Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587

Malo drugačen pogled na podvodno fotografijo

10.05.2006 16:01

Borut Furlan

Malo drugačen pogled na podvodno fotografijo

 

Kot rednemu obiskovalcu spletne strani e-Fotografija in podvodnemu fotografu s 27 letnimi izkušnjami je name pritegnil pozornost Matjažev članek "Zaščitno ohišje za vašo kamero!". Kmalu po tem ko sem ga prebral, sem Matjažu napisal e-mail v katerem sem mu hotel predstaviti še moj pogled na podvodno fotografijo. Matjaž pa me je v odgovoru prosil, naj za njegovo stran napišem prispevek o tem.

 

Bistvo Matjaževega sporočila je bilo, da ni bila podvodna fotografija še nikoli tako enostavna in množična kot danes, v obdobju poceni kompaktnih digitalnih kamer in zaščitnih ohišij zanje. S tem se popolnoma strinjam. Bistvo mojega odgovora pa je bilo: "Še nikoli ni bilo na svetu toliko slabih podvodnih fotografij, kot danes...." Internet je danes preplavljen s sivozelenimi medlimi slikicami rib, slikanih v hrbet ali v rep in potapljačev, ki po pozah bolj spominjajo na kljukaste križe, kot na obiskovalce modrega sveta. Slike so brez vsake vizualne moči ali sporočilne vrednosti. Te slikice  so večinoma last avtorjev, ki v filmskih časih ne bi nikoli prijeli za kamero in se z njo spopadli s fizikalnimi zakonitostmi, ki vladajo v podvodnem svetu, ali pa prečitali kakšen članek na temo fotografske kompozicije. Saj ni v tem nič napačnega (tako kot ni nič napačnega, če brez vsakega smisla za kompozicijo fotografiraš rojstni dan svojih otrok), samo lepo vas prosim, ne imejte se za "podvodne fotografe"!

 

 

 

Med novodobnimi digitalnimi "podvodnimi fotografi", predvsem mlajše generacije, na splošno vlada prepričanje, da se z digitalno tehniko lažje naučimo podvodne fotografije, ker je slikanje zastonj, ker ni treba kupovati dragih filmov in ker lahko slikamo in slikamo in slikamo, dokler so baterije polne in je še kaj prostora na kartici. Ali je temu res tako? Moje osebno mnenje je ravno nasprotno. Digitalna fotografija je (lahko) potuha, da ljudje škljocajo in škljocajo in nazadnje naškljocajo na stotine (pod)povprečnih slikic, ki jih v filmskih časih ne bi bilo - in to ravno iz razloga, ker je film drag! Filmski fotograf še kako premisli, kdaj stisne sprožilec. Ali so vsi fotografski parametri optimalno naravnani? Vse desetkrat premisli, vse preveri in skoncentrira se na tisto odločujočo desetinko sekundo, ko ima posnetek največjo izrazno moč. Dobro se zaveda, da je boljši en vrhunski posnetek, kot sto povprečnih, ki so "zastonj". Sploh pa me zanima, komu se da potem doma pregledati tistih sto podobnih posnetkov in med njimi poiskati najboljšega? Ko se vrnem s potovanja in pregledujem svojih 80 do 100 poslikanih filmov, mi je to velika muka. Nikakor si ne znam predstavljati, da bi moral izbirati med 10.000 ali več digitalnimi posnetki!

 

Seveda ima digitalna fotografija prednosti pred klasično. Toda sprašujem se, kdo jih izkorišča? Kdo natančno pregleduje histogram po vsakem posnetku, ali pa preverja ostrino z zumiranjem slikice na monitorju? Kdo slika v RAW formatu, ki ga potem doma v računalniku "razvije", da iz kamerinega senzorja "iztisne" največ kar je možno? Kdo je že prišel do spoznanja, da je v bistvu lažje optimalno eksponirati diapozitiv, kot pa digitalno sliko, ker ima digitalna kamera ožji dinamični razpon in vse prehitro izgubimo informacije v svetlih in temnih delih slike? Filozofija: "Zdaj bom na hitrico pofotkal, potem pa že doma obdelal v Photoshopu" se mi zdi zelo napačna. Če želimo kvaliteto, moramo glavnino dela opraviti s kamero!

