Olympus je na začetku leta 2012 predstavil kamero, ki je razširila koncept njihovega lastnega mikro 4/3 sistema. Že samo ime OM in oblika, sta kamero v mislih postavili nekam nazaj, mnogim že znane čase. V 70-tih je bilo ime OM nekaj posebnega, sinonim za majhnost v svetu kamer DSLR.
In poleg že znanih kompaktnih sistemskih kamer sistema m4/3 z imenom PEN, smo dobili retro kamero Olympus OM-D E-M5 (test). Kamera je na zunaj zelo podobna analogni OM in takoj je dobila svoje privržence. Predvsem ljubitelji Olympus kamer, ki so že uporabljali njihov digitalni E sistem, so kamero hitro posvojili. Na proti že znanim kameram PEN, je OM-D E-M5 imela iskalo. Sicer elektronsko (EVF), vendar je bilo mnogim zadovoljivo.
OM-D E-M5 je želela prikazati kompaktnost v merah in primerljivost s kamerami DSLR. V marsikateri primerjavi ji je uspelo, vendar je imela za širšo množico možnih uporabnikov tudi pomankljivosti. Prav kompaktnost je kar klicala po dodatnem držalu, ki pa je doprinesel do podvojitve nekaterih gumbov.
Inžinerji niso počivali in razvoj je prinesel novost, ki kameri dodaja prav tisto, kar se je pri predhodnici pogrešalo. Prednost sistema m4/3 je v kompaktnosti, vendar v kompaktnosti celotnega sistema, samo ohišje, pa je lahko tudi nekaj večje. Večje v smislu, da bo na proti pravim kameram DSLR še vedno konkurenčno v kompaktnosti in teži.
Nova kamera OM-D E-M1 je pridobila nekaj mm, gramov in večje držalo. S pomočjo manjših objektivov pa je sistem še vedno dovolj kompakten in ima svoj "pravi" namen.
Olympus je s predhodnico E-M5 presenetil predvsem z "retro" obliko na OM-1 in njej podobnimi merami. Vendar v današnjem svetu kamer je majhnost lahko tudi slabost. In pri DSLR kamerah se je dobro držanje v roki še kako prijelo. E-M5 je imela svoj namen in odlično marketinško potezo iz pogleda spominov "retro". Toda kamera je bila premajhna in dodatno držalo je bilo obvezno. Pri kameri E-M1 so majhnosti in "retro" obliki dali opazno manj povdarka.
V merah 130x94x64mm ohišje ni več tako majhno kot nekdaj analogna OM-1 in predhodnica OM-D E-M5 (122x89x43mm). Vendar prav večja mera ohišja doprinese k boljšemu držanju kamere v roki. Zdaj so opazno povečali držalo, kar je zelo dobrodošlo, saj smo morali na res majhni predhodnici za lažje držanje kamere uporabiti dodatno držalo. Tudi prožilec in nastavitveni kolesi, so pri E-M1 ergonomsko bolje postavljeni.
Teža kamere 497g je še vedno nizka. Ohišje je iz magnezijeve zlitine, zaščiteno na vlago, prah, dežne kaplje. Glede rokovanja s kamero in nastavitvami rabimo nekaj časa, da se navadimo na samosvojo Olympus filozofijo. Še na proti predhodnici je pri nastavitvenih gumbih več sprememb. Vendar bo uporabnik hitro spoznal nastavitve in ga samosvojost v postavitvi le teh ne bo dolgo motila.
Kamera Olympus OM-D je iz sistema mikro 4/3. Ta je v razredu kompaktnih kamer z izmenljivimi objektivi. Imenujemo jih tudi kompaktne sistemske kamere (CSC).
V bistvu je Olympus pri kamerah OM-D združil DSLR lastnosti in elektronska pomagala. Po obliki kot uporabniški vrednosti je to kamera iz pogleda DSLR. Glede majhnosti, kompaktnosti, elektronskega iskala (EVF) pa ostaja v svojem razredu. Le s to razliko, da jo EVF iskalo postavlja na najvišjo stopnico brez zrcalnih kamer z izmenljivimi objektivi. Iskalo so močno prenovili na proti predhodnici. Ima visoko, skoraj še enkrat višjo ločljivost 2.4M točk. Iskalo je svetlo, pokriva 100% motiva in zaradi sklopa leč z res veliko producirano sliko. Velikost pogleda na motiv preko EVF iskala v tako majhni kameri je res za pohvaliti. Večina APS-C kamer DSLR nam nudi manjšo sliko. Tudi to novo EVF iskalo pa še ni za primerjati s klasičnimi iskali z medlico in prizmo (stekli), a je dovolj uporabno. Če si vajen pogleda preko medlice in prizme, gre zamera samo opaznemu zamiku, neostrini zarisa slike ob premiku kamere in previsokemu kontrastu slike. Se pa EVF iskala uporabnik navadi, saj te kamere ne bomo uporabljali za hitre reporterske namene in ročno ostrenje. Zaslon velikosti 3 palce ima 1.037.000 točk, je OLED tehnologije in občutljiv na dotik. Preko dotika lahko izbiramo mesto ostrenja in prožimo.
Tipalo je CMOS in nudi solidnih 16M točk. V hobi fotografiji se več niti ne potrebuje. Vendar tu se vidi, da manjše tipalo glede kakovosti še ne zmore leteti z mega točkami, kot posledično tudi ne konkurirati pri visoki občutljivosti (ISO). In to je bil tudi razlog zatona osnovnega 4/3 sistema. (V opombo. Že s kamero OM-D E-M5, objektivom 75-300mm in 16M točkami sem uspel z mnogimi detajli in ostro, izpisati plakat velikosti 50x70cm).
Kamera OM-D E-M1 zmore zaporedno snemati s kar 10 posnetki v sekundi brez AF in s 6.5 posnetka z AF.
E-M1 nudi 1/8000 sekunde in sinhronizacijski čas za bliskavico kar 1/320 sekunde. Tudi ti dve lastnosti sta izboljšani glede na predhodnico.
V ohišju kamere je novi kar 5-osni sistem stabilizacije slike. Sam neke opazne razlike do drugih sistemov stabilizacije nisem opazil. Deluje odlično. Če me je pri predhodnici motilo, da se njegovo delovanje ob vklopljeni kameri vseskozi sliši, se pri E-M1 sistem po sprostitvi prožilca izklopi.
V kamero je vgrajena brezžična povezava (Wi-Fi). Kamero lahko kontroliramo, prožimo, preko pametnega telefona ali tablice.
Meni je v slovenščini. Nudi dovolj dobro preglednost in enostavnost. Za tiste bolj zahtevne pa obstaja okno »Custom Menu«, kjer se skriva 100 in 1 nastavitev, preko katere lahko določamo celo smer vrtenja ostritve, spreminjamo funkcije različnim gumbom, itd.
Funkcija, ki je zelo dobrodošla vsem tistim uporabnikom kamero, ki bodo z njo delovali dlje časa in si lastnosti gumbov prenastavili po lastnih željah.