Naročite se na enovice

http://www.foto-klik.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

Bo JPEG kmalu zgodovina?

28.01.2018 09:40

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

Ko so leta 1955 naredili prvi elektronski skenerski zapis in ga prenesli na papir, je grafična industrija dobila zametke lažje separacije barvnih originalov v CMYK zapis. Pričela se je doba barvnega tiska.

V tistem času se zapis še ni zapisoval in hranil v digitalni obliki. Šel je preko elektronk direktno v osvetljevalno enoto, ki je zapisala skenirano sliko na film. Na tem delovnem procesu sem se reprodukcije in obdelave slike učil tudi sam.

V 80-tih so nam vodilni boben skenerji podjetij kot Crosfield, Fairdchild, Hell in ploskovni Scitex, že omogočali delno hranjenje skenirane slike na diskih z 8 palčnimi ploščami. Vsako podjetje je imelo svoj format zapisa, ki so bili uporabni za njihove lastne delovne postaje kot programsko opremo. Podjetje Hell je imelo na delovnih postajah vizionarski program DaVinci, ki je lahko združeval skenirano bitno sliko in vektorje (tekst, logotipi). Program je v sebi združeval programe kot jih dobro poznamo danes, Photoshop, Illustrator, InDesign, Imposition in RIP procesiranje. Torej vse v enem.

V začetku 90-tih so veliki sistemi ugasnili. Začela se je doba DTP (namiznega založništva) in veliki sistemi so kljub visoki kakovosti počasi bili zamenjani z osebnimi računalniki in DTP programi.

Vse nekje do leta 1985 smo za elektronsko obdelavo slike v profesionalnem delu, uporabljali boben skenerje z direktnim zapisom na film. Šele na sredini 80-tih so jim začeli dodajati možnost direktnega zapisa na velike diskovne plošče in z možnostjo prenosa na zunanje enote.

Leta 1990, smo bili še brez dovolj kakovostnih namiznih barvnih skenerjev, da bi zamenjali boben skenerje. Zato smo bili primorani skenirati na njih in podatke prenesti na takrat redke in zelo drage trde diske ali zunanje enote kot SyQuest. Od leta 1992 naprej, so postali računalniki dovolj hitri, da si lahko obdelal manjše fotografije in jih preko programov Ventura ali PageMaker uredil v celoto s tekstom. Dobili smo prve solidne barvne 12 bitne namizne skenerje podjetja Microtec. Postscript jezik in format zapisa, pa je poskrbel za izpis na osvetljevalno enoto. Ko govorim dovolj hitri, pomeni nekaj drugega kot večina pozna. Na najhitrejšem Apple Mac računalniku, sem v programu Photoshop (verzija 2.5) za A4 veliko fotografijo potreboval za manjšo tonsko obdelavo, spremembo iz RGB v CMYK, dodan filter UnsharpMask in shranitev na disk, točno uro. Danes to narediš prej kot v minuti.

Okorne programe za postavitev teksta in fotografij v celoto (Ventura) je zamenjal zelo enostaven program PageMaker. V 80-tih in v začetku 90-tih je bilo vodilno podjetje za programsko opremo Aldus. Programi kot PageMaker, Photo Styler in FreeHand, so nam nudili odličen vstop v namizno žalozništvo. Podjetje Aldus je v začetku 90-tih kupilo danes vodilno podjetje med DTP programi Adobe. V celotni grafični industriji smo takrat prešli v namizno založništvo. Še pred kratkim kupljeni veliki sistemski boben skenerji za milijon in več takratnih DM, so postali neuporabni in predvsem nekonkurenčni. Hitrost in cenenost namiznih boben in ploskovnih skenerjev, sta zamenajli okorne, ampak kakovostne velike skenerje in zaprte računalniške sisteme. 10 let kasneje se je podobno zgodilo v fotografiji.

 

 

Digitalni formati zapisa

V začetku dobe digitalnega zapisa fotografij, je bilo treba standardizirati bitne formate, da bodo dovolj razširjeni med računalniškimi programi za obdelavo slike in nadaljno združevanje z vektorji, kot logotipi in tekstom.

Format JPEG je že več kot 20 let sopotnik formatu TIFF. Kljub večji kompresiji slike se še vedno ohrani dovolj podatkov za odličen arhiv.

