Naročite se na enovice

http://www.cyberstudio.si
http://www.foto-klik.si/
http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Preizkusi objektivov in praksa

15.10.2018 12:30

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Le redki smo objektive preizkušali objektive že na film kamerah. Takrat je bil čas pisanja za specializirane revije in ne internet. Zaradi skoraj enake ločljivosti filmov v njegovih zadnjih dveh desetlejih, niti ni bilo potreb po izbiri novih objektivov, če ti je že uporabljeni dobro služil.

Digitalna fotografija in z njo visoka ločljivost tipal, možnost ogleda fotografij na zaslonih v velikih povečavah ter na koncu spletna omrežja, so v svet fotografije prinesla nova merila o kakovosti fototehnike.

Ko danes beremo zapise na spletnih omrežjih je v večini primerov tako, da vsak fotograf svojo opremo hvali. S tem opravičuje njemu odličen in ugoden nakup, ali pa kar na splošno hvali podjetje katerega opremo ima. Brez realnosti zapisov in nasvetov, je lahko tudi zelo povprečna tehnika močno hvaljena. Tako lahko nekoga, ki potrebuje drugačno kakovost, uporabniško vrednost ali ceno, nek zapis zavede v napačen nakup.

40 let je, odkar sem se izučil za reprodukcijskega fotografa. Na velikih repro kamerah formatov 50x60cm smo imeli po kakovosti izredne Schneider in Rodenstok objektive, kateri so risali krepko preko 200linij/mm. Take potrebe so bile zaradi visokoločljivih Lith filmov.

Klimsch horizontalne repro kamere smo imeli tudi v Delo. Objektivi so bili dolgih goriščnic, izredno ločljivi, zaslonke so šle tudi do f/240.

 

Fotografski objektivi srednjih kakovostnih serij s svojimi cca. 50linij/mm, niso bili niti približek v kakovosti zapisa. Le redki objektivi so dosegali ločljivost nad 80l/mm.
Črno beli 100ISO fotografski filmi so imeli ločljivost do 100 linij na mm. Barvni manj, ločljivost pa je krepko padala z višjo občutljivostjo (ISO) filma. Več o tem sem zapisal v knjigi e-Fotografija l.2002.

Fotokamere in objektive za članke preizkušam že od leta 1996, ko smo bili še globoko v času filma.

Leta 1998 sem imel možnost preizkusiti enkraten objektiv. Enogoriščni 400mm objektivi PRO serij, imajo še danes najboljše ločljivosti. Obenem tudi ceno, ki se giblje nad 10.000€.

 

Na začetku digitalne dobe, sem se na podlagi izkušenj v fotografiji odločil, da se postavijo nekateri kolikor toliko veljavni temelji, kako preizkusiti, izbrati in na kaj paziti pri odločitvi za nakup objektiva. Predvsem pa, kako brati preizkuse, na kaj biti pozoren in ali so tako zapisani, da jim je sploh verjeti. Obenem s pomočjo primerov pokazati, kako lahko tudi laik vidi, da je z njegovim objektivom vse v najlepše redu. Oziroma lahko je tudi kaj narobe in ga kot slab primerek zamenja z novim.

Veliko fotografov se ne zaveda, da v fotografiji ni najpomembnejša tehnika, ampak dobra, »všečna« fotografija. Mnogo preveč poudarka se daje na tehniko, kar velja tudi za optiko. Iščejo se napake, kaj napake, množica napak objektivov, ki pa imajo povsem svoj realni svet. Je res toliko pomembna kakovost objektiva za končno fotografijo? Je in ni! Vse je odvisno od gledalca in same všečnosti fotografije, t.j. ujetega trenutka s svetlobo ter realnih potreb, zakaj se bo določeno fotografije potrebovalo. Danes jih velika večino gledamo na družabnih omrežjih in zaslonskih predstavitvah. Tu neke visoke kakovosti objektiva ne potrebujemo.

Vam je fotografija všečna? Potem je dobra, ne glede s katero kamero ali objektivom je bila posneta. Če se potrebuje tudi tehnično korektnost za nadaljno obdelavo, potem pa je pomembna tudi ta plat fotografije.

 

Seveda boste brali in slišali veliko različnih in nasprotovanja polnih mnenj o kakovosti določenega objektiva. Za nekoga je že osnovni objektiv več kot zadovoljiv, za drugega ni vreden niti pogleda, kaj šele, da bi ga uporabljal na svoji kameri.

In pridemo do dveh različnih si fotografov. Eden si kupi opremo po meri (uporabniško in cenovno), fotografira, se uči svojo opremo čimbolj izkoristiti in svoje fotografije gleda predvsem po merilu všečnosti. Če sam opazi, da ima njegov objektiv eno ali več večjih napak glede (neostrine, vinjetiranja, distorzije, aberacije) in, da so napake na povečavah njemu moteče, si zaželi »boljši« objektiv.

Tehnični test objektiva nam poda mnogo podatkov o njegovi kakovosti. Žal pa lahko gledamo čudovite krivulje in ocene objektiva, tisti v trgovini pa se lahko razlikujejo v + ali -. 

 

Drugi fotograf, je povsem zasvojen s tehnično perfekcijo objektiva kot ostale foto tehnike. A že takoj lahko povem, da perfektnega objektiva preprosto ni. Objektiv je optični element sestavljen iz množice bolj ali manj dobrih/slabih leč, vsaka leča pa ima svojo optično napako. Z naslednjo lečo prvo napako odpravljamo, a dobimo nove napake. In v večini primerov tehnični fotografi preizkušajo samo tisto kar sami uporabljajo in preko različnih fotografij primerjajo svoje fotografije. In če je drugačen samo majhen detajl je kritika tu. Marsikdo pričakuje le preveč od »stekla«. Pri 10X-ni in večji povečavi fotografije najdemo napako tudi, če smo uporabili še tako kakovosten objektiv. In »tehnični« fotograf jo. A le do takrat, ko prestopi med objektive, ki so njemu in predvsem drugim težko dosegljive cenovne vrednosti, oziroma med objektive, ki so namenjene najbolj zahtevnim fotografom. V tem primeru si jih večina želi upravičiti svoj »dober« nakup z razlago, da so končno našli odličen objektiv. A ve, se. Našli so ga samo zase in marsikoga takrat že lahko označimo kot fotografa iz prvega opisa. Torej si je našel objektiv po svoji meri. Ni pa nujno odličen za vse druge.

Siemensova zvezda se velikokrat uporabi za test ločljivosti.

 

Sam dajem vso podporo vsem zapisom, ki na svoj drugačen, a vseeno pravi način znajo predstaviti tehnične težave objektivov. In kakšen je zame pravi način? Predvsem si želim, da se v prvi vrsti zapiše »zame«. Torej zame osebno je ta tehnika določene tehnične kot uporabniške kakovosti. Posploševati, da je to idealen objektiv za vse, nikakor ne gre!

Naslednji korak dobrega preizkusa je, da ima fotograf dovolj praktičnih in teoretičnih izkušenj z objektivi kot fotografijo. Obenem preizkusi objektive pod enakimi pogoji ter napake predstavi na način, ki je namenjen določeni skupini fotografov. Ni vse primerno ali slabo za vse! Oziroma kot sem že zapisal na začetku. »Je res toliko pomembna visoka kakovost objektiva? Je in ni! Vse je odvisno od gledalca in same všečnosti fotografije, t.j. ujetega trenutka s svetlobo.«

 

Kakovost objektivov in njihov preizkus?

Najprej si postavimo vprašanje. Je sploh možno narediti objektiven preizkus objektiva za vse? Moj odgovor je, NE!

Lahko pa naredimo preizkus, ki bo vsaj približno odgovoril na vprašanje kako dober je. Kako malo ima tehničnih napak (nepravilno ostrenje, slaba leča/leče, zamik leč, nepravilno delovanje zaslonke) za določenega fotografa. Poznamo dve vrsti preizkusov, pri obeh pa moramo na preizkus vzeti objektiv in kamero, ki nima na povečavah vidnih napak nepravilnega ostrenja (back/front fokus) in zamika leč (samo en del slike ravne površine je drugače zarisan, »neoster«).

