Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Fotografiranje plesa - turnir

07.02.2009 22:19

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

Prvi pogoj je kamera z dobro sliko pri visoki občutljivosti (ISO), kar pomeni, da vstopni razred DSLR kamer ni zmagovalna kombinacija. Hobi razred je lahko uporaben v primerih, ko imamo boljšo razsvetljavo. To je v primeru, ko je dvorana bolj svetla ali takrat, ko lahko uporabljamo bliskavico. Uporabimo jo lahko, če smo med publiko, vendar, če imamo dostop do plesnega odra, plesalci nad tem niso navdušeni, saj jih bliskavica zaslepi.

Fotografiranje standardnih in latinoameriških plesov na prvi pogled ni videti zahtevno, vendar v praksi se pojavijo problemi, katere na začetku nismo predvideli. Prav tako je imelo fotografiranje modernega plesa kar nekaj takšnih stvari, na katere smo morali biti pozorni. Ena izmed takšnih je recimo gledanje in analiziranje preizkusnih plesov. S fotografskega vidika je dinamična osvetlitev reflektorjev narekovala visoke zahteve tako za AF sistem kot tudi za sistem merjenja svetlobe.
Tekmovanja v standardnih in latinoameriških plesih se odvijajo v relativno dobro osvetljenih dvoranah, zato se nam zdi, da pri tovrstnem fotografiranju ne bi smeli imeti večjih težav. Pogoji so drugačni kot v slabi svetlobi, kar pa ne pomeni, da bo fotografiranje poenostavljeno ali olajšano. Edino, kar nam zadevo olajša, je izenačena/enakomerna luč, ki ni kot pri modernih plesih v funkciji koreografije, saj tu (skupne) koreografije ni. Koreografije so individualne za vsak par posebej in skoraj nemogoče si jih je zapomniti, zlasti zato, ker ni predhodne predhodnega poskusa. Luč prihaja pri modernem plesu iz istega tipa reflektorja, zato AWB-ju ne povzroča problemov. Športne dvorane, kjer se načeloma odvijajo plesni turnirji, imajo ponavadi živosrebrno razsvetljavo, na kar se dodajo halogeni reflektorji in glede na to, da se celotna prireditev začne v jutranjih urah, prihaja skozi okna tudi sončna svetloba. Trije različni izvori zmedejo AWB, zato moramo ali narediti kalibracijo oziroma na sivi karti nastaviti nivo bele barve ali fotografirati v RAW formatu.

Pri modernem plesu je aktivna cela skupina in zgolj občasno posameznik (solist), medtem ko je družabni ples tak, ki se pleše v paru, na plesnem odru pa jih je lahko tudi dvajset. Vsak par pleše pet plesov. Mednje sodijo standardni: angelški valček, tango, dunajski valček, slowfox ter quickstep; in latinoameriški plesi: samba, cha-cha, rumba, paso doble in jive. Če ne poznamo prostora in plesa, se lahko kaj hitro zmotimo pri izbiri opreme. Pri modernem plesu je večina fotografij namreč vodoravnih, ker se fotografira skupina na odru, šele pri solo nastopu pa lahko uporabimo vertikalni položaj. Pri družabnem plesu je ravno obratno. Par poskušamo uloviti izven celotne skupine, pri čemer je večina slik navpično posnetih. Ravno zato je vertikalno držalo nadvse uporabna opcija, saj nam olajša držanje kamere.

Prvi pogoj je kamera z dobro sliko pri visoki občutljivosti (ISO), kar pomeni, da vstopni razred DSLR kamer ni zmagovalna kombinacija. Hobi razred je lahko uporaben v primerih, ko imamo boljšo razsvetljavo. To je v primeru, ko je dvorana bolj svetla ali takrat, ko lahko uporabljamo bliskavico. Uporabimo jo lahko, če smo med publiko, vendar, če imamo dostop do plesnega odra, plesalci nad tem niso navdušeni, saj jih bliskavica zaslepi.

Razred naprednega amaterja in PRO razred s FF senzorjem, je oprema, s katero lahko kvalitetno posnamemo vse plese. Poudarjam, vse plese, ker sta dva posebej zahtevna. To sta jive in quickstep, ki sta izjemno hitra plesa, njuni plesalci maksimalno izkoristijo prostor plesnega odra in za vse počasne kamere so prehitri ter neulovljivi. Prav tako so potrebni svetlobno močni objektivi s hitrim motorjem. Izbira obsega žariščnih razdalj je odvisna od tega, kako daleč smo od plesnega odra. Če imamo omogočen dostop do ograje plesnega odra, nam je 24-70/2.8 dovolj za latinoameriške plese in del standardnih. V primeru, ko nimamo dostopa do odra in fotografiramo iz publike, je 70-200/2.8, prava izbira. Ta objektiv bomo morali nujno uporabiti pri dunajskem valčku, qiuckstepu, mogoče pa tudi pri sambi. To so trije plesi, kjer plesalci ustvarjajo veliko „kilometrino", se hitro premikajo po plesnem odru, zato nam „kratki" objektiv s premajhno goriščnico, kaj hitro postane prekratek.

Najpogostejša napaka večine fotografov, ki ne poznajo značilnosti plesov, je vključitev hitrega zaporednega snemanja z več posnetki v sekundi, s čimer upajo, da bodo vsaj nekaj „ulovili". Poslušanje glasbe in štetje taktov je veliko bolj učinkovito, poleg tega pa so tudi fotografije bolj atraktivne.

V kvalifikacijah je število parov večje, oblikujejo se skupine, kjer so pari različno razporejeni zato, da bi jih lahko sodniki med seboj primerjali. S tem pridobimo dodaten čas, če smo nek par posebej opazili ali nam ga ni uspelo posneti v prvem krogu. Obstaja tudi seznam rangiranja, ki nam pove kateri pari imajo največjo možnost, da izpadejo v prvem krogu, zato jih skušamo ujeti že v kvalifikacijah. V polfinalu (12 parov) in finalu (6 parov) je lažje „uloviti" določeni par, ker jih je manj na plesnem odru, čeprav ga bolje izkoriščajo.

Plesni turnir v Varaždinu, z imenom „Croatia Open", se prireja že osmo leto in je eden izmed najbolj močnih turnirjev v tem delu Evrope. Njegov organizator je klub Harmony iz Zagreba, odvija pa se med prvim vikendom v decembru.
O tem, kaj je za posamezni ples značilno in katere trenutke je treba posneti, pa v nadaljevanju.

 


 

Latinoameriški plesi Tekmovalno zaporedje je sledeče: Samba, Cha-cha, Rumba, Paso Doble, Jive

Samba

Samba je ples, ki je prišel v Evropo iz Brazilije, kamor so pripeljali sužnje iz Afrike. Živahni ritem, ki spodbuja h gibanju ima 2/4 takt. Gibanje je znotraj sambe opisano kot cik-cak gibanje, paradiranje in kroženje po prostoru ali na mestu. Obstaja tudi značilni samba bounce - vertikalno gibanje. V nekaterih figurah je precej poudarjen, v drugih pa skoraj v celoti potlačen. Poudarek je na drugem udarcu.

Drugi udarec je čas za pritisk sprožilca na foto kameri. S kontinuiranim AF-om spremljamo plesalce in sprožimo na drugi udarec (dobo).

Cha-cha

Cha-cha opredelimo kot drzen, strasten in živahen ples. Nastal je kot kombinacija mambe in rumbe. Zanj so značilni trije chasse koraki v osnovni obliki. Takt je 4/4 in poudarek je na prvem udarcu. Cha-cha nima vertikalnega gibanja, zato je poudarek na nogah in stopalih. Večina figur se lahko prenese iz rumbe v cha-cha in obratno. Ples ne zahteva preveč prostornega gibanja, vendar za fotografiranje je težavno to, da je par precej časa narazen in če se uporablja zgolj srednja točka AF-ja, je možno, da nam kamera izostri ozadje Vendar tudi uporaba širokega polja izostritve lahko povzroči zgrešen fokus, posebej, če se v ozadju nahaja drug par, ki ima bolj bleščeče kostume in s tem večji kontrast. Zato je kadriranje pri cha-cha precej pomembno. Potrebno je spremljati plesalca ali plesalko s centralno ostritveno točko na širokem kotu tako, da imamo oba v kadru. Tu je količina točk na tipalu tista, ki nam pride prav, ker imamo v obdelavi dovolj rezerve za izrez.

Rumba

Za ta ples sta značilni erotična igra in vroče ljubezensko tekmovanje. V mnogih figurah se kaže umetnost ženskega zapeljevanja. V medsebojni konverzaciji ženske in moškega, se ženska odloča med predanostjo in zavračanjem, moški pa med privlačnostjo in neodvisnostjo.

Takt je 4/4, poudarek je na četrtem taktu brez vertikalnega gibanja. Večji del časa si je par blizu, zato se lahko uporablja centralna točka izostritve (čeprav ne brez izjem). Zadnji četrti takt je končni premik, zato je to pravi trenutek za pritisk na sprožilec.

Paso Doble

Paso Doble je sicer izvirno španski ples, pleše pa se ob glasbi španske koračnice. Paso Doble prikazuje korido v kateri plesalec prevzame vlogo toreadorja, plesalka pa rdeče rute. Plesalec in plesalka se skupaj gibljeta okoli namišljenega bika, medtem pa izvajata flamenko elemente in stilizirane figure, katere nas asocirajo na borbo v areni. Takt je 2/4, poudarek je na prvem udarcu. Tako kot je glasba točno določena (frazirana), tako so tudi figure in njihova izvedba, definirane. Uvod je iz dveh glavnih delov s točno določenima vrhuncema. Čas za pritisk na sprožilec je med prehodi oziroma na koncu vsakega dela. Zadnji udarec v posameznem delu je tisti, iz katerega nastanejo najbolj zanimive mimike telesa in obraza. Razen celega para je zanimiv motiv v Pasu Doblu tudi mimika obraza.

Jive

Jive je mednarodno priznano ime plesa, ki se deli na več vrst, medsebojno tesno povezanih afroameriških prednikov. Poglavitna značilnost teh plesnih form je - še v današnjem času - glasba, ki vabi k plesu, saj je z ritmiko privlačila in še zmeraj privlači mlade in starejše ljudi.
Jive je zelo živahen, mladostniški, vesel, temperamenten in ritmičen ples, kjer plesni pari s svojimi koraki izpostavljajo glasbeni poudarek. V plesu prevladuje odprt, svoboden stil gibanja ter akrobatski elementi.

Takt je 4/4 s poudarkom na drugem in četrtem udarcu. Jive je zelo zahteven za fotografiranje zaradi svoje dinamičnosti in nepredvidljivosti. Plesalca v določenem trenutku plešeta na mestu in naenkrat, v enem taktu, prideta do druge strani plesnega odra in tam nadaljujeta ples. Včasih sta si plesalca blizu, drugič odmaknjena, zato je zaželjeno imeti vključenih več točk izostritve.

 


 

Standardni plesi Tekmovalno zaporedje je sledeče: Angleški valček, tango, dunajski valček, slowfox in quickstep.

Angleški valček

Angleščki valček je ples, ki se pleše kot prvi na tekmovanjih in mnogi ga imenujejo „kraljica plesov". Glasba pri angleškem valčku je lahka, sentimentalna, v 3 taktu. Plesni značaj se kaže v počasnih in usklajenih nihanjih ter prostorno progresivnih obratih, ki se prelivajo na plesnem odru brez kakršnega koli „lomljenja".

Poudarek je na prvem položaju, na koncu katerega se začne dviganje. Spuščanje je del, ki se pojavi na koncu tretjega. Čas za pritisk na sprožilec je neposredno pred spuščanjem in dviganjem (sredi prvega in tretjega položaja).

Tango

Na sodobnih tekmovanjih imamo dve vrsti tanga. Prva je v angleškem stilu, ki se pleše na tekmovanju standardnih plesov, druga je t.i. Argentinski tango, ki je na programu show plesov. V tekmovalnem tangu ni niti dvigovanja niti spuščanja, progresivna gibanja se začnejo s prvim korakom preko pete. Kolena so rahlo skrčena cel čas, noge se ne iztegnejo niti pri priključku. Stopala se postavijo, ampak ne drsijo po tleh, gibljejo se hitro, vendar ne smemo dobiti vtis trdnosti, krutosti. Enostavni koraki naprej in nazaj, ki se lahko plešejo tudi po blagi krožnici, ustvarjajo osnovno gibanje tanga. Takt je 2/4, poudarek je na prvem in četrtem taktu, ravno to pa so trenutki, ko je treba pritisniti na sprožilec. Čeprav so poudarki na prvem in četrtem položaju, so zaradi staccato akcije najbolj zanimivi fotografski motivi na četrtem položaju vsakega drugega takta.

Dunajski valček

Dunajski valček je ples s progresivnim krožnim gibanjem in poudarkom na prvem udarcu. Partner ali partnerica je na notranjem delu kroga takrat, ko se giblje v nazaj, izvedba tega dela je zelo pomembna, kajti nepravilna izvedba pripelje do neravnovesja para. Nagiba pri prvem koraku ni. Napačen nagib lahko blokira tok in progresivnost gibanja, prav tako se priključek noge na tri ne sme opaziti na zgornjem delu telesa in glavi.

Takt je 3/4. Glede na to, da je dinamika plesa tekoče in prostorno gibanje, je za fotografiranje dunajskega valčka potreben tele objektiv velike svetlobne moči. Tehnika slikanja je panning, ravno tako kot pri avtomobilskih dirkah, hitrost avto fokusa na kontinuiranem (stalnem) načinu pa je zelo pomembna. Pravi trenutek za pritisk na sprožilec je na prvem (spodnji položaj) in tretjem času (zgornji položaj).

Slowfox

Slowfox je ples, katerega osnovne značilnosti so dolgi, drseči, umetniško oblikovani gibi. Kolena so rahlo iztegnjena, kar ne pomeni, da so skrčena, temveč fleksibilna in pripravljena za gibanje. V slowfoxu so skoraj vsi koraki približno enake dolžine, telo pa je ves čas v gibanju. Noge se kontinuirano gibajo, kar je najbolj vidno pri hoji - ustvarja značaj plesa. Med plesom akcija dvigovanja in spuščanja ni preveč poudarjena, ker mora narediti vtis dolgega, skoraj ravno valovitega gibanja. Gibanje telesa je kontinuirano in izmenično se zamaje najprej ena, potem pa druga stran telesa naprej, kar ustvari harmonično gibanje telesa. Slowfox ima 4/4 takt. Vertikalno gibanje se odvija na koncu prve dobe (dvigovanje) in na koncu tretje dobe (spuščanje). Trenutek za fotografijo je praviloma v toku čettega časa, ni pa nujno. Odvisno je od kvalitete plesnega para (koliko in kakšne figure izvaja).

Quickstep

Qiuckstep se od slowfoxa loči samo v hitrosti glasbe. Oba sta nastala iz foxtrotta. Za slowfox je značilna eleganca, medtem ko je za quickstep značilna živahnost. Ima pa tudi nekaj plesnih korakov, ki ga ločijo od slowfoxa. To so chassei, koraki v teku in poskakovanja. Ravno ti poskoki so najbolj zanimivi trenutki za fotografiranje. Tu nam ne pomaga niti zaporedno kontiniurino (rafalno) snemanje, ker fotoaparat nima posluha za glasbo. Potrebno je ujeti ritem in v njem sprožiti. Veliko večja verjetnost je, da bomo plesalce ulovili v zraku med poslušanjem glasbe. Takt je 4/4 in začetek dvigovanja je na koncu prvega časa, spuščanje pa na koncu četrtega. Poudarek je na prvem in tretjem udarcu. Za quickstep velja enako kot za dunajski valček. Plesalci maksimalno izrabijo velikost plesnega odra, se zelo veliko premikajo in zato si s „kratkim" preveč širokokotnim objektivom ne moremo kaj preveč pomagati. Potrebno se je oddaljiti od plesnega parketa in uporabiti tele objektiv. Z enim očesom na iskalu, z drugim pa gledati kaj se dogaja na preostalem delu parketa.

 

 

 


 

Foto oprema

Da bi uspešno posneli vse plese in (skoraj) vse pare, potrebujemo primerno opremo. Nikon D700 s 24-70/200/2.8 objektivi je natanko prava mera za to. Sledi še nekaj fotografij....


Rumba

Paso doble

Jive

Rumba

Rumba

Tango

Dunajski valček

Tango

 

Nikon D700 je popolna rešitev, vendar to ne pomeni, da ni mogoče posneti ples tudi z nižjim razredom foto kamer. Sony Alpha 700 s CarlZeiss 16-80/3.5-4.5 objektivom, je pri počasnejših plesih dovolj hiter, čeprav je izostritev počasnejša. Ujeti skok v jive-u ali quickstepu je bolj v domeni „lucky shoot-a". Kljub temu obstaja eno področje, kjer me je Sony presenetil. Veliko bolje se je znašel AWB v pogojih mešane razsvetljave. Uporaba vgrajene bliskavice je pomagala, ko pa damo sinhronizacijo na zadnjo zavesico in uporabljamo prioriteto zaslonke, lahko reguliramo koliko bo gibanje razmazano. Seveda, pogoj je, da se nahajamo tik ob plesnem odru.


Angleški valček

Angleški valček

Slowfox

Slowfox

Rumba

Jive

Quickstep 

Ko se nahajamo v bolj osvetljeni dvorani, lahko uporabimo tudi vstopni razred kamer z zunanjo bliskalico. Takrat postane poznavanje plesa še bolj očitno in vidno, ker je hitrost kontinuiranega (stalnega) fokusa precej manjša, zaradi česar pogosto tudi zgreši oziroma ne utegne izostriti do mesta, ko je trenutek za sprožanje. Tako nam veliko trenutkov uide. Tudi polnjenje bliskavice zahteva čas, zato je rezultat vsega skupaj malo število uspelih fotografij. Turnir v Samoborju, v veliki, svetli dvorani, slikano s KonicaMinolta Dynax 5D, Sigma 18-200/3.6-6.3 objetivom in Sony HVL-F56 bliskavico. Optično slabši objektiv pokriva precej močna bliskavica, 6M točk pa nam ne dopušča velikih izrezov. Ampak 200mm (300 ekv.35mm) oziroma cel razpon goriščnih razdalj, je uporaben, zato lahko z malo večje oddaljenosti pokrijemo cel podij.


Angleški valček

Angleški valček

Tango

Slowfox

Slowfox

Cha-Cha

 

 

Zaključek

Skozi članek smo se seznanili s tem, da za fotografiranje plesnega turnirja v standardnih in latinoameriških plesih potrebujemo foto kamero s hitrim avtofokusnim sistemom in svetlobno močnim objektivom. Pri tem je zelo pomembna kvaliteta slike na visokih občutljivostih, ker ne uporabljamo bliskavice. Nje ne uporabljamo zato, ker plesalci niso navdušeni nad njeno močno svetlobo, ki jih zaslepi ter zaradi tega, ker bliskavica potrebuje nekaj časa, da se med dvema proženjema napolni, ta čas pa lahko traje predolgo za snemanje določenih trenutkov (recimo skokov v quickstepu ali jiveu), ki tako uidejo naši kameri. Z nižjim razredom kamer (A700) je prav tako potrebno imeti optično močne objektive z izostritvijo v objektivu. Enkratna izsotritev „single focus" je prepočasna za hitre plese. Če nimamo močnega objektiva, si lahko pomagamo z bliskavico, vendar takrat je potrebno še bolj paziti na plesne trenutke. Vstopni razred kamer lahko uporabimo v svetlejših dvoranah in ob obvezni uporabi bliskavice. Na takšnih kamerah so najpogostejši kit objektivi ali kakšna zamenjava. Sigma 18-200 je počasen in svetlobno slab objektiv za ta namen. Bliskavica z vodilnim številom 56/ISO100/85mm ima povsem zadovoljivo kvaliteto slike na ISO800, poleg tega pa ujame tudi trenutke, ki so na večji razdalji, bolj oddaljeni. KonicaMinolta Dynax 5D s svojimi 6M pikami ne pušča preveč rezerv za izreze, zato je potrebno bolj pazljivo kadrirati.

Naj v zaključku poudarim še dve stvari, ki so nujno potrebne za uspešno fotografiranje plesnega turnirja. To sta dobra foto kamera s svetlobno močni objektivi in še najpomembnejše, poznavanje plesov, kajti bolj kot je kamera nižjega razreda, bolj prihaja poznavanje plesa v ospredje.

Željko Božić; prevod: Sanja Berend

 

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

 

 

 
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com