Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Fotografiranje plesa - turnir

07.02.2009 21:19
Stran:

Fotografiranje standardnih in latinoameriških plesov na prvi pogled ni videti zahtevno, vendar v praksi se pojavijo problemi, katere na začetku nismo predvideli. Prav tako je imelo fotografiranje modernega plesa kar nekaj takšnih stvari, na katere smo morali biti pozorni. Ena izmed takšnih je recimo gledanje in analiziranje preizkusnih plesov. S fotografskega vidika je dinamična osvetlitev reflektorjev narekovala visoke zahteve tako za AF sistem kot tudi za sistem merjenja svetlobe.
Tekmovanja v standardnih in latinoameriških plesih se odvijajo v relativno dobro osvetljenih dvoranah, zato se nam zdi, da pri tovrstnem fotografiranju ne bi smeli imeti večjih težav. Pogoji so drugačni kot v slabi svetlobi, kar pa ne pomeni, da bo fotografiranje poenostavljeno ali olajšano. Edino, kar nam zadevo olajša, je izenačena/enakomerna luč, ki ni kot pri modernih plesih v funkciji koreografije, saj tu (skupne) koreografije ni. Koreografije so individualne za vsak par posebej in skoraj nemogoče si jih je zapomniti, zlasti zato, ker ni predhodne predhodnega poskusa. Luč prihaja pri modernem plesu iz istega tipa reflektorja, zato AWB-ju ne povzroča problemov. Športne dvorane, kjer se načeloma odvijajo plesni turnirji, imajo ponavadi živosrebrno razsvetljavo, na kar se dodajo halogeni reflektorji in glede na to, da se celotna prireditev začne v jutranjih urah, prihaja skozi okna tudi sončna svetloba. Trije različni izvori zmedejo AWB, zato moramo ali narediti kalibracijo oziroma na sivi karti nastaviti nivo bele barve ali fotografirati v RAW formatu.

Pri modernem plesu je aktivna cela skupina in zgolj občasno posameznik (solist), medtem ko je družabni ples tak, ki se pleše v paru, na plesnem odru pa jih je lahko tudi dvajset. Vsak par pleše pet plesov. Mednje sodijo standardni: angelški valček, tango, dunajski valček, slowfox ter quickstep; in latinoameriški plesi: samba, cha-cha, rumba, paso doble in jive. Če ne poznamo prostora in plesa, se lahko kaj hitro zmotimo pri izbiri opreme. Pri modernem plesu je večina fotografij namreč vodoravnih, ker se fotografira skupina na odru, šele pri solo nastopu pa lahko uporabimo vertikalni položaj. Pri družabnem plesu je ravno obratno. Par poskušamo uloviti izven celotne skupine, pri čemer je večina slik navpično posnetih. Ravno zato je vertikalno držalo nadvse uporabna opcija, saj nam olajša držanje kamere.

Prvi pogoj je kamera z dobro sliko pri visoki občutljivosti (ISO), kar pomeni, da vstopni razred DSLR kamer ni zmagovalna kombinacija. Hobi razred je lahko uporaben v primerih, ko imamo boljšo razsvetljavo. To je v primeru, ko je dvorana bolj svetla ali takrat, ko lahko uporabljamo bliskavico. Uporabimo jo lahko, če smo med publiko, vendar, če imamo dostop do plesnega odra, plesalci nad tem niso navdušeni, saj jih bliskavica zaslepi.

Razred naprednega amaterja in PRO razred s FF senzorjem, je oprema, s katero lahko kvalitetno posnamemo vse plese. Poudarjam, vse plese, ker sta dva posebej zahtevna. To sta jive in quickstep, ki sta izjemno hitra plesa, njuni plesalci maksimalno izkoristijo prostor plesnega odra in za vse počasne kamere so prehitri ter neulovljivi. Prav tako so potrebni svetlobno močni objektivi s hitrim motorjem. Izbira obsega žariščnih razdalj je odvisna od tega, kako daleč smo od plesnega odra. Če imamo omogočen dostop do ograje plesnega odra, nam je 24-70/2.8 dovolj za latinoameriške plese in del standardnih. V primeru, ko nimamo dostopa do odra in fotografiramo iz publike, je 70-200/2.8, prava izbira. Ta objektiv bomo morali nujno uporabiti pri dunajskem valčku, qiuckstepu, mogoče pa tudi pri sambi. To so trije plesi, kjer plesalci ustvarjajo veliko „kilometrino", se hitro premikajo po plesnem odru, zato nam „kratki" objektiv s premajhno goriščnico, kaj hitro postane prekratek.

Najpogostejša napaka večine fotografov, ki ne poznajo značilnosti plesov, je vključitev hitrega zaporednega snemanja z več posnetki v sekundi, s čimer upajo, da bodo vsaj nekaj „ulovili". Poslušanje glasbe in štetje taktov je veliko bolj učinkovito, poleg tega pa so tudi fotografije bolj atraktivne.

V kvalifikacijah je število parov večje, oblikujejo se skupine, kjer so pari različno razporejeni zato, da bi jih lahko sodniki med seboj primerjali. S tem pridobimo dodaten čas, če smo nek par posebej opazili ali nam ga ni uspelo posneti v prvem krogu. Obstaja tudi seznam rangiranja, ki nam pove kateri pari imajo največjo možnost, da izpadejo v prvem krogu, zato jih skušamo ujeti že v kvalifikacijah. V polfinalu (12 parov) in finalu (6 parov) je lažje „uloviti" določeni par, ker jih je manj na plesnem odru, čeprav ga bolje izkoriščajo.

Plesni turnir v Varaždinu, z imenom „Croatia Open", se prireja že osmo leto in je eden izmed najbolj močnih turnirjev v tem delu Evrope. Njegov organizator je klub Harmony iz Zagreba, odvija pa se med prvim vikendom v decembru.
O tem, kaj je za posamezni ples značilno in katere trenutke je treba posneti, pa v nadaljevanju.

Stran:
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com