Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Kenija, znana, a povsem drugačna

08.03.2010 11:41

Pogosto slišim: a v Kenijo greš? Kaj boš pa tam počenjal, saj tja hodi pa že vsak turist ...
Kar je mogoče res. Desetletja dolgo je bila prav Kenija sinonim za Afriko. Neskončne savane, v katerih sonce zahaja za krošnjami mizastih akacij, Hemingway s trdim pogledom in z nogo na pravkar ustreljeni levinji, masajski bojevniki v žaru divjega plesa, okoli njih pa se dviga prav v vročino opoldneva na ekvatorju. In potem je tu seveda Nairobi, svetovljansko mesto nekdanjih belih gospodarjev in črne elite, ki v Stanley hotelu pije najdražji viski ter razglablja o usodi celine. Hoteli na dolgih plažah južno od Mombase, kjer se Indijski ocean v nežnih valčkih pripelje vse do bungalova pod palmo na obali. In seveda Masai Mara, Amboseli, Tsavo. Živalska kraljestva, v katerih pa smo ljudje le hvaležni gostje, varno skriti v kletkah hotelskih avtomobilov in razkošno opremljenih terenskih tovornjakov.


V safari avtobus predelan kamion je poleg džipov najboljše vozilo za puščavski sever

Kenija ��" vse smo že videli in vse že poznamo.
In potem ��" tega je že več kot dvajset let ��" sem v to deželo prišel prvič. Pol leta dolgo sem potoval, z motorjem prek Sahare in komajda prehodnih pragozdov osrednje Afrike. Dežela me je čakala skorajda kot obljuba nečesa iz sanj. Čokolado imajo, so skorajda pobožno obljubljale govorice. Greš v trgovino in lahko enostavno kupiš mleko. V restavraciji le plačaš in že ti postrežejo s hrano. In zvečer si naročiš hladno pivo in lepa dekleta ti sedajo na kolena in šepetajo obljube v uho.


Pogovor dveh svetov


Ples mladih vojščakov plemena Samburu


Kamele so bogastvo severnih plemen

Vse je bilo res. Po mesecih uboge in razbite Afrike je bila takratna Kenija nenadoma preddverje raja.
A tega je že dvajset let. Afrika je sicer še vedno uboga in razbita, a prav taka vse bolj postaja tudi Kenija. Pogoltna pokvarjenost vladajoče elite in starodavna medplemenska sovraštva jo vlečejo proti dnu in v razsulo. Hoteli na obali životarijo in ceste v Masai Mari so zavese prahu v sušni dobi in gosto, zlobno blato, ko padejo prva deževja.

Turistov je vse manj. Čemu tvegati z nekakšno Kenijo, če se jim kot deklina dvomljivega slovesa nudi ves preostali svet?!

Svet brez tujcev
Vem, da ni lepo, na nesrečah drugih sloni ��" a rad imam dežele, ki so na slabemu glasu. Zaradi malih revolucij, občasno nakazanih vojn ali rutinsko izpeljanega državnega udara tujcev nenadoma ni več. Buuuu! ... in izginejo.
Ni je lažje stvari kot prestrašiti turista!
In nenadoma ni lepše dežele za potovanje. Nikjer gneče in zasedenih hotelov, cene gredo dol in nasmehi gor. Vsi po vrsti te imajo radi, skorajda eden od njih postaneš, ker se nisi prestrašil zdaj, ko so vsi po malem prestrašeni. Predvsem pa imaš denar, bolj kot kdajkoli ga potrebujejo prav zdaj, za preživetje do vsaj za silo boljših časov.
V Kenijo se vračam že dobrih dvajset let. A to zagotovo ni dežela, pred katero me svarijo: v Kenijo? Saj tja gre pa že prav vsak turist ...! Ker turisti vedno znova odhajajo na vedno iste lokacije: noč ali dve v Nairobiju, hotel na obali južno od Mombase, sloni in levi v Masai Mari ali Amboseliju. A le to bi komajda še lahko imenoval Kenija.