 

 

 

Podvodna fotografija ni enostavna zadeva. Optično-fizikalne lastnosti vode so bistveno drugačne kot lastnosti zraka. Opisovanje fizikalnih razlik med vodo in zrakom bi krepko preseglo obseg tega prispevka, zato naj na kratko povzamem, da je voda fotografski optiki zelo "neprijazen" medij in edini način za uspešno podvodno fotografijo je ta, da zreduciramo pot svetlobe med objektom in objektivom na minimum in da si s seboj "prinesemo barve" (daljše valovne dolžine (rdeča, rumena) se pod vodo veliko hitreje absorbirajo kot krajše (modra, vijolična) - kar imenujemo selektivna kromatična absorpcija). Prvi problem rešimo z uporabo ekstremno širokokotnih objektivov kadar slikamo podvodni ambient ali z uporabo makro objektivov, kadar slikamo drobne motive. Drugi problem rešimo z uporabo podvodne bliskavice. Tu pa se ponovno zatakne - uspešne podvodne slike so samo tiste, kjer je objekt osvetljen s svetlobo bliskavice od strani in ne frontalno (kot je to običajno v nadvodni fotografiji), ker je v vodi, tudi najbolj čisti, suspendiranih nešteto delcev (dvignjen pesek, večji plankton...), ki se zasvetijo v svetlobi bliskavice in se kot (zelo moteče) bele pikice zabeležijo na sliki. Zaradi teh dveh glavnih problemov je podvodna fotografija veliko bolj odvisna od dobre opreme, kot (skoraj) katerakoli druga veja fotografije.

 

 

 

Dobra oprema pomeni zrcalnorefleksna kamera (popolnoma vseeno je ali je filmska ali digitalna) v kvalitetnem (aluminijastem) podvodnem ohišju, ekstremni širokokotnik (v prvi vrsti "fish-eye" (ribje oko) objektiv!) s pripadajočo stekleno 180o kupolo, makro objektiv in dve podvodni bliskavici. Kdor hoče narediti dobro podvodno fotografijo, naj kar takoj pozabi na digitalne kompakte v zaščitnih ohišjih z vgrajeno bliskavico! (To sem napisal zato, ker me vse prevečkrat mladi fotografi sprašujejo, kaj naj naredijo, da bodo izboljšali svoje podvodne fotografije...). Taka oprema seveda nikakor ni poceni, ampak brez začetnega vložka ne bo dobre fotografije. Vsakemu je jasno, da z Yugotom ne moreš konkurirati v Formuli 1, ne razumem pa, kako da ni (vsakemu) jasno, da z digitalnim kompaktom ne moreš narediti vrhunske podvodne fotografije!

 

 

 

Fotograf, ki je v filmskih časih imel na istem kosu filma posnetke z zimskih in poletnih počitnic, ki ne želi vedeti ničesar o sami tehniki fotografiranja, ki je zadovoljen z gledanjem slik na računalniškem monitorju ali pa z natiskanimi fotografijami formata 15 x 10 cm, ki ne opazi razlike med nekontrastnimi podvodnimi slikami z izpranimi modrikastimi barvami in fotografijo posneto s pravim širokokotnikom, ki ga ne motijo bele pikice razpršene po celi sliki, ki mu je glavno, da se na sliki za silo prepozna škarpena ali pa njegov potapljaški kolega, naj ne izgublja časa, ampak si naj takoj kupi digitalnega kompakta in zanjo ustrezno zaščitno ohišje, saj je ustvarjen kot nalašč zanj. Vsi tisti fotografi, ki bi pa radi ustvarili lepo podvodno sliko, tehnično korektno in z izrazno vrednostjo, bodo morali kupiti SLR (analogen ali digitalen) in ustrezne objektive, med katerimi bo moral biti tudi ekstremni širokokotnik, najbolje kar "fish-eye".

