Naročite se na enovice

http://www.cyberstudio.si
http://www.foto-klik.si/
http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

Izbira videokamere - v primežu standardov

Avtor:Matjaž Intihar
18.12.2007 16:48

Kar na začetku naj zapišem, da si z videotehniko še zdaleč nisem tako blizu kot s fotografsko. Čeprav je vse skupaj videti zelo podobno, pa ima današnja videotehnika toliko različnih standardov, da kot laik lahko zelo hitro narediš napačen korak in s tem nakup, posledično pa hitro izgubiš zanimanje za delo z videokamero. Sam sem še pred 25 leti snemal z osemmilimetrsko filmsko kamero. Sicer ne veliko, vendar sem spoznal osnovne lastnosti filmskih kamer, njihove razrede in tehniko snemanja. V dobi prehoda s filmskega snemanja na nov magnetni medij (VHS-kasete) pa me videozapis ni več zanimal.

Danes sem se zaradi vse večje potrebe po predstavitvi zapisa v gibljivi sliki znova odločil za vstop v svet videa. Kompaktne fotokamere, ki omogočajo zajem videozapisa, imajo omejitve. Torej je treba za resno delo iskati pravo videokamero. In še dobro, da se je v zadnjih letih tudi videozapis močno naslonil na računalnik in njegove zmožnosti obdelave videa s programi. Zamudnega in predvsem zahtevnega montiranja in nasnemavanja z mini magnetnih kaset na velike VHS-kasete ni več.
Danes vse skupaj prenesemo na računalniški trdi disk ali, še lažje, posnamemo kader na DVD in že si lahko ogledamo film. Vendar, ali je v praksi res tako oziroma katera kamera in predvsem tehnika zapisa je za nas prava?


Filmska 8mm kamera izpred 30 let. Kamera je bila namenjena video amaterjem za domačo ljubiteljsko uporabo.

Ker sem se sam odločal za nakup in nekaj mesecev zatem pomagal pri izbiri videokamer za šole, vam na povsem praktičen način lahko predstavim prve težave in današnjo tehniko ter kaj omogoča in komu je namenjena. Spoznali bomo tudi, da je videozapis še vedno močno zahtevnejši od fotografije in da v pričakovanju preprostosti marsikdo hitro obupa. Prehajamo tudi s klasičnega DV-videozapisa na novi visokoločljivi HDV-zapis. Tudi tu kaj hitro spoznamo spreminjanje tehnike in ugotovimo, da kompaktne fotokamere niti niso tako slabe oziroma neuporabne v videozapisu, kot si mislimo. Vsakemu svoje, lahko zapišem. Spoznajmo, kaj naj videozapis nudi in kje so za začetnika njegove glavne pasti.

Po prvem vstopu fotografije med množice leta 1888 je možnost zajema gibljive slike vse bolj pritegovala tako izumitelje kot množice. Prve zapise in predstavitve gibljive slike poznamo že iz prvih let 20. stoletja. Dobili smo prve filmske snemalce oziroma uporabnike filmskih kamer.

