Besedilo in fotografija: Borut Furlan

 

Subjektivna ocena skozi oči podvodnega fotografa - Nikon Z9

Nikon fotografsko opremo uporabljam brez prekinitve vse od daljnega leta 1980. Skozi moje roke so šle številne zrcalno-refleksne filmske (F3, FM2, F4, F801, F90, F5, F100) in digitalne kamere (D2X, D200, D3, D800, D850). Prav tako sem uporabljal kopico različnih objektivov ki sem jih ažurno menjaval z novejšimi modeli skladno z razvojem kamer. Moje glavno področje je podvodna fotografija, postransko pa se ukvarjam tudi s potovalno in krajinsko fotografijo ter fotografiranjem kopenskih divjih živali. Vedno sem uporabljal po dve kameri - eno sem imel zaprto v podvodnem ohišju, druga pa je bila rezervirana za kopensko fotografijo.

Leta 2017 sem postal nadvse zadovoljen lastnik dveh D850, za kateri sem bil prepričan, da sta moji zadnji Nikon kameri. D850 me je fotografsko zadovoljil v vsakem pogledu in težko sem si predstavljal, da bi se dalo še kaj izboljšati. Hitro in zanesljivo avtomatsko ostrenje (tudi v zelo slabih svetlobnih pogojih), nizek šum pri visokih ISO vrednostih, izreden dinamičen razpon in velika resolucija so bili glavni atributi te kamere, ki je bila kmalu proglašena za najboljši univerzalni Nikon vseh časov. Z D850 sem napravil nekatere svoje najbolj zahtevne podvodne fotografije, ki jih z mojimi prejšnjimi kamerami zaradi tehničnih omejitev nebi mogel.

Leta 2018 je Nikon predstavil svoji prvi dve brezzrcalni kameri (Z6 in Z7), ki naj bi imeli cel kup prednosti pred zrcalno-refleksnimi. A kmalu je prišlo na dan, da avtomatsko ostrenje teh kamer zaostaja za najboljšimi zrcalno-refleksnimi modeli kot sta D850 in D5, zato sem hitro zamahnil z roko, češ to me ne zanima. Vrhunsko avtomatsko ostrenje je namreč v podvodni fotografiji ključno.

Stvari pa so se čez noč spremenile, ko sem dobil povabilo, da bi sodeloval pri snemanju dokumentarca o živalstvu Slovenije s podvodnimi kadri iz slovenskega morja, Bleda in Soče. Z videom do takrat nisem imel popolnoma nobenih izkušenj, vendar sem vseeno sprejel novi izziv. Zaradi izkušenj na področju fotografije sem se učil hitro. Takrat pa sem prvič spoznal, da moja "idealna" kamera za fotografijo, le ni tako idealna za video. Največ problemov je bilo seveda z avtomatskim ostrenjem v video načinu, ki ni niti približno tako dobro delovalo, kot pri fotografiji. A kmalu sem se naučil prelisičiti sistem tako, da sem izostril na nek statični objekt, zaklenil ostrenje in nato po občutku "ostril" s približevanjem ali oddaljevanjem objektu, ki sem ga snemal. 

Naročnik je bil na koncu zelo zadovoljen z mojimi kadri, malo manj pa s tehnično kvaliteto videa, ki jo je proizvedel moj D850. Moj video je bil namreč 8-bitni, za kakovostno post-produkcijo, predvsem barvno upravljanje, pa bi bil potreben 10-bitni, česar D850 ni zmogel.

Kakšno leto za tem pa sem dobil prošnjo za sodelovanje na podobnem projektu s strani nekega avstrijskega producenta. Seveda sem na ponudbo z veseljem pristal, saj sem si na področju podvodnega videa že pridobil nekaj izkušenj. Ko pa so me vprašali s kakšno tehniko delam, je bil z njihove strani nekaj dni molk, potem pa sem dobil odgovor, da je D850 sicer za video na dnu tehnične sprejemljivosti po njihovih kriterijih, ampak da bi vseeno poskusili delati z mano.

Takrat pa sem se pošteno zamislil. Honorarji za video so bistveno višji, kot za fotografijo, moj priljubljeni D850 pa je že danes povsem zastarela kamera. Če je danes na "spodnji meji", bo jutri pod to mejo! Zgleda, da je prehod na brezzrcalne kamere neizogiben...

Na slabše video karakteristike D850 in slabše avtomatsko ostrenje Z7II pa je kot "Deus ex machina" odgovoril prihajajoči Nikon Z9. Nova kamera naj bi imela najboljše avtomatsko ostrenje in najboljše video karakteristike od vseh Nikon kamer do sedaj. Združevala naj bi torej točno tisto, kar sem potreboval. S svojo visoko resolucijo, enako D850 in Z7II, ter izjemno hitrostjo fotografiranja v polni resoluciji (20 posnetkov na sekundo v RAW formatu in 30 v JPG formatu, oziroma 120 na sekundo z restrikcijo na 11 megapik), naj bi bila ta brezzrcalna kamera nekakšno zlitje slikovne kvalitete D850 in hitrosti D6, oziroma naj bi ju v marsičem celo presegla. 

Še predno je bil Z9 uradno najavljen, sem sporočil v Foto Grad, kjer redno nabavljam svojo fotografsko opremo, naj računajo na en primerek zame. Moj Z9 je prispel konec decembra 2021. Skupaj z njim sem kupil še svoj prvi Z objektiv: 14-24/2.8. Z velikim vznemirjenjem sem doma, v miru, odprl škatlo. Navajen na moja dva D850 se mi je nova kamera zdela precej velika in težka, delovala pa je tudi zelo robustno. 

Takoj ko sem novo kamero vzel iz škatle, sem dal polniti baterijo, kajti s prazno baterijo iskalo brezzrcalnih kamer ne deluje (pomanjkljivost pred zrcalno-refleksnimi kamerami, na katero prej še pomislil nisem...). Baterija je bila končno polna in z nestrpnostjo sem jo vtaknil v kamero. Kamero sem prižgal in pogledal skozi iskalo.

Elektronsko iskalo mi je delovalo zelo "elektronsko", podobno kot pri video kamerah. Posameznih pikslov seveda nisem videl, a občutek sem imel, kot da jih vidim. V iskalu je bilo ogromno informacij, na kar nisem bil navajen. Barve se bile malenkost drugačne, kot tisto, kar sem videl s svojimi očmi. Čim sem oko odmaknil od iskala, je slika v njem ugasnila, prižgala pa se je na zadnjem monitorju. Praktično, a potrebno se bo šele navaditi na to.

A to so bili le prvi vtisi. Moram reči, da sem se na to "elektronskost" kar hitro privadil in dodatne informacije, kot npr. stalno prisoten histogram, mi zdaj pridejo še kako prav. Slika, ki jo v iskalu vidimo, je dejansko tisto, kar nam kamera posname: naš končni (jpg) izdelek. V elektronskem iskalu tudi vidimo vse naše napačne nastavitve, npr napačna barvna temperatura ali barvne nastavitve. Pri ročni kontroli osvetlitve tudi hitro vidimo, ali bo slika pretemna ali presvetla. Pri ročnem ostrenju imamo lahko vklopljen "focus peaking", s čemer nam kamera na sliki v iskalu rdeče obarva ostre dele slike, kar je zelo praktično. 

Iskalo pa lahko nastavimo tudi tako, da je optimalno svetlo za udobno gledanje v vsakih pogojih (na primer pri nočnem fotografiranju, kjer je bliskavica glavni vir osvetlitve), vendar je potem slika, ki jo posnamemo, seveda drugačna od tistega, kar vidimo v iskalu.

Naslednji problem v zvezi z iskalom mi je prestavljal avtomatski prikaz posnete slike. Ta je bil po privzetih nastavitvah izklopljen, ko pa sem ga vklopil, se je slednji prikazal tudi v iskalu. Po eni strani je to zame, ki že slabše vidim na blizu, zelo praktično, kajti sliko v iskalu vidim dobro in jo lahko natančno proučujem s povečevanjem. Po drugi strani pa je spet moteče, kajti čim naredim posnetek, mi iskalo prikazuje posneto sliko in ne več dogajanja pred objektivom. S ponovnim (polovičnim) pritiskom na sprožilec seveda slika izgine. Kljub temu sem se odločil, da to funkcijo pustim vklopljeno.

Iskalo se po določenem času neaktivnosti tudi samo izklopi zaradi varčevanja baterij, podobno kot slika na telefonu, a dolgoletnemu uporabniku zrcalno-refleksnih kamer je to ponovno moteče.

Nikon reklamira iskalo kot "blackout free", torej brez zatemnitve, ki je značilno za vse kamere z zaklopom. Tudi tu je treba pripomniti, da to velja samo za čase osvetlitve od 1/8 sekunde in krajše. Čim pa je čas osvetlitve 1/6 sekunde ali daljši, postane iskalo črno. Zakaj je to dobro ne vem, vem pa, da je moteče kadar sledimo objektu z dolgimi časi osvetlitve (panning). 

V zvezi z iskalom je treba povedati tudi to, da slika potemni (vendar ne izgine) v času posnetka, kadar je zaslonka bolj zaprta od f/5.6. Kadar zaslonko zapiramo preko f/5.6, ta dejansko ostane odprta na tej vrednosti (verjetno zaradi lažjega avtomatskega ostrenja) in se zgolj v trenutku ekspozicije zapre (enako, kot pri zrcalno-refleksnih kamerah). V iskalu pa to zaprtje zaslonke vidimo kot potemnitev slike. Pri športni fotografiji, kjer slikamo s kratkimi osvetlitvenimi časi in običajno z bolj odprtimi zaslonkami, dejansko ne vidimo nobenih potemnitev iskala. V moji podvodni fotografiji pa sem teh potemnitev deležen na praktično vsakem koraku, enako, kot sem bil do sedaj pri mojih zrcalno-refleksnih kamerah.

Čisto druga zgodba pa je avtomatsko ostrenje. Moram priznati, da me je navdušilo že od prvega trenutka dalje, ko sem prvič do polovice pritisnil sprožilec kamere. To se je zgodilo v moji dnevni sobi, kjer po stenah visijo moje podvodne fotografije. Na kameri sem imel svoj prvi Z objektiv - širokokotni zum 14-24/2.8, ki je zajel precejšen del sten moje dnevne sobe. In na moje veliko presenečenje je kamera pričela prepoznavati živali na mojih slika in jih obdala s kvadratki, s čemer je pokazala na kaj namerava ostriti! Če sem se sliki približal, se je osredotočila na oko živali, ko sem se odmaknil, je bila s kvadratkom obdana cela žival! Neverjetno!

Kamera je na sliki portreta morskega konjička prepoznala oko.
(objektiv Z 24-70/2.8).

 

Avtomatsko ostrenje sem hitro preveril še v "realnem življenju". Podal sem se na sprehod v naravo, opremljen z Z9 in AF-S 500/5.6E PF objektivom. Moj cilj so bili psi sprehajalcev, po možnosti spuščeni z vrvice. Kar nekaj psov sem srečal, preden sem našel "ustreznega" - precej razigranega, ki je hitro tekal po travniku. V nekem trenutku se je končno obrnil tako kot sem si želel in tekel naravnost proti meni. Objektiv sem imel do konca odprt (f/5.6), ISO 800 in hitrost slikanja 20 posnetkov na sekundo. Sonce je bilo za psom a Z9 je brez težave prepoznal pasji obraz, kljub temu, da sem jaz v iskalu videl psa v protisvetlobi zgolj kot črno silhueto. Pritisnil sem na sprožilec in naredil rafal posnetkov dokler ni pes napolnil skoraj celo sliko v iskalu. Ko sem doma na velikem monitorju analiziral posnetke, sem odkril, da jih je okoli 80% ostrih. Bolj kot dejstvo, da je kamera zelo lepo sledila gibanju psa, me je navdušilo to, da je v protisvetlobi sama našla tiste majhne črne oči sredi obraza iz temnih dlak!