 

 

 

Digitalni kompakti so sicer krasna stvar za družinske in njim podobne fotografe, od njih pa nikakor ne smemo pričakovati dobrih podvodnih slik. Glavne pomanjkljivosti kompaktov pred zrcalnorefleksnimi kamerami za podvodno fotografijo so:

  • Majhen senzor z majhnimi piksli ima nizko občutljivost in naredi slike z veliko šuma pri nekoliko višjih občutljivostih.
  • Fiksni objektiv ima običajno zelo ozek zorni kot. Kljub možnim širokokotnim predobjektivom lahko na nujno potrebni 180o ribje oko objektiv pozabimo.
  • Vgrajena bliskavica je blizu objektiva in objekte osvetli frontalno - najslabša možnost v podvodno fotografiji! Difuzorji pred bliskavico so zgolj "pesek v oči", ki problem morda nekoliko omilijo, nikakor pa ga ne odpravijo. (To je zame največja pomanjkljivost kompaktov!)
  • Močno predolgi odzivni časi - medtem ko stisnemo na sprožilec in dejansko naredimo posnetek, riba že zdavnaj odplava...
  • Redkokateri kompakt slika v RAW formatu, ki je (vsaj v mojih očeh) ena od glavnih prednosti digitalne fotografije.
  • Pri kadriranju na LCD zaslonu nas pogosto moti zunanja svetloba.

Od prednosti pa nam ostane le kompaktnost in nizka cena.

 

 

 

Katera oprema torej? Preden karkoli napišem, naj povem, da so fotografi, ki se kregajo med seboj katera kamera je boljša (Nikon ali Canon) enaki kot pisatelji, ki se kregajo kateri pisalni stroj je boljši! Kamera je zgolj orodje in nič drugega kot orodje. Toda eno orodje je boljše za eno stvar drugo za drugo stvar (s kladivom žeblje zabijamo, s kleščami jih pulimo, vi pa se morate odločiti, ali boste žeblje zabijali ali pulili). Ker imamo v digitalnih časih od SLR opreme v glavnem samo dve možnosti (Nikon in Canon), naj takoj povem, da sta obe orodji dobri, z obema se da (v pravih rokah) doseči vrhunske rezultate, vendar sta si sistema prej komplementarna kot ekvivalentna, torej vsak je za nekaj boljši in za nekaj drugega slabši.

 

 

 

Jaz osebno od leta 1980 dalje uporabljam Nikon in nikoli mi ni bilo niti za trenutek žal da sem se odločil zanj (z izjemo krajšega obdobja, ko se je pojavil Canon 1Ds, ko sem takoj videl prednosti "full frame" senzorja, predvsem zaradi ohranjanja kota pri širokokotnih objektivih, in se še nisem poglobil v vse posledice, ki jih tak senzor prinese). S tem nikakor nisem hotel reči, da je "Nikon boljši od Canona", ampak da mu jaz osebno dajem prednost za podvodno fotografijo (tako kot tudi večina drugih podvodnih fotografov, zaradi česar Nikon prevladuje v tem segmentu fotografije). Omenim naj samo to, da lahko tudi z najcenejšim modelom Nikon D50 kupite podvodnemu fotografu prepotrebni 10,5 mm "fish-eye" objektiv, medtem ko morate pri Canonu kupiti vsaj bistveno dražji 5D, če želite ekvivalentni objektiv. Čeprav ima "full frame" senzor z večjimi piksli nekaj prednosti pred Nikonovimi senzorji APS-C formata (manj šuma pri višjih občutljivostih in večji dinamični razpon, ki je pri ambientalni podvodni fotografiji še kako zaželen), ima tudi določene pomanjkljivosti (vinjetiranje in druge aberacije pri širokokotnkih objektivih), predvsem pa dve zelo specifični pomanjkljivosti, značilni za podvodno fotografijo, vendar več o tem tukaj: http://www.borutfurlan.com/D2x-1Ds.html

 

 

Podvodni fotograf med makro fotografiranjem

 

Kaj torej kupiti?