Če je med fotografi film vse do leta 2000 močno krojil zajem slike, pa se je med hobi snemalci preskok z osemmilimetrskega filma zgodil že v 80. letih. Prve kamere na magnetni zapis so bile okorne, zapis se je shranjeval na velike VHS-kasete, za pregled zapisa pa smo potrebovali še dodaten predvajalnik. Tehniko beleženja gibljive slike smo iz filmske preimenovali v video. Tehnologija je izjemno hitro napredovala in kaj kmalu smo imeli možnost v videokameri imeti tako zapisovalnik kot predvajalnik. Vendar je bil zapis na osemmilimetrski film za hobi snemalca prednost. Zaradi kratkosti dolžine filma se je mnogo več pazilo na dolžino kadra kot po vstopu snemalca v magnetni zapis. Redko kateri hobi snemalec se je z novo magnetno videokamero ukvarjal s prepotrebno videomontažo. In video je prav zaradi nepoznavanja tehnik snemanja in pozneje obdelave slike izgubil veliko uporabnikov osemmilimetrskih filmskih kamer. Prišli pa so novi uporabniki, vendar jih je veliko kamero kmalu postavilo v omaro. Negledljivost dolgih kadrov je mnogim vzela pogum za nadaljnje delo in snemanje. To je še danes velika težava vseh ljubiteljev videozapisa, ki mislijo, da bodo samo snemali, pozneje pa si bodo kar prek kamere in povezave s televizijskim sprejemnikom ogledovali celoten zapis. Dolgi kadri in ura ali več zapisa z nekega potovanja za nikogar niso zanimivi za ogled. Naša tedenska potovanja in še tako zanimive dogodke je treba prikazati v največ 15 minutah in informacije zgostiti v kratke kadre. Danes je tudi čedalje pomembneje dodati zvok (glas, glasbo), dodatne fotografije ali učinke. Predvsem pa se kaže vse večji trend po prikazu nekega dogodka v čim krajših predstavitvah. Zato smo lahko brez poznavanja pasti, ki nas čakajo v videotehniki, nad njim kaj hitro razočarani in videokamera vse večkrat ostaja doma. Toda z nekaj osnovnega znanja uporabe računalnika, predvsem programa za obdelavo videa, je lahko naše in gle­dalčevo zadovoljstvo še kako veliko.

Videozapis vendarle čedalje bolj pridobiva na veljavi in počasi že izpodriva druge načine zapisa. Spletna stran YouTube je kaj hitro pokazala, kakšno moč nam danes daje videozapis in kako pomemben je.

Danes so v zapis gibljive slike že prišli drugačni časi. Videozapis lahko snemamo tako s kompaktnimi fotokamerami kot z videokamerami. Predvsem zapis gibljive slike s fotokamerami omogoča množicam hitro spoznavanje preprostosti snemanja. Računalniki na vsakem delovnem in domačem področju pa nam videozapis še bolj približujejo. Medtem ko je bila še pred nekaj leti montaža videozapisa zelo zahtevno, predvsem pa dolgotrajno opravilo, nam današnji računalniki zelo olajšajo delo. Njihova hitrost in zmogljivost sta se tako povečali, da z nekaj pridobljenega znanja o obdelavi zapisa s programi brez večjih težav sami izdelamo lastno montažo s kratkimi kadri, z dodanim besedilom, glasbo, učinki in s slikami ter tako dobimo veliko zanimivejši ogled videa. Večje vprašanje je v tem, ali se nam sploh da obdelati tolikšno količino zajetega videozapisa.

Medtem ko je bil nakup osemmilimetrske filmske hobi kamere precej preprost in odvisen predvsem od naše finančne zmožnosti, pa je že od začetka videozapisa drugače. Kljub temu da ni veliko podjetij, ki videokamere nudijo, pa je za vsako podjetje značilna neka patentirana lastnost ali način zapisa. Kaj hitro ugotovimo, da je na voljo veliko medijev za shranjevanje in formatov zapisa. Hitro se lahko zgodi, da iz kake kamere ne moremo presneti zapisa v računalnik ali pa program za obdelavo ne prepozna formata, v katerem kamera zapisuje.

Ob pregledu današnjega trga videokamer za hobi uporabo hitro ugotovimo, da ponudnikov ni veliko. Canon, Hitachi, JVC, Panasonic, Samsung, Sanyo, Sharp in Sony so danes edini ponudniki te tehnologije. Tudi pri videokamerah poznamo več kakovostnih in cenovnih razredov. Danes pa je značilen še prehod na tehnologijo zapisa HDV. Torej smo tudi pri videozapisu na neki prelomnici. Zapis videa s kompaktnimi fotokamerami vse bolj izpodriva do zdaj znane klasične videokamere z DV-zapisom. In če pogledamo kakovost zapisa, se ta lahko povsem primerja s tisto iz pravih videokamer DV vstopnega razreda. V višji cenovni razred videokamer gremo zato, da pridobimo predvsem kakovost objektiva, možnosti dodatnih ročnih nastavitev, zunanje priključke za zvok in dodatno luč, danes pa z novimi videokamerami še novi, v dveh ali treh letih edini uporabni format HDV. Torej za pravi sodobni, kakovostni zapis še vedno potrebujemo in bomo potrebovali videokamero.