 

Tako so v 80-tih in začetku 90-tih nastajali trije ključni formati, ki so ponesli namizno založništvo na vsak osebni računalnik. V grafiki smo potrebovali bitni CMYK format zapisa fotografij, ki bi v drugih programih omogočal združevanje teksta in slike. Rodil se je format TIFF. Da je šlo delo pri postavitvi revij in brošur s takrat še zelo počasnimi računalniki hitreje, smo dobili že Postscript izvedbo separirane slike CMYK in preview manjše fotografije v zapisu DCS.

V DCS zapisu smo dobili 5 datotek. Štiri datoteke so bile v polni velikosti podatkov, le da so bile že separirane v posamezno barvo. Datoteka EPS je bila manjše ločljivosti in uporabna samo za postavitev v program za pripravo tiskovine. Ob izdelavi dokončne PostScript print datoteke .PS, so se upoštevali podatki iz separiranih datotek.

 

Če si želel po izdelani reviji, narediti arhiv na takrat še zelo malo zmogljivih diskih (1GB), smo dobili še danes najbolj uporabljeni format za stiskanje podatkov, JPEG. Iz njega je izpeljan tudi format za kompresiranje videa MPEG.

 

Format TIFF (Tag Image File Format)

Leta 1986 ga je predstavilo podjetje Aldus. Uporaben je bil samo na Apple Mac računalnikih. Najprej je omogočal zgolj zapis ČB slik, saj so le to zmogli prvi skenerji. S prihodom več bitnih skenerjev in možnostjo barvnega skeniranja je format zapisa TIFF dobil nove možnosti. Leta 1988 so predstavili še danes uporabljeno verzijo formata TIFF, ki omogoča do 48bitni zapis in LZW (Lempel-Ziv-Welch) kompresijo. Ker je bil na voljo tudi CMYK barvni zapis, se je ta format kot standard takoj prijel v grafični industriji.

TIFF je še danes izredno priljuben format v grafiki in fotografiji. Ni pa uporaben za množice in arhiv, saj ne omogoča večjega kompresiranja. Nudi samo kompresijo LZW (Lempel-Ziv-Welch), ki je brez izgub kakovosti, katero pa le redko kdaj uporabimo. Stisnjena datoteka ima še vedno okoli 90% vseh podatkov.

 

Format DCS (Desktop Color Separation)

Računalniki so bili še počasni. Vstavitev TIFF datoteke med tekst je prinesla velike količine podatkov in s tem vse počasnejše delo. Ker je TIFF format v programih za postavitev revij, knjig, brošur, PageMaker in Quark Xpress zasedal veliko prostora, je v grafični industriji dobil konkurenco z njegovo PostScript (EPS - Encapsulated PostScript) različico DCS. Izdalo ga je podjetje Quark, ki je s tem dobil široko množico uporabnikov programa QuarkXpress. Ta zapis nam je sliko separiral na 5 datotek. Na posamezne CMYK barve in sliko predogled. Prednost je bila tudi v tem, ker je bila osnova že PostScript jezik, da si lahko že v naprej določil velikost in obliko rastrske pike, njen kot...

V program za postavitev časopisov, revij, brošur, smo dali samo majhno sliko za predogled, ob izdelavi končne Postscript print datoteke, so se vnesli podatki iz CMYK separiranih datotek. Nekako podobno, kot imamo danes v programu Lightroom, ko delamo na sliki za predogled, ko jo zaključimo in jo želimo v bitni format, JPG, PDF, TIF, se podatki prevzamejo iz originalne datoteke.

 

JPEG (Joint Photographic Experts Group)

TIFF in DCS datoteke, ki nudijo zapis brez izgube podatkov so zavzele veliko prostora. Potrebovalo se je format zapisa, ki bo omogočal arhivirati vse postavljene revije, brošure, časopise, knjige...

JPEG format je združenje večih podjetij razvijalo od leta 1986. Leta 1992 so predstavili prvo različico, izboljšano in že zelo široko uporabno smo dobili  leta 1994. Kar je bilo zelo pomembno, JPEG je omogočal CMYK shranjevanje barvnega zapisa.