 

Glede na vse do sedaj napisano, upam da je bralcu že jasno, da kakšne vrhunske podvodne slike s kompaktom ne bomo mogli narediti. Nujno bo potrebna zrcalnorefleksna kamera v dobrem ohišju. Dobro ohišje pa pomeni aluminij (velika mehanska odpornost), prenos vodil do večine potrebnih komand na kameri in izmenljiv sprednji del za objektive (steklene korekcijske kupole za širokokotne objektive in planparalelna stekla za makro objektive). Tako ohišje seveda ni poceni... K temu je potrebno še dodati dve podvodni bliskavici za širokokotno fotografijo ali vsaj eno za makro.

 

Če ste na Nikonu imate širši izbor kamer, vendar bi svetoval vsaj D200 zaradi boljšega avtofokusa (še kako potreben pod vodo!) in nekoliko večjega števila pikslov, kadar bomo morali sliko "kropati" (obrezovati), kadar nas naš makro objektiv ne bo pustil dovolj blizu k majhnemu a lepemu objektu. Od objektivov sta "obvezna" 10,5/2,8 "fish-eye" in 60/2,8 makro. V filmskih časih je bil moj glavni "delovni konj" za makro fotografijo 105/2,8, vendar bo v digitalnih časih njegovo vlogo zaradi manjšega senzorja prevzela šestdesetka. Kot pomožna objektiva bosta prišla prav še 12-24/4 za splošno širokokotno fotografijo, 105/2,8 (in 200/4) makro objektivi pa za bolj specialne naloge (večje povečave, portrete manjših plašnih ribic, ....). Na 70-180/4,5-5,6 raje pozabite, ker ostri samo do 1:1,3 in naredi precej temno sliko v iskalu, zelo zanimiv pa bo novi 105/2,8 AFS VR s stabilizatorjem slike za dolge ekspozicije v makro fotografiji.

 

 

Profesionalno ohišje Seacam za Nikon D2x s 180o stekleno kupolo za "fish-eye" objektiv in dvema širokokotnima bliskavicama

 

Če ste "canonaš", bo potrebno poseči vsaj po 5D, kajti le na "full frame" senzorju bo prišel do izraza 15/2,8 "fish-eye" objektiv. Canon zaenkrat še nima ustreznega objektiva za svoje manjše senzorje. Od makro objektivov bo najbolj primeren 100/2,8, kajti canonov 50/2,8 ostri samo do 1:2, kar je huda pomanjkljivost za podvodno fotografijo (človek sploh ne more verjeti, kaj vse se skriva v podvodnem mikrokozmosu - to sem odkril šele takrat (1993), ko sem zapustil Nikon F3 in njegove ročne makro objektive, ki so ostrili samo do 1:2). Kot pomožna objektiva bosta prišla zelo prav odlični 16-35/2,8 in 180/3,5 makro.

 

 

Podvodna fotografa med dekompresijo

 

Sedaj pa dovolj o tehniki in se raje posvetimo podvodni fotografiji!

 

$$PAGE$$

Preden podam nekaj primerov iz lastne prakse, naj povem še to, da je resna podvodna fotografija eno samo garanje. Za uspešno podvodno fotografijo je potrebno predvsem slikati, slikati in še enkrat slikati. Štirje potopi ali več na dan so za resnega fotografa standard! Če je le možno, vsak dan na nočni potop! Predvsem pa je pomemben kritičen odnos do svojega dela, iskanje in analiza napak ter temeljit razmislek in načrt za nadaljnje delo. Če smo enkrat s svojim delom zadovoljni, pomeni da smo prišli do točke, ko ne moremo več napredovati!

