Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587

Fotokamere DSLR / SLT / CSC /

Avtor:Matjaž Intihar
03.02.2015 09:14

Fotografija je izredno hitro se razširjujoč hobi. Digitalno je prineslo enostavnost fotografiranja in fotokamera ni več samo moška domena, kot v analogni dobi. Danes so pametni telefoni, tablice prinesli možnost fotografiranja vsakomur izmed nas. Tistega, ki fotografija bolj zasvoji (tudi teh je vse več) kmalu spozna, da za svoj namen fotografiranja potrebuje »pravo« fotokamero. Klasične kompaktne kamere že močno zamenjujejo fotofoni in tablice in tudi sama kakovost slike iz kompaktnih kamer ni tisto kar si bolj zahtevni želi. Za resne fotografe že dolga desetletja poznamo kamere z zrcalom in prizmo. Včasih smo jih poimenovali tudi enooke (Single Lens), zdaj pri nas poznano kot zrcalno refleksne kamere. Skrajšano jih imenujemo kamere DSLR (Digital Single Lens Reflex). Sony je šel v novo tehnologijo s serijo Alpha in pri zadnjih kamerah odvzel prizmo in zrcalo.
Dodali so polprozorno folijo in elektronsko iskalo (EVF). Vendar način uporabe kamere je še vedno podoben. Imenujemo jih SLT (Single Lens Translucent) kamere. Še vedno pa jih zaradi vidnih zunanjih lastnosti postavljamo v skupni razred kamer DSLR.
V nekaj letih se zna zgoditi, ko bo tehnologija predvsem EVF zaslonov še bolje ločljiva in hitrejša, da bosta tudi Canon in Nikon prešla na ta napredni sistem in se bo kratica SLR, oziroma besedi zrcalo, prizma, umaknilo novemu zdaj manj znanemu imenu SLT.

Odgovor, kaj je sistemska kamera. Kamera, ki ima možnost uporabiti širši nabor dodatne opreme, ki nas lahko pripelje do “boljše” fotografije.

 

Zrcalno refleksna kamera


DSLR kamera. Zrcalo in prizma doprineseta k velikosti ohišja, večjega razmerja med zadnjo lečo objektiva in tipala in posledično večjega objektiva.

Sony je odprl nov razred sistemskih kamer. V bistvu posodobleni (elektronski) sistem DSLR. Namesto zrcala je polprozorna folija, namesto optične prizme pa elektronsko iskalo (EVF).

 

Ime SLR (Single Lens Reflex) je bilo postavljeno zato, ker smo poznali tako v amaterskem kot profesionalnem svetu kamere 6x6 z dvema objektivoma. Eden je prenašal sliko v iskalo, drugi na film. Pri nas se je najprej uveljavilo ime »enooka refleksna« kamera. Zaradi enega objektiva in zrcala, ki se je refleksno umikalo pri proženju. Kasneje so pri nas kamere preimenovali v »zrcalno refleksne kamere« in se je ime enooka oddaljilo.
Čeprav bo ime DSLR še kar nekaj časa med nami, pa bo najbrž čez čas kratica SLT prišla do večje veljave. Včasih bi zapisali »enooka kamera s transparentno odbojno folijo«. Danes pri nas še nimamo uveljavljenega imena za te kamere. Nimajo zrcala, niti prizme, ne medlice.

 

Kompaktna sistemska kamera

CSC kamera nima zrcala in prizme. Razmerje med zadnjo lečo in tipalom je manjše, zato so lahko manjši tudi objektivi.

