnih sodelovanj z našim AVC group mi je odprlo vrata do Sony Europe, kjer so v moji poti očitno začutili možnost precej ekstremnega testiranja svoje najnovejše opreme in mi dali brezplačno na voljo širok izbor svoje najnovejše tehnologije. Kljub vsemu razkošju ponudbe pa sta še vedno ostali pomembni velikost in teža izbranega, torej so velike, povsem profesionalne kamere, odpadle že na začetku. Iz dveh razlogov: ker bo treba vso silno tehniko nositi na hrbtih, pa čeprav nosaških. Drugi razlog pa je morda celo pomembnejši, kajti mnoge eksotične države so zelo občutljive za delo tujih novinarjev in jim z veseljem zagrenijo življenje s papirji, z dovolilnicami, dodatnimi stroški, oficirjem za zvezo itd. A na srečo obstaja danes okoli vsega tega silno elegantna pot: že cenena HD-kamera za manj kot tisoč evrov je v resnici (skoraj) profesionalni proizvod in mnogi poklicni snemalci danes potujejo pač kot turisti. »High definition«, ki ga stlačiš v žep, je čudo tehnike, s katerim lahko delaš za TV Spodnji Duplek ali pa za BBC ��" kakovost je ustrezna, če le vsebina ni en grozen dolgčas.


Pleme Jali ��" službeni posnetek z vaškim poglavarjem


O okusih za oblačenje v teh krajih pač ne gre razpravljati.


Še pred nekaj desetletji so bili Jaliji strah zbujajoči vojščaki in kanibali.

A vzeti na tako pot le eno kamero za nekaj sto evrov ne bi bilo ravno pametno. In tudi moj seznam opreme se je temu primerno razširil. Po tednih tistih hribov in džungel vem, da sem se pametno odločil; nekakšnega minimuma opreme, ki še dopušča profesionalno delo, pač ni mogoče zreducirati na nekaj sto evrov. Kljub vsej previdnosti pri izbiri se je na koncu video in fotografske opreme nabralo za dobrih petnajst kilogramov.

 

Zaresna in rezervna kamera
Osnova vsega je bila video kamera HDV Sony HVR-Z5E (maloprodajna cena 5400 evrov). Trije čipi CMOS, 20-kratni zum, dva vhoda za zunanja mikrofona. Spada v spodnji razred že profesionalnih kamer, a kakovosti njene HD-slike večina televizijskih hiš s klasično tehnologijo prenašanja še vsaj nekaj let ne bo sposobnih prikazati na zaslonih. Deluje tudi na mini DV-kasete, ima pa čudovito svežo tehnično pogruntavščino, ki se ji reče memory recording unit, enota za spominsko snemanje (HVR-MRC1, cena 970 evrov). Zelo majhen in neopazen je, natakne se na zadnji konec kamere in dela na hitre CF-kartice nove generacije. 32 GB Sun disk III stane okoli 200 evrov in zadošča za dve uri in pol snemanja v najvišji resoluciji.


Plemenska vojna tokrat sicer ni bila zaresna, vseeno pa zelo prepričljiva.

Kartice žal še vedno niso poceni, še sploh, če je pred fotografom nekaj deset ur dela. A tudi to je rešljivo: celotno serijo sem posnel na (poceni) mini DV-kasete, kartice pa sem imel s sabo kot varnostno rezervo in posneti material spotoma nekajkrat prenesel v računalnik (v mojem primeru Lenovo Thinkpad x61, že na afriških brezpotjih preverjeno zelo trpežno napravo). In jih potem seveda ponovno presnemaval. Silno dobro je za dušni mir, če je celoten iztržek tako napornega potovanja porazdeljen vsaj na dva različna konca; računalnik in kasete sem pač držal v dveh različnih nahrbtnikih, ki sem ju zaupal dvema najzanesljivejšima nosačema.


Sestri Neja in Lara, krasna pridobitev pred kamero.


Ekipa nas štirih na koncu sveta: kamniti Korovaji v džungli na jugu otoka

A še tako dobra kamera potrebuje rezervo. V mojem primeru je bila to Sony HDR-XR520VE. Za potovanje jo je prispeval Sony Slovenija, sicer pa je njena maloprodajna cena 1400 evrov. Kamera je dovolj majhna za v žep, jaz pa sem jo nosil v mali torbici, ki je bila vedno za pasom. A skrivnost je ponovno v kratici HD ��" high definition. Kamera je sicer amaterska, a po mnogih testih najboljša v svojem razredu. Z Jasno Hribernik, ki montira in režira nastajajočo serijo televizijskih dokumentarcev, sva pred zaslonom njenega računalnika včasih kar malo zmedena: kakšna slika! Pa zakaj bi sploh kupoval karkoli večjega in dražjega od male petstodvajsetke? O tovrstni ostrini in barvah so profesionalci z dvajsetkrat težjimi in s petdesetkrat dražjimi betami na ramah še pred nekaj leti (in pred zoro visoke ločljivosti) lahko le sanjali. A prednost »zaresnih« kamer pride seveda še kako do izraza v ekstremnih pogojih dela. Tako svetlobnih kot snemalnih. Da ne govorimo o tem, kaj vse danes zmorejo profesionalne HD-kamere!


Sony HDR-XR520VE ��" krasna mala kamera, a vedno se sprašujem, kdo za vraga si izmišljuje ta imena?!