In zakaj je moj odgovor z močnim, NE? Zato ker sem preizkusil kar nekaj enakih objektivov na isti kameri, pa so bili rezultati med njimi različni.Bil sem v nekaj podjetij, ki izdelujejo objektive in pokazali so, kako težko je narediti po kakovosti podobne si objektive. V Oslu imamo v laboratoriju DIWA, katerega član sem DxO testna orodja in program, ki natančno poda določene podatke. Vendar to je laboratorijski test, ki v praksi velikokrat ne odraža rezultatov iz dobljenih številk.

V tovarnah Leitz in Zeiss, sem spoznal marsikatero skrivnost dobrega objektiva. Pri Leitz pravijo. Ni težava narediti odličen objektiv. Težava je narediti serijo z minimalnim odstopanjem v kakovosti zapisa med njimi. In prav tu se pozna, kolikšno toleranco dopušča sam proizvajalec in predvsem kontrola objektiva med sestavljanjem in preden gre iz proizvodnje. Pri Leitz so povedali, da je umerjena vsaka posamezna leča. Nato je umerjena grupa leč in na koncu še objektiv. Če je treba leče, grupe, med seboj mešajo in tako držijo kakovost v njim še dopustnih merah odstopanja. Pri japonskih proizvajalcih imajo seveda tudi merila, ampak pri njih gre prodaja v izredne številke in kontrola je tudi pri dražjih objektivih samo še delna.

 

Z digitalnimi kamerami smo dobili še težjo možnost narediti preizkus, kateri bi veljal v širšem pomenu. V analogni dobi smo imeli vedno en in isti medij za zajem, t.j. film. Pri digitalnih kamerah, je že pri enem proizvajalcu več tipal. In če se en objektiv odlično obnese na kameri z manjšim APS-C tipalom, ni rečeno, da se bo odlično na kameri polnega 35mm formata. Enako velja za tipala glede ločljivosti. Tisti z večjo ločljivostjo bo hitro pokazal napako objektiva, medtem, ko manj ločljivo tipalo v enakem formatu ne.

APS-C format ni nastal samo zaradi nižje cene tipala, ampak tudi za to, da so objektivi, katere smo imeli na film kamerah, lahko dosegali dokaj soliden zapis. Danes le redki objektiv iz film časov, še dosega potrebe visoko ločljivih tipal.

Vse težje je narediti preizkus, ki bo veljal za širši razpon modelov kamer, še težje, da bo veljal za prihajajoče kamere.

Deset mega točk več na tipalu in se že potrebuje nov, bolj kakovosten objektiv. Tega na filmu ni bilo treba. Danes? Nova kamera in že je do sedaj uporabljeni objektiv na preizkusu še komaj zadovoljive kakovosti. Da novi objektivi sledijo tipalom s 30, 40 in več milioni točk, morajo biti leče izdelane iz najboljših materialov, kar objektivom ceno krepko zvišuje.

Ker prihajajo v polnoformatnih kamerah tipala preko 50M točk, morajo objektivi zaradi vse manjših točk na tipalu (4pm) nuditi povsem novo kakovost. Ločljivost objektiva mora biti preko 100 linij/mm, da zadosti potrebam tipala. Zato proizvajalci menjajo stare objektive za novejše. Ti pa so zaradi višje kakovosti leč občutno dražji.

Ni malo tistih, ki se čudijo, da imajo objektivi napake in različno kakovost. Vedno pravim, poizkusi v praksi. Takole sem ročno brusil leče, nato pa gledal strojne postopke. Čeprav so stroji zelo natančni, pri brušenju leč vseeno pride do odstopanj. Ko so sestavili objektiv in ga umerili, je bilo potrebno marsikatero lečo ali kar celo skupino zamenjati, da je objektiv kazal napake še v meri želenih odstopanj. Seveda, to delajo pri Leitz in Zeiss. Pri japonskih proizvajalcih se preizkusi objektive naključno. Žal je na trgu potreba po objektivih velika in kontrola skoraj nična. Zato vedno poudarjam, da ob nakupu objektiva jih preizkusite več.

 

Preizkusi objektivov

Prvi preizkus je povsem laboratorijski in rezultate nam prikažejo preko MTF krivulj. Objektiv postavijo na oddaljenosti neskončno in laboratorijsko izmerijo ločljivost in kontrast objektiva pri 30 linijah na mm v sredini (kjer je ponavadi najkakovostnejši zapis), in ob robovih pri 10 linijah na mm.

