Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

ISO (občutljivost tipala) - Katerega izbrati?

14.05.2017 13:49

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Filmska emulzija je leta 1888 zamenjala oslojene steklene plošče. Začelo se je fotografirati več, saj so zaradi manjših kamer in enostavnosti fotografiranja v fotografijo vstopili amaterji. Občutljivost emulzije je podnevi že dovoljevala fotografiranje iz rok. Potreba po enostavnem vedenju koliko časa osvetljevati film v določenih svetlobnih pogojih, je postala nujna.

Dobili smo množico lestvic za označevanje občutljivosti emulzije na svetlobo. Od Apex, Gost, Weston, Scheiner, BSI, DIN, ASA...

Leta 1960 so se takrat največji angleški, ameriški in nemški proizvajalci filmov vsedli skupaj in leta 1962 dogovorili označevanje pod Mednarodno organizacijo za standardizacijo (ISO).

Dve lestvici, ki sta bili v najširši uporabi sta bili logaritemska po DIN (nemškem) standardu in aritmetična po ASA (ameriškem) standardu. Dogovor je bil, da se bo filme označevalo po obeh standardih. Tako je film imel nakazano občutljivost 100/210 (100ASA in 21DIN).
Če je občutljivost iz 100 podvojena, se nam v aritmetični lestvici številka podvoji, dobimo občutljivost 200. Po logaritemski lestvici je efekt geometriski. Uporabljajo se logaritmi po stopnji 10. Dvojno povečanje občutljivosti poveča vrednost za 30. Občutljivost 240 je dvakrat višja od 210. Recipročno na čas ali zaslonko je to ena vrednost, oziroma kot vedno zapisano je razmerje 1EV vrednost.

Če so bili v filmski dobi Nemci zelo močni in so bili enakovredni s svojim logaritemskim poimenovanjem občutljivosti, se je v digitalni dobi ta povsem izgubil. Poznamo samo še aritmetično vrednost ISO. Nemški DIN je imel še eno slabost. Točen je bil pri ČB filmih. Za barvne pa je bilo treba upoštevati odklone. Kar so sicer že naredili sami proizvajalci.

Pri tipalih je v večini primerov začetna vrednost občutljivosti ISO100. Elektronsko jo lahko zmanjšamo, na recimo ISO 50, s fukcijo L (Low). Vendar to je elektronski popravek, ki ne omogoča višje kakovosti zapisa. Zmogljiva tipala v kamerah polnega formata DSLR, nam omogočajo tisto, kar nam film nikoli ni. To je zelo kakovostno fotografijo pri ISO 1600 in možno uporabo občutljivosti krepko nad ISO 100,000. Na nekaterih kamerah imamo najvišji ISO označen pod črko H (high). Ta elektronski popravek občutno vpliva na slabšo tehnično kakovost slike.

Tudi iz pogleda občutljivosti, nam je digitalna tehnologija prinesla neverjetne možnosti in fotografiranje v svetlobno ekstremnih pogojih.

In kje se je najbolj pokazala praktična vrednost standarda ISO. Še 50 let nazaj v fotokamerah ni bilo vgrajenih svetlomerov. Le redko kateri fotograf je imel ročnega. Tako smo imeli na škatlici filma napisano. ISO 100 in ob risbah; sončno 1/125sek. - f/11, oblačno 1/125sek. - f/5.6, senca 1/60 sek. - f/5.6.
Pod drugimi pogoji se niti fotografiralo ni, saj najbolj uporabljeni ISO 100 film ni bil uporaben v slabših svetlobnih pogojih.
V 70-tih smo dobili svetlomere v kamero. Nastaviti je bilo treba vrednost ISO in tako kot danes, nam kamera poda vrednosti zaslonke in časa osvetlitve.