A kakorkoli že: z malim sonijem sem posnel skoraj polovico materiala na poti. Med hojo čez hribe in skozi džunglo, ko bi vsak hip lahko zdrsnil in naredil veliko škode, v dežju, ko je navadna plastična vrečka zamenjala drago (in težko) zaščitno ohišje, v nekaj primerih, ko je bila potrebna skrita kamera in v še več primerih, ko se mi večje petke preprosto ni dalo vlačiti iz nahrbtnika, s katerim se je kdo ve kje izgubil moj nosač Yesaya, kljub milim prošnjam in strogim ukazom, da se mora vedno držati poleg mene.


Atomska in kamena doba v enem šopku


Gotovo smo bili mi zanje vsaj tako zanimivi kot oni za nas.

Skratka: mogoče (komajda za spoznanje) slabši posnetki, ki pa jih imam. Kar je vsekakor veliko bolje kot tehnično brezhibni, ki jih iz tega ali onega razloga ne bi imel. Gledalec na domačem TV-zaslonu pa razlike zagotovo ne bo opazil.

 

Brez dodatne opreme ne gre. Seznam opreme se pri tem seveda niti slučajno ne konča. Brez zelo uporabnih dodatkov je celo najdražji mercedes precej okleščen avtomobil in to velja tudi za kamere. Najprej oprema, vezana na »taveliko« Z5E:

- Sonyjev brezžični mikrofon UWP-V1; krasen izum, ki nese tja do dvajset metrov daleč in omogoča sproščeno delo in vedenje pred kamero.
- »Shot gun« Sony ECM-673, usmerjeni mikrofon, ki omogoča kakovostno snemanje zvoka do tri metre daleč; povsem primerno za resne intervjuje, ko bi bil brezžični mikrofon pač nepraktičen. In kam naj ga obesim na povsem golem korovajskem vojščaku?
- Dve luči ��" oziroma bolj lučki. Sonyjev HVL-LBPA je profesionalni izdelek (za pribl. 600 evrov), Litepanelsov LP-MICRO pa je veliko luči v žepni velikosti in za tristo evrov. Obe z diodno tehnologijo in z možnostjo regulacije svetlobe; baterije držijo skorajda večno. In ni je plemenske kolibe, ki je s tem ne bi osvetlil kot novoletno jelko. Sodobne kamere so pač silno občutljive za svetlobo; kar vidi oko, bolj ali manj zapiše tudi Sony.
- Brez energije pa bi bilo vse skupaj precej žalostno. Po tri tedne smo bili brez dostopa do elektrike in solidna zaloga baterij je bila torej najpreprostejša rešitev problema. V mojem primeru deset NP-F970, najmočnejše v Sonyjevi ponudbi za tovrstne kamere. V povprečju tri ure snemanja sem stisnil iz vsake od njih in prišel na drugi strani džungle ven celo z nekaj neporabljene rezerve.
- Karbonski stativ Velbon Sherpa pro CF 545; dober kilogram ima in profesionalci s televizijskim pedigrejem bi se gotovo zgroženo križali ob njegovi majhnosti in skromnosti ��" a lahko ga stlačiš v nahrbtnik in svoje delo odlično opravi.


Golota je edino oblačilo pragozdnih nomadov. A tudi v to se v vaseh bliže rekam že spreminja


Najboljši obrok na svetu

Pomembna je tudi dobra video glava: Manfrotto 701 HDV, 1,3 kg. Ne dvomim o obstoju precej boljših ��" in krepko težjih! A ponovno vprašanje: kaj si lahko privoščimo? In kaj zmoremo nositi s sabo? In kdaj postane oprema zavora ustvarjalnosti, ne pa njena nuja in prijazna vila, ki zgolj pomaga pri delu?


Bo tudi on še nag, ko bo velik? Napredek prihaja tudi v korovajsko džunglo ...

To bi bila sicer lepa misel za konec, a vseeno: vsa oprema je vso pot delovala brezhibno. Čez hribe in skozi džunglo, v vročini in dežju, med pijavkami in celo občasno kotaljenje po kakšnem kuclju je ni uničilo. A o tem prihodnjič. Kot tudi o fotografski opremi, ki je bila z nami ��" vendar tokrat zaradi televizijskega snemanja nekako v drugem planu: Sony alfa 700 z objektivom 16��"105 mm in kot rezerva mali Olympus tough 8000 ��" zakoplji ga v pesek ali ga vrzi v morje, njemu je vseeno ��" preverjeno!

Zvone Šeruga

Fotografije: Zvone Šeruga in Neja Garvas

 


 

Namibija, raj za fotografe - Greste z nami?

Odhod - MAJ 2010

Zvone Šeruga za e-Fotografijo
O Namibiji sem na teh straneh že pisal, gotovo tudi takrat v superlativih: ah in oh, čudovita puščavska pokrajina, krasni plemenski ljudje, divje afriške živali in večeri ob ognju sredi puščavskega ničesar in vse to je seveda še vedno povsem res. A kaj vam pomaga, če je vse to nekje na jugu Afrike, vi pa s fotokamerami skačete po Rožniku ali po Pohorju ... saj ne, da bi bilo z našo lepoto karkoli narobe, bognedaj. Le zelo drugačna je!
In zato vas tokrat vabimo v Namibijo. Med prvomajskimi prazniki naslednjega leta, za dva tedna, morda kak dan več, kar pa bo odvisno od letalskih povezav. In sicer bo to potovanje za fotografe, povsem po želji urednika te revije. Zakaj bo ta fotopotep nekaj posebnega?

Več o tem si preberite TUKAJ.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com