Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.foto-klik.si/
>

Foto pravni kotiček (III.del) / Joj, ne dela! Uveljavljanje garancije

30.03.2005 13:56

avtor: Aljaž Marn

Foto kamera se je pokvarila. Kaj pa sedaj?

 

Tehnični izdelki so dandanes vse bolj kompleksni, hiter tempo plasiranja novih produktov skrajšuje čas za testiranje, sledenje (umetno ustvarjenim?) željam in potrebam potrošnikov pa ne dopušča, da bi proizvajalci dajali na trg le popolnoma preizkušene izdelke. Neredko se zgodi, da so prvi kupci nekega izdelka dejansko proizvajalčev »testni laboratorij« v resničnem svetu.

 

Glede na zgoraj zapisano ter glede na dejstvo, da napak – bodisi v materialu, bodisi v izdelavi – nikdar ni mogoče popolnoma izključiti, je v današnjih dneh že skorajda samoumevno, da lahko potrošnik kupi izdelek z napako. Slednja se lahko pokaže že takoj po nakupu, lahko pa do nje pride ali se pokaže šele ob uporabi izdelka.

 

V primeru popolne odsotnosti regulative, bi bil potrošnik v takšnih in podobnih primerih prepuščen dobri volji prodajalca ter morebitnemu delovanju tržnih mehanizmov. Ker pa tako prvi kot drugi ne zagotavljajo pravne varnosti (kar so zakonodajalci spoznali že relativno zgodaj), so se razvili različni mehanizmi varovanja končnega kupca v primeru stvarnih napak. V pričujočem prispevku bo obravnavana slovenska ureditev instituta jamčevanja za stvarno napako izdelka ter garancije za brezhibno delovanje, dotaknili pa se bomo tudi nekaterih splošnejših pravnih vprašanj, ki so pomembna za razumevanje obravnavane tematike.

 

Preden preidemo in medias res, velja opozoriti še na eno – povečini sicer samoumevno – dejstvo: Vsa nadaljnja izvajanja temeljijo na slovenski zakonodaji, ki seveda velja le na ozemlju Republike Slovenije. V luči obravnavane tematike lahko tako poenostavljeno zapišemo, da vse spodaj zapisano velja le za stvari, kupljene na ozemlju Slovenije.

 

Zakon o varstvu potrošnikov : Obligacijski zakonik

 

Takoj na začetku je potrebno izpostaviti pomembno dvodelbo, kajti obravnavano tematiko – jamčevanje za stvarno napako oz. garancijo za brezhibno delovanje stvari – urejata dva zakona. Delitev je toliko pomembnejša, ker se vsak izmed navedenih zakonov urejanja tematike loteva na svoj način, četudi zasledujoč isti cilj – varstvo kupca. Zgodovinsko gledano, je obligacijskopravna ureditev starejša; razvijati se je začela že s pojavom prvih velikih civilnih kodifikacij v začetku 19. stoletja. Potrošniško pravo je po drugi strani »produkt« moderne dobe, saj se je začelo razvijati v dvajsetem stoletju v zibelki potrošništva – Združenih državah Amerike. Zatem se je ureditev varstva potrošnikov začela postopoma prenašati tudi na tla stare celine. Sprva so prednjačile severne dežele, danes pa je potrošniško pravo na Evropskih tleh, zahvaljujoč direktivam Evropske unije, bolj ali manj poenoteno. Morebitna odstopanja so običajno le v pozitivni smeri, t.j. da posamezna država nudi potrošniku več ali višjo stopnjo pravic kakor to določa direktiva.

 

Zakon o varstvu potrošnikov je, kakor že ime pove, namenjen varovanju pravic potrošnikov. Pomembno je izpostaviti, da vsak kupec izdelka ne sodi nujno v kategorijo potrošnikov. V slovenski ureditvi je potrošnik fizična oseba, ki izdelek kupi za osebno uporabo (t.i. »home use«), za namene izven njegove poklicne dejavnosti. Če je kupec izdelka pravna oseba (ne glede na organizacijsko obliko), zanjo kot kupca načeloma ne veljajo določbe zakona o varstvu potrošnikov. Do različnih mnenj prihaja v primerih, ko je kupec izdelka samostojni podjetnik posameznik ali oseba, ki opravlja svobodni poklic. V tem slučaju je potrebno obravnavati vsak konkretni primer posebej in ugotoviti, ali je bila stvar kupljena za namene izven poklicne dejavnosti ali ne.

 

Ker pa se predmet našega obravnavanja nanaša na garancijo za brezhibno delovanje stvari, ki jo ureja Zakon o varstvu potrošnikov v členih od 15b do 21, je potrebno izpostaviti 21 člen zakona, ki za primer garancije za brezhibno delovanje stvari razveljavlja splošno pravilo o tem, da Zakon o varstvu potrošnikov velja le za potrošnike. Členi 15b – 20 Zakona o varstvu potrošnikov, ki urejajo garancijo za brezhibno delovanje stvari torej veljajo tudi za subjekte, ki sicer niso potrošniki.

