Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Recept za dobro fotografijo? Izrazna fotografija III.del

01.07.2010 15:19

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

 

Barvitost ali sivina - klasična fotografska dilema

Vse od popularizacije barvne fotografije smo fotografi vedno znova postavljeni v praktično dilemo: barvna ali črno-bela fotografija? Kdaj naj svoj motiv prikažemo v barvni in kdaj v črno-beli tehniki? Ali podobo s tem, ko ji odvzamemo njeno barvitost, oropamo tudi njene dokumentarne razsežnosti? In nasprotno: ali ni vsaka fotografija vedno nekako bolj »umetniška« v črno-beli različici?

Cinik bi dejal, da umetniško fotografijo asociiramo s črno, belo in vsemi sivinami med njima zgolj zato, ker so veliki klasiki fotografske umetnosti pač bili prisiljeni v rabo te tehnike. Ker sta Stieglitz in Blossfeldt proizvajala črno-bele mojstrovine, smo se pač privadili, da povezujemo pojem fotografske mojstrovine kot take s črno in belo. Vendar to stališče drži zgolj deloma. Ko se fotograf odloči, da bo svoj motiv ovekovečil v črno-beli tehniki, gledalcu v resnici jasno sporoči, da mora odmisliti »resnicoljubnost« ali absolutno verodostojnost fotografije. Tako kot pevka, ki nam s svojo vokalizacijo sporoča, da je bolj kot pomen njenih besed pomembna lepota njenega glasu, tako nam tudi fotograf s svojim minimalnim odmikom od resničnosti - kar fotografirati v črno-beli tehniki tudi je - veli, naj presedlamo v estetski register doživljanja fotografije. In nasprotno: sodobni dokumentarni fotograf ne bo za svoje posnetke resničnosti nikoli uporabil črno-bele tehnike, saj bi to že pomenilo njeno estetiziranje, navsezadnje tudi manipulacijo z njo.

Vendar to seveda ne pomeni, da ne obstajajo barvne fotografije, ki bi bile tudi estetske ali »umetniške«. Seveda ne. Kreativna in predvsem ustrezna in umestna raba barve kot povsem likovnega elementa je danes sestavni del umetniške fotografije. A prav zato dilema ostaja nerazrešena: kako naj vemo " kot fotografi, ki hočemo ustvarjati estetsko fotografijo ", ali je nek motiv primeren za črno-belo ali barvno upodobitev?

Morda zveni nekoliko presenetljivo, a na ta nekoliko abstrakten in teoretičen problem lahko odgovorimo na razmeroma konkreten način. Obstajajo trije kriteriji " poleg seveda naše intuicije, najpomembnejšega fotografovega orožja ", kako lahko določimo, ali je neka fotografija primerna za črno-belo obdelavo.

 

1. Razmerje med globino in površino.

Kot vemo, je naš občutek za globino v prostoru utemeljen na perspektivi oziroma na dejstvu, da se oddaljeni predmeti zdijo manjši. Vendar v likovnih umetnostih to ni edini način, kako lahko poustvarimo prostorsko dimenzijo. Na slikarskem platnu in fotografiji velja tudi pravilo, da se oddaljenost predmetov prikazuje v skladu s svetlobno gradacijo. Zato mora slikar, ko hoče prikazati nek oddaljen predmet, uporabljati svetlejše odtenke barv, ki napravljajo predmet bolj »eteričen«, bolj distanciran in manj izstopajoč. In nasprotno: osrednji ali vsaj najbližji motiv bo moral biti prikazan v ostrih kontrastih, zaradi katerih predmet izstopi in zaradi katerih tudi " logično " mestoma zavzame najtemnejše odtenke črne.

Prostorska dimenzija je vsaj v likovnem svetu asociirana z gradacijo kontrasta in s tem svetlobe. Zato s tem, ko fotografijo transformiramo v črno-belo podobo, poudarimo njeno globinsko razsežnost. Razlika med barvno in črno-belo različico fotografije (fotografija s starcem, ki ob Savinji hrani golobe " obe varianti) dobro demonstrira to poanto. V svoji barvni različici slika nekako razvodeni, saj ne začutimo prave globine kompozicije, ki poteka po liniji starec s psičkom"kip"postava na mostu. Šele črno-bela verzija nam pričara občutek globine, saj figura starca kot najtemnejši element fotografije izstopi iz preostanka podobe in s tem razvrsti vse elemente kompozicije v jasna prostorska, in ne zgolj površinska razmerja.

A velja tudi obratno. Ko se hočemo kot umetniški fotografi ukvarjati s površino stvari ter odmisliti njihovo globino (njihovo figuralnost, njihovo predmetnost), bomo barve jasno obdržali. Dober primer bi bil denimo posnetek, ki sem ga napravil na Kanarskih otokih, ko iz neke uličice slikaš prečno ulico, v katero pada žarek svetlobe.