Ko pa sem ob neki priložnosti v Južni Afriki fotografiral majhno športno letalo, ki je pristajalo, se je nenadoma na pisti pojavil človek. Kamera je v trenutku izostrila na človeka in letalo je postalo neostro. Vklopljeno sem imel avtomatsko prepoznavanje vseh predmetov. Tako mi je postalo jasno, da bi moral izbrati samo vozila, kajti kamera ima svoj sistem prioritet in očitno je človek na vrhu.

Naslednja stvar v zvezi z avtomatskim ostrenjem, ki me je zelo prijetno presenetila, je bila ugotovitev, da deluje tudi pri bolj zaprtih zaslonkah kot f/8. Pri mojem AF-S 500/5.6 E PF objektivu v kombinaciji z dvakratnim telekonverterjem (efektivna zaslonka f/11) je avtomatsko ostrenje pri D850 odpovedalo. Moj Z9 pa je brez problema, ampak zares brez problema ostril! Ostrenje je bilo sicer precej počasnejše, vendar zelo zanesljivo. Kamera je brez "lovljenja" (naprej in nazaj) "pripeljala" objektiv naravnost do optimalne ostrine in tam obstala!

Avtomatsko ostrenje deluje odlično tudi v videu - pravzaprav je to tudi eden odključnih razlogov, zakaj sem se sploh odločil za nakup Z9. Ostrenje pa je tukaj čisto drugačno, kot pri fotografiranju. Namenoma je bolj počasno in zelo mehko. Če spremenimo razdaljo do predmeta snemanja, se slika počasi, a zanesljivo ponovno izostri. V meniju lahko nastavimo pet različnih hitrosti ostrenja. Meni najbolj odgovarja druga najhitrejša možnost.

Nazadnje sem primerjal še avtomatsko ostrenje D850 z AF-S 105/2.8 in Z9 z Z MC 105/2.8 makro objektivoma v zelo slabih svetlobnih pogojih (slike obešene na steni v zelo temnem hodniku; pravilna ekspozicija bi bila: ISO 100; f/2.8; 8 sekund!). V iskalu D850 sem videl praktično samo temo, v iskalu Z9 pa dokaj svetlo sliko, vendar z ogromno šuma. Pri teh pogojih sta imeli obe kameri velike težave, predvsem pa sta se obnašali precej različno. Prva razlika je že v objektivih, kajti stari AF-S objektiv ostri neprimerno hitreje kot novi Z objektiv! To me zelo čudi, kajti novi objektiv je sicer tehnološko naprednejši in predvsem veliko ostrejši. D850 je precej sunkovito lovil in po več neuspešnih poskusih končno ujel ostrino. Z9 pa je s svojim objektivom ostril še veliko počasneje kot sicer, vendar ko je prišel do ostrine, je tam obstal. Ko sem na Z9 nataknil AF-S objektiv, se je obnašal podobno, kot z Z objektivom - ostril je izredno počasi. Poskušal sem ostriti v dveh načinih in sicer AF-C 3D in AF-C auto (kjer kamera sama izbere najprimernejši AF senzor). 3D način se je obnesel nekoliko bolje pri obeh kamerah. Težko pa bi rekel kateri je prej izostril, "nervozni" D850 ali "flegmatični" Z9, vendar mislim, da je zmagovalec pri teh pogojih vendarle D850.

Za konec je treba omeniti še to, da imata obe kameri dva popolnoma različna sistema avtomatskega ostrenja. Z9 pobira podatke za ostrenje direktno iz slikovnega senzorja, medtem ko ima D850, oziroma vse zrcalno-refleksne kamere zelo kompleksen sistem, kjer se svetloba odbija od dveh zrcalc do ločenega senzorja za ostrenje, ki se nahaja na dnu kamere. Pri tem lahko pride do določenih napak zato je dobro, da se objektive kalibrira. Z9 in ostale brezzrcalne kamere ne potrebujejo kalibracije objektivov.

Slikovni senzor Z9 sem primerjal s senzorjem D850. Moje (ne-laboratorijske) meritve so pokazale, da sta si senzorja tako po visokih ISO karakteristikah, kot tudi po dinamičnem razponu praktično enakovredna. Zelo težko bi se odločil, katera kamera daje boljše rezultate in če bi primerjal slike obeh kamer, nikakor ne bi mogel uganiti, s katero je bila slika posneta.

