Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Fujifilm Z1, Nikon S1, Sony T5 / Test

Avtor:Matjaž Intihar
18.08.2005 20:51

 

»Super« mini kamere

 

KonicaMinolta nam je leta 2001 kot prva ponudila kamero zelo majhnih dimenzij v kovinskem ohišju (Dimage X), pri kateri se ob vklopu in spreminjanju goriščnic, objektiv ni premikal iz kamere. V zadnjem času pa je že kar nekaj njenih posnemovalcev. Vse tri tokrat preizkušene posnemovalke imajo veliko medsebojnih podobnosti tako v številkah kot sami uporabniški vrednosti. Razlike med njimi pa so nam že poznane od drugih med seboj konkurenčnih kamer istih proizvajalcev. Vsaka od kamer uporablja podjetju lastno filozofijo programskih nastavitev, leč, tipala in nekaj oblikovne svobode. Dodatek »super« k imenu mini pa sem dodal, da jih ne mešamo z mini kamerami, katerim gre po vklopu objektiv iz kamere in po globini niso več tako majhnih dimenzij. Prav tako nimajo več tiste robustnosti, kot v izklopljenem stanju. Objektiv je le možno hitreje poškodovati naproti »super mini« kameram. In to je ena glavnih prednosti teh »super mini« kamer.

 

 

Kamere v izklopljenem stanju. Samo Nikon S1 nam takoj deluje kot foto kamera. Sony T5 pa na trgovski polici lahko zamenjamo za marsikaj drugega.

 

 

Kamere so vklopljene in pripravljene na posnetek. Takoj opazimo njihovo največjo uporabniško vrednost. Obdržale so kompaktnost.

 

 

Vse tri nam nudijo 2.5 palca velik zaslon. Razlike so le v ločljivosti.

 

Oblika

Oblika je vedno stvar našega osebnega okusa. Kamere pa so si medsebojno tako različne, da je pogled na določeno in prvi stik v roki že lahko za marsikaterega kupca eno izmed meril dobrega nakupa.

 

Fujifilm Z1 (90x55x18,6mm / 130g) meni v roki najlepše leži. Predvsem pa mi daje občutek največje varnosti glede robustnosti. Ima še najmanj izboklin, robov, vijakov in deluje zelo enostavno. Prednji del je črne matirane barve, zadnji pa srebrne. Iz prednjega pogleda na kamero, nam samo majhen delček na drsnih vratih izza prozorne plastike odkriva del bliskavice.

 

Še najbolj klasično fotografsko in predvsem razpoznavno, da takoj vemo, da je to foto kamera deluje Nikon S1 (89,9x57,5x19,7mm / 118g). Kamera je v celoti srebrna. Na prednji strani je dobro razpoznavna odprtina za objektiv, pa čeprav je v ugasnjenem stanju preko leče kovinska ploščica. Levo od njega pa glede na konkurenčni kameri zelo velika bliskavica. Še toliko bolj opazna je, ker je tudi bliskavica v oblikovanem krogu in takoj pritegne pogled.

 

Sony T5 (94x60x20mm / 113g) je oblikovno najbolj drzna. Iz prednje strani ohišje sploh ni razpoznavno kot foto kamera. Ohišje je delno srebrno, predvsem prednji del, ostali pa je črno matirano obarvan. Srebrni pokrov skriva tako objektiv, kot bliskavico.

 

 

Fujifilm Finepix Z1. Zelo kakovostno in robustno narejeno ohišje nam da občutek varnosti in trpežnosti.

 

 

Nikon Coolpix S1. Na prednji strani je dobro razpoznavna odprtina za objektiv, pa čeprav je v ugasnjenem stanju preko leče kovinska ploščica.

 

 

Sony CyberShot T5. Je to sploh foto kamera?

