Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Metadata - v digitalni fotografiji

09.12.2013 18:59

Uvod

Od kar obstaja fotografija, kot v celotni dobi analogne fotografije, so/smo si fotografi ob pregledu fotografij, želeli še enkrat podoživeti kako je bila nastavljena kamera, kakšna je bila svetloba..., torej nastavitve in pogoji na samem kraju zajetega motiva. Spomin je bil vedno subjektiven, zato so/smo si nekateri zelo marljivi začeli zapisovati na papir vse pomembne podatke (ekspozicija, zaslonka, ura, pozicija sonca, svetloba in še kakšen podatek o motivu). Pa tudi to ni bilo dovolj. In tako so rasle želje po čim boljšem in doslednem zapisovanju, kar pa se je omogočilo šele s pojavom digitalnih kamer DSC (Digital Still Camera). Mnoge podatke zapiše že sama fotokamera ob procesiranju in zapisovanju slike na pomnilno enoto, druge lahko vnesemo sami in tako imamo množico podatkov, karere poznamo pod izrazom METADATA.

 

Opredelitev pojmov

Malokdo se vpraša, za kaj sploh gre. Najpogosteje usvojimo novi izraz in ga tudi uporabljamo, le da nas ne tišči. Sam nisem bil zadovoljen s tem in sem začel raziskovati pomen in sestavo te besede, pozneje pa še njeno vsebino. Če izraz poslovenimo, bi ga lahko prevedli v metapodatki. Zdaj pa skušajmo razčleniti besedo in poiskati pomen:

META v zloženkah pomeni preseganje tega, kar je pomen osnovne besede; premeno, prehajanje, težnjo (Veliki slovar tujk).

PODATKI (angl. data) so celota nevtralnih sporočil o določenih dejstvih, iz katere je mogoče oblikovati za sprejem odločitev potrebne informacije (Pojmovnik poslovne informatike).

METAPODATEK (angl. metadata) je podatek o podatku, ki zajema njegov opis, značilnost, nahajališče, uporabo ... Uporablja se za zagotavljanje, opis in opredeljevanje uporabnikovih podatkov in je vsebina kataloga posameznih podatkov (Pojmovnik poslovne informatike).

DSC – digital still camera je mednarodna kratica za digitalno fotokamero (still je angleška beseda, ki pomeni molčeč, miren, tih) in so jo glede na takratne analogne kamere, ki so že same previjale film in izvajale druge funkcije, uporabili za opredelitev digitalne ali mirne, tihe kamere.

EXIF – digitalne kamere in optični bralniki shranjujejo podatke o kameri, podatke o pogojih, pod katerimi je bila zajeta slika, čas in datum zajema ter še druge podatke, ki so shranjeni v naslovu (header). Japonska razvojna asociacija elektronske industrije JEIDA je za skupen tip naslovnih podatkov postavila standard, ki ga je opredelila kot izmenljivo slikovno datoteko EXIF (Exchangeable Image File), ki omogoča shranjevanje izmenljivih podatkov v digitalni fotografiji, kjer se uporablja kompresija JPEG.

IPTC je kratica za mednarodni tiskovni in telekomunikacijski komite (international press telecommunications council), ki daje priporočila za standardizirane strukture metapodatkov v elektronskih medijih, kot so slika, video in avdio.

JPEG (Joint Photographic Experts Group) je tehnika stiskanja podatkov barv in sivih tonov v sliki z minimalnim poslabšanjem slike (lossy compression). JPG je 8 bitna datoteka RGB in podpira 16.8 milijonov tonskih vrednosti. Algoritem je zelo učinkovit pri stiskanju podatkov barvnih fotografij. Pri stiskanju podatkov lahko uporabljamo več stopenj kakovosti. Slabše rezultate pa dobimo pri stiskanju datotek grafov in tabel (linije in visoki kontrasti).

GIF (Grafics Interchange Format) je tehnika stiskanja podatkov brez izgub (lossless compression), ki pa podpira samo 255 tonov v posamezni RGB barvi. Uporaba GIF je primerna za fotografije z malo barv ali črno-bele, kakor tudi za grafe in linije.

PNG (Portable Network Graphics) je bil razvit kot odgovor na GIF, ki pa je brez patentnih zaščit. Dovoljuje 5–25 odstotkov več stiskanja kot GIF in pri večkratni transformaciji ne povzroča popačenja. Vendar je glede na JPEG datoteko z manjšo možnostjo stiskanja podatkov, posledično ima višjo kakovost zapisa.

TIFF (Tagged Image File Format) je univerzalen slikovni format, ki je uporaben z mnogimi programi za obdelavo, predelavo in gledanje slik. JPEG podpira samo 8 bitov po kanalu enoplastnih slik RGB ali CMYK. TIFF pa podpira 16 bitov po kanalu Lab, RGB in CMYK. TIFF se uporablja zelo pogosto v tiskarski in založniški industriji. Tudi nekatere digitalne kamere omogočajo zapis TIFF datoteke kot nestisnjene alternative nasproti stisnjeni JPEG. Če kamera omogoča zapis RAW, je to gotovo najboljša alternativa.

RAW v primerjavi z JPEG in s TIFF ni kratica, pomeni pa "surov" ali "neobdelan". Datoteka v zapisu RAW vsebuje izvirne podatke o fotografiji, kot pridejo neposredno iz senzorja pred obdelavo. Zaradi tega lahko podatke RAW obdelamo pozneje v računalniku s posebnimi programom, ki imajo algoritme za njihovo prepoznavanje.