 

V zadnjih treh letih je trg dobro sprejel povsem nov sistem kamer (članek: Kompaktna sistemska kamera na pohodu). Njihova ohišja so majhna, na motiv se gleda preko zaslona, vendar kamera nudi hitro delovanje, dobro kakovost fotografije in menjavo objektivov. V bistvu so naredili hibrid med kompaktno in kamero SLT, z možnostjo menjave objektiva.
Imenujemo jih CSC (Compact System Camera – kompaktna sistemska kamera). Ne malo fotografov ni zadovoljnih s kamerami DSLR / SLT, saj so za njih prevelike, pretežke, nudijo preveč funkcij s katerimi je treba delovati, torej bolje spoznati tehnične lastnosti za boljšo fotografijo.
»Navadne« kompaktne kamere nam ne nudijo zadovoljive hitrosti delovanja in bolj zahtevnim, dovolj kakovostne fotografije. Kompaktne sistemske kamere (CSC) so še dovolj majhne, lahke, da so podobne kompaktnim. Imajo pa možnost menjave objektivov in dodajanja drugih tehničnih naprav. Obenem nudijo primerljivo kakovost fotografije kot kamere DSLR / SLT, ter podobno hitrost delovanja. Nimajo pa določenih lastnosti, katere nudijo kamere DSLR in le teh ne bodo zamenjale.
Začaran krog! Toda dobro je, da je več izbire in da si lahko fotograf poišče sebi želeno ohišje kot tehnične zmožnosti kamere.

Ključne razlike med DSLR in CSC kamero, ki močno vplivajo na velikost.

 

Uvod

Tokrat predstavljam kamere DSLR / SLT in CSC, ki so trenutno (februar 2015) na naših trgovskih policah (članek sledi). V nadaljevanju bom oba razreda (DSLR in CSC) večkrat skupno poimenoval, kot »sistemska kamera«. Zakaj sistemska? Ker za njih obstaja dodatna oprema, s katero lahko našo kamero nadgradimo v sistem, ki nam omogoča tehnično bolj široko delovanje. Razlika v razredih teh kamer, se kaže bolj glede namena uporabe in njihove tehnične zmožnostih.

 

Razredi sistemskih fotokamer

Od kar je v širši uporabi tudi CSC (kompaktna sistemska kamera), imamo na prvem mestu dve ločnici med kamerami. Sam bom zapisal, da imamo kar novo podskupino. Kamer CSC ne moremo dati med kamere DSLR, medtem, ko kamere SLT smo. Prav zaradi večjih uporabniških razlik, so se kamere CSC tako prijele in celo marsikaterega uporabnika kamer DSLR so prepričale za prestop med njih. Zaradi večjih razlik, delim sistemske kamere v dve skupini.
To sta CSC (kompaktne sistemske kamere) in DSLR (zrcalno refleksne kamere). V bistvu bi tisti D (digitalno) lahko že izpustil. Toda kratica s črko D ob stari kratici SLR, se je med novodobnimi fotografi tako močno prijela, da lahko, da marsikdo že ne bi razumel, če bi zapisal samo že poznano kratico iz analognega sveta, t.j. SLR.
Če so med kamerami DSLR večje razlike predvsem v uporabniških lastnostih in imamo med njimi več razredov, med kamerami CSC še ni tako. Še najbolj izstopajo Fujifilm X-T1, Olympus OM-D, Panasonic G4, Sony A7 II, ki na zunaj delujejo kot prava kamera DSLR, s pogledom skozi iskalo kot kamera SLT. Vendar ima tehnologijo sprejemanja slike za EVF iskalo kot druge CSC kamere, t.j. preko tipala za zajem slike. Torej nima zrcala ali pol prosojne folije, da bi se slika zajemala na drugo tipalo, kot je to primer pri Sony Alpha kamerah SLT. Zato med CSC kamerami še ne delam razredov, saj se v bistvu razlikujejo bolj kot ne v velikosti, številu nastavitvenih gumbov preko kamere in tudi velikosti tipal. Vse kamere CSC so si zaenkrat še toliko podobne, predvsem pa med njimi še ni veliko različnih modelov. Zaenkrat jih puščam v samo enem, skupnem razredu.