 

V roki

Ko kamere primemo v roko so razlike hitro opazne. Fujifilm Z1 mi deluje najbolj robustna. Težavo pa mi je predstavljalo odprtje prednjih kovinskih vratc. Nič kaj enostavno in hitro se jih ne da odpreti. Predvsem, ko se kamera zaradi hranjenja baterije izklopi. Takrat je zopet potrebno vratca delno zapreti in odpreti. Deluje nerodno. Šele, ko dobiš s kamero več občutka veš, da je treba s sredincem prijeti tam kjer je izbočeni zapis Finepix, čvrsteje stisniti kamero in vratca potegniti k sebi. V roki pa se kamera dobro drži, še posebej, ker ima palec oporo na treh okroglih dodatkih iz trde gume. Ena izmed njih je lučka, ki nas opozori, da je ostrenje opravljeno in kamera pripravljena na proženje. Prožilec na zgornjem delu kamere je okrogel, ima pa zelo dolg hod, do prvega kolena, kjer kamera vklopi iskanje ostrine kot merjenja svetlobe. Prožilec ima to lastnost povsem drugačno od drugih kamer in se jo je treba navaditi. Na začetku kar nekaj posnetkov naredimo prekmalu, ker preveč pritisnemo prožilec. Gumbi na zadnjem delu kamere niso povsem ergonomično postavljeni, vendar tega na teh majhnih kamerah niti ne moremo pričakovati. Če kamero držimo z eno roko lahko samo prožimo. Premik med goriščnicami je že težja operacija. Če pa želimo premikati spodnje gumbe, pa je treba kamero obvezno držati z obema rokama. Nič drugače ni pri Nikon S1 in Sony T5.

 

Nikon S1 nima težav z vratci. Na zgornjem delu kamere je gumb za vklop/izklop kamere. V roki se kamera dobro drži. Čudi pa me, da se je prav Nikon, ki ima ogromno izkušenj pri ergonomiji kamer odločil, da bo prožilec povsem na desni strani ohišja. Da bi kamero držali čvrsteje, bi moral biti bolj na levo.

 

Sony T5 ima dve dobri ergonomski lastnosti. Da lahko s kamero delujemo, je treba prednja izbočena vratca pomakniti navzdol in takrat dodatni mm nudijo oporo sredincu. Na zadnjem delu kamere kjer je zvočnik sta dva izbočena kroga in položaj za palec je povsem prost. Sony T5 se najlaže drži v roki. Vendar niti z njo razen pritiska na prožilec ne moremo delovati tako, da bi jo držali s samo eno roko.

 

 

Pogled na zgornji in spodnji del kamer. Vrhnji del nudi pri vseh prožilec in Z1 dodatni gumb za preklop med foto in video zajemom, S1 gumb za vklop kamere, T5 pa gumb za vklop in premik v video zajem ali pregled že posnetih fotografij. Na spodnjem delu nam vse tri nudijo izhod za priklop na "dock" enoto. Z1 ima še vratca za katerimi je xD pomnilna kartica in baterija. Je pa kamera brez navoja za stojalo, katerega pa ima "dock" enota. S1 ima še vratca za katerimi je samo baterija (SD pomnilna kartica je za vratci ob strani kamere) in navoj za stojalo. T5 pa ima na spodnji strani samo še navoj za stojalo. MS DUO kartica in baterija so za vratci ob strani kamere.

 

 

Iz zunanjega pogleda so si kamere različne samo po obliki.

 

Baterija/pomnilna kartica

Vse tri kamere uporabljajo polnjive Li-Ion baterije. Z1 nam v osnovi (možna opcija posebnih polnilcev) nudi polnjenje baterij preko »dock« enote. Glede na dejstvo, da je kamera majhna in da je namenjena temu, da jo nosimo vsepovsod s seboj je obvezna uporaba »dock« enote za polnjenje nerazumljiva. Saj poleg enote potrebujemo še manjši usmernik. Nikon S1 nam že v kompletu nudi manjši polnilec, ki ga direktno priključimo na kamero in pri polnjenju ne potrebujemo priložene »dock« enote. Sony T5 pa ima poleg »dock« enote še ločeni polnilec, tako, da lahko baterijo polnimo ločeno od kamere.

Torej, če želimo pri Z1 s seboj nositi čimmanj dodatne opreme bo treba v dodatni nakup polnilca. Tako pri Z1 in S1 pa ne moremo delovati s kamero na terenu, če baterijo polnimo, saj jo moramo polniti preko kamere. V ta namen bo treba dokupiti dodatni polnilec, katerega pa ima Sony T5 že v kompletu.

Pri menjavi baterijo lahko pri vseh treh kamerah le to napačno vstavimo nazaj v kamero. Vendar lahko samo pri Fujifilm Z1 vratca pri napačno obrnjeni bateriji tudi zapremo. Pri vseh treh kamerah je težavno izvzemanje baterije iz ležišč. Pri Fujifilm Z1 tudi pomnilno kartico.

Samo Nikon S1 ima baterijo kot pomnilno kartico ločeno za drugimi vratci. Vse tri kamere pa uporabljajo drugačne pomnilne kartice. Fujifilm Z1 lastno xD, Nikon S1 zelo razširjeno SD in Sony T5 prav tako lastno MS. Vendar ne tisto navadno, večjo. Ampak manjšo s pripisom DUO / PRO DUO.

 

 

Fujifilm Z1. Baterijo in predvsem majhno xD kartico, ki ima ležišče takoj za vratci, je težko izvzeti iz kamere.

 

 

Nikon S1 ima ločena mesta za baterijo in kartico. Tudi pri S1 je baterijo težavno izvzeti iz kamere.

 

 

Tudi pri Sony T5 baterijo s težavo odstranimo.

 

 

SD pomnilna kartica je za stranskimi vratci.

 

Vklop/izklop kamere

Razlike so zopet hitro vidne. Pa ne veliko v hitrosti začetka delovanja kamere, kot možnosti vklopa/izklopa kamere.

 

Fujifilm Z1 vklopimo tako, da v desno potegnemo drsna vratca. Če držimo kamero v desni roki in jo želimo vklopiti jih ni tako enostavno potegniti in vklopiti kamero. Potrebno je kar nekaj prakse, da to lahko izvršimo na hitro. Še najlaže je, da s sredincem primemo za izbočeni napis Finepix in potegnemo vratca. Le na napisu imamo nekaj opore, da nam vratca ne drsijo iz prsta. Pri fotografiranju pa moramo biti pozorni, da s sredincem ne potisnemo drsnih vratc v levo. Potreben je premik vratc samo za nekaj mm in kamera se izklopi. Torej s Finepix Z1 je treba kar nekaj spoznavanja in izkušenj, da jo bomo hitro vklopili in obratno, da je ne bomo po nepotrebnem izklopili.

 

Nikon S1 nam za vklop/izklop kamere, levo od prožilca nudi manjši gumb. Je lahko dosegljiv in zaradi njegove majhnosti se nam ne bo enostavno dogodilo, da bi po nesreči ugasnili kamero. Malo nerodno pa je, če želimo kamero hitro prižgati. Majhen gumb v vdolbini je treba kar krepko pritisniti.

 

Sony T5 ima dve možnosti za vklop kamere. Premik drsnih vratc navzdol, ali gumb na zgornjem delu kamere. Toda ta nam lahko služi samo kot gumb za vklop/izklop kadar želimo hraniti energijo in imamo vratca odprta. Odprtina objektiva je za vratci in čeprav smo z gumbom vklopili kamero, le ta pa zakrivajo objektiv jih je treba premakniti. Lahko pa si kljub zaprtimi vratci ogledujemo že posnete fotografije.

 

Tudi v tem začetnem elementu spoznavanja s kamero je kar nekaj drugačnih lastnosti, predvsem pa načinov delovanja kamere. Za prav vsako kamero pa velja, da ko se z načinom vklopa/izklopa na njej spoznamo, lahko z njo delujemo povsem enako hitro kot z drugo kamero.

Po vklopu pa se že opazi napredek pri kompaktnih kamerah. Fujifilm Z1 in Sony T5 sta zelo hitro, prej kot v sekundi pripravljeni na posnetek. Nikon S1 kakšno desetinko kasneje.

 

Objektiv

Vse tri kamere imajo objektiv s 3X-nim optičnim razponom. Fujifilm Z1 od 6.1 ��" 18.3mm (36 - 108mm ekv.35mm), Nikon S1 od 5.8 ��" 17.4mm (35 - 105mm ekv.35mm)in Sony T5 od 6.3 ��" 19mm (38 - 114mm ekv.35mm).

Svetlobna moč objektiva je v širokem kotu pri Nikon S1 najboljša, f/3.0, (Z1, f/3.5, T5, f/3.3). Vendar pa ima Fujifilm Z1 nasprotno najboljšo svetlobno moč v tele območju f/ 4.2, Nikon S1 pa občutno najslabšo, f/5.4, (T5, f/4.4).

Makro posnetke lahko naredimo od 8cm Fujifilm Z1, 4cm Nikon S1, 1cm Sony T5.

 

 

Za vklop kamere je treba prednja drsna vratca potegniti v desno (gledano iz zadnje strani).

 

 

Vklop izvršimo s pritiskom na gumb ob prožilcu. Izpred objektiva se umakne kovinska lamela.

 

 

Pri Sony T5 za vklop kamere vratca potisnemo navzdol.

 

Ostrenje v normalnih svetlobnih pogojih je pri vseh treh kamerah dobro. Motivu se brez vklopa makro funkcije približamo na 60cm Fujifilm Z1, 30cm Nikon S1, 50cm Sony T5. Fujifilm Z1 nam za ostrenje omogoča nastavitev centralne točke ali pa razširjeno. Nikon S1 nam omogoča ostrenje samo v enem načinu, Sony T5 pa spot, center, multi in celo ročno nastavitev po prednastavljenih metrih do neskončnosti.

V svetlobno slabših pogojih pa se že opazi razlika. Fujifilm Z1 je edina brez lučke za doosvetlitev. Vendar vseeno zelo hitro, celo najhitreje izostri. Tako Nikon S1, kot Sony T5 potrebujeta pri slabših svetlobnih pogojih lučko za doosvetlitev, da se ostritev izvrši.

Ko pa smo skoraj brez svetlobe ali pa fotografiramo v slabih svetlobnih pogojih temen motiv, takrat pa sta Nikon S1 in Sony T5 v prednosti prav zaradi možne doosvetlitve motiva. Seveda v razumljivi oddaljenosti motiva. Vendar je Sony T5 zaradi močnejše doosvetlitve lučke v prednosti in mnogo laže izostri v temi tudi več kot dva metra oddaljeni motiv.

 

Nobena kamera pa nam ne nudi klasičnega iskala. Pogled na motiv je možen samo preko 2,5 palca velikega TFT zaslona. Fujifilm Z1 nam nudi barvno zasičen zaslon ločljivosti samo 115.000 točk z dobro videnim motivom tudi v slabih svetlobnih pogojih in dodatno možnost večje osvetljenosti zaslona preko štiri funkcijskega gumba na zadnjem delu kamere. Nikon S1 ima na zaslonu ločljivosti samo 110.000 točk manj izrazite barve in zaslon v slabših svetlobnih pogojih svetleje pokaže motiv šele, ko kamera izostri. Sony T5 nam nudi pogled na sliko z malo manj zasičenimi barvami kot Fujifilm Z1, vendar z visoko ločljivostjo 230.000 točk in še boljšim pogledom na motiv v slabih svetlobnih pogojih.

 

 

Fujifilm Z1 ima preko zaslona dodatno zaščito.

 

 

Nikon S1 ima na velikem zaslonu povprečno ločjivost 110.000 točk.

 

 

Sony T5 nam nudi zaslon z izredno ločljivostjo 230.000 točk.

 

Samo Sony T5 nam omogoča spot merjenja svetlobe. Ima pa zato Fujifilm Z1 mnogo bolj uporabno lastnost, to je možnost nastavitve 800ISO. Ostali dve največ 400 ISO. Še ena zanimivost. Pri Fujifilm Z1 so se odrekli nastavka za stojalo.

 

Enostavnost uporabe

Najprej je treba zapisati, da najboljše kamere tudi v tem pogledu ni. Mnenja so si in si vedno bodo deljena. Uporabniška vrednost kamere je močno odvisno od tega kako dobro smo kamero spoznali in ali smo pred preizkusom nastavitve od istega proizvajalca že poznali.

Vse tri kamere so premajhne, da bi nam lahko nudile enostavnost premikanja uporabniških gumbov. Prav tako je treba biti pri vseh treh enako pozoren, da s prsti na levi roki ob držanju kamere ne prekrijemo objektiv. Le ta je povsem na zgornjem robu kamere in nepazljivost hitro doprinese slab posnetek.

Premik med goriščnicami se pri vseh opravi na enak način. Tudi gumb je pri vseh treh kamerah zelo podoben in na enakem mestu.

 

 

Tudi na zadnjem delu večjih razlik med kamerami ni. Nobeno pa ne moremo upravljati ne da bi kamero držali še z levo roko. Z1 nam za oporo palca nudi tri gumaste zatiče. Za povsem levim je dioda, ki zasveti zeleno, ko je kamera izostrila in je pripravljena na posnetek. Oziroma rdeče, ko kamera zapisuje sliko na kartico ali ko se polni bliskavica.

 

 

Pri S1 palec položimo kar na gumb za spreminjanje goriščnice. A tudi to kamero z veliko težavo upravljamo samo z eno roko.

 

 

T5 se še najbolje oprime, saj nam dodatno oporo dajo prednja drsna vratca. Vendar pa je tudi pri tej kameri kompromis majnosti pred možnim delovanjem in upravljanjem kamere samo z eno roko. In ker moramo kamero prijeti tudi z levo roko, bodite pri vseh treh zelo previdni, da ne zakrijete s prsti objektiva. Le ta je povsem na zgornjem delu kamere.

 

Fujifilm Z1 nam preko gumba F, nudi zelo enostaven vstop do za mnoge najbolj želenih nastavitev. To so spremembe ločljivosti, občutljivosti in tonskega zapisa. V teh hitrih nastavitvah je v rahli prednosti, saj je treba za te lastnosti pri Nikon S1 v MENU, kjer pa že izbiramo med večimi možnostmi in nismo tako hitri pri nastavitvah. Tudi Sony T5 ima poseben gumb, vendar le za spreminjanje ločljivosti.

Nastavitve preko gumba MENU so v kameri Fujifilm Z1 enostavne in priročne. In kar je za večino uporabnikov dobrodošlo, malo jih je.

 

Pri Nikon S1 glavne nastavitve nastavljamo preko funkcije MENU, vendar pa ima  kamera drugo prednost. Do enostavnih scenskih nastavitev pridemo zelo hitro. Na spodnji strani je gumb za premik med programskim načinom osvetljevanja, scenskimi programi in možnostjo zajema videa. Premik med scenske nastavitve nas pripelje med množico različnih nastavitev, ki so prikazane z zelo razločnimi ikonami. Še tako neuk fotograf si lahko nastavi kamero za določen motiv in ga kakovostno zajame. Seveda, če je čas izbrati pravo nastavitev in nas motiv potrpežljivo čaka.

 

Sony T5 ima zelo podobne nastavitve kot v vseh svojih ostalih kamerah. Povsem spodaj je gumb, ki nam omogoča samo spremembo ločljivosti. Gumb MENU pa nam nudi vstop v glavne ročne nastavitve, ISO, WB, merjenje svetlobe, AF, korekturo in premik med scenskimi nastavitvami. Povsem na koncu pa je SetUp nastavitev. Premik med nastavitvami v meniju zna biti zamuden, dokler se s kamero dobro ne spoznamo. Pri že mnogih preizkušenih kamerah sem opazil, da imajo kompaktne kamere Fujifilm zelo enostavne in priročne nastavitve. Seveda, do takrat, ko se s kamerami šele spoznavamo. Od tu naprej pa vsak lastnik kamere le to tako spozna, da razlik niti ne opazi, oziroma se njemu spoznane nastavitve zdijo najboljše.

  

 

Fujifilm Z1 ima to posebnost, da je brez navoja za stojalo.

 

 

Nikon S1 je edina, ki ima pred objektivom kovinsko zaklopko.

 

 

Sony T5 ima vratca za katerimi je kartica in baterija pod nastavkom za nosilno vrvico. Pri uporabi vrvice je odpiranje in zapiranje vratc nerodno.

$$PAGE$$
Kakovost fotografije

Pri kamerah »super« mini razreda o tem elementu le težko govorimo. Kupec manjših kamer si najbolj želi kompaktnost in robustnost kamere, šele nato je pomembna kakovost slike. Če tudi si marsikdo misli, da ni tako, pa bi se kompaktnosti željan kupec hitro strinjal, če bi mu ponudili sicer kamero z višjo kakovostjo slike a po dimenzijah večjo. Majhnost tipala in predvsem optike nam pokaže množico kompromisov. In zato pri cenejših kompaktnih kamerah ali teh »mini« kamerah na kakovost slike ne polagam največjo težo. Pri cenejših je najpomembnejša cena/kakovost/nastavitve, pri »mini« kamerah najprej samo kompaktnost, ostali elementi so manjšega značaja. Vendar seveda, če so si tri kamere med seboj primerljive in so že do sedaj opažene določene razlike, ki lahko prevesijo jeziček na tehtnici pred nakupom, je lahko za nekoga dodaten argument tudi kakovost zapisa.

Več pa si lahko ogledate na slikah in preberete opažanja pod podpisi.

 

 

Osnovni motiv pri umetni svetlobi. Spodaj so izrezi v 1:1 velikosti. Levo Z1, v sredini S1, desno T5.

 

 

100ISO. Pri posnetkih iz bližine je opazna razlika v zapisu.

 

 

100ISO. Sony T5 ima odlično ostrino.

 

 

400ISO. Kamere imajo različne načine izničevanja efekta šuma. Ob tem pa tudi drugačne zapise. Nikon S1 (sredina) obdrži največ pravilnega zapisa.

 

 

400ISO. Z1 (levo) ima predvsem neostro sliko. S1 (sredina) odličen zapis a ostal je izražen šum. T5 (desno) izničuje šum a na račun kakovosti zapisa.

 

 

Z1 zajame barvno umirjeno sliko.

 

 

S1 ima najbolj zasičene barve. Razlika med cian in modro je dobro vidna.

 

 

T5 ima bolj umirjene barve.

 

 

Z1, 36mm. Tonsko umirjena slika in pravilna ocena svetlobe.

 

 

S1, 35mm. Močna saturacija barv je opazna v modri barvi neba in zelenih listov. Celotna fotografija ima hladnejši modrikast ton.

 

 

T5, 38mm. Predvsem je opazno ožji kot zajema v širokem kotu.

 

 

Z1 (levo) je ohranila nevtralnost zapisa. S1 (sredina) nam zariše največ detajlov. Hladnejši ton je izrazit. T5 (desno) nudi bolj tople barve a zarisanih detajlov je manj. Vsaka kamera nudi nekaj svojega, oziroma drugačen zapis. Kateri pa je najboljši?

 

 

Z1 (levo) v izrezu še bolje pokaže kako pravilno je kamera izmerila osvetlitev, s tem pa smo pridobili množico zarisanih detajlov. S1 (sredina) ob robovih riše manj ostro kot v sredini. Zaradi močne barvne saturacije slika izgublja v svetlih in temnih delih zapisa. T5 (desno) ima dobro ostrino a premočno kontrasten zapis pri teh svetlobnih pogojih. Zapis slike pa je bolj umirjen kot pri Z1.

 

 

Z1 (levo) S1 (sredina) T5 (desno). Zopet trije enaki izrezi z različnimi že poznanimi lastnostmi zapisi vsake kamere posebej.

 

 

Z1, 108mm. Tudi v sencah je zapis toplih barv.

 

 

S1, 105mm. Močna saturacija barv je opazna v nebu in stavbi.

 

 

T5, 114mm. Naproti Z1 je zapis bolj hladnih barv.

 

 

V izrezu slike pa so razlike v zapisu že bolje opažene.

 

 

Z1 kaže dobro ostrino a bolj zrnato sliko. S1 ima tonsko barvit zapis a s slabšo ostrino. T5 pa ima slabšo ostrino od Z1 a z manj izrazitim šumom.

 

 

Z1. Digitalni zoom je le pogojno uporaben.

 

 

S1. Digitalni zoom je le pogojno uporaben.

 

 

T5 nam nudi samo 2X-ni digitalni zoom, vendar pa je nekaj detajlov le ohranjenih.

 

 

Z1. Zopet smo pri posnetku iz bližine. Opažena je neostrina.

 

 

S1. Ostrine je več kot pri Z1. Vendar je izražena kromatska aberacija.