Mediji za zapisovanje in prenos ter obdelava
Prav mediji za zapisovanje so danes za hobi snemalce glavni za ločevanje med kamerami. Še pred nekaj leti je bil edini medij za zapisovanje magnetni trak, ki ga zaradi VHS-kaset poznamo že več kot 30 let. Danes imamo videokamere, s katerimi lahko zapisujemo še na DVD, trdi disk in pomnilniške kartice.

Mini DV kaseta
Najbolj razširjeni in še vedno zelo cenjen je magnetni trak, danes v mini DV-kasetah. Vse posneto lahko prek kamere neposredno gledamo na televizijskem zaslonu, prenesemo na računalniški trdi disk in posnete kadre obdelujemo s priloženimi (ali z dokupljenimi) programi. Medtem ko je snemanje na kasete vsem dobro znano in sama mehanika zaradi dolgih let razvoja ter uporabe zelo zanesljiva, je lahko za hobi uporabnika videokamere prva težava že prenos podatkov na računalniški trdi disk. Novi uporabnik videokamere kaj hitro spozna, da je snemanje na medij za zapisovanje premalo za kakovostno projekcijo. Sicer lahko že iz kamere brišemo nezanimive dele kadra, vendar kaj hitro ugotovimo, da to ni najbolje. Toda tu je rešitev računalnik.


Znana proizvajalca magnetnih trakov TDK in Maxell sta prisotna tudi v video tehnologiji zapisa.

Trgovec ali članki o kamerah nam z lepimi besedami povedo, kako preprosto prenesemo te podatke. Ko pa se pozanimamo o podrobnostih, ugotovimo, da za prenos iz večine videokamer na magnetni trak potrebujemo povezavo FireWire. Večina računalnikov te povezave nima. Na srečo se da kartico z možnostjo te povezave kupiti in pri mnogih že nastane prva težava. Kdo mi bo kartico vstavil v računalnik in ali jo operacijski sistem podpira. Marsikdo pa niti ne ve, da se od tu naprej nova vprašanja šele začnejo. Predvsem zmogljiv računalnik z veliko pomnilnika RAM in s trdim diskom z veliko prostora so glavni pogoji, da bomo tudi pri obdelavi videozapisa zadovoljni. In če želimo videozapis bolj popularizirati in ga razširiti med množice, je treba osnovne težave in odgovore nanje tudi zapisati. Danes je zahtevnost gledalca vse večja in ni več zadosti samo kupiti videokamero. Potrebujemo še nadpovprečno zmogljiv računalnik z vhodom FireWire in poznati moramo osnove programa za obdelavo videozapisa. Medtem ko vse to že imamo, je danes videokamera na magnetni trak še vedno tisto, na kar prisegajo tudi zahtevnejši snemalci videa. Mini DV-kasete so v primerjavi z drugimi mediji poceni, kar je zelo pomembno, če želimo določeni zapis dalj časa hraniti na zapisanem mediju. Prav tako so kasete prepisljive, kar uporabniško vrednost še poveča. Vendar pa bodite pozorni, saj so tudi za prepisljivost značilne omejitve. Nekateri zahtevnejši snemalci videa niti ne priporočajo ponovne uporabe kasete za snemanje. Slabše kasete naj bi že po dva- ali trikratnem presnemavanju začele izgubljati delčke nanosa, zaradi česar se na sliki pojavljajo pikice.