 

Sistemske kamere delim na dve skupini

- DSLR in CSC

Kamera DSLR ima za objektivom zrcalo, ki je postavljeno pod kotom 45 stopinj. Na sredini je zrcalo polprozorno in za njim je še eno zrcalo, ki pošlje svetlobo na AF modul za izračun nastavitve fokusa. Glavni del svetlobe (slika) se odbije na matirano steklo kjer se ta zariše in katera se s pomočjo zrcal (nižji razred kamer) ali prizme (višji razredi kamer) prenese preko iskala v naše oko.
Še zanimivost. Prvo kamero SLR z zrcalom in matirani steklom za ogled slike, je predstavilo že leta 1933, podjetje Ihagee-Exata iz Dresdna.

Pri kamerah SLT (Sony) imamo namesto zrcala za objektivom polprozorno folijo. Ta odbije svetlobo na tipalo v zgornjem delu kamere in slika se prenese preko zaslona v iskalo in naše oko. Ker je polprozorna folija fiksna, se preko nje prenese svetloba še na tipalo. Tako Alpha kamere nimajo več klasičnih mehanskih delov.
Sistem polprozorne folije je znan že od kamere Canon Pellix iz leta 1965, uporabljen tudi v profesionalni kameri EOS 1 RS. Zdaj pa je Sony ta sistem prenesel v vse svoje kamere.

V kameri Canon Pellix (-1965) je bil namesto zrcalo vgrajen tanek na svetlobo prepustni film. Zaradi pod kotom 45% vpetega filma in posebnega premaza se je svetloba odbijala v svetlobni jašek in preostali del svetlobe osvetliv na svetlobo občutljivi film v ozadju. Leta 1999 sem preizkusil kamero Canon 1Rs. Zaradi polprepustnega zrcala se je slika odbijala tako na medlico kot bila prepuščena na film istočasno. Izgubili smo cca. 1/2EV svetlobne moči. Kakšna nova EOS 1D RS bi morala tudi priti med nas.

 

Kamere CSC imajo naproti DSLR bistevno razliko v tem, da nimajo niti zrcala niti polprozorne folije za prenos slike do iskala. Za zajem slike skrbi tipalo na zadnjem delu kamere, tako kot pri klasičnih kompaktnih kamerah in slika se prenaša na zaslon na zadnjem delu kamere. Nekatere omogočajo še pogled na motiv preko dodatnega elektronskega iskala, ki ga nastavimo na kamero. Olympus OM-D ima zaslon EVF v glavi kamere in na sliko na njemu gledamo preko klasičnega iskala.

Olympus je bil leta 2009 prvi, ki je predstavil sistemsko kompaktno kamero. Razlika v velikosti na proti kameram DSLR je bila več kot očitna. Primerjava Olympus PEN E-PM1 in 14-42mm II (28-84mm ekv.35mm) s kompaktno mini kamero Praktica, Canon SX40 (megazum) in DSLR.

Sitemska kompaktna kamera (CSC) kljub iskalu ostaja majhna. Vendar je v njej iskalo elektronsko (EVF).

 

Ker kamere CSC nimajo zrcala, so lahko skrajšali razmerje med zadnjo lečo in tipalom, ter tako dobili možnost narediti manjše ohišje in tudi objektive. CSC kamere imajo veliko podobnost s klasičnimi kompaktnimi kamerami. Tisto več omogočajo predvsem to, da lahko menjamo objektive. Zato so tudi v razredu sistemskih kamer.

 

Podskupine in razredi sistemskih kamer

Kot že zapisano so si kamere CSC uporabniško tako podobne, da jih zaenkrat puščam v samo enem razredu.
Med kamerami DSLR pa imamo kamere, ki so si močno različne prav v uporabniški vrednosti.
Zato bom začel s predstavitvijo in razdelitvijo razredov že znanega in med naprednimi fotografi najbolj razširjene skupine sistemskih kamer. To so kamere DSLR (med njimi tudi SLT), katere proizvajalci zaradi 80 letnega razvoja, znajo razvijati v smeri za manj in bolj zahtevne uporabnike. Si pa vstopne in hobi kamere DSLR že delijo kupce in tržni delež s kamerami CSC.