To je samo del mojega arhiva. Kadarkoli želim, lahko še danes najdem fotografijo iz recimo revij Kinolog katere sem dolga leta postavljal. Revije, brošure, časopise, knjige, kataloge in koledarje, vse sem redno shranjeval na CD in kasneje na DVD enote. Danes se ves arhiv naredi na zunanje diske. Ker so ti v količini podatkov zmogljivi, ni več potrebna obvezna menjava formata iz TIFF, PSD, v JPEG.

 

Brez tega formata v namiznem založništvu ne bi imeli arhiviranih kakovostnih skeniranih fotografij. Še vedno imam na CD enotah shranjene vse postavljene revije s fotografijami iz leta 1994 in naprej. V tistem letu so na trg prišli tudi prvi CD zapisovalniki, ki so nam omogočali sprostiti delovni disk s prenosom datotek na CD.
Format JPEG je format z izgubo kakovosti zapisa. Vendar ta izguba kakovosti je zanemarljiva, če ne uporabimo prevelike kompresije. Tako smo imeli s pomočjo digitalnega arhiva, na voljo kadarkoli poiskati že skenirano in objavljeno fotografijo.

 

Današnji formati za shranjevanje fotografij

Še vedno je ključen JPEG. Format zapisa DCS se je s prihodom novih hitrih računalnikov izgubil. V DTP ga ne uporabljamo več. TIFF zapis ima še vedno svojo veljavo, saj je odprt format in ga lahko prenesemo v veliko večino programov.

V grafiki kot fotografiji sta nam danes na voljo še zapisa PSD (Photoshop format), ki pa ni uporaben na vseh pregledovalnikih slike ali programih in format PDF (Portable Document Format), ki je standard za zanesljivo izmenjavo in tiskanje dokumentov. Tudi v PDF formatu se nam slikovne bitne datoteke kompresirajo po JPEG postopku.
V profesionalni fotografije se vse začenja pri formatu RAW. Iz tega pa po obdelavi slke uporabimo pretvorbe v PSD, TIFF, JPEG.

 

 

Nove digitalne naprave in novosti kompresiranja slike

JPEG kompresija ima zadovoljive algoritme, da je bil format sprejet tudi v digitalni fotografiji in se ga uporablja še danes.

Toda v času novih naprav, t.j. pametnih telefonov ter spletnih družabnih medijev, je prišla potreba po novem formatu zapisa, ki bo ob enaki, ali mogoče še višji kakovosti zapisa omogočal še večje stiskanje podatkov, kot hitrejše prenose videa v živo. Mobilne naprave v procesiranju niso tako zmogljive kot domači računalnik, družabni spletni mediji pa si želijo tem manjšo količino podatkov. Zato nam JPEG fotografije stiskajo še s svojimi lagoritmi. Vemo kakšna je kakovost naših fotografij na FaceBook ali videa na YouTube.

Obenem za majhne zaslone pametnih telefonov ne potrebujemo vseh slikovnih podatkov. Torej, želja je dobiti nov format zapisa, ki bo zadovoljeval potrebe novih naprav in medijev.

Ne gre pozabiti, da še manjše količine podatkov potrebujemo tudi za prenašanje fotografij in videa v oblak. Le tako, se bo ta novi medij za shranjevanje še hitreje prijel med širšimi množicami.

Predvsem video zajem je tisti, ki dela skrbi. Vse nove pametne naprave ga že omogočajo zajeti v 4K ločljivosti. Najbolj uporaben format za video je narejen po standardu H.264/MPEG4, ki pa je zaprt s patentom mnogih podjetij in tako plačljiv. In prav tu se je začela želja po novem brezplačnem formatu, ki bo dosegljiv spletnim velikanom predvajanja videa. Iz njega naj bi povzeli tudi nov standard za kompresijo fotografije, ki bi lahko ukinil format JPEG.

 

Združenje AOMedia in AV1 format

Leta 2015 je nastalo združenje AOMedia (Alliance for Open Media). Njegovi člani so predvsem velike ameriške korporacije, ki žele narediti po svoji meri nov standard stiskanja datotek, ki naj bi bil kasneje vsem dostopen in brezplačen. Imenujejo ga AV1.

Glede na to, da so v združenju Adobe, Amazon, Apple (še ni dodan na sliki ker se je priključil pred kratkim), Facebook, Google, IBM, Intel, Microsoft, Mozilla, Netflix, Nvidia, YouTube..., se bo nov format lahko zelo hitro implementiral v današnje najbolj uporabljene naprave in spletne medije.