 

Nekaj primerov iz moje prakse:

 

Tri leta za en posnetek

 

 

 

Natančno tako! Ker nisem uporabljal digitalne tehnike, sem kljub dobremu razmisleku pred vsakim posnetkom, vedno znova, ko so bili filmi razviti, doma razočaran ugotovil da slika ni tisto, kar sem želel. Šele tretjo sezono sem uspel narediti tak posnetek potapljača ob žarku v Zeleni špilji na Visu, da sem bil z njim približno zadovoljen. Tako težko je bilo namreč uravnotežiti intenziteto svetlobe žarka, svetlobe vhoda v votlino, svetlobe potapljačeve svetilke in svetlobe bliskavic, ki sta dosvetlili potapljača in prednji plan (skale na dnu). Da sem dobil potrebne parametre, sem moral izbrati primeren čas dneva za razmerje med svetlostjo žarka in svetlobe na vhodu, primerno dolžino ekspozicije in primerno zaslonko za osvetlitev potapljača. Meril sem izključno s spot metrom. Zaradi dolge ekspozicije sem uporabil prav za ta namen doma skonstruiran podvodni stativ in daljinski sprožilec, model pa je moral pozirati popolnoma mirno. Če bi imel digitalno kamero bi s pomočjo histograma mogoče opravil nalogo že v enem potopu.

 

Čari ribje oko objektiva

 

 

 

 

 

Ribje oko objektiv nam omogoča, da iz majhne bližine fotografiramo velike objekte (ambient). Pri tem imamo med objektom in objektivom malo vode, zato je slika ostra, jasna in živih barv. Takšne scene lahko osvetlimo samo z dvema močnima širokokotnima bliskavicama, ki sta pomaknjeni močno nazaj (vsaj 20 cm za ravnino objektiva). S tem se izognemo nastanku motečih belih pikic ob robovih slike in dobimo dovolj velik kot, da osvetlimo celoten motiv. S tako tehniko izgledajo motivi veliko lepši, kot so v resnici. Barvite gorgonije so bile slikane na dalmatinskem otoku Sušcu v globini 70 m, jatica drobnih srebrnih ribic med rdečimi mehkimi koralami pa na Tajskem v vidljivosti samo 5 m!

 

Zvezdice v očeh...

 

 

 

Na videz enostaven posnetek. Samo sledimo odbojnemu zakonu: vpadni kot (med vpadnim žarkom in vpadnico) mora biti enak odbojnemu (med odbojnim žarkom in vpadnico), maska pa pravokotna na vpadnico. "No, model moj, malo obrni glavo proti meni, še malo, še malo, ne, je že  preveč, nazaj...." Žal se pod vodo tole ne bi obneslo, kajti verbalna komunikacija je onemogočena (še k sreči....!). Model mora biti čisto ob tebi, z eno roko držiš svoje fotografsko ohišje in kadriraš, z drugo pa primeš glavo modela in jo usmerjaš toliko časa, da dobiš želeni efekt. Čim bi se malo premaknil (spremenil razmerja med objektivom, masko in objektom) bi se vse porušilo. Zato umakneš roko in takoj sprožiš. Samo ribje oko objektiv pa ti omogoča, da lahko slikaš celega potapljača na razdalji dosega roke...

 

Fotozgodba "Deklica in morski pes"

 

 

Le kako naj se mu približam?

 

 

Če plavam proti njemu, se mi umakne!

 

 

Tako je prav. Če sem mirna, pride čisto k meni!

 

Urška je za svoj 14 rojstni dan dobila lepo darilo - potovanje na Rdeče morje v južni Egipt. Na koralnemu grebenu Elphinstone se v novembru radi zadržujejo dvometrski morski psi oceanic whitetip shark (Carcharhinus longimanus), ki za razliko od večine vrst niso plašni, ampak se potapljačem radi približajo. Problem so predstavljali drugi potapljači, ki so mi rinili v kader. Za fotozgodbo sem namreč želel slike na katerih bi bila samo Urška in morski pes. Če bi uporabljal 16 mm "fish-eye", bi na slikah mrgolelo še drugih potapljačev. Zato se sem raje odločil za 17-35/2,8 zum, kjer sem z zumiranjem lažje kadriral hitro akcijo nepredvidljivo plavajočih morskih psov in izločal iz slik neželene elemente (druge potapljače). Kljub temu sem za te tri posnetke potreboval pet potopov!