 

Metapodatki

Metapodatek kot pojem se je pojavil bolj ali manj intuitivno, brez kake posebne definicije, ki bi natančno opredeljevala pojem. Najbližji pomen dobimo, če rečemo, da so to podatki o podatkih. Mnogi niso mirovali in so začeli iskati strokovno utemeljene pojme za opredelitev, npr.: Metapodatek je strukturiran, preveden podatek, ki opisuje značilnosti nosilcev podatkov in njihovih entitet, da pomagajo ugotavljati, razkriti, oceniti in upravljati opisane entitete.

Taka razlaga se ne uporablja pogosto, ker se želimo osrediniti na glavni namen uporabe metapodatkov, to pa je najti objekt, njegove entitete oziroma pripomočke ter tako zanemariti druge podatke za optimiranje kompresijskih algoritmov. Metapodatke v glavnem uporabljamo, da pospešimo in obogatimo iskanje pripomočkov, ki pa jih delimo na strukturne in vodilne. Strukturni metapodatki se uporabljajo za opisovanje struktur sistema, kot so tabele, vrstice in indeksi. Vodilni metapodatki pa nam pomagajo iskati postavke, kjer so ključnega pomena iskalni pojmi. Metapodatki so splošno uporabni podatki na različnih področjih našega delovanja, kot so relacijske zbirke podatkov, poslovni ter informacijski sistemi, dokumentacijski centri, zemljiški podatki in, seveda, kar nas najbolj zanima, so slikovni in zvokovni podatki. Podatki o slikah so najpogosteje shranjeni v datotekah TIFF oziroma EXIF. Slikovni metapodatki so običajno shranjeni kot polja oziroma etikete (tags). Ta polja vsebujejo pomembne podatke o nastanku in vsebini slike, ki nam omogočajo hitrejše iskanje. Videz ureditve metapodatkov v digitalni fotografiji vidimo na sliki 1.


Slika 1: Metapodatki v programu Photoshop / Bridge

 

Uporaba datotek EXIF

Iz dosedanjega razmišljanja smo ugotovili, da so pomembni podatki pri fotografiranju z digitalno kamero spravljeni v podatkovni mapi, imenovani EXIF. Da so ti podatki oziroma informacije dosegljive vsem na enak način, je bilo treba tak način shranjevanja standardizirati. Uporaba podatkovnika Exif namreč omogoča, da analiziramo lastno delo ali pa delo drugih fotografov in jih primerjamo med seboj. Ne smemo pozabiti, da so ti podatki tudi nekakšni prstni odtisi naših fotografij. Standard je sprejet za slikovne in avdio podatke, saj imamo kamere, ki zapisujejo poleg gibljive slike tudi zvočni zapis (slika 2).


Slika 2: Struktura formata

 

Specifikacija slikovnega podatkovnika EXIF določa metode zapisovanja podatkov in njihovo obliko pri:

  • strukturi slikovnih podatkov;
  • poljih, ki se uporabljajo s tem standardom;
  • definiciji in upravljanju s formatom.

Oblika zapisovalnega formata je zasnovana na obstoječem formatu (slika 3), ki določa, da so kompresirani slikovni podatki zapisani kot JPEG z aplikacijskima segmentoma APP1 in APP2. Nekompresirani slikovni podatki pa so zapisani v formatu TIFF Rev. 6.0. Pripadajoči informacijski atributi so za oba načina zapisovanja slike v poljih (tag), kot jih določa standard TIFF.

Specifikacija avdio podatkovnika EXIF določa metode zapisovanja zvokovnih podatkov in njihovo obliko:

  • strukture avdio podatkov;
  • zlogov (chunks);
  • definicije in upravljanja s formatom.

Zapisovalni format je RIFF WAVE kot podatkovni format. Zvokovni podatki so prav tako komprimirani in nekomprimirani v skladu z obstoječimi standardi.

Glede na to, da se ukvarjamo pretežno s fotografijo, naj bo o avdio podatkih dovolj. Če pa obstaja interes, je dovolj literature za poglobljeno proučevanje.

EXIF

Slika 3: Struktura podatkovnika EXIF

 

Organizacija podatkov znotraj strukture je vidna na sliki 4, kjer so predstavljeni podatki za nekomprimirane in komprimirane slikovne podatke, glede na vrsto uporabe. Nekomprimirani podatki so urejeni točkovno (pixels) v vsaki vrsti in si sledijo z leve proti desni, vrstice pa si sledijo od zgoraj navzdol. Pri komprimiranih podatkih je malo drugače. Komprimirani podatki JPEG so predstavljeni v blokih, ki so konfigurirani točkovno in zapisani v podobnem zaporedju.


Slika 4: Podatkovna struktura

 

Spoznali smo teoretični del strukture podatkovnika EXIF. Nas pa seveda zanima praktični del in tako kot ga lahko najbolje razumemo. Sama predstavitev podatkov je odvisna od programa, ki ga uporabljamo za pregledovanje ali pa za popravljanje. Zapis podatkov v podatkovnik je odvisen od kamere, kjer pa lahko rečemo, da je obseg podatkov na najvišji ravni. V našem primeru smo uporabili urejevalnik slik Bridge, ki je del programa Photoshop, kjer je podatkovnik EXIF na sliki 5. Na desni strani slike je viden celoten podatkovnik Exif, kjer so poudarjeni najprej podatki o kameri, podatki o sliki, poljubni mešani podatki in na koncu podatki Canona, s katero kamero je bila narejena slika. Povsem na koncu pa se vidijo zavihki celotnega metapodatkovnika, in sicer: zbirka podatkov, File, EXIF in IPTC.


Slika 5: Podatkovnik EXIF v programu Photoshop / Bridge

Boris Šalej

 

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com