Rendile, ples ob večeru mlade lune


Še en vroč nomadski dan gre h koncu


Rendile ��" prijazen nasmeh poglavarjeve žene


Živopisanost samburujskega vojščaka

Tam daleč na severu, kjer proti meji z Etiopijo savane preidejo v puščave, pa ni več belega obraza. Le vsakih nekaj dni se iz prahu morda izlušči džip s prežganimi obrazi sorodnih duš s fotoaparati. In to je vse.
Ostalo pa je Afrika. Tista prava, o kateri tujci tako radi sanjajo. A je pač ne najdejo takoj za visokim zidom turističnega kompleksa.
Do nje ni mogoče priti s taksijem ali z avtobusom - ker jih tam ni. Kvečjemu prepolni kamioni, ki pridejo kadarkoli že in peljejo pač nekam. Za pravo potovanje, v katerem je pomemben faktor tudi čas, pa je trpežno vozilo na štirikolesni pogon nujnost, ki jo je mogoče najeti v Nairobiju. Ali terenski motor svetovnih popotnikov, z dvojnim rezervoarjem in širokimi torbami za prtljago; v tistih puščavah na severu je od vasi do vasi marsikdaj nekaj dni žejnih brezpotij.

Kot iz filmov vzeto
Svet vmes pa je kot vzet iz filma. In marsikje tudi dejansko je. Jezero Nakuru, recimo. Se spomnite Out of Africa, Moje Afrike, ko Robert Redford v storodavnem dvokrilcu leti nizko nad turkizno vodo, pred njim pa se kot val pred ladjo dvigajo oblaki oranžnih plamencev? To je Nakuru in visoke planote južno od njega še vedno naseljujejo ponosni Masaji s svojimi stoglavimi čredami govedi. A ponos je nekaj, kar je danes mogoče prilagoditi potrebam in poslovnemu trenutku: pisano oblečene plemenske ženske stojijo pred vhodom v Masai Maro in ponujajo iz češke plastike narejeno okrasje. In vsaka fotografija stane: photo money, photo money!


Kosilo v Masai Mari


Mali masajski pastirčki


Ples masajskih moranov


V masajski vasi, s starimi znanci

Pravi turisti prespijo v hotelih. Če pa si upate v masajsko vas, vas bodo sprejeli. In morda boste zvečer skupaj plesali, za zajtrk pa vam bodo ponudili mleko s svežo kravjo krvjo, ki jo bodo pred vami puščali iz žile na vratu že vsega vajenega goveda. Spodobi se, da plačate, a to je še vedno drobiž za original. V hotelih poberejo bistveno več za kopijo.
In jezero Turkana ��" ste gledali z oskarjem nagrajenega Constant Gardener, Zvestega vrtnarja? Vulkanska, od boga pozabljena pokrajina, napol divji nomadi s čredami kamel in življenje kot iz neke druge galaksije. Na robu Loyangalanija so ga snemali in begunci medplemenskih vojn, ki tam že leta ždijo na dosegu kamionov s pomočjo Rdečega križa in italijanskih misijonarjev, so mi pripovedovali, kako gosposko je bilo tistih nekaj mesecev za vse, ki so dobili delo kot statisti: vsak dan hrana, konec tedna pa celo denar!

In Maralal, malo južneje proti Nairobiju. Tam se je dogajala Bela Masajka, najprej ljubezenska zgodba svetlolase Švicarke in bojevnika iz plemena Samburu, zatem filmski projekt nemške režiserke. Vedno znova sem srečeval ljudi, ki so poznali njo:
- Lepa je bila, čeprav bela. Ampak suha, tako suha ...

In ljudje, ki so poznali njega:
- Ko je šla, se je čisto zapil. Ampak s filmom je zaslužil in zdaj ima tri žene.

