Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Photoshop triki / Fotografija in video v digitalni retuši (poprodukcija)!

24.02.2016 13:26

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

“Je čas, da filmi brez posebnih učinkov dobijo lastno oskarjevsko kategorijo?
V poprodukciji (pre)močno "predelane" filme bi bilo treba ocenjevati drugače.”

 

Stavek in članek o filmski poprodukciji sem bral ravno med tem, ko predelujem eno izmed fotografij. O temi poprodukcije glede na fotografijo sem že pisal v članku “Obdelava in predelava fotografija - Da li ne, koliko?”.

Sam sem zaradi mojega grafičnega dela v poprodukciji, oziroma predelavi slike že 39 let. V Delu, v nekih drugih "sivih" časih, marsikdo na skupinski sliki ni pasal zraven določenih veljakov. In so se odstranjeni spraševali, pa kdaj so se še enkrat slikali, da mene ni zraven. Moč retuše je bila takrat popolna.

Leta 1989 sem na diapozitiv ujel motiv Pirana. Moteči so mi bili sodi školjčišča in dvojambornica. Diapozitiv sem skeniral in preko programa Photoshop predelal fotografijo.

Takrat se o predelavah barvnih fotografij ni govorilo niti razmišljajo. Fotografija je bila sprejeta "zdravo za gotovo"! Pri mojem grafičnem delu, so to bili rutisnki popravki, katere so uredniki radi izkoriščali. Ko sem primer kazal na raznih fotografskih predavanjih se je komaj razumelo, kaj prinaša predelava fotografije. Kaj šele, da bi kdo opazil sence od jambora, katere sem pustil.

20 let nazaj je bilo fotografu skoraj nemogoče predstaviti, da to ni nočna fotografija, ampak digitalna predelava. Le ta je med fotografe prišla 10 let kasneje.

 

 

Na koncu članka “Obdelava in predelava fotografija - Da li ne, koliko?”, sem podal še svoje mnenje.
(Obdelava, kot predelava sta z nami že od začetka fotografije. V analogni dobi je šlo vse skozi temnico in "na roke". Danes podobne tehnike upravljamo preko programov. Pomembno je le, da ostanemo na neki sprejemljivi, nevidni meji. Določamo pa jo sami, oziroma gledalci, žirantje ali uredniki. Torej, glede poseganja v obdelavo in predelave vaših fotografij, »je vse na nas«! Če boste fotografijo prodali, bodo drugi po svoji presoji glede na potrebe fotografije, uporabili možnosti obdelave ali predelave.
Vsekakor tudi pri obdelavi kot predelavi velja. Enotnega mnenja kaj dodatno obdelati ali predelati ni. Nekateri žele, da jim kamera sama tem bolje popravi fotografijo do višje všečnosti v barvah, ostrini, drugi to žele opraviti sami s programom, tretji posežejo še po predelavi. Vsak si izbere svojo lastno pot. Na koncu je tako ali tako pomemben samo končni izdelek, na ogled predstavljena fotografija.
)

 

Mnenja direktorjev fotografije iz Hollywooda

Nikakor presenetljivo. Tudi v teh krogih “akademske” umetnosti so mnenja deljena, oziroma na koncu pridemo do vprašanja, ali lahko vedno ločimo med klasiko in močnim poprodukcijskim posegom v fotografijo.

Robert Richardson, je z oskarjem nagrajeno Tarantinovo krvavo komorno dramo posnel brez digitalne predelave. Za njega vseprisotnost dodatnih digitalnih predelav v sodobni kinematografiji pomeni, da direktorji fotografije, ki delujejo brez nadaljne obdelave, "že v izhodišču niso več v enakovrednem položaju". Drugačno mnenje ima oskarjevec Claudio Miranda. Nagrajen film Pijevo življenje, je predelal z obilo digitalne retuše, ki je pričarala tigra v čolničku sredi odprtega morja.

Danes je tako, da veliko tega kar gledalci gledajo, sploh ni delo direktorja fotografije, ampak digitalnega retušerja, ki po navodilih režiserja in direktorja fotografije opravi predelavo. To me spominja na čase diapozitivov, ko smo fotografov original popravljali tako tonsko kot v retušerski predelavi. Že 27 let ima Photoshop neverjetne možnosti in ja, lahko velja vprašanje, kdo je avtor predelane fotografije.
Na e-Fotografiji je zanimiv članek Tadeja Rupnika z naslovom “Digitalna prevara". Napisal ga je že leta 2004 in v njem lepo razloži dileme glede retuše in dvom v pristnost fotografije, ki je prišla med množice s pomočjo digitalne tehnike.

 

S programom Photoshop lahko predelamo vse!

Že v moji prvi knjigi e-Fotografija iz leta 2001 sem zapisal zgornjo trditev. Mislim, da se danes strinjamo kar vsi, da je vse težje ločevati med originalom in predelano fotografijo. Če imaš čas in denar, lahko na fotografiji kakovostno predelaš karkoli.