Kamere DSLR delim na štiri razrede:

- vstopni
- hobi
- napredni
- profesionalni

Vstopni razred

Neke točne meje, kje se začne in konča določeni razred ni. Sam sem kamere razdelil v štiri skupine. Še do meseca marca 2008 hobi razreda nisem imenoval. Kamere sem razvrščal v samo vstopni, napredni in profesionalni razred. Vendar so pred leti bolj enostavne kamere Nikon D40, in Sony Alpha 200 že nakazale, da se želijo proizvajalci še bolj približati uporabnikom kompaktnih kamer, ki bi radi na prijazen način vstopili v svet sistemskih kamer. Kot prvo s ceno, vendar samo ta mi ne bi dala te odločitve, da vstavim še en razred.
Pomembnejše in bolj odločilno je, da so vstopne kamere v razredu DSLR pridobile na enostavnih slikovnih avtomatikah in dodanih navodilih kako fotografirati. Obenem je slika iz teh kamer že tako močno obdelana, da hobi fotograf ob fotografiranju pri dobri svetlobi, niti ne potrebuje več obdelave slike v računalniku.
Kot včasih na kompaktnih tudi na kamerah DSLR, začetni fotografi večinoma uporabljajo popolno zeleno (modro) avtomatiko, sem ter tja še slikovno avtomatiko in se v celoti za uspešnost posnetka prepuščajo kameri. Potem pa kdor želi, spozna tiste prave možnosti katere lahko nudijo kamere DSLR. Danes je vstopni razred tisti, ki bije boj za tržni delež s kamerami CSC.

Hobi razred

Da sem kamere vstopnega razreda ločil od tistih nekoliko bolj zmogljivih, sem dodal še novi, HOBI razred. Kamere iz hobi razreda že nudijo več. Več predvsem v samih nastavitvah preko gumbov na kameri. Kar pomeni, da so že namenjene fotografu, ki si želi kaj več kot samo prepustiti se v nastavitvah kameri. Te kamere še vedno ne nudijo trdnih, robustnih ohišij in ostalih vitalnih delov kamere. Vendar pa vidno odstopajo v uporabniški vrednosti od kamer DSLR vstopnega razreda. Fotografu, ki si želi v fotografiji še kaj več kot se samo kazati s kamero DSLR in izkoriščati zgolj osnovne avtomatike priporočam, da prestopi v hobi razred kamer. Te nam nudijo osnovne nastavitve preko gumbov na kameri in še ne obdelajo močno fotografije (razen če sami izberemo preko funkcij v meniju drugače). Hobi kamere so primerne tudi za tiste fotografe, ki si želijo najvišjo kakovost pridobiti s pomočjo zmogljivih računalniških programov za obdelavo slike.

Napredni razred

Kamere NAPREDNEGA razreda so tiste, ki nam omogočajo uporabo tudi v težjih pogojih.
Kar jim v glavnem manjka za še višji razred je, še večja robustnost in hitrost izbire funkcij kot delovanja. Vendar so zdaj kamere naprednega razreda dobile nekaj več. V tem razredu imamo tako manjša APS-C tipala, kot tipala polnega formata (FF). Predvsem kamere z APS-C tipali nudijo odlično hitrost delovanja in so lahko brez težav kot druga kamera vsakemu profesionalnemu uporabniku, saj z manjšim tipalom omogočajo delovanje z ožjim kotom zajema.
Kamere polnega 35mm formata pa se od vrstnic iz profesionalnega razreda razlikujejo samo po hitrosti delovanja, tako zapisa, kot nastavitev.

Profesionalni razred

Od tu naprej smo v strogem PROFESIONALNEM razredu. Ni rečeno, da profesionalne kamere nudijo višjo kakovost slike. So predvsem kamere, ki nam dajo najvišjo robustnost vseh vitalnih delov, hitrost ostrenja kot procesiranja in katere nam omogočajo zajeti posnetek v vseh zahtevnih pogojih. Imajo najširšo paleto dodatne opreme.
Torej, to so za kamere za izkušene, predvsem profesionalne fotografe. Pravi stroji za delo!

Matjaž Intihar

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com