Če bo format AV1 uspešen pri video, bo prenešen še za kompresijo fotografije. Tako bi se lahko zgodilo, da bo v zgodovino odšel format JPEG. Vendar Apple že danes uporablja format HEIC, ki krepko bolj stisne fotografijo kot JPEG. Toda HEIC datoteke še nismo videli v primerjavi na zmogljivi fotokameri s sedaj široko uporabnim JPEG.
Format AV1 že hvalijo kot tistega, ki ne samo da lahko bolj stisne fotografijo, ampak da obdrži več kakovosti v primerjavi z JPEG. No bomo videli, ali bo AV1 uspešen samo za spletne medije, ali bo prešel tudi med uporabnike pravih fotokamer in bo res nudil višjo kakovost za arhiv datotek.

 

Kaj sporoča možnost novega formata za kompresijo?

Združenje AOMedia ima namen dobiti brezplačen in dovolj dober format za video, ki bi se lahko kosal s plačljivim H.264. Če bo AV1 uspešen, ga bodo prenesli še v fotografijo in JPEG mogoče ne bo več uporabljen.

Zanimivo je, da v združenju ni azijskih proizvajalcev pametnih telefonov in foto ter video kamer. Če niso Canon, JVC, Panasonic, Toshiba in Sony, kot glavni akterji v zmogljivem video zapisu zraven, se še toliko bolj vidi, da bo AV1 format namenjen novim mini napravam in spletnim medijem ter prenosu v oblak.

Enako velja tudi, kako se bo novi format obnesel v namiznem založništvu, kjer so TIFF, PDF, EPS in JPEG, še vedno klučni formati.

Torej, če bo format AV1 uspel priti med množice preko pametnih telefonov in spletnih medijev, ni rečeno, da bo tako dober, da bo povsod zamenjal danes znane video in foto formate.

Bistveno je, da tudi, če novi format dobimo, da bo še vedno obstajala možnost odpiranja JPEG datotek.

Skratka. Kdaj bo AV1 predstavljen in kako dober bo, bomo videli šele ob prihodu v realno uporabo. Bo odličen in uporaben samo na pametnih napravah in prikazu fotografij ter videa na njih? Bo prišel kot velika novost in kakovost tudi na računalniške zaslone? Oziroma bo tako dober, da bomo fotografi za arhiv uporabili nov format?

Taka skupina korporacij in njihova želja po zamenjavi formata za kompresiranje nam da vedeti, da naši sedanji formati zapisa ne bodo večni. Treba je biti pripravljen na nove in če bo treba, stare JPEG zapise prenesti v nove.

Fotograf zaenkrat še ne razmišlja kaj je z njegovimi RAW datotekami. Marsikdo fotografije hrani samo v surovem zapisu. Toda ali bo danes uporabljeni RAW zapis čez 10 let z novimi procesorji, algoritmi in računalniškimi programi še uporaben, oziroma berljiv?

Format DCS se je predvsem ob izgubi prednosti programa QuarkXpress in prihodu programa InDesign, umaknil in utonil v pozabo. Na srečo pa nam tudi zadnji Photoshop še nudi odprtje in celo ponovno shranjevanje slike v ta format. Tako lahko arhivirane datoteke DCS še vedno odprem in jih prenesem v drug format kot, TIFF, JPEG, PSD, EPS, PDF...

 

Vedeti je treba, da, ko pride nova tehnologija, je tako kot danes, ko je že težava kakovostno prenesti fotografije iz filma v digitalni zapis. Oziroma, film in fotografije na papirju iz leta v leto izgubljajo na kakovosti in čez 10, 20 let bodo slike na straih medijih obledele in izgubljene. Enako bodo lahko čez desetletje izgubljeni zastareli formati, v katere smo zapisali naše fotografije.

Prav zato moramo biti pozorni tudi na možnost, da se v nekem obdobju ukine določene formate digitalnega zapisa in ga hitro pretvorimo v nove. Menim pa, da bo JPEG še dolgo med nami, če tudi se dobi njegovo zamenjavo, saj ta prihaja po mojem mnenju le zaradi plačljivosti današnjega H.264 formata za video.

 

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

 

 
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com