Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Fujifilm X-T1 / Prva vrsta CSC razreda

Avtor:Matjaž Intihar
28.05.2014 14:38
Stran:

Uvod

Pri nas Fujifilm digitalne kamere premalo poznamo. Podjetje je imelo svoje lastne kamere SLR Fujica vse do prihoda AF in kamere srednjega formata kot panoramsko kamero formata 6x17cm. Fujifilm je dolga desetletja s filmi in fotopapirjem močno mešal poti velikemu Kodak in je podjetje, ki je edino preživelo analogni konec in postalo opazno prisotno tudi v digitalnem svetu. Ko sem Fujifilm japonskega predstavnika za Evropo g. Yoshitaka Nakamura (intervju) vprašal, ali bodo ohranili ime Fujifilm tudi v digitalni dobi, je bil odgovor pritrdilen. Ni kaj. Japonska tradicija in inovativnost v elektroniki jim dajejo možnost obstati na trgu, kljub tistemu "film" v imenu. Če je ob prodoru digitalne tehnike Fujifilm s svojimi tipali sodeloval z Nikon in njihova ohišja nudil profesionalnim uporabnikom, je v zadnjih letih spoznal, da v svetu kamer DSLR lahko obstanejo samo tri podjetja. Canon, Nikon in Sony, kateri pa je šel že tudi svojo, bolj elektronsko pot v svetu večjega sistema. Tako je Fujifilm raje povzel idejo Olympusa in v zadnjem času oba nudita odlične kamere iz razreda CSC (kompaktna sistemska kamera) ((članek - CSC kamere na pohodu)).

 

Fujifilm v nekaj zadnjih desetletjih

Podjetje je začelo z izdelovanjem filmov leta 1934. V Evropi smo vse do sredine 70-tih let bolje poznali barvne filme Agfa, Ferrania, Orwo, Kodak in mnogo manj filme japonskih proizvajalcev, Fujifilm, Konica, Sakura...

Še vedno se zelo dobro spominjam, resnega vstopa diapozitivnih filmov Fujifilm na Evropski trg. Pred 36 leti so želeli naprednim fotografom, ki so pri fotografiranju uporabljali diapozitivne filme pokazati, da znajo narediti dober film. Takrat so napredni fotografi v zahodni Evropi, med množico najrazličnejših podjetij, ki so prodajala filme pod svojim imenom, uporabljali predvsem diapozitivne filme podjetij Kodak in Agfa. Zaradi ugodne cene in brezplačnega razvijanja, sem takrat tudi sam preizkusil film Fujichrome R-100.

Občutki po videnih posnetkih so bili mešani. Posnetki so se mi zdeli močno nenormalnih barv in brez množice vmesnih tonskih vrednosti. Seveda, takrat smo bili vsi vajeni nevtralnih Ektachrome filmov in krepko povprečnih Orwo. V fotografskih glavah je bilo takrat mišljenje, da mora posnetek tonsko čimbolj verno zajeti motiv. Ko sem si za tiskovino na velikem boben skenerju s preko 200 korekcijskimi gumbi zaželel poskenirati sliko iz filma R-100, nobena od do takrat pripravljenih nastavitev ni omogočala pravilnih korektur. Na koncu, še sama tiskovina ni bila tisto kar sem si želel, oziroma v vrednostih kot smo jih do tedaj poznali. Minevala so leta, fotografi smo prišli do novih spoznanj, oziroma so nas v njih prepričali in Fujifilm diapozitivni filmi so postali vse bolj prodorni. Zakaj?

Močno zasičene barve Fujifilm diapozitivnih filmov so na projekcijah začele postajati všečne. Ko je Fujifilm dal na trg film Velvia (1990) z občutljivostjo ISO 50, s tem povezanim drobnim zrnom in odlično ostrino, je večina pokrajinskih fotografov in nato gledalcev projekcij onemela.

Takih barv do takrat nihče ni bil vajen, niti na Kodachrome 25 ne. Zelena, modra, rdeča in ostale mešane barve so kazale tako neverjetne, nerealne, vendar za gledalca zelo všečne barve, da je bil ta takoj navdušen. Fujifilm filmi so vse hitreje pridobivali nove in nove uporabnike in prevzemali tržni delež do takrat neranljivemu Kodaku. Kodak je šele zadnjih 12 let izdelovanja diapozitivnih filmov Ektachrome, zaradi želja kupcev predstavil filme z bolj zasičenimi tonskimi vrednostmi (Vivid). Seveda, ti zasičeni Fujifilm in Kodak filmi so bili odlični samo za fotografiranje pokrajine, rož, ne pa za portret ali studio.