 

Tudi brez Photoshopa je šlo!

 

 

 

 

 

Sliki sta klasični primer dvojne ekspozicije na filmu. Problem pa predstavlja dejstvo, da pod vodo ne moremo menjavati objektiva. Sliki sem naredil tako, da sem fotografiral prednji plan z makro objektivom in sicer tako, da sem zadaj imel črno ozadje (bliskavico je potrebno usmeriti tako, da ne osvetli nobenega predmeta v ozadju!). Nato sem film ročno previl (to F5 omogoča) in ga s posebnim trikom, ki sem se ga naučil od italijanskih mojstrov podvodne fotografije, ponovno vstavil v kamero na popolnoma isto mesto. Nato sem s "fish-eye" objektivom brez bliskavic doslikaval ozadje, tako da sem imel prednji plan (na mestu, kjer je bila slika že od prej) neosvetljen - črn. Taka tehnika zahteva veliko discipline in obvezno skiciranje načrtovanih slik, sicer se vse prerado zgodi, da doslikamo na napačno mesto. Za vsak motiv moramo narediti vsaj 6 (3+3) posnetkov z različnimi zaslonkami, da dobimo optimalno osvetlitev. TTL avtomatika namreč odpove, ker je pol posnetka črnega in bi kamera avtomatsko naredila presvetlo sliko.

 

Ali potrebujemo visoke občutljivosti?

 

 

 

 

 

 

 

Vse slike so bile narejene v Dalmaciji v globini 70 m s filmom Ektachrome 100 VS. Ekspozicija je bila okoli 1 ali 1/2 sekunde. Upor vode nam pomaga k držanju mirne roke in blaži tresljaje. Sinhronizacija je bila na drugo zavesico zaklopa, tako da sta bliskavici blisknili tik preden se je zaklop zaprl - tako so nastale sence za premikajočimi se objekti in ne pred. Po mojem mnenju so zaradi premikanja razmazane slike lepše, kot če bi nastale z občutljivostjo ISO 800 in 1/15 ali 1/30 sekunde.

 

Skrbno planirani posnetek

 

 

 

Tudi ta slika morskega psa ni nastala po naključju, ampak po skrbno planiranem načrtu na podlagi obnašanja psa, ki sem ga opazil na enem od prejšnjih potopov. Pes je vedno krožil v luknji z imenom "Katedrala" na znanem Aliwal shoalu v Južni Afriki v smeri nasproti urinemu kazalcu. Svoje sopotapljače sem pred potopom prosil, naj ne zaplavajo v Katedralo, ampak se zadržujejo zunaj, ali vsaj nekaj metrov za mojim hrbtom. Morski psi so namreč občutljive živali in če se čutijo ogrožene, se umaknejo. Zaplaval sem v namišljeno krožnico psa, pokleknil na dno, globoko zajel samp, da ga ne bi vznemirjal z izdihanimi mehurčki in negibno čakal s "fish-eye" objektivom. Ko je pes priplaval mimo mene, sem pričel s slikanjem. Zaradi moje mirnosti, ga nisem vznemiril, zato je pes še dvakrat priplaval mimo mene, da sem lahko ponovil posnetke.

 

Pasje življenje morskega psa

 

 

 

S 60 mm makro objektivom sem v južni Afriki portretiral morskega psa, ki je plaval tik nad mano. Žal sem bil za desetinko sekunde prepozen in sem mu odrezal konico glave. Kljub tej napaki pa ima slika veliko dokumentarno vrednost. Na sliki je namreč lepo vidno njegovo "pasje življenje" - poškodovana nosnica, ribje pijavke, vnete dlesni....

 

Odločilni trenutek!

