V letošnjem letu je bilo samo v Sloveniji kupljeno cca. 4500 DSLR kamer. V večini primerov s samo kit objektivom, ki nam nudi goriščnice od 18 – 55/70mm. Ni vas malo, ki razmišljate o samo enem objektivu, ki bi vam nudil goriščnice od 18 – 200mm. Kako dobri so, kaj nam omogočajo vam bom predstavil v naslednjih preizkusih. Tokrat pa vam pokažem preizkus iz leta 1997. Tudi takrat so me fotografi spraševali o možnostih in kakovosti objektivov z večjim razmikom med goriščnicami. A bili so drugačni časi. Veliko težje je bilo dobiti objektive in tudi zoom objektivi še sploh ti z močnim razponom goriščnic niso bili tako cenjeni kot danes. Članek pa je zanimiv tudi zato, da vidite, da si lahko vsak sam na enostaven način naredi s svojimi primeri in objektivi primerjalni test. Danes v dobi digitalnih kamer je zelo enostavno. Pred 10 leti pa sem moral vsak posnetek skenirati v visoki kakovosti, da sem si lahko primere pogledal na zaslonu.

Na slikah lahko tudi vidite, kako je bila na filmu pomembna tudi koloritost objektiva, saj nam objektivi različno zapisujejo tonske vrednosti. Prav tako nekateri tudi nad ali pod osvetlujejo. Danes v digitalni dobi na mnogo od teh problemov ne gledate, saj je težko preizkusiti več objektivov z enakim tipalom. Na film (diapozitiv) pa smo lahko vse preizkusili na enako osnovo in rezultati so bili zato primerljivi. Pomembno je tudi, da pri preizkusu naredite več posnetkov pri različnih oddaljenosti motiva in vedno pri enakih zaslonkah. Le te je treba tudi spreminjati pri vseh objetivih, saj objektivi pri različnih zaslonkah drugače rišejo. V večini primerov so pri najbolj odprtih mehkejši kot pri srednjih. Še nena zanimivost. Kraj fotografiranja je isti kot pri preizkusu objektiva EF 70-300mm DO.

Na preizkusu sem uporabil kamero Canon EOS 50e, objektive Canon EF 50mm f/1,8, Canon EF 28-80mm f/3,5-4,5, Canon EF 70-210mm f/4, Tamron 28-200mm f/3,5-5,6 in Tamron 200-400mm f/5,6. Film je bil Fuji Velvia 50ISO, skeniral sem na lastnem boben skenerju, SCREEN 1030AI.

Samo eden (levi), ali dva (desna)?

(Test iz revije Moj Hobi / februar 1997) Se še spomnite reklame (ravno ta čas se vrti nova), v kateri fotograf pravi, da s seboj nosi torbo s tridesetimi kilogrami opreme in da mu za laže prenašanje pomaga kozmodisk. Sicer malo pretirava, saj je naenkrat ne nosi toliko s seboj. A pustimo reklamne trike.

Če si pa vi želite olajšati svojo torbo za nekaj deset dekagramov, preberite članek in hrbtenica vam bo hvaležna.

Ker ponavadi vsakemu fotografu delajo največ "navlake" in teže v njegovi torbi objektivi in ker sem dobil že nekaj vprašanj predvsem od ljubi­teljev planin (ki jim nositi s seboj čim manj stvari ter čim enostavneje uporabiti kamero v vsaki situaciji, predvsem brez menjave raznih objektivov, veliko pomeni!) kakšne kvalitete so zoom objektivi z velikim razponom goriščne razdalje, sem se odločil, da enega od teh objektivov primerjam z do sedaj uporabljenimi standardnimi zoom in klasičnimi objektivi in s sliko ponazorim spo­sobnosti objektiva.

Pred skoraj dvajsetimi leti (1987) sem se prvič seznanil z zoom objektivom, namenjenim večjemu delu foto­grafov. V tistem času so bili v hobi foto področju še izredno redki. To je bil Fuji-jev objektiv na njihovi kameri Fujica AZ-1, z dva kratnim razponom gorišnic 43 - 86 mm. Resni fotografi so zviška pogle­dovali na te začetke. Od takrat so ostali predsodki do zoom objektivov, ki sem jih tudi sam imel kar nekaj let. Vsi so namreč zatrjevali, da imajo slabo ostrino, da je ob robovih slika temnejša, slaba svetlobna jakost.

Po nekaj letih pa sem si kupil prve zoom objektive in na 35 mm kameri od takrat naprej le redko še uporabljam klasične fiksne objektive. Četudi svoje posnetke uporabljam tudi za plakate, brošure, koledarje in revije, nisem tudi pri večjih povečavah opazil opazno večjih nepravilnosti. Res, da sem vedno kupoval originalne objektive in nikoli večjega razpona goriščne razdalje kot 1 : 3 in da si nikoli nisem domišljal, da se lahko primerjajo s klasičnimi objektivi. Toda nikoli do sedaj se mi ni pri fotografiji, narejeni v 35mm formatu, ni postavil pogoj, da morajo posnetki imeti kvaliteto Leica objektivov.

Predvsem pri hobi fotografih je ključnega pomena cena, uporabnost in solidna kvaliteta posnetkov in to zoom objektivi več kot dobro omogočajo.

Velika uporabnost zoom objektiva 28 - 200 mm je dobro razvidna iz teh dveh posnetkov. Levi 28 mm, desni 200 mm, in vse to za skoraj enako ceno, težo, velikost in kvaliteto kot standardni 28 - 80 mm objektiv (kje je še 80 - 200 mm?). Če ne potrebujete ekstremne širokokotne ali tele objektive, je ta objektiv idealna rešitev za vsakega hobi fotografa, ki ve, kaj pomeni s seboj nositi več objektivov.

Ko je kolega kupoval kamero in objektiv, so mu že v trgovini s foto opremo v kompletu ponudili kamero z 28 - 200 mm objektivom. Ker sem kvaliteto teh objektivov poznal samo iz tujih foto revij, in tam so testi redkokdaj ponazorjeni s posnetki, ampak je vse zapisano v točkah o ostrini, kontrastu in vinjetiranju, sem se odločil, da objektiv preizkusim v praksi in v situaciji, ki je glede na vremensko situacijo še najbolj ustre­zala večini amaterskih posnetkov.

Izkoristil sem lepo sončno vreme na morski obali, si izbral primerno mirno mesto, kamero privil na stativ, pripravil beležnico in svinčnik, da si zapišem podatke o posnetkih, nastavil na kamero objek­tiv in pričel.

Vsi posnetki so narejeni z eno kamero in istim (enim) filmom občutljivosti 18 DIN. Z vsakim objektivom je bilo posneto isto mesto in z njemu razpoložljivimi goriščnimi razdaljami v korakih klasičnih objek­tivov. Uporabljal sem objektive: 28 - 200 mm, 28 - 80 mm, 70 - 210 mm, 200 - 400 mm in klasični 50 mm. Začetek fotografiranja je bil ob 13. uri in trajalo je 15 minut, tako da ni prišlo do  spremembe temperature svetlobe.

Najbolj me je zanimala ostrina objektiva, predvsem ob robovih, in moram reči, da sem z videnim zadovoljen in da si upam narediti tudi posnetke za bolj profesionalno rabo v okviru 35 mm kamer. Razočarala pa me je koloritost in vidna podo­svetlitev objektiva. Objektiv podaja rumenkast ton, toliko bolj viden, ker je z njim treba fotografirati z eno zaslonko bolj odprto kot z ostalimi štirimi objektivi. Ali je napaka v mehanizmu zaslonke ali pa lomljenje svetlobe v objektivu naredi svoje. Če bi fotografiral samo s tem objektivom, tega niti ne bi opazil, ampak bi naslednjič fotografiral z eno zaslonko nadosvetlitve, rumenkast ton pa bi pripisal zimski svetlobi. Še enkrat opozarjam, da je bilo fotografirano samo z enim 28 - 200 mm objektivom in če bi vedel za ta problem prej, bi preizkusil še kakšen objektiv druge znamke. Morda je nekaterim ta ton celo zanimiv pri teh posnetkih, drugo pa je, kaj naredi pri kožnem tonu ali nežnih tekstilnih tonih. Če bi s tem objektivom fotografiral z zaslonko, bolj odprto za eno stopnjo, bi bil tudi rumeni ton manjši. Pri posnetkih pa se lepo vidi, da so svetli toni celo bolj izrazito zarisani, v temnih tonih pa je risba bolj zamolkla.

Ocena ni profesionalna, ampak samo pogled fotografa na realno sliko, kaj kamera in objektiv zmoreta, da bo posnetek po tehnični plati dovolj dober, in glede na to, kaj nam objektiv s svojo kompaktnostjo nudi. Niti ni to test večih 28 - 200 mm objektivov, kajti imel sem objektiv samo enega neodvisnega proiz­vajalca. Vendar pa glede na tuje profesionalne teste, ki so narejeni v laboratorijih, se med seboj zelo malo razlikujejo, kajti te objektive zaenkrat izdelujejo samo neodvisne tovarne objektivov.

Rezultate si oglejte na naslednjih dveh straneh. Glede na tehniko tiska ne bodo vidne vse razlike, zato so pomembni tudi opisi. Pomagal  sem si tudi tako, da sem določene dele slike iz filma povečal 20-krat. Kot bi naredil povečavo slike 48 x 72cm.

Gledano v celoti, glede na ceno, težo, zavzetem prostoru in kvaliteti, mislim, da so ti objektivi že dovolj vabljivi za nakup. Predvsem pa je pomembno, da objektiv nima vidne neostrine na robovih nasproti sred­njemu delu. Mogoče ima v celotnem razponu slabšo ostrino kot ostala dva objektiva, ki sem ju preizkusil, vendar ni tako velike razlike, da bi bila opazna brez večje povečave slik, ali da bi ta motila hobi fotografe.

Za konec. Če uporabljate negativne filme, se vam napaka rumenega tona brez problema odpravi pri filtraciji izdelave fotografije. Z diapozitivnim filmom pa s korekcijo zaslonke na +1. Če pa bi se posnetki uporabljali za tisk, bi bilo treba pri skeniranju odpraviti rumeni ton.

Posnetka 11, 16

V svetlih delih (A) ima obj. 28-200 mm celo več risbe kot obj. 28-80 mm zaradi podosvetljenosti objektiva. V temnejših delih (B) pa se zaradi istega vzroka risba v temini izgubi.

Posnetki 12, 17, 25

Obj. 28-200 mm ima zopet slabšo risbo v temini. 50 mm obj. ima v temini največ risbe in ostrine. Napis (A) je najboljši z obj. 28-80 mm, napis (B) pa z obj. 28-200 mm, v temnih delih (C) pa je slika najslabša z obj. 28-200 mm. V celoti ima 50 mm obj. najboljšo ostrino.

Posnetki 13, 18, 19

Ostrina je najboljša z obj. 28-200 mm in celo na robovih je zadovoljiva (A). Pri tej goriščnici 80 mm pa je dobro vidno, da obj. 28-200 mm vleče sliko v robove, predvsem je to lepo vidno pri ravnih linijah na hiši (B).

Posnetka 14, 20

Sama ostrina je brez večjih razlik. Lepo je vidno, da je risba v svetlih tonih boljša, v temnih pa slabša (A). Oba objektiva kljub goriščni razdalji 135 mm, še vedno vlečeta sliko proti robovom (B), vendar obj. 28-200 mm bolj.

Posnetki 15, 22, 21

Ostrina je pri vseh skoraj enaka (A). Vendar poglejte barvo blatnika avtomobila, samo pri obj. 28-200 mm se vidi razločno, da je blatnik drugačne barve (B).

$$PAGE$$

Na posnetkih 26levo (objektiv 28-200mm) in 27desno (objektiv 70-210mm) se vidi, da imajo vsake oči svojega malarja. Tudi ko sem večim znancem, tudi fotografom, pokazal zgornja posnetka, si niso bili enotni, kateri je boljši.

Levo 28-200mm, desno 70-210mm.

Pri 20X povečavi temnejšega dela slike (levo 28-200mm, desna 70-210mm), se lepo vidi, koliko temnejša je leva povečava iz posnetka 70-210mm, nasproti levi povečavi iz posnetka 28-200mm. Goriščna razdalja je bila pri obeh 200mm.

28-200mm

70-200mm

Pri 20X povečavi napisa sem pri obeh slikah (levo 28-200mm, desna 70-210mm) pri skeniranju diapozitivov uporabil korekturo beline in temine (za vsak dia svojo korekturo glede na kontrast posnetka), tako da sta obe fotografiji enako kon­trastni. Sedaj lahko opazimo, da levi napis ni več temnejši od desnega, kar pa se tiče barvitosti, pa je celo veliko več detajlov in barve prisotnih na levi sliki napisa. Torej, če bi tudi ostale fotografije, ki so bile nare­jene z objektivom 28-200mm poskeniral s korekcijo beline in temine, bi bili neprimerno boljši. Če pa bi uporabil še korekturo barv, pa bi lahko odstranil še rumeni ton. Seveda pa bi ravno tako pri desnem posnetku lahko dodal določene barvne korekture. V ostrini posnetka pa ni razlike, kot je opazna pri spodnjih posnetkih, ki so posneti z isto goriščno razdaljo 200mm. Očitno je pomembna tudi oddaljenost objekta in s tem drugačen odnos leč med seboj v objektivu.

28-200mm

70-200mm

Vsi trije posnetki so bili nastavljeni na goriščno razdaljo 200 mm. Pri 20X povečavi se vidi, da sta ostrina in kontrast najboljši pri obj. 70-210 mm. Predvsem je to lepo vidno pri napisu v mreži spodaj in modrih robovih, kjer pride do izraza boljši kontrast objektiva. Vendar pa morate vedeti, da bi s tako povečavo naredili plakat velikosti 50X70 cm, kar pa hobi fotografi zelo redkokdaj potrebujejo.

28-200mm

70-210mm

200-400mm

Vsi trije posnetki so bili nastavljeni na goriščno razdaljo 50mm. Pri 20X povečavi se lepo vidi, kako močna je podosvetlitev objektiva 28-200mm, kajti vsi temnejši toni so slabše zarisani kot pri ostalih dveh. Ostrina in risba sta najboljši pri klasičnem 50mm objektivu.

28-200mm

28-80mm

50mm

Za konec še ena zanimivost! Zgornja dva posnetka sta narejena z objektivom 28 - 80mm, spodnja dva pa z 28 - 200mm, vendar pa ima kljub nastavitvi pri obeh na 28 mm (posnetek št. 2 8 in št. 30) objektiv 28 - 80 mm kar vidno širši kot. Lepo pa je vidna tudi razlika o zapisu objektiva (podosvetljenost in obarvanost - ton) pri posnetkih.

28-80mm (levo 28mm, desno 80mm).

28-200mm (levo 28mm, desno 80mm).