 

Obligacijski zakonik po drugi strani nudi varstvo vsakomur, ki sklene prodajno pogodbo, ne glede ali je to fizična ali pravna oseba. Dana je možnost izbire: Subjekt se lahko odloči za uveljavljanje varstva bodisi na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov, bodisi na podlagi Obligacijskega zakonika. Odločitev glede izbire zakona, po določbah katerega naj se konkretni primer obravnava, je vselej na strani kupca. Slednji se bo običajno sicer odločil za uveljavljanje garancije za brezhibno delovanje, vendar bomo v nadaljevanju spoznali primere, kjer je za kupca nujno, da je seznanjen tudi s pravicami, ki mu jih neposredno na podlagi same prodajne pogodbe priznava Obligacijski zakonik.

 

 

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot)*

 

Potrošniška zakonodaja je izrazito kogentne narave. Prevedeno v vsakdanji jezik to pomeni, da je zavezujoča oziroma da se ni mogoče dogovoriti drugače, kakor določa zakon. Pogodbeni dogovori, ki potrošniku jemljejo pravice, ki mu jih daje ZVPot, so tako nični. Prodajalec lahko potrošniku ponudi ugodnejše pogoje, kakor jih določa zakon, ne more pa mu ponuditi slabših. Tovrstna ureditev je potrebna zaradi že prej omenjenega dejstva, da je potrošnik običajno šibkejša stranka poslovnega razmerja, ki bi lahko bil dejansko prisiljen sprejeti zanj neugodne pogoje.

 

Garancija za brezhibno delovanje stvari se izdaja za vse tiste stvari, katerih brezhibno delovanje se zagotavlja z vzdrževanjem ali zamenjavo njenih delov. To velja tudi za stvari, ki so naprodaj samostojno, uporabljajo pa se kot sestavni del neke druge stvari. Določitev teh stvari je v pristojnosti ministra za gospodarstvo, ki s podzakonskim aktom podrobneje uredi tudi garancijske obveznosti za posamezne vrste stvari (najkrajši garancijski rok, doba obveznega zagotavljanja vzdrževanja,…).

 

Ob sklenitvi prodajne pogodbe – zanjo načeloma ni predpisana nobena oblika, zadošča golo soglasje obeh strank – mora prodajalec kupcu za stvari iz prejšnjega odstavka izročiti garancijski list, navodila za uporabo v slovenskem jeziku ter seznam pooblaščenih servisov. Garancijski list mora biti razumljiv; če je bil izdelek prodan na ozemlju Republike Slovenije, mora biti v celoti v slovenskem jeziku. Pomembno je, da garancijski list vsebuje z zakonom predpisane podatke: firmo in sedež proizvajalca; podatke za identifikacijo konkretne stvari (tip, model, serijska številka, …); izjavo, da proizvajalec jamči za kakovost oz. brezhibno delovanje v garancijskem roku; firmo in sedež prodajalca; datum izročitve blaga potrošniku ter najkrajši garancijski rok, ki ne sme biti krajši od enega leta, razen če gre za rabljeno stvar, za katero lahko prodajalec določi krajšo garancijsko dobo.

 

Četudi prodajalec kupcu ne izda oz. izroči garancijskega lista ali če le-ta ne izpolnjuje zgoraj opisanih zahtev, uživa kupec enake pravice, kakor če bi mu bil garancijski list izdan oziroma kakor da garancijski list ne bi imel napak. Opozoriti velja tudi, da ima kupec vse pravice, ki mu gredo po zakonu glede garancije za brezhibno delovanje, četudi za neko stvar garancija ni obvezna, proizvajalec pa jo je javno obljubljal (t.i. prostovoljna garancija).

 

Prodajalec, ki je registriran za opravljanje dejavnosti prodaje rabljenega blaga, mora za blago, ki ga kot takšno določi podzakonski akt, ob sklenitvi prodajne pogodbe prav tako izročiti kupcu garancijski list, navodila za uporabo ter seznam pooblaščenih servisov. Za rabljeno stvar lahko prodajalec določi garancijsko dobo, ki je krajša od najkrajše predpisane enoletne.

 

V velikem številu primerov, zlasti pri tehničnem blagu, ki običajno izvira iz drugih držav, bi bila zahteva po uveljavljanju garancije neposredno pri proizvajalcu za kupca izjemno neugodna. Nastali bi lahko nepotrebni stroški, katerih višina bi v določenih primerih utegnila biti nesorazmerna z vrednostjo same stvari. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi jezikