Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Fotografska tehnika in nizke temperature

20.02.2006 14:50

Fotografske tegobe II.del

Obdelali smo že vroče in vlažne predele, kakor tudi področja z veliko prahu. Na vrsti je zimski čas in visokogorje, kjer se temperature tudi poleti spustijo pod ničlo, zlasti ponoči, in kjer se vreme v trenutku lahko spremeni v grobe zimske razmere. Ne smemo pozabiti na severne in južne kraje našega planeta, kamor vse pogosteje zahajajo alpinisti in tudi pustolovci ali samo pohodniki.

V teh hladnih področjih naleti fotograf na druge težave, ki pa niso manjše od že prej omenjenih. Zaklopi pri kameri delujejo počasneje, leče zaledenijo, nastavljanje zaslonke pri klasičnih objektivih je težavno. Pri elektrostatičnih razelektritvah se mimogrede spraznijo baterije, na katere vplivajo tudi nizke temperature. Ne nazadnje je tudi fotograf v nevarnosti, da mu prsti primrznejo na kovinske dele kamere ali objektiva. Veliko teh nevarnosti se da preprečiti s skrbno predpripravo, preden gremo na tako pot ali v taka področja.

Pri vzponu na Gran Paradiso nas je ujela nevihta z dežjem in snegom, ter Elijevim ognjem. Zato smo se morali tik pod vrhom obrniti. Planinci so se zaščitili na vse mogoče načine, ker pa sem vztrajal pri dokumentaciji, ja kamera na poti domov odpovedala. V originalnem servisu v Nemčiji so mi v spremnem dopisu lepo pojasnili, da tako korodirane kamere v prihodnje ne bodo več popravljali.

 

Ena teh težav je počasnejše delovanje zaklopa kamere, kakor tudi motorčka avtofokusa, ki nastopi pri zelo mrzlem ozračju. Osvetlitveni časi niso več kratki, zato dobimo preosvetljene posnetke. Ta pomanjkljivost še posebej izstopa pri kamerah s centralnim zaklopom, kjer lamele postanejo trde in toge. Take kamere je najbolje pustiti doma. Največkrat je krivo strjevanje olja, s katerim je namazan zaklop. Zdaj se sicer to dogaja bolj poredko, ker sodobna olja vsebujejo silikone, ki se strdijo šele pri – 50 stopinjah C. Kljub temu pa je priporočljivo preizkusiti kamero, preden gremo na zimsko potovanje, na visokogorska smučišča ali v polarne predele. Tak preskus opravimo zelo preprosto doma tako, da za več ur položimo kamero v zamrzovalno skrinjo in nato napravimo več posnetkov pri različnih osvetlitvenih časih in različnih zaslonkah. Če je kateri od posnetkov preosvetljen, je najbolje, da odnesemo kamero v servis, kjer jo bo finomehanik pripravil na zimo in nizke temperature. To bo napravil tako, da bo večino maziva odstranil. Seveda moramo po povratku s takih potovanj kamero ponovno nesti v servis, da jo usposobijo za normalne pogoje snemanja. V nasprotnem primeru bo hitro prišlo do povečane obrabe gibljivih delov kamere.

Najpogostejši primer težav je, ko se kamera na prostem hitro ohladi. Še slabše je, če toplo opremo prinesemo iz hiše v prasketajoč mraz in pričnemo takoj snemati. Snežinke padejo na kamero in se ob dotiku stopijo, ter ponovno zamrznejo. Tako ledeno skorjo lahko potem odstranimo le, če kamero ponovno nesemo na toplo. To težavo zelo lahko rešimo, če kamero vzamemo iz torbe šele potem, ko se je počasi ohladila. Potem so kovinski deli dovolj mrzli, da se snežinke ne bodo topile in jih preprosto otresemo ali obrišemo.

 

V Dolomitih nas je sredi poletja ujel snežni metež. Tu se je dobro izkazala digitalna kamera C 5060, katera je kljub slabim razmeram delovala brezhibno.

Tudi ko se je kamera že prilagodila nizkim temperaturam, še vedno lahko nastopijo različni problemi. Zaledeni lahko, na primer, prednja leča objektiva, če ponesreči dahnemo nanjo, kar se mnogokrat zgodi pri nastavljanju zaslonke-pri klasičnih objektivih-ali pri spreminjanju goriščnice pri zoom- objektivu; pa tudi pri vrtenju polarizacijskega filtra. Vlaga zmrzne takoj, ko se dotakne hladnega stekla. To rešimo tako, da ponovno dahnemo in raztopljene kapljice hitro obrišemo z bombažnim robcem. Na foto-lovu v visokogorju se mi je meseca februarja zgodilo, da sem imel teleobjektiv shranjen v predprostoru koče na hladnem. Ko sva šla s prijateljem snemat belke, se mi je na močnem soncu zaradi segrevanja objektiva kondenzirala vlaga na notranji strani filtra. Zaradi lovske mrzlice sem  šele po nekaj posnetkih ugotovil, da vedno slabše vidim skozi objektiv. Odviti sem moral filter, ga osušiti in potem nadaljevati delo. Seveda sem bil ob nekaj lepih posnetkov, takrat še na dia-film.

Resnejša težava je tudi v tem, da koža lahko primrzne na zelo hladne kovinske dele kamere. Če fotograf nezaščiten okular pristavi k očesu, ali prime z golimi rokami kamero, lahko njegova koža ostane prilepljena na kovinskih delih. Da bi to preprečili, je najbolje, če dele, katerih se bomo verjetno dotikali, oblepimo s penasto gumo, jelenovo kožo ali klobučevino. To še posebno velja za stative, katerih novejše izvedbe že imajo tovarniško zaščitene zgornje dele nog s penasto gumo. Naslednji varnostni ukrep je tudi, da imamo pod debelimi rokavicami ali palčniki še tanke rokavice iz svile ali bombaža. Te rokavice ne samo, da nas bolje grejejo, ampak nam tudi omogočajo lažje in nenevarno rokovanje s kamero in drugo opremo, ko moramo debele rokavice sneti.

 

Primer, kako se v hladnem vremenu sredi poletja orosi prednja leča, ko sem brisal mokre snežinke z nje. K sreči, je bil to filter. Slika pa seveda motna.

 

Zelo pogosta, če ne že kar redna žrtev nizkih temperatur je svetlomer in vsa avtomatika v kameri, ker potrebujejo baterijo. Ta postane pri nizkih temperaturah šibkejša, poleg tega pa zaradi močne svetlobe  v snegu in soncu tudi bolj obremenjena. Nadomestne baterije, ki jih nosimo v notranjem žepu obleke, da jih telesna temperatura obdrži pri polni moči, tudi niso trajna rešitev. V izjemnih pogojih so najboljše kamere z ročnim upravljanjem, kar pa velja bolj za analogne, kot digitalne kamere. Digitalne kamere žal v večini primerov brez energije iz baterij ne delujejo, je pa res da so sodobne baterije in kamere višjih razredov manj občutljive na te tegobe, kar pa se razumljivo pozna pri nabavni ceni, ki ni za vsak amaterski žep.

Tudi pri normalnem delovanju svetlomera obstoja nevarnost, da bodo posnetki  v zasneženih predelih, kjer je odboj svetlobe veliko močnejši kot v normalnih pogojih, preosvetljeni. To še posebej velja za številne kamere nižjega in srednjega razreda, ki imajo manjši razpon ISO vrednosti in manjši obseg časov in zaslonk. Če je v motivu temnejši objekt, na primer oseba, ki stoji na snegu, pa je podosvetlitev verjetnejša od preosvetlitve. Svetlost snega  vpliva na merjenje svetlomera in bo zato oseba pretemna, na njej ne bo videti podrobnosti. Da bi v takih primerih preprečili nepravilno osvetlitev, moramo meriti v neposredni bližini osebe obleko in obraz, še najbolje pa je uporabiti funkcijo spot-merjenja. Če to ni mogoče, izmerimo hrbet svoje roke, ki ima približno enak odboj svetlobe. Pri važnih posnetkih pa je najbolje narediti več posnetkov z različnimi parametri osvetlitve. Pri sodobnih kamerah lahko to rešimo s programom AEB, seveda če avtomatika deluje.

 

Po povratku z Mont Blanc-a je na obrazu planinskega tovariša videti, kako je na vrhu. Kako bi trpela kamera, če ne bi bila primerno zaščitena!

 

Za popravek osvetlitve pri zimskih posnetkih koristno pomaga skylight filter. Ker je skoraj brezbarven, ne vpliva na osvetlitev, zadržuje pa nevidne UV žarke, ki so razpršeni v atmosferi. Dušenje in zadrževanje UV žarkov zmanjšuje možnost preosvetlitve, temneje poudari nebo in prepreči nenaravno modro podajanje snega. Učinek namreč povzroči odboj UV žatrkov od snežnih kristalov, kar se pokaže v obliki modrega odtenka. Tudi pri smučanju in hribolazenju v visokih gorah je skylight filter neobhodno potreben, ker je tam količina UV žarkov tako velika, da rado  in zelo pogosto pride do preosvetlitev.