Menim, da lahko hobi snemalec videa brez težav nekajkrat presname nov videozapis na kaseto, saj drobnih napakic niti ne bo opazil. Dobro pa je vedeti, celo če se pri kaseti začnejo pojavljati težave, da je ni dobro več ponovno prepisovati. Težave v zapisu se lahko pojavijo tudi zaradi delcev, ki se prek traku nanesejo na zapisovalno glavo. Zato je dobro, da vsake toliko časa glavo očistite. V prodaji so posebne čistilne kasete, ki jih uporabite za čiščenje glave. Kasete so tudi občutljive za visoko vlago, saj se trak lahko zlepi, zato pazite, da jih hranite v nevlažnih prostorih in po možnosti v zaščitni škatlici.

Medtem ko so nam kasete na magnetni trak znane iz video in predvsem iz avdio sveta že nekaj desetletij in so bile tiste, ki so zamenjale klasični film, pa je DVD tisti, ki je v video namesto zapisa na VHS-kasete vpeljal pravi digitalni zapis. Digitalni zapis je namreč prišel v svet videa že leta 1995, ko je 21 podjetij skupaj sprejelo standard DV - standard digitalnega videa za DV in za mini DV-kasete, ki je v veljavi nespremenjen še danes, leta 2004 pa so ga celo dogradili s formatom HDV, ki v celoti temelji na enaki tehnologiji, le stopnja kompresije zapisa je neprimerno višja.

DVD medij
CD in današnji naslednik DVD sta že več kot dve desetletji splošno znana tudi iz avdio sveta. V računalnikih smo ga začeli uporabljati na začetku 90. let. Sprva za prenos podatkov (programov), kaj kmalu pa smo dobili možnost lastnega zapisovanja na njih in s tem shranjevanje podatkov. CD in DVD sta se izkazala za zanesljiva in zelo uporabna. To so izkoristile tudi filmske hiše, saj so vse filme (namesto na nekoč popularne VHS-kasete) prenesle na DVD-ploščke, saj je v naših domovih vse več DVD-predvajalnikov za predvajanje filmov.

S prihodom novih generacij kamer, ki zapisujejo neposredno na mini DVD-ploščke premera osem centimetrov, pa se je odprla možnost ogleda videozapisa, ne da bi bilo treba kamero povezati s televizijskim sprejemnikom. Vendar nas tudi tu v zapisu filma na DVD čakajo pasti, ki jih moramo spoznati, da se jim lahko izognemo, ali pa se raje odločimo za kamero z zapisom na drugačen medij. Sprva je videti zelo vabljivo. Kupimo DVD-videokamero, snemamo in si zapis ogledamo na televizijskem ali računalniškem zaslonu. In prav za take uporabnike so DVD-kamere tudi namenjene. Preprostost uporabe in predvsem pregledovanja posnetega je pri DVD-videokamerah na prvem mestu. Toda vsaka dobra lastnost ima lahko tudi nasprotno, slabšo plat. Kako velika je, je odvisno od potreb uporabnika.
Za ljubitelje videozapisa, ki si želijo preprostost, imajo video DVD-predvajalnik in niso prezahtevni glede montaže, je to kamera, ki si jo vsekakor morajo ogledati pred nakupom. Dobra lastnost DVD-videokamer je tudi ta, da lahko DVD posnamemo tudi za koga drugega, mu damo kopijo DVD-ja, ki si ga lahko brez drugih postopkov ogleda z DVD-zapisovalnikom ali v računalniku, prav tako pa ga lahko tudi prekopira. Ko smo že pri kopiranju zapisa z DVD-ja, naj omenim, da programi, ki jih pogosto dobimo ob kamerah, večinoma omogočajo tudi neposredno presnemavanje iz kamere in računalniškega programa na DVD, vstavljen v DVD-zapisovalnik. S tem je kopiranje DVD-zapisa, posnetega s kamero, zelo preprosto. Ni nobene potrebe po prenašanju podatkov na trdi disk računalnika ali celo odpiranju datoteke v programu za obdelavo videa.