 

 

 

Rdečemorski ribici sta zaplavali proti meni in se razbežali vsaka na svojo stran. Samo odličnemu avtofokusu se imam zahvaliti, da je "zagrabil" v odločujočem trenutku, da je lahko nastala dinamična simetrija z dvojno diagonalo (ena je črta ki razmejuje ribici, druga pa črta, ki povezuje njuni očesi).

 

 

 

Ta trska v Norveške morju si je našla zavetje v okrilju meduze. Meduza je utripala s svojim klobukom in v večini primerov tvorila manj zanimivo kupolo. V odločilnem trenutku, ko je nastal posnetek, je visoko dvignila robove svojega klobuka, nagib kamere pa je ustvaril diagonalo, ki posnetku daje dinamiko.

 

 

 

Filipinski klovnček se je skril pod okrilje svoje anemone. Samo za desetinko sekunde je odprl svoj gobček. Ker sem ribico stalno držal v fokusu, sem lahko stisnil sprožilec v najbolj odločilnem trenutku, ki predstavlja višek akcije. Zaradi toka nagrbančena anemona je skoraj idealno okvirila glavni objekt na sliki.

 

 

 

Živa zobna ščetka! Ribe čistilci pogosto čistijo zajedalce z večjih rib in včasih zlezejo celo v njihova usta. Toda velike ribe dojemajo ta trenutek za zelo intimen in se takrat nerade nastavijo fotografu. Ta maldivski heamulid, ki sem ga imel ves čas v fokusu, pa se je kljub moji prisotnosti le ojunačil in spustil čistilca v svojo notranjost.

 

Zanesljivi avtofokus

 

 

 

Ligenjček, slikan na nočnem potopu v Turčiji, je zelo zahteven objekt za avtofokus. 10W pilotna luč, ki ga je osvetljevala na razdalji enega metra je bila že precej šibka, sam ligenj pa je (preden ga osvetli bliskavica!) precej nekontrasten zaradi svojih zaobljenih oblik in napol prosojnega telesa. Samo odličnemu avtofokusu F5 se imam zahvaliti, de sem ga uspel slikati v tako slabih svetlobnih pogojih.

 

Indonezijski nagajivček

 

 

 

Drobna kozica (2,5 cm) Periclimenes imperator navadno živi pod velikimi brizgači (podlaga na sliki). Če brizgača obrneš, se hitro skrije nazaj podenj. Pri fotografiranju ti je sopotapljač v veliko pomoč, ker brizgača vrti in beza kozico pred objektiv. Kljub temu avtofokus ne bi bil kos akciji okoli preslikovnega razmerja 1:1, zato sem objektiv ročno naravnal na 1:1 in ostril s približevanjem in oddaljevanjem. Vsakič, ko sem kozico našel na pisani površini brizgača, sem imel največ sekundo časa za ostrenje, kajti nagajivi rakec se je takoj spet izmaknil. Pričujoči posnetek, ki je tehnično in kompozicijsko zadovoljiv, je edini od več kot polovice poslikanega filma.

 

Ekstremni makro

 

 

Goli polžek Flabelina (2 cm), ki žre trdoživnjake

 

 

Oko ribice pirke

 

 

Polipi rdečega mahovnjaka

 

Vse slike so nastale z 200 mm makro objektivom naravnanim na 1:1, predlečo, in 1,4x telekonverterjem, kar je dalo 2,4x povečavo (15 x 10 mm). Pri efektivni zaslonki f45 znaša globinska ostrina komaj 0,9 mm. Slika na medlici je gledana pri efektivni zaslonki f11 - da sem sploh kaj videl, se imam zahvaliti zelo svetlemu iskalu F5-ke in njenemu akcijskemu iskalu DE-30. Največji problem te fotografije je zadeti ostrino, kajti že tresenje rok je večje od globinske ostrine! Izkoristek ostrih slik je komaj okoli 10%. Verjetno mi bo novi Nikonov makro objektiv z blaženjem tresljajev (105 mm/2,8 AFS VR) pri tej zvrsti fotografije v veliko pomoč.

 

 

http://www.borutfurlan.com

http://www.tihisvetovi.si

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com