Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Namibija / fotografski raj

08.01.2009 05:35

Zvone Šeruga

Namibija je moja ljubica. Odkril sem jo pred dvajsetimi leti in težko bi rekel, da pred tem nisem imel izkušenj tudi s kakšni drugimi ljubeznimi. Štiri leta potovanja z motorjem okoli sveta so šla h koncu in Afrika nama je bila z Romano istočasno poročno potovanje - prek Sahare in centralnoafriških pragozdov na vzhod celine in od tam proti jugu. V Cape Townu sva končno obrnila proti severu in verjela, da sva videla in doživela vse.

Potem pa se je pred nama odprl Namib. In začela se je ljubezenska nadaljevanka, ki me je v vseh teh letih že dvanajstkat popeljala med njegove sipine. Ker ljubice navsezadnje res ni lepo zanemarjati. A v resnici imam v Namibiji vsaj tri fotografske ljubezni. Prva je puščava, to gotovo. Druga so Himbe, nomadsko pleme na severu; težko se kdorkoli na tem svetu primerja z živopisanostjo njihovih žensk. Tretja pa je Etoša. Eden najbolj znanih afriških nacionalnih parkov, v katerem zaživijo sanje o divji pristnosti črne celine. Družina levov na zebri, sloni, ki le nekaj korakov pred avtom prečkajo cesto, zaljubljen par žiraf proti sončnemu zahodu ...

A gremo lepo po vrsti. Najprej Namib.

Resda je tridesetkrat manjši od Sahare. A kljub temu veliko lepši. S peščenimi sipinami, ki se vlečejo vzdolž obale vse od Južnoafriške republike in rinejo na severu še nekaj sto kilometrov globoko v Angolo. Okoli dva tisoč kilometrov od juga do seveda. A le petdeset, največ sto kilometrov globoko v notranjost, kjer jih ustavijo gorske verige vseh mogočih barv, za njimi pa se vse do Kalaharija vlečejo planote osrednjega dela dežele.

Večina Namiba je neprehodna. Še pred nekaj desetletji so bila to neprepustno zaprtna in neprehodna diamantna področja (na jugu še vedno), danes pa zaščitena v okviru nacionalnega parka. A le majhen del, ki je postal v zadnjih dveh desetletjih največja turistična atrakcija Namibije, je več kot dovolj veliko igrišče za ljubitelje lepega. Sesriem, včasih osamljena farma sredi ničesar, je danes turistično središče s čudovitim kampom, luksuznim motelom, bencinsko črpalko in majhno trgovino.

Vsako jutro eno uro pred sončnim vzhodom pa se odpre zapornica, skozi katero se desetine težkih džipov " večina gostov so beli Južnoafričani na družinskih dopustih, tem šele sledijo evropski avanturisti " po ozkem asfaltnem traku zapodi skozi vse ožjo dolino med sipinami do Sossusvleija. Le zadnjih nekaj kilometrov je puščavske vožnje prek peska. In potem peš; sončni vzhod na sipinah se začne kot v pravljici, z ostrimi sencami elegantnih linij, ki jasno zarežejo prek vrhov v daljave. Presušena, že stoletja mrtva drevesa se rišejo v temno modrino neba. In suhi šopi trav se celo tukaj, sredi suhega ničesar, borijo za življenje in svoje kaplje jutranjih ros.

Namib je ... ja, Namib je blagoslov za oči. In paradiž za vsakogar, ki mu je fotoaparat nadaljevanje duše.

Pot proti severu, skorajda do angolske meje, se nekaj dni vleče prek puščavskih makadamov in vzdolž zloglasne in strašljivo prazne Obale okostnjakov. Mesto Opuwo na skrajnemu severozahodu je še zadnji stik s civilizacijo. Za njim pa se začenja »še ena zadnjih afriških divjin«, kot tiste presušene gmajne radi imenujejo nekateri " a tovrstnih »zadnjih divjin« je v Afriki seveda še nešteto.

Nisem pa na tej celini " ali na celem svetu, če dobro pomislim " še odkril ljudi, ki bi bili tako neverjetno drugačni in enkratni od Himb, ki s svojimi čredami krav in koz živijo v prazninah za Opuwom. Rdeči ljudje jim tudi pravijo. Ker se še vedno " ženske praviloma, moški pa vse manj, »civilizirajo« se " vsako jutro namažejo z okrastim prahom s svete gore blizu Sesfonteina. Premešajo ga z maslom in vse telo se bo svetilo zamolklo rdeče. Njihova edina higiena je to " ne, pravi Himba se ne umiva. Nikoli! Nikoli v življenju.

Učinek pa je neverjeten. Že v Opuwu je tistih nekaj cest polnih ljudi iz nekega povsem drugega časa. A zares zaživijo šele v svojih vaseh, pred kolibami iz blata in posedajočih na posušenih iztrebkih svojih ljubljenih živali. Najmanjše narejenosti še ni na njih. Ženske so brez izjeme oblečene le v rdeče namazana krilca iz kozjih kož, njihove gole prsi se svetlikajo v rdeči barvi, v debele kite spleteni lasje so premazani z blatom in težko plemensko okrasje dopolnjuje podobo. Le oči se še vedno bele svetijo iz razkošja rdečega.
Zavedajo se svoje lepote in drugačnosti. In ničesar nimajo proti fotografiranju. Le od oddaljenosti od ceste ali mesta pa je odvisno, ali bo to res tisto pristno, s sramežljivostjo pomešano poziranje zaradi ljubega veselja, ali bo posel: jaz tebi eksotiko, ti meni denar.

A običajno že vse vedo za denar. In navsezadnje se mi zdi pošteno, z veseljem in brez zadržkov plačam. Navsezadnje smo zaradi njih, čudovitih Himb prišli tako daleč. In lepota njihovih teles je edino, kar nam lahko ponudijo. Za drobiž " pošteno! Čeprav seveda ne povsem. Ne poznajo še svoje vrednosti in prepoceni se prodajajo.

In Etoša? Živali? Saj ni kaj povedati " ostani v avtu in slikaj! Žirafe na dvajset metrov, leve na pet, ni problema " avto za lene mačke ni ne plen ne grožnja ... avto je pač nekaj, kar jim gre sicer na živce, a zaradi njega že ne bodo vstajali. S sloni je pa drugače, slonom vsekakor pustite varnostno razdaljo. Nekaj deset metrov je pametno imeti vmes. In to je to. Vse ostalo vam pa pride takorekoč na uradno razdaljo za pasoš ali karkoli že. Tristo milimetrski objektiv in imate portrete. Naši lovci s svojimi rogovilami v drevesnih krošnjah bi se požrli, če bi samo enkrat prišli v Etošo.

Prihodnjič: plemenske zgodbe. Kako fotografirati krasnega človeka, ki pa je po naših merilih vsaj divjak, če že ne ljudožerec.

e-Fotografija FotoPOTEP Namibija od 28.april do 17.maj 2014. Zagotovljeno!

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com