In kje so DVD pasti? Že med vstavljanjem DVD-ja v kamero se moramo pri večini DVD kamer pred prvim snemanjem odločiti, ali bomo snemali za pregled zapisa z DVD-zapisovalnikom ali pa bomo zapis v nadaljnjem postopku urejali z računalniškim programom. To pomeni, da če se odločite za neposreden zapis z videorekorderjem, s priloženim programom zapisa ne boste mogli obdelovati.
Za nekatere DVD-kamere je značilen tudi njim lastni format zapisa, zato je mogoče, da ga drugi, razen priloženega programa, niti ne prepozna. Še enkrat več se pokaže, da so DVD-kamere namenjene predvsem uporabnikom, ki si želijo preprostost in čim manj računalniške obdelave. Vendar pa je tudi tu treba biti pozoren na standard zapisa. Kamere lahko uporabljajo oba standarda (DVD- in DVD+) ali pa samo enega izmed njiju. Pred nakupom kamere pa je treba na videorekorderju pogledati, katere zapise lahko bere. Večina je univerzalnih in berejo vse zapise. Prav tako moramo biti pozorni v nasprotni smeri. Če videokamero že imamo in pozneje kupujemo videopredvajalnik, ta lahko prebere standard zapisa kamere.

Kamere z zapisom na trdi disk in pomnilno kartico
Za kupca nove, računalniške generacije, pa so vse zanimivejše tudi videokamere, ki zapisujejo neposredno na trdi disk, in najnovejše z zapisom na pomnilniške kartice. Trdi diski in pomnilniške kartice postajajo vse cenejši in kamere z njimi so cenovno povsem konkurenčne.

Prednost kamere z zapisom na trdi disk je v tem, da nanj lahko zapisujemo zelo veliko podatkov. S trdega diska je treba podatke prenesti na podlagi povezave FireWire, medtem ko za kartice, tako kot pri fotokamerah, lahko uporabimo bralnik kartic - ali pa zapis prenesemo neposredno iz kamere, priključene v računalnik. Predvsem za kamere s trdim diskom velja, da si marsikdo lahko predstavlja, kako bo lahko veliko količino podatkov hranil kar na trdem disku v kameri.

Vedite, da tak način hranjenja podatkov nikakor ni priporočljiv, saj so lahko trdi diski kljub številnim tehnološkim varovalom zelo občutljivi na tresljaje in udarce. Kaj lahko se zgodi, da že pri manjšem padcu kamere ostanete brez vseh podatkov. Zato jih redno prepisujte na trdi disk računalnika in od tam na druge arhivske medije.

 

Kaj pa formati zapisov?
Ko sem pogledal po kamerah na spletni strani in pozneje v trgovinah, se mi je vse skupaj zdelo precej preprosto. Kupiš kamero, v kateri naj bi medij zaradi preprostosti delovanja ali uporabniške vrednosti najbolje služil. Vendar pa ste po pogovoru s strokovnjaki hitro opozorjeni na različne standarde in predvsem na samosvoje formate zapisa. Če na prvi pogled to niti ni pomembno, pa vse skupaj spoznate, ko želite prvič obdelati film s programom za obdelavo videa. Kakor hitro želite narediti kaj več, postanete s priloženimi programi ob nakupu omejeni, a so številni programi v razredu do sto evrov že zelo zmogljivi, da ne govorimo o ligi petih profesionalnih programov, ki slovijo (skoraj) po vsemogočnosti.

Za kasete je danes značilen standard DV. Pri DVD-medijih sta to DVD- in DVD+. Dokler se boste ukvarjali samo s preprosto domačo obdelavo videa, vam bo priloženi program zadostoval. Za prenos velike količine podatkov, ki so danes z zapisom HDV še toliko obsežnejši, potrebujete hitri USB ali, še bolje, vmesnik FireWire, predvsem pa sodoben zmogljiv računalnik z veliko prostora na trdem disku (vsaj 250 GB). Kaj kmalu namreč opazite, da hitrost pri prenosu podatkov ni tako zelo pomembna, saj nekako že počakate. Večja težava je obdelava videa, predvsem pa končno procesiranje. Zahtevni projekt se lahko procesira ure in ure.