Zadnja nevarnost nastopi na koncu fotografskega dne. Če zelo ohlajeno kamero prinesemo v toplo sobo, se vlaga v toplem zraku hitro zbere na objektivu, kameri in finih mehanskih delih. To lahko povzroči korozijo občutljivih delov. Če gremo s tako kamero ponovno na mraz, preden se čisto osuši, lahko zmrznejo vsi vlažni deli in kamera je praktično neuporabna.

Da bi to preprečili, je najbolje, da jo pred vstopom v topel prostor vtaknemo v neprodušno plastično vrečko, v kateri naj se počasi ogreje na sobno temperaturo, vsa vlaga pa se bo zbrala na vrečki.

Na koncu še nekaj previdnostnih ukrepov, ki so potrebni v vseh klimatskih področjih in pri vsakem vremenu. Prvo in glavno pravilo je vzdrževanje kamere; kamera naj bo vedno čista! Redno jo očistite vsakega prahu, vlage in umazanije  s čisto bombažno ali antistatično krpo, ter s čopičem iz kamelje dlake, da ne bo odpovedala v najbolj odločilnem trenutku. Pri SLR kamerah pazite, da bodo kontakti preko katerih se prenašajo vse funkcije iz kamere na objektiv, vedno čisti. Po vsakem izletu v izjemne pogoje naj jo pregleda finomehanik, sicer pa ji privoščite temeljito strokovno čiščenje vsaj na dve leti. Dovolj slabo je že, da kakovost posnetkov počasi pada, ker kamera vedno manj zmore. Vsakemu šoferju je jasno, da mora avto po določenih kilometrih na servis, za kamere pa se večinoma misli, da to ni potrebno. Morda za cenene kompaktne kamere, za dragocene DSLR, katere dostikrat z nekaj optike dosegajo ceno avtomobilov, pa je redni servis nujen, če želimo, da nam bodo dobro in dolgo služile.

 

Na takih višinah je že vsak korak muka, vendar je zaradi čudovite pokrajine vredno predah izkoristiti za atraktiven posnetek-pogled z grebena Monte Rose.

 

Najhuje pa je, če izgubimo dragoceni posnetek, ker kamera odpove. V takem primeru najprej pogledamo, kaj je z baterijo. Rezervna naj bo vedno v torbici, enako kot spominska kartica. Večkrat lahko odpravimo napako že kar na terenu, kjer delamo. Včasih se zaradi napornega potovanja po brezpotjih in bolj grobega ravnanja odvije kak vijak na objektivu, kameri ali ostalem priboru. Zato je v fotografski torbi vedno dobrodošel kak manjši izvijač ali celo manjši komplet fotomehaničnih izvijačev. Z njimi lahko takoj privijemo popuščen vijak in napako odpravimo. Zelo praktičen pripomoček je črn lepilni trak iz platna ali plastike, s katerim v zelo prašnih delih dodatno zatesnimo kamero ali zalepimo počeno sončno zaslonko. Zgodi pa se, da vsa naša iznajdljivost nič ne pomaga in kamero lahko popravi samo strokovnjak. V takem primeru bi bilo našega snemanja konec. Da to preprečimo, je edina rešitev rezervno ohišje, ki ne bi smelo manjkati na potovanjih. To ni nujno isti model nekega proizvajalca, važno je le, da ima isti bajonet, ki omogoča uporabo istih objektivov, kot pri glavni kameri. Lahko je tudi cenejši model in ne nazadnje analognega tipa z nekaj filmi in ročnim upravljanjem za polarne predele. To danes profesionalci še vedno počnejo. Najhuje, kar se vam lahko zgodi je, da pridete s potovanja brez posnetkov, kriva pa je bila vaša površna predpriprava. Se je zgodilo tudi že v »boljših familijah«, kot radi pravimo v fotografskem žargonu.

Na koncu pa imejte v mislih znano resnico, da so v najtežjih pogojih večkrat nastale, oziroma bile narejene najbolj atraktivne fotografije, in za take posnetke se velja potruditi.

Oskar Karel Dolenc

 

V zgodnjem jutru je sneg v senci na približno 4000 m višine kljub skylight filtru moder, alpinista pa sta pred s soncem obsijano goro v ozadju le silhueti.
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com