Filmi so dobili vse višjo občutljivost, vendar z vsako vrednostjo navzgor opazno slabšo kakovost slike. Toda, kdor je potreboval film z občutljivostjo ISO 1600, da je lahko fotografiral v posebnih pogojih, ga je izbral. Res, da je bila predvsem tonska kakovost slaba, zrno je bilo močno izraženo, vendar fotografija je zaradi še dovolj kratkega časa ostala ostra.

Film je imel že pri ISO 200 izraženo zrno. Posledično sta se tudi ostrina in barvitost hitro izgubljala. Danes si niti zamisliti več ne moremo, da bi še lahko delovali pod takimi pogoji in kakovostjo.

 

Občutljivost tipala (ISO)

Na celotnem filmu smo imeli samo eno občutljivost. Torej nismo mogli narediti posnetke z drugačno nastavitvijo ISO, kot danes v digitalni dobi. Že v članku "Kakšen ISO? / Fotografiranje v slabih svetlobnih pogojih" iz leta 2004 sem zapisal, "Zame osebno je prav možnost delovanja z različnimi ISO nastavitvami ena izmed večjih prednosti digitalne tehnike."

 

Kaj nam pove in v fotografiji omogoča občutljivost?

1. Višja je nastavljena občutljivost, manj svetlobe je potrebno za isti čas osvetlitve in zaslonko.

2. V športni fotografiji lahko z višjo občutlivostjo lažje dosegamo potrebne kratke čase osvetlitve.

3. Ko potrebujemo veliko globinske ostrine in zapremo zaslonko na vrednost f/16 ali višje, nam povečanje vrednosti občutljivosti še vedno omogoča dovolj kratek čas osvetlitve.

Torej občutljivost (ISO), je enakovreden faktor med tremi, med seboj povezanimi lastnostmi, zaslonka, čas, ISO. Vsaka sprememba ene izmed teh treh lastnosti, vpliva na drugi dve. Sami, ali program preko kamere pa izbere potrebno drugačno nastavitev za točno osvetljen posnetek.

 

 

Katero občutljivost (ISO) izbrati?

Velikokrat slišim, da se fotografi bojijo dvigniti občutljivost. Šum bo, pravijo. Ja res je. Vsaka višja občutljivost od nominalne tipala doprinese do manj elektronov, ki padejo na tipalo, algoritmi pa z manj podatki vse težje dobro opravijo svoje delo.
Zaradi manj podatkov se izgubi barvitost in z več elektronskega dodajanja podatkov se pojavi šum.

Vendar. Lestvica ISO se začenja z 1. Bi tu morala biti najvišja kakovost?
Od ISO 1 do ISO 100, je razmerje enako kot od ISO 100 do ISO 6400.
Tipala imajo v večini primerov začetno občutljivost pri ISO 100. Se upate po lestvici naprej?

V veliko primerih ne gre drugače. Že v osnovi se ve, da nam čas daljši od 1/100 sekunde, ko fotografiramo iz roke, kaj hitro poda stresen, neoster posnetek. (Članek: Streseni posnetek / Bodite pozorni na čas osvetlitve). Bolj podaljšujemo goriščnico, še krajše čase potrebujemo. S tem povezano je treba dvigniti občutljivost.
Kako bomo drugače pri ISO 100 v dvorani ujeli še ostrega špotnika? Kako bomo pri ISO 100 dobili več globinske ostrine, če zaradi slabe svetlobe ne moremo zapreti zaslonke?

V filmskih časih je bilo enostavno. Hobi fotograf v slabih svetlobnih pogojih niti ni vzel kamere s seboj. Vedel je, da z ISO 100 ali ISO 200 v teh pogojih ne bo dobil drugega kot minimalno osvetljen košček filma. Posledično, en sam strošek!
Profesionalni fotograf je kljub slabi kakovosti izbral film z ISO 1600, svetlomer nastavil na 3200 in uporabil tehniko push-pull razvijanja.

Postavi se vprašanje, zakaj pa ne bi vedno izkoriščali ISO 800 ali ISO 1600 (kot na tej sliki) in se nam ni treba ukvarjati s predolgimi časi osvetlitve, ki doprinesejo stresenost posnetka?