Naše videokamere zapisujejo v formate AVI (Microsoftov standard za računalniški videozapis, Apple ima enakovrednega z oznako quicktime), MPEG2 (HDV), MPEG4 (AVCHD) in še nekatere druge formate. Končni izdelek po obdelavi v računalniškem programu pa lahko prekonvertiramo tudi v ustrezne uporabniške formate, na primer take, ki so namenjeni za pošiljanje po e-pošti, za ogled z boljšimi telefoni ali predvajalniki iPod. Pri priloženih programih je v večini primerov težava tudi v tem, da ne bere veliko formatov zapisa in smo v večini primerov omejeni samo na zapis iz kamere. Zato se nemalokrat pojavi razočaranje, saj kupec oziroma začetni uporabnik videotehnike misli, da so vsi standardi poenoteni. Vendar, čim zahtevnejši smo in čim si želimo resno delo, tem hitreje ugotovimo, da videozapis ni tako preprosta zadeva, kot vse skupaj poznamo v fotografiji. Še najlažje naredimo primerjavo s fotografijo v primerjavi z zapisi RAW. Vsako podjetje ima svoj standard zapisa RAW in samo profesionalna orodja zmorejo brati večino. Nič drugače ni pri videu. Zato se je treba pred nakupom kamere še bolj kot pri fotokamerah vprašati, za kaj bomo videokamero uporabljali.

Mini DV-kasete
Kamer, ki uporabljajo magnetni trak in standard zapisa DV, komprimiranega v razmerju 1:4,6, je še vedno največ. Zapis je tudi kakovostno med najboljšimi, saj je najmanj stisnjen (komprimiran), njegova dolgoletna uporaba pa vsakemu izkušenemu snemalcu videa zagotavlja neko varnost, zaupanje v kasete je zato veliko. Tudi novejše HDV-kamere uporabljajo te kasete za zapis, vendar s to razliko, da je zapis v visokoločljivem komprimiranem (1:19, JVC do 1:25, Sony in Canon) zapisu MPEG2, ki se je izkazal za optimalno rešitev.

DVD medij

Snemanje na DVD je zanimivo predvsem za vse tiste, ki bi radi posneto neposredno, tj. brez računalniške obdelave, uporabljali za pregled na televizijskem zaslonu prek DVD-predvajalnika ali v računalniku, oziroma če bi radi preprosto s kamero in z računalnikom naredili kopijo na DVD, vstavljen v računalnik. Pri nakupu bodite pozorni. Najcenejše prinaša kar nekaj slabosti in zahteva večjo pozornost pri nadaljnjem delu. Preverite predvsem, kateri standard zapisa DVD- ali DVD+ uporablja kamera ali DVD-predvajalnik. Lahko da kamera omogoča oba, prav tako DVD-predvajalnik. Za nekatere kamere je značilen samo njim lastni format zapisa, zato smo pri uvozu v različne programe ali pri neposrednem pregledu zelo omejeni. Prav tako je dobro vedeti, ali kamera lahko zapisuje na prepisljive medije z oznako RW ali na DVD, ki ima plasti na obeh straneh DL.

Trdi disk

Medij, ki ga že dolgo poznamo zaradi računalnikov, je zdaj tudi v videokameri. Omogoča dolgo snemanje in shranjevanje podatkov. Res pa je, da ima tudi ta medij svoje slabosti. Trdi disk je občutljiv za udarce in s tako kamero moramo biti pozornejši, da zaradi uničenja diska ne izginejo vsi podatki. Kot pravijo proizvajalci, ima disk varovalo in se zapisovalna glava umakne, če senzor zabeleži hitri premik. To pa se hobi snemalcu ne bo zgodilo ravno pogosto, saj svojo kamero primerno dobro pazi. Vendar bodite pozorni, saj trdi disk v kameri ni namenjen hranjenju nekajmesečnega zapisa brez dodatne kopije.