A kdo ve, kaj je resnica. Motor me je izdal, preden sem uspel priti do tiste vasi in na kamionih sem se skoraj teden dni prebijal iz severnih puščav ponovno nazaj, v bleščavo Nairobija.



Rendile, nomadi severnih savan


Med Gabrami daleč na severu


Mama Gumato, bojevnica v svetu moških

Strasti mame Gumato
Vmes pa so seveda kraji, kjer (še) niso snemali filmov. In ki se še niso vpisali na zemljevid sveta. Recimo Ngurunet, glavna vas plemena Rendile. Razvlečena dolina s kolibami iz trnikavih vej in blata, med njimi pa koze in kamele mulijo redke suhe trave. Skoraj vsako leto pridem tja in poglavar Arge ve, da sta v Evropi najmanj dve deželi: Anglija in Slovenija.

- Pred desetimi, dvajsetimi leti tukaj mnogo turistov, prevaja Lawrence, Argejev sin. Skoraj vsak mesec turisti. Kupijo spominki, plačajo za camel trekking, kupijo koza in skupaj pojesti. Tourists good, turisti dobro. Zdaj pa nič več. Menda težave v Kenija, turisti se bati. Ampak tukaj ne težava, v Ngurunet mir in vse v redu.
Ali mama Gumato, sredi puščave Čalbi tam daleč na severu. Pleme Gabra je najbolj ubožno med desetinami kenijskih ljudstev; v generacijah medplemenskih vojn, ki svet ne zanimajo in zanje nikoli ne izve, so jih močnejši potisnili v puščavo, kjer bi kdorkoli drug umrl, oni pa nekako životarijo.


Afrika, celina iz sanj o avanturah

Mama pa je ženska, o kateri bi lahko naredil film. V svetu puščavskih nomadov muslimanske vere, kjer se njena vrednost meri s številom koz in kamel, je vstala in udarila z nogo v puščavski pesek: dovolj je! Dovolj moških vojnih iger, popivanja za hrbtom Alaha in terorja nad ženskami, ko je pretepanje dokaz ljubezni in možatosti. Gumato se v krutem svetu, ki ga biča neusmiljenost narave in krutost ljudi, bori za preživetje svojih petih otrok in za preživetje vasi, ki ji lahko pomagajo le še ženske. Dve noči spim v vroči kolibi poleg njenega doma in z žarom, ki poraja velike revolucije sveta, mi razlaga, kako njenih punčk zagotovo ne bo pustila obrezati.
- To je najhujše, kar se mi je v življenju zgodilo. In mojim deklicam bodo to naredili le prek mojega trupla.

A vem, da se v teh krajih nihče ne bo poročil z neobrezanim dekletom. Z vsem srcem sem na njeni strani, a vseeno:
- In kaj bodo potem? jo vprašam. Same, brez otrok, izvržene iz družbe?


Afrika, celina iz sanj o avanturah

Mama Gumato ima okoli štirideset let. Kljub težkemu življenju v puščavi je še vedno lepa. In iz nje kar vre od življenja in energije. Morda zato ali pa ima le srečo: njen mož je utrujen starec, ki ždi v senci pod drevesom in čaka na večerjo.
- Same? Le dovolj nas mora biti takih, ki se upremo ��" in nikoli več ne bomo same. Ženske lahko vedno preživimo ��" kaj bodo pa moški brez nas?

In to je to ��" zdaj pa razmišljam: kaj že ima ta zapis skupnega s fotografiranjem v Keniji?

A vsaj meni je jasno: dobre fotografije se začnejo z dobrimi zgodbami. Dobre zgodbe pogosto pa ni treba krčevito iskati ��" le tam moraš biti in se ji odpreti. Vse ostalo se zgodi kar nekako samo od sebe. Z dobro fotografijo vred.

In je navsezadnje čisto vseeno, kje. Zakaj pa tokrat ne v Keniji?!

za e-Fotografijo (Zvone Šeruga)

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com