 

 

T5 se izkaže glede ostrine zapisa.

$$PAGE$$

Za konec

Vsaka kamera najde svojega kupca. Prav tako je tudi pri teh treh kamerah. Na zunaj ima vsaka svojo prednost in slabost. Pa zopet od ocenjevalca do ocenjevalca različno.

Glede velikosti in teže ni bistvenih razlik, da bi ta podatka vplivala na nakup. Oblika in barvna usklajenost imata že večjo težo. Vendar tudi tu enotne ocene ni in je ne moremo podati. Prva razlika je že v uporabi različnih pomnilnih kartic. In če že imate kakšno kartico od prejšnje kamere zna biti to že prvi magnet. Vsi ki veliko fotografirate v notranjih prostorih in potrebujete široki kot boste hitro opazili razliko med Sony T5 38mm in Nikon S1 35mm. V številkah majhna razlika a v kotu zajema kar očitna. Nasprotno pa ima Sony T5 najdaljšo goriščnico.

Spoznavanje nastavitev je na začetku trd zalogaj. Vendar se jih na vsaki kameri hitro privadimo. Še toliko bolj, ko fotograf po začetnem raziskovanju nastavitev začne tako ali tako uporabljati le njihovo določeno uporabniško vrednost in premikanje nastavitev se opravlja minimalno.

Glede kakovosti fotografije se v večini primerov Sony T5 izkaže najbolj uravnovešena. Fujifilm Z1 nam nudi dobro osvetlitev in zaris slike bolj oddaljenih motivov. Nikon S1 pa se izkaže pri zarisu bližnjih detajlov. Ne gre pa pozabiti, da nam Nikon S1 nudi še D-Lighting. Na posneti fotografiji lahko opravimo kopijo slike, vendar s to razliko, da so temnejši deli posvetljeni.

Tako lahko hitro ugotovimo, da ima vsaka kamera svoje manjše prednosti in slabosti. Se pa v primerjavi lažje najde kamera, ki bo odlično služila našemu namenu fotografiranja. Vendar za vse tri kamere velja, da se v pogledu kakovosti slike zaradi majhnosti tipala in objektiva le težko približajo mini kameram, katerim se pri vklopu objektiv premakne iz kamere. Poznamo že. V kamerah je množica kompromisov med velikostjo, obliko, težo, nastavitvami, kakovostjo slike in seveda na koncu tudi ceno. Vsak kupec in nato uporabnik pa sam najbolje ve, kje so njegove želje in katera kamera mu jih zadovolji. Pri teh treh »super mini« kamerah, najdemo takoj po vklopu kamere njihovo največjo uporabniško vrednost. To je izredna kompaktnost in zaščita najbolj ranljivega dela na kompaktnih kamerah, to je objektiva.

 

 

Z1 v močni protisvetlobi.

 

 

S2 se tudi v tem primeru trudi očistiti barve.

 

 

T5 je obdržala zapis nevtralnih barv. Oblaki so obdržali nevtralno sivo vrednost.

 

 

Z1

 

 

S1

 

 

T5.

 

 

Z1

 

 

S1

 

 

T5. Bistvene razlike pri manjših povečavah so samo v tonskih zapisih. Zelo podobne bi bile razlike pri povečavah fotografije na 13x18cm. S pomočjo korektur, pa bi se dalo vse tri slike močno tonsko izenačiti.

 

 

V izrezu zgornjih treh fotografij (nosilec luči levo) pa opazimo nekaj razlik. Na papirju bi bile opazne v povečavah nad 20x30cm.

 

 

V oddaljenem motivu zgornjij slik so razlike bolj opazne. Z1 (levo) dobra osvetlitev, ostrina in tonski zapis. Izražen pa je šum. S1 (sredina) izrazite barve in slabša ostrina. T5 (desno) solidna ostrina in poudarjeni kontrasti.

 

 

Kamere nam ne nudijo klasičnega iskala. Pri močni svetlobi je pogled na motiv preko TFT zaslona problematičen.

 

 

Z1. Pri večini motivov se kamera odloči za 1/2EV smanjšati osvetlitev. Tako so močno osvetleni deli motiva še vedno lepo zapisani.

 

 

S1. Pri tem barvitem motivu glede všečnosti slike, močan poudarek na zasičenost barv dobro deluje.

 

 

T5.

 

 

Z1

 

 

S1

 

 

T5. Vse dosedaj navedene ocene se potrjujejo tudi v zgornjih primerjavah.

 

 

Z1 in doosvetlitev z bliskavico.

 

 

S1 in doosvetlitev z bliskavico. Kljub temu, da je bliskavica na S1 največja, pa ima najmanjšo moč.

 

 

T5 in doosvetlitev z bliskavico. In ravno nasprotno S1. Najmanjša je bliskavica na T5. Vendar ima največjo moč.

 

 

Toda Nikon S1 ima za take motive drugo rešeitev, D-Lighting. Po shranitvi posnetka na pomnilno kartico, si le tega lahko tudi ogledamo. Pritisnemo gumb OK, potrdimo možnost D-Lighting in slika pokaže drugačno podobo. Temnejši deli so močno posvetleni. Na kartici pa imamo shranjeni obe fotografiji.

 

 

Primer D-Lighting. Desno je uporabljena funkcija.

 

 

Normalen posnetek...

 

 

... in z D-Lighting. Razlika je očitna. Prednost te možnosti je v tem, da normalno zajeta fotografija ostane shranjena na kartici.

$$PAGE$$

Z1

 

S1

 

T5

 

Z1 (levo), S1 (sredina), T5 (desno).

 

Z1 (levo), S1 (sredina), T5 (desno). Nič drugače kot na prejšnih fotografijah. A le z večimi primeri lahko potrdiš ugotovljeno.

 

Z1

 

S1

 

T5

 

Z1 (levo), S1 (sredina), T5 (desno). V tem primeru pa kot da je Nikon S1 oživel in pokazal kaj lahko tudi zmore.

 

Z1 (levo), S1 (sredina), T5 (desno). Na tak način spoznamo, da je lahko kakovost zapisa od motiva do motiva različna. Drugačna svetloba, zaslonka in slika dobi drugo kakovost.

 

Z1

 

S1

 

T5

 

Poudarjam še enkrat. Slike v velikosti 13x18cm se bodo razlikovale samo v drugačnem tonskem zapisu, katerega pa lahko v fotolaboratoriju ali vi sami doma v računalniku spremenite. Napake in opazne razlike med kamerami opazimo šele pri povečavah.

 

Z1 (levo), S1 (sredina), T5 (desno).

 

Primerjava kamer v velikosti.

 

Primerjava kamer v velikosti.

 

Primerjava kamer v velikosti.

 

Držanje "super" mini kamer je pomembno. Zapisal sem že, da jih ne moremo opravljati samo z eno desno roko.

 

Potrebno je uporabiti še levo. A lahko pride do težav in s prsti leve roke zakrijemo objektiv. Na zgornjih dveh slikah je prikaz, kako držite kamero. Toda drža kamere na zgornjem posnetku nam omogoča mirnejši in manj premaknjen posnetek.

 

V tem primeru pa že pride do težav. Čeprav na zaslonu ne bomo opazili senc ali odboja svetlobe od prsta pred objektivom bo ta napaka na sliki močno opažena. Slika je mehkejša, mehkejša ali celo delno zakrita.

 

V primeru takega držanja kamere z levo kamero se zna zgoditi, da bo vaš posnetek zamaknjen.

 

Ob pritisku na prožilec, bo sila zamaknila vašo kamero in posnetek bo zamaknjen.

 

Bodite pozorni, da vam prst ne gre čez objektiv.

 

Sliko na zaslonu boste laže kontrolirali, če boste s kamero v senci.

$$PAGE$$

Motivne fotografije posnete z vsemi tremi kamerami. Še enkrat več se potrjuje pravi, da iskanje malenkosti v razlikah prinaša napačen vtis, če ne mislimo povečevati fotografi. Če boste izdelovali fotografije v velikosti 13x18cm, potem iščite razlike med kamerami glede: imena, oblike, nastavitev, uporabniške vrednosti in seveda cene. Šele če boste vaše fotografije povečevali na večje formate, si še enkrat podrobneje oglejte prejšnje strani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com