Če delujemo v visoki občutljivosti ISO 1600 pri dobri svetlobi, je res, da imamo zelo kratke čase osvetlitve. Vendar opazno se zaradi šuma izgubi barvitost in ostrina (1:1 izrez iz zgornjega posnetka). Torej časi osvetlitve ob želeni zaslonki naj bodo pri takih motivih okoli "zlatega časa" 1/125 sekunde. Ko čas osvetlitve zaradi drugačnih svetlobnih razmer pade, pa začenjamo dvigovati občutljivost. Ni pa nobene potrebe, da, če imate za en motiv ISO 400, za drugega pod nujno nižate občutljivost na ISO 200. Razlike v kakovosti slike so bolj opazne šele od ISO 400 naprej. Torej, če ste morali uporabiti ISO 800, ga recimo za spodnji posnetek le znižajte. Pri povečavi in obdelavi slike boste hitro opazili razliko.

Torej! Še vedno je bolje uporabiti nižjo občutljivost, če nam svetlobni pogoji pri ISO 100 omogočijo dovolj kratek čas osvetlitve. Slikovnih informacij je med ISO 100 in ISO 800 mnogo več, kar se kasneje še kako odrazi pri obdelavi in povečavi slike.

Levinji se pripravljata na napad. Tudi sam sem se pripravil na možnost ujeti ta zanimiv trenutek. Zato sem občutljivost dvignil na vrednost ISO 800, da sem dobil čase osvetlitve okoli 1/1500 sekunde. Enako velja tudi pri fotografiranju hitrega gibanja (šport) in želji po zamrznitvi le tega. Pri hitrih motivih, tudi v močni sončni svetlobi pod ISO 400 ne gremo. Objektivi slabše svetlobne moči f/5.6, pa bodo za dosego 1/2000 sekunde zahtevali še višji ISO.

Jutranja svetloba (članek: Zlata svetloba ob sončnih vzhodih) je tista, ki krajinskemu fotografu daje izredne možnosti. Vendar svetlobe je malo in želja po visokem ISO se izrazi sama po sebi. Vendar, če želite iz posnetka kasneje v obdelavi slike pokazati kar največ, je treba uporabiti nizek ISO in stojalo zaradi dolgega časa osvetlitve. Če fotografiramo v RAW zapisu, bo kamera minimalno obdelala posnetek in dobimo sliko s komaj kaj tonskimi vrednostmi. Nikon D500, ISO 100.

Vendar. V programu za obdelavo slike, lahko kasneje močno posežemo v korekturo. Če bi ta motiv zajel z ISO 800, te modre tonske lestvice v ledu, nikakor ne bi mogel predstaviti v tako bogati paleti tonov.

Kadar res želimo maksimum glede barv, ostrine, detajlov, potem izberemo najnižji ISO. Panasonic GH5 in ISO 100.

Za hobi fotografijo je vseeno ali uporabite ISO 100 ali 400. Razlike ne boste opazili.

V primeru potrebe po kratkih časih osvetlitve ne šparajte in v glavi ne razmišljajte o popolni kakovosti. Bolj pomembno je zamrzniti trenutek, kot imeti streseno in posledično neostro fotografijo. Torej tudi v sončnem vremenu je za take posnetke ISO 400 minimum.

Ko je svetlobe malo (obraz dečka osvetlujuje samo ogenj), se podobno kot v našem očesu predstavi samo svetloba. Široka paleta barv se izgubi. Boljše kot je tipalo, kasneje pride do izrazitega šuma.

1:1 izrez iz zgornje fotografije. Canon EOS 1D X MkII, ISO 12,800. Današnje reporterske kamere imajo velika tipala in manjše število točk. Večja točka omogoča sprejeti več svetlobe in posledično v svetlobno slabih pogojih dobimo v obdelavo več podatkov. Prav neverjetno je, kakšno kakovost zapisa lahko dobimo pri takih pogojih in ekstremni nastavljeni občutljivosti.