Čeprav nam tak preizkus in kasneje zapis v tabeli veliko pove o kakovosti objektiva lahko rečem, da lahko od objektiva do objektiva iste serije prihaja do določenih odstopanj. Proizvajalec bo za preizkus izbral preizkušeno odličen objektiv s čim manj napakami. Neodvisna testna ekipa pa tistega, katerega dobijo na preizkus. In bolj prehajamo iz dragih profesionalnih objektivov, ki so narejeni v majhnih količinah med objektive za široke množice, več je lahko odstopanj med objektivi. Zato se ni čuditi, da so ponavadi lastni tovarniški MTF preizkusi prikazane višje kakovosti kot od drugih, ali pa prikazani rezultati celo močno odstopajo.

Drugi preizkus lahko opravimo samostojno. Vzamemo svoj objektiv naredimo nekaj testnih posnetkov in si ogledamo na povečavah kakovost objektiva. Povsem zadovoljivo, da zase ocenimo objektiv, nikakor pa za širšo publiko.

Za test objektiva, si velikokrat izberem tudi ta motiv.

Iz centra slike in robov vzamem posamezne dele in jih primerjam posnete pri različnih zaslonkah, goriščnici... Podoben test se naredi pri bližnjem posnetku in se lahko zadovoljivo oceni objektiv. Ta je pokazal slabo sotrino po celotnem delu slike in še kromatsko aberacijo na robovih.

 

Na podlagi preizkusa enega objektiva se niti ne opazi razlike med ostalimi. Objektiv je treba preizkusiti na več načinov.

 

Kaj moramo vedeti in na kaj paziti pred in po preizkusu?

Brez dolgoletnih izkušenj pri preizkusu objektivov različnih znamk, formatov, goriščnic nikakor ne gre. Tisti, ki želi podati kolikor toliko zanesljivo mnenje, lahko samo na podlagi predznanja oceni, ali je objektiv v določenem razredu res tako kakovosten, da je vreden nadaljnjega preizkusa. Oziroma zna oceniti, ali je slabša kakovost plod napačnega rokovanja, nastavitev ali pa je le možno, da pri taki in taki nastavitvi objektiv res deluje slabše. Marsikateri objektiv sem že vrnil in vzel na preizkus še drugega, ker mi je bila kakovost prvega objektiva vprašljiva. Kaj hitro lahko zavedeš bralca. Danes še toliko hitreje, zaradi visokih prodajnih številk objektivov. Ti gredo na police brez tovarniške končne kontrole. Velja tudi za objektive srednjih cenovnih razredov. Zadnji primer je Canon EF 70-200mm f/2.8 L IS USM III, torej zadnja serija. Vzet iz škatle pri prodajalcu in po prvih posnetkih ugotoviš, da od f/8 naprej zaslonka ne deluje. Pred leti sem preizkušal Nikkor 17-55 f/2.8. Po prvem preizkusu nisem mogel verjeti slabim rezultatom. Zamenjal sem tri in obupal. Testa sploh napisal nisem. In teh zgodb z različno kakovostjo objektiva iste serije imam za cel zvezek. Zato sem tudi napisal članek - Nasvet pred nakupom objektiva – Preizkusite ga.

Pred letom sem na mail dobil to fotografije in vprašanje. Je normalno, da ima objektiv tako močno kromatsko aberacijo? Prav zaradi takih napak, ker ni več kontrole v proizvodnji priporočam, da jih ob nakupu preizkusite več.

 

Že omenjeno! Vsak preizkus v praksi, je samo subjektivna ocena, ki še ne pove veliko o kakovosti sami. Kot bi pri avtu testu verjeli, da je odlična izbira za nas, če napišejo koliko ima moči, potrebuje do 100km/h, kakšna je njegova končna hitrost, itd. Toliko je še faktorjev, ki nas lahko prepričajo v nakup. Poznamo tisto, ko je komu bolj pomembna velikost, mogoče znamka ali samo barva. Drugo ga pri avtu ne zanima.

Tudi pri objektivu je dobro vedeti za njegov namen uporabe. Če preizkušamo makro objektiv, se pozornost usmeriti predvsem na kakovost slike pri bližnjih motivih. Objektiv je le prirejen v prvi vrsti za to zvrst fotografije. Zato ga je brezpredmetno primerjati (kateri je boljši) s klasičnim objektivom enake goriščnice, kateri ne omogoča 1:1 povečave.

Prav tako je treba biti pozoren na primerjavo objektivov z različno svetlobno močjo. Svetlobno močan objektiv ima povsem drugo uporabniško vrednost od tistega, ki nam nudi slabšo svetlobno moč. Obenem ima svetlobno močan objektiv hitreje težave glede kakovosti na robovih. Zato potrebuje boljše leče in je krepko dražji.

Tudi, če je svetlobno močan objektiv nekajkrat dražji od drugega, še ni rečeno, da je že zaradi cene kakovostnejši v zapisu ostrine, kontrasta in drugih napak. Ali, da je zato bolj uporaben.

Objektivi z večjo svetlobno močjo, so dražji. Ni pa nujno, da so optično boljši kot, objektivi enake goriščnice, manjše svetlobne moči in nižje cene.

 

Prav tako zoom objektiv ne moremo primerjati za nek realen rezultat z objektivom z eno goriščnico.

Predvsem širokokotni zoom objektivi (kot tudi širokokotniki z enojno goriščnico) so polni napak. Veliko leč, ki popravljajo različne optične napake doprinesejo k zelo povprečni ostrini, večjim napakam distorzije, vinjetiranja, popačenja, pa naj bo širokokotni objektiv s še takim pedigrejem.

Še več pozornosti mora fotograf posvetiti pravilnemu delu in nastavitvi kamere. V veliki večini primerov se pri hobi preizkusih ocenjuje kakovost na podlagi stresenih posnetkov. Fotograf mora za preizkus objektiva le tega preizkusiti pri vseh zaslonkah in različni oddaljenosti od objekta. Zoom objektive pa tudi pri večih goriščnicah. Brez trdnega kakovostnega stojala ne bo šlo. Prav tako ne brez daljinskega sprožilca (lahko tudi samosprožilec) in priporočljivo je uporabiti predproženje zrcala.

Posebno pozornost je treba dati pravemu motivu. Ta mora imeti čim več detajlov v enaki ravnini in po celi površini, da lahko pregledamo kakovost slike na robovih. Kajti pri različnih zaslonkah, je ostrina odvisna tudi od globinske ostrine.

Pri povsem odprti zaslonki je v veliki večini slika slabše ostrine in kontrasta kot ob priprtih zaslonkah. Ponavadi objektivi najbolje rišejo pri srednjih zaslonkah. Pri močno priprti pa se že pojavlja efekt difrakcije, ki zopet poskrbi za slabši zapis. Pri marsikaterem objektivu se zgodi, da na določeni oddaljenosti in zaslonki riše enkratno. Toda dober objektiv je tisti, ki enakomerno drži najvišjo kakovost pri vseh zaslonkah, pri najbolj odpri in zaprti pa jo čim manj izgubi.

Zapis preizkušenega objektiva pri različnih zaslonkah: f/2.8, f/4, f/5.6, f/8, f/11 in f/16

 

Če imate v kameri vklopljeno funkcijo popravljanja napak objektiva preko procesiranja, ali vklopljeno funkcijo v programu za obdelavo slike, potem so kakšno napako že skrili.

Na koncu ne gre spregledati še delovanja avtomatskega ostrenja. Njegovo točnost, hitrost, premik med večimi posnetki itd. Tudi tu pa je lahko opazna razlika glede na uporabljeno kamero.

 

Za konec

Napačnih nastavitev in uporabe tehnike za nepravilen preizkus je veliko. Zato lahko z gotovostjo trdim, da povsem realne ocene glede preizkusa objektivov ni. Vedno so neka odstopanja tako med objektivi, kot v samem preizkusu. Vsak fotograf mora sam izbrati tisti način branja preizkusa ali način lastnega praktičnega preizkusa v katerega verjame. Če boste samo na podlagi zapisanih preizkusov kupovali objektiv in niste prepričani v zapisano priporočam, da jih preberete več.

Tudi pri izbiri objektiva velja. Če ste vi z njim zadovoljni, potem je dober. Naj rezultati testov ali zapisov še tako predstavljajo, da ni.

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

 

 
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com