Zakaj so bili Fujifilm filmi že pred 36 leti, v osnovi bolj zasičenih »nerealnih« barv? Azijci imajo drugačno število paličic in receptorjev v očesu. Od tu drugačno videnje in razumevanje barv. Za svoje všečno videnje barv potrebujejo večjo zasičenost. Tako smo že v 90-tih lahko spoznali, da »laganje« našega očesa, pospešeno prodaja tudi fotografski material. In fotografija, predvsem danes digitalna je to privedla do popolnosti.

Že vsa leta poudarjam, kaj nam prodaja večjo všečnost fotografije! »Kdor bolje goljufa, bolšji je!«.

 

Tehnologija Fujifilm

In zakaj ta uvod. Pri predstavitvi novosti vedno želim prikazati širino. Naj bo to miselnost in pot nekega podjetja. Ali pa, da ima digitalno mnogo skupnega z analognim. Konec koncev so digitalne kamere samo evolucija analognih, kot je tudi filozofija računalniške obdelave slike prenešena iz analogne tehnologije. Torej je mnogo naprednih možnosti v digitalni tehniki že bilo poznano v analogni. In pri Fujifilm to zelo dobro poznajo. So podjetje, ki izdeluje skoraj vse v nam vsem dobro poznani fotografiji. In drugače kot Kodak kateri je zaprl svoja vrata, so tudi v digitalni tehnologiji še vedno uspešni.

Z analognimi kot digitalnimi SLR kamerami so že dolgo prisotni na trgu. Prav tako z optiko. So eden izmed vodilnih proizvajalcev objektivov za profesionalne video, TV kamere in srednje formatne foto kamere. Fujifilm objektive uporablja celo "cenjeni" Hasselblad. Kamero Hasselblad xPan pa je izdeloval prav Fujifilm.

Pri Fujifilm so se zelo zgodaj podali v profesionalne vode digitalne fotografije in želeli konkurirati Kodak tudi na tem področju. Glede ohišij digitalnih kamer so dolga leta sodelovali s podjetjem Nikon. V letu 1996 so skupaj predstavili digitalno SLR kamero E2.

E2 iz leta 1996, narejena v sodelovanju z Nikon. Po velikosti ohišja je bolj spominjala na srednjeformatno kamero. E2 je imela tipalo z 1,3M točkami.

 

Fujifilm je vseskozi med vodilnimi v razvoju in izdelavi lastnih tipal. Njihovo tipalo imenovano Super CCD so predstavili leta 1999 in je bilo narejeno po drugačni zasnovi od klasičnega Bayer vzorca. Točke so v obliki satovja. Z oktagon obliko točke naj bi na enaki površini bilo več točk. So lahko večje in tako izkoristijo več elektronov za sestavljanje končne slike. Tudi marketinško znajo pri Fujifilm predstaviti tehnologijo tipal in tako v zavest fotografov vstaviti nekaj svojega pogleda na končno kakovost fotografije. Začeli so z imenom Super CCD. Nadaljevali s tehnologijo Super CCD SR kjer so dodali še eno manjšo točko, ki je drugače občutljiva na svetlobo in tako v skupni proces prinesla še več podatkov.

Takole so bile razporejene točke na tipalu Super CCD SRII.

 

Toda kot vedno. Super ta, super oni, napis še nikoli ni pomenil, ali zagotavljal končnega, popolnega ali najboljšega rezultata. Leta 2010 je Fujifilm naredil novo tipalo EXR II, s CMOS tehnologijo in z Bayer vzorcem, kot ga uporabljajo vsi ostali proizvajalci tipal. Tako je Super CCD tipalo šlo v pozabo. Fujifilm ima kot ste lahko prebrali bogate izkušnje in lastni razvoj. S tem pa možnost ponuditi fotografu nekaj svojega in novega. Prav to pa na trg prinašajo nove kamere iz razreda CSC.

Stran:
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com