Spletna stran Photons to photons, ki objavlja objektivne in neodvisne laboratorijske meritve fotografskih senzorjev pa pravi, da ima D850 od osnovnega ISO (64) do ISO 400 boljši dinamični razpon kot Z9. Z ISO 500 pa Z9 močno pridobi na dinamičnem razponu in ga ima od tu dalje do najvišjih vrednosti praktično enakega, kot D850. Razlog za to je v posebni tehnologiji senzorjev (dual gain sensor), ki jo imata obe kameri, vendar je pri Z9 veliko izrazitejša.

Moram pa priznati, da v praksi, tudi pri ISO 400, kjer je razlika med kamerama največja (okoli 1 EV), nisem opazil kakšne bistvene razlike v prid D850.

Z9 je prva kamera brez zaklopa. Odčitavanje s slikovnega senzorja je tako hitro (ob predstavitvi kamere je bilo najhitrejše na svetu), da so Nikonovi inženirji ocenili, da ta ni več potreben. To ima nekaj prednosti, a žal tudi eno pomanjkljivost. Prednosti so (še) manj mehanskih delov, ki so podvrženi obrabi in okvaram, neslišno delovanje brez tresljajev in zelo kratek najkrajši čas ekspozicije (1/32.000 sekunde). Kljub zelo hitremu odčitavanju podatkov s slikovnega senzorja pa slednje le ni dovolj hitro, da bi bil najkrajši sinhronizacijski čas bliskavice 1/250, kot ga imajo profesionalne DSLR kamere. Ta je žal "le" 1/200 sekunde, sam pa bi si želel še krajšega, kadar v plitvi vodi, kjer je veliko ambientalne svetlobe, fotografiram z bliskavicami (zaradi dodajanje barv v sliko). Seveda obstaja tudi možnost fotografiranja z bliskavicami s kratkimi osvetlitvenimi časi (do 1/8000), vendar ima bliskavica v takem načinu bistveno manjšo moč.

Konec maja 2022 sem končno dobil težko pričakovano Seacam podvodno ohišje za svoj Z9. Upravljanje z novo kamero v ohišju je bila v začetku precejšnja frustracija. Komaj sem se namreč navadil na novi razpored tipk na Z9, ki je drugačen kot na D850, sem se moral na novo učiti katera tipka na ohišju pritisne na določeno tipko na kameri. Tu namreč ne obstaja direktna povezava, kajti ohišje je veliko večje od kamere, tipke pa so zato pomaknjene bolj na stran, da so lažje dosegljive s prsti. 

Še večji problem kamere v ohišju pa predstavlja aktivnost iskala in monitorja. Čim je kamera zaprta v ohišje, "misli" da gledam vanjo in monitor se avtomatsko ugasne. Edina možnost, da vidim informacije na monitorju je ta, da vklopim opcijo "monitor only", s čemer pa seveda ugasnem iskalo. Kmalu sem spoznal, da je veliko bolje, če je stalno vklopljeno iskalo, kot pa monitor. Tako sem se hitro navadil, da sem pregledoval posnete slike in brskal po menijih kar skozi iskalo. Monitor sem ročno vklopil edino takrat, kadar fizično nisem mogel gledati v iskalo.