Ta fotografija bi v črno-beli tehniki izpadla preprosto dolgočasno, saj je njena kompozicija sestavljena izključno iz ploskovnih in površinskih elementov. Tukaj globine ni, niti ni figure: svojo pozornost moramo zato posvetiti površinski igri med barvami, njihovim komplementom in harmonijam, ki pa ne prinašajo nobenih globinskih učinkov. Skratka: bolj ko kompozicija temelji na ploskvah in površinskih relacijah med elementi, primerneje jo je pustiti v koloru, in obratno: bolj ko kompozicija poudarja element globine, več razlogov imamo, da fotografijo spremenimo v črno-belo.

 

2. Delež prostora, ki ga na fotografiji zavzema črna.

Velike zaplate črnine, prepredenost s sencami, motivi v delno osvetljenih prostorih " vse to so dobri razlogi, da odstranimo barvitost naše fotografije. Akti niso, vsaj v večini primerov ne, posneti v črno-beli tehniki zato, da bi delovali bolj »umetniško«, temveč zato, ker golo figuro "da bi čim bolj prišla do izraza" fotografiramo na temnem ozadju. Če obdržimo akt v barvi, se nam zato postavljata dva problema. Črnina bo prvič vpila in otopila nežno in neizrazito barvo človeške kože. Kot vemo, barva zasije v svojem polnem žaru takrat, ko jo postavimo v soredje z njeno komplementarno barvo. Ko jo postavimo v bližino črne, bo intenzivnost barve nasprotno zadušena. Toda v kombinaciji z barvo "še posebej, če gre za pretežno monokromatsko fotografijo" bo slabo funkcionirala tudi sama črna. To je naš drugi problem. Črno ozadje, ki obkroža barvno figuro, namreč daje vtis, kakor da sploh ne pripada resničnosti, ki jo prikazuje; zdi se, kakor da smo motiv izrezali (ali »cropali«) iz njegovega pravega konteksta in nato prilepili na črnino. Od tod lahko povlečemo drugo lekcijo: ko na fotografiji prevladuje črna, jo moramo, če nočemo zadušiti barv in uničiti same črne, spremeniti v črno-belo različico. To morda abstraktno napotilo lahko zopet ilustriram na primeru iz lastne prakse: fotografija, ki sem jo posnel v puščavi. V njeni barvni verziji sta nežni odtenek peska in izrazita črna preprosto nespravljiva.

 

3. Element risbe.

Fotografi so vseskozi iskali skorajda geometrijske vzorce " ravne črte ali krivulje, jasno začrtane poteze, prepoznavne like", ki skrivoma naseljujejo podobo našega vsakdanjega življenja. Vse fotografije, ki poskušajo ujeti to razsežnost stvarnosti, so kakor po pravilu lepše v črno-beli tehniki.

Podoba v tej tehniki je namreč občutljivejša za element risbe, ki se sredi intenzivnosti barv načeloma izgubi. Tako kot je risba idealno sestavljena zgolj iz intenzivno črnih črt, ki posegajo v belino papirja, tako tudi fotografija v črno-beli razsežnosti bolje prikaže geometrično strukturo podobe.

Fotografija, ki sem jo zaradi očitne strukture imenoval »Trikotnik«, dobro prikaže to moč črno-bele tehnike. S pomočjo nekoliko navitih kontrastov se prikaže struktura, ki bi bila v barvni različici postavljena v ozadje. Fino tkivo razpok v cesti bi se v izgubilo, če bi ne poudarili njihovo črnino in jih s tem spremenili v elemente risbe. Črno-bela predelava fotografije nam torej pomaga poudariti linijo, črto, obris. Vendar zdi se, da s tem fotografiji tudi vzame nekoliko življenja in duha: spremeni jo v arhitekturni zasnutek, v golo risbo, v okleščeno figuro ali okostje, ki mu manjkata meso in barva. Zato bomo morali zopet paziti, kaj hočemo s transformacijo v črno-belo različico sploh doseči. Če hočemo prikazati strukturo, ki se približuje čistosti geometriji, bo to pravo sredstvo; a moramo se zavedati, da je vsaka matematika tudi nekoliko dolgočasna in neživljenjska.

To so trije kriteriji, po katerih se ravnam, ko se odločam, ali naj bodo moje fotografije v koloru ali črno-bele. Vendar ti kriteriji seveda niso dokončni: zadnjo besedo mora imeti naša intuicija, ki pogosto v hipu " četudi nekoliko nejasno" zasluti, katera različica je najbolj zvesta svojemu motivu. Najpametnejša stvar na fotografu je namreč še vedno njegovo oko!

Jure Kravanja

Recept za dobro fotografijo? Izrazna fotografija I.del

Recept za dobro fotografijo? Izrazna fotografija II.del

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

 

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com