Pomnilniške kartice

Panasonic nam je že pred leti pokazal profesionalno kamero z zapisom na pomnilniške kartice. Tehnologija, ki bo počasi zamenjala vse druge, prehaja tudi v hobi kamere. Medij je majhen, zaradi izkušenj v fotokamerah pa je že dobro znan in preizkušen. To je medij prihodnosti, saj je tudi prenos datotek najpreprostejši. Prav tako je v novejših HDV-kamerah zapis na kartico v kompresiji MPEG2.

 

Zaključek

V zadnjem času sem bil na več predavanjih o videu, malo sem sledil spletnim stranem s to vsebino in povpraševal profesionalne uporabnike videa glede pravilnega nakupa. Vendar pa so bila predavanja v večini primerov za množico uporabnikov videa preobsežna, saj sem na nekaterih izmed njih opazil, da ga je marsikdo zapustil še pred koncem. Videotehnika in snemanje sta za večino novih uporabnikov nekaj povsem novega, pa čeprav je še ob nakupu razmišljal, da je vse povsem preprosto. Ko pa sliši o različnih standardih, formatih zapisa in medijih ter drugih pomembnih tehničnih lastnostih videa, marsikdo hitro spozna, da se je mogoče prekmalu odločil za nakup in s tem vstop v video svet.

Spletne strani z vsebino, povezano z videom, so v glavnem samo v angleškem jeziku in so za tistega, ki šele vstopa v svet videa, tehnično tako zahtevne, da iz njih ne zna razbrati najpomembnejših podatkov. Večina kupcev digitalnih kamer pozna podatke o številu točk, razponu med goriščnicami objektiva in prodajnega čuda, imenovanega digitalni zum. Prav zanimivo je, da je podatek o 1000-kratnem digitalnem zumu, ki je v praksi neuporaben, pomembnejši od formata zapisa. Seveda, ko pa o njem ne preberemo ničesar preprostega in se v prve pasti pred nakupom še niti ne spotaknemo ali v njih celo ujamemo. Zato sem povprašal tudi strokovnjake s področja videa. Vendar svoje bogato znanje le s težavo prenesejo v zadovoljivi meri v razmišljanje hobi uporabnika videa. Še sam sem potreboval kar nekaj časa in povprašal več oseb, da sem prišel do lastnega osnovnega mnenja, ki ga predstavljam v tem zapisu.

Medtem ko je za fotografski svet značilna precej hitra pot spoznavanja s tehniko in v posameznih razredih ni večjih razlik med tehniko in kakovostjo slike ter je obdelava slike precej preprosto opravilo, pa v svetu videa nikakor ni tako. In ker na koncu kupec videokamere ostane sam, v večini primerov na kamero samo snema in posneto pregleduje v celoti. Redko kdo se po nakupu sploh vpraša, ali se je ob vsej tej tehniki formatov in standardov odločil za pravi nakup. Če pa po nakupu kamere spozna sorodne duše, hitro ugotovi, da je svet videa nekaj, kar je treba poznati mnogo bolje, kot si predstavlja. Tudi če ste odličen poznavalec fototehnike in obdelave slike, ste pri prvih korakih videa vseeno še vedno na začetku. Toda najpomembneje je, da poznate vsaj osnove nakupa, tj. standardov. Ko tu naredite prvi pravi korak, je nato delo v svetu videa mnogo preprostejše. Še kak tečaj snemanja in obdelave videa in veselje do snemanja bo vse večje. Kajti ko dobiš prve pohvale za svoj posneti in urejeni film, veš, zakaj si prestopil v svet videa. Ta pa je vse širši in pridobiva vse več uporabnikov. Le preproste formate nam dajte in nas bo še več!

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com