Prvi potop z novo kamero in ohišjem sem opravil že naslednji dan po prevzemu ohišja, pri nas v Piranu. Na kamero sem nataknil Z 105/2.8 makro objektiv, kajti zanimala me je predvsem učinkovitost avtomatskega ostrenja. Moja najbolj priljubljena načina avtomatskega ostrenja sta AF-C v načinu 3D in "auto area AF", v obeh primerih vklopljen "AF subject detection". Do tega trenutka sem imel o avtomatskem ostrenju Z9 izredno pozitivne izkušnje, tokrat pa se je malce zataknilo. Opazil pa sem namreč da "AF subject detection" deluje slabše, kot na kopnem. Medtem ko kamera ribo v modri vodi takoj prepozna, ima precejšnje težave kadar se riba nahaja v bolj pisanem okolju, kot so alge. Večkrat je izostrila na algo, kot na ribo. Mislim, da je pri "lovu" na ptiče veliko uspešnejša, kot pri lovu na ribe. Zanimivo je tudi to, da ko sem se ribi tako približal, da sem videl v iskalu samo njeno glavo, je kamera včasih izostrila na ustnice namesto na oko! Ko sem ob neki priložnosti s teleobjektivom fotografiral ptiča na veji, ki je bil precej majhen, je kamera uspela najti njegovo oko. Tokrat pa je "spregledala" veliko večje ribje oko! Ni mi jasno kakšna je razlika med okroglim ptičjim očesom in okroglim ribjim očesom, a očitno je. Morda pa je problem v modri svetlobi, ki vlada pod vodo in kamero zmede pri prepoznavanju objekta? Če pomislim, da je kamera uspešno ostrila na moje slike rib na stenah v stanovanju, je morda res problem v barvi svetlobe. Nikon navaja, da sistem prepoznava ptiče, pse in mačke, torej se nimam kaj pritoževati, kajti rib na tem seznamu (žal) ni.

Kamera je prepoznala oko ribe. (objektiv Z 105/2.8 MC).

Kamera ni prepoznala očesa ribe, izostrila je na ustnico. (objektiv Z 105/2.8 MC).

Kamera ni prepoznala očesa ribe, izostrila je na obraz. (objektiv Z 105/2.8 MC).

Kamera ni prepoznala očesa ali glave ribe, izostrila je na telo. (objektiv Z 105/2.8 MC).

 

Vse opisano je veljalo za način "Auto area AF". Ko pa sem preklopil na 3D način, kjer sem jaz kameri povedal, kaj je glavni objekt na sliki, pa se je začela čisto druga zgodba. Kamera je izredno lepo in zanesljivo sledila označenemu objektu. Težko bi rekel, ali je bil Z9 v tem bolj zanesljiv, kot moj D850, vsekakor pa je Z9 sledil objektu po celem formatu slike, medtem ko je D850 vezan le na osrednji del, kjer so AF senzorji.

Enako kot prve podvodne fotografske teste sem v Piranu naredil tudi prve podvodne video teste. Izmed neštetih možnosti za snemanje videa sem na željo naročnika iz Avstrije nastavil kamero na ProRes 422 HQ 10 bit, 4K, 50 fps. Snemanje v ProRes je zelo enostavno. Slika je izredno nekontrastna in skoraj brez barv (vse to se potegne ven v post produkciji), zato pa je histogram zelo ozek pik v sredini diagrama, ki je skoraj neobčutljiv na spreminjanje osvetlitvenih parametrov in svetlobnih pogojev. Ko enkrat nastaviš optimalne čas, zaslonko in ISO, lahko snemaš v vse smeri (proti soncu ali s soncem v hrbet), a histogram se skoraj nič ne spremeni. Za snemanje videa pri takih nastavitvah pa je potrebna tudi hitra in predvsem zelo velika spominska kartica. Kamera mi jo je namreč polnila z 10 GB na minuto!

 

Na kratko bi povzel glavne razlike (ali podobnosti) med D850 in Z9:

Zgradba: Obe kameri sta robustno narejeni in vremensko zatesnjeni po profesionalnih standardih, kljub temu da spada Z9 v višji razred kot D850. Pomanjkljivost tega pa je večja velikost in masa Z9. Obe kameri sta zelo ergonomični, vendar imata nekoliko drugačno razporeditev nekaterih gumbov, kar je lahko lastniku obeh kamer nekoliko moteče.

Iskalo: Ko se enkrat navadimo nanj, je elektronsko iskalo boljše od optičnega, ker nam nudi več možnosti gledanja, daje nam več podatkov (stalno prisotna histogram in žiroskop), lahko ga naravnamo tako da vidimo efekte naših nastavitev ali pa da je optimirano za udobno gledanje.

Slikovni senzor: Po laboratorijskih meritvah ima senzor D850 pri vrednostih ISO 64 do ISO 400 nekoliko boljši dinamični razpon, od tu dalje pa imata obe kameri zelo podobnega. Jaz tega nisem opazil in se mi zdi kvaliteta slik iz obeh kamer pri enakih pogojih in nastavitvah praktično enaka. Tudi šum pri ekstremno visokih ISO nastavitvah je precej podobno izražen, vendar z nekoliko drugačnim vzorcem.