Panasonic GH5. Pri tem motivu je poleg ognja dečka rahlo doosvetljevala še svetloba svetilke.

1:1 izrez iz zgornjega posnetka. Panasonic ima 2X manjše tipalo kot EOS 1D X MkII. Pri enaki ločljivosti tipala in nastavljeni občutljivosti ISO 12.800, nam manjše točke sprejmejo manj svetlobe in algoritmi preračunajo sliko iz podatkov, ki so na voljo. Opazna je velika razlika v kakovosti zapisa. S previsokim ISO ne pretiravajte, vendar, ga vedno uporabite, če fotografijo želite imeti. Končna kakovost je vedno na strani kamer z večjimi tipali in posledično točkami na tipalu.

Kamera Nikon D500 je ena izmed najboljših v razmerju ISO/šum. Zgornji posnetek je posnet z ISO 51.200, spodnji pri ISO1600. Kljub temu, da se ohrani veliko tonskih vrednosti, je večja razlika v ostrini zapisa. Torej je pri sodobnih kamerah ISO 1600 meja, ko se začenjajo pojavljati prve napake. Vendar, to je tehnično nezahteven motiv z ravnimi linijami in brez globine ter drobnih detajlov.

Zdaj ima motiv več drobnih detajlov. Zgoraj ISO 51.200, spodaj ISO 1600. Tu je opazna razlika glede ostrine zapisa. Tipalo pri nastavljeni visoki občutljivosti dobi premalo podatkov in mnogo drobnih detajlov se izgubi.

 



Skratka.
Če fotografijo želite imeti, je potrebno v določenih pogojih brez razmisleka dvigniti ISO
.

Kakšna bo kakovost fotografije? Vsake oči imajo svojega slikarja. Krajinski fotograf, bi lestvico najraje zaklenil na ISO 100. Prav ti fotografi razlagajo in pišejo največ o strahu višje občutljivosti. Vendar, ne fotografiramo vsi samo krajino in iščemo še zadnji svetlobni podatek za višjo barvitost.
Ko fotografiramo šport potrebujemo 1/1000 sekunde in še krajše čase. Še celo pri močnem soncu je potrebno izbrati brez razmisleka ISO 800, da te čase dosežemo. Nič nam ne pomaga neoster tekač, avto in razlaga, veš, sem fotografiral pri ISO 100, ni šuma in več bo tonskih vrednosti.
Reporter v hodnikih parlamenta, ali paparazzo v temni ulici, brez ISO 6400 in več ne moreta. Za njih je pomemben ujeti trenutek, razpoznavnost oseb, lokacije, ne šum in barvitost.
Če fotografirate v JPEG formatu, potem lahko že preko MENU-ja vklopite ali izklopite funkcijo popravka šuma pri uporabi višje občutljivosti. Če fotografirate v RAW formatu, je preko programov na voljo večji in bolj natančen popravek teh napak. Vendar žal, z nobenim programom ne moremo fotografije popraviti v enaki meri kot, če smo namesto ISO 1600, uporabili ISO 100.

 

Zaključek

Možnost nastavitve višje občutljivosti nam danes daje neslutene fotografske prednosti. Če veste njihov namen, boste lažje krmarili med njimi za najvišjo kakovost fotografije v določenih pogojih. Predvsem se ne bojte dvigniti občutljivost, če ste v dvomih glede stresenega posnetka. Bolje imeti nestresen posnetek in se kasneje spraševati o njegovovi tehnični kakovosti, kot imeti samo stresenega. Take posnetke smo včasih vedno vrgli v koš. No, razen, če se ne gremo umetniškega izražanja. Tam pa vsako pojmovanje ISO odpade. Želimo samo narediti fotografijo, ki izraža nek izrazni vtis kljub svoji tehnični nepopolnosti.

 

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

 
 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com