 

Predelana fotografija

Zaradi mojega grafičnega dela lahko že 39 let močno posegam v fotografijo. Sprva tako na roke, s kopiranjem fotografij na filme, maskiranjem, dodajanjem in odvzemanjem. Od leta 1989 pa s pomočjo računalniških programov. Prvi, ki sem ga lahko preizkusil in uporabil za predelavo (1988) je bil program DaVinci, podjetja Hell, za katerega še danes trdim, da je nudil toliko kot danes Photoshop. Oziroma program je bil kar celoten Adobe v enem. DaVinci je združeval obdelavo surovih digitaliziranih podatkov iz skenerja (Lightroom), predelavo (Photoshop), dodajanje teksta (InDesign), shranjevanje teksta (vektorski zapis) in fotografij (bitni zapis) – Acrobat in impozicijo strani.

Iz lastnih izkušenj vem, da se vse do leta 2005 ni spraševalo ali je fotografija predelana. Seveda, veliko jih je bilo predelanih, pa tega nihče opazil ni, saj tega postopka razen pri grafičnem delu niti niso poznali. Šele s spoznavanjem, da obstaja Photoshop, se je začelo v fotografijo kot original dvomiti.

V 80-tih sem imel to skenirano fotografijo predelano s programom DaVinci kot prikaz, kaj zmore program za obdelavo slike. Osebi sem zamenjal samo oči in dobila je povsem novo podobo.

 

Leta 2005 sem začel pisati članke o spoznavanju programa Photoshop (Adobe PhotoShop / uvod v njegovo spoznavanje) in zapisal v prvem članku:

 “Že od nekdaj velja, da se fotografija ne konča po pritisku na prožilec ampak se takrat šele začenja. V analognem svetu še danes množica fotografov misli, da kar so posneli na film bo tudi kot končna fotografija ali tiskovina. To mišljenje je bilo vedno zmotno, saj je takrat nastala samo latentna (nevidna) slika. Pot do nam vidne in predvsem kakovostne fotografije pa je bila še dolga. Le da jim tega poklicni “pripravljalci” fotografij za končen pogled na sliko iz filma ali papirja nikoli nismo niti razlagali.
Zelo malo pa nas je tistih, ki smo fotografije iz papirja ali filma že pred 20 leti (zapis iz leta 2005) digitalizirali in jih lahko dodatno obdelovali. Takrat se o digitalni obdelavi slike ni govorilo. Še 10 let nazaj so le redki opazili, da je večina naslovnic na revijah, plakatih, prospektih povsem drugačnih od tistega kar kaže realni svet in je fotograf posnel in oddal uredniku. Danes se za vsako “čudno” fotografijo razmišlja, “ta je pa digitalno obdelana!

Ob tokratnem branju mnenj hollywoodskih direktorjev fotografije, sem ravno predeloval zgoraj prikazano fotografijo. Najprej tonsko, nato še s popravki.
Zdaj se je za vprašati. Porabiti veliko denarja za “realno” neobdelano fotografijo. Ali pa v minuti v digitalni retuši (predelavi) ustvariti želeno. To za komercialno fotografijo sploh ne bi bilo vprašanje. Za cilj se lahko izbere obe poti. Za druge cilje pa vemo. 100 pogledov 100 mnenj!
Enako je pri filmih. Ampak tu se nam spet postavi vprašanje, ki lahko bega. Je to realna fotografija/film?


Kdor ne ve, je to to! Kdor ve za predelavo, naj se vpraša. Zajeti trenutek je pravi, le določeni elementi na fotografiji so odstranjeni in pozicija osebe je prestavljena. Na razpolagi sta dve možnosti in tako bi delali v filmih ali pri dragih reklamnih projektih. Zakupiš plažo, daš odstraniti moteče elemente, oseba uro ali več pozira. Če te možnosti nimaš, lahko razmišljaš drugače.

Video, kako sem v minuti naredil zgornjo predelavo!

 

Od tu tudi poudarek e-Fotografije, ki je bil desetletje kot slogan zapisan pod e-Fotografijo, “Misli digitalno!"

Leta 1997 sva z mojstrom fotografije Oskarjem Dolencem vodila akt delavnico. V dobi analogne fotografije je vsak fotograf močno pazil, da ne bi ujel v motiv moteče elemente. Studijske luči, stojala, žice, stena, drugi fotografi…
Sam sem razmišljal drugače. Imel sem bobenski skener in fotografije sem skeniral ter jih kasneje predelal. Zato sem že v fazi fotografiranja gledal kaj v predelavi lahko popravim, oziroma odstranim. Predvsem zaradi tehnološke možnosti, sem ob fotografiranju vedno razmišljal, kaj lahko popravim kasneje in tako naredil marsikatero fotografijo več. Drugi, če so videli v iskalu preveč motečih elementov niti niso zajeti fotografije.

Original.

Predelana fotografija.

 

Predelava fotografije, oziroma digitalna retuša je že desetletja močno med nami. Težko je ločiti med predelano in fotografijo pravega trenutnega motiva. Prav tako fotografija nikoli ni bila veren zajem originala, saj nam že pogled na 2 dimenziji kateri nam nudi fotografija in 3 dimenzije motiva ne nudita enakosti.

Kot vedno bom tudi v tem članku na koncu zapisal. Koliko si vi dovolite predelave, če sploh, je predvsem na vas.

Bi radi bolje spoznali program Photoshop:
- Vsi članki o programu Photoshop
- Tečaji programa Photoshop

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

 
 

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com