Zaklop: Z9 zaklopa dejansko nima, kar mu omogoča neslišno fotografiranje in brez tresljajev z najkrajšim časom osvetlitve 1/32.000 sekunde. D850 s svojim mehanskim zaklopom doseže največ 1/8.000 sekunde, vendar pa ima najkrajši sinhronizacijski čas za bliskavico 1/250, medtem ko Z9 "samo" 1/200 sekunde.

Avtomatsko ostrenje: Pri običajnih pogojih fotografiranja ima Z9 prednost, ker prepoznava objekte in avtomatsko ostri nanje. Žal pa je prepoznavanje predmetov v podvodnem svetu slabše kot na kopnem. Z9 lahko ostri tudi z objektivi, ki imajo efektivno zaslonko manjšo od f/8, česar D850 ne more. Z9 odlično ostri pri videu, kjer D850 popolnoma odpove. Pri izredno slabih svetlobnih pogojih pa ima D850 manjšo prednost. Poleg tega Z9 (in vse brezzrcalne kamere) odčitava podatke za ostrenje na slikovnem senzorju, zato kalibracija objektivov ni potrebna, medtem ko je pri D850 (in vseh zrcalno-refleksnih kamerah) priporočljiva. 

Hitrost fotografiranja: Z9 je tu brez dvoma zmagovalec, saj zmore 20 posnetkov na sekundo v RAW formatu, 30 v JPG in kar 120 v JPG pri 11 megapikah. D850 doseže maksimalno hitrost 7 posnetkov na sekundo oziroma 9 z dodatnim držalom in baterijo iz družine EL18.

Baterija: Brezzrcalne kamere so na splošno veliko bolj energetsko požrešne kot zrcalno-refleksne. Z9 ima večjo baterijo (EL18) od D850 (EL15), vendar po uradnih podatkih naredi manj posnetkov z enim polnjenjem (okoli 700). Toda v praksi na splošno dosežemo večje število posnetkov od uradnega podatka in se približamo zmogljivosti D850.

Video: Primerjava je nesmiselna, ker je Z9 v videu v vseh pogledih neprimerno boljši.

Objektivi: V tem kratkem testu sem opisoval v glavnem novo Z9 kamero, vendar mislim da je nujno potrebno omeniti tudi to, da so novi Z objektivi neprimerno boljši od starih F objektivov. Morda oblikovno res niso najbolj posrečeni (vsaj meni osebno je F serija lepše oblikovana), vendar je njihova izdelava vrhunska. Čim jih primemo v roke, začutimo njihovo robustnost, natančnost izdelave in gladko, a hkrati prijetno dušeno vrtenje obročev. Najpomembnejše pa je seveda dejstvo, da so novi Z objektivi tudi v skoraj vseh primerih optično boljši od njihovih F ekvivalentov. Če že zaradi drugega ne, so objektivi zelo močan razlog za prehod na Z sistem.

 

Fotografije v testu

Vse slike so prikazane tako, kot jih odpre Nikonov program NX Studio z vklopljenim prikazom aktivnega AF senzorja. Vse slike so bile posnete z avtomatskim načinom prepoznavanja predmetov. Lokacije snemanja: Slovenija, Hrvaška in Južna Afrika.

Kamera je prepoznala obraz na kipu. (objektiv Z 100-400/4.5-5.6).

Kamera je med vejami našla ptico iz izostrila na glavo. (objektiv AF-S 500/5.6E PF + TC20E).

Kamera je izostrila na telo letečega ptiča, ni pa našla glave. (objektiv Z 100-400/4.5-5.6).

Kamera je kljub rastlinju izostrila na oko ptiča. (objektiv Z 100-400/4.5-5.6).

Kamera je zaznala skakajoče delfine, ni pa uspela najti glave. (objektiv Z 100-400/4.5-5.6).

Kamera je spregledala delfine in izostrila na valove. (objektiv Z 100-400/4.5-5.6).

 

Besedilo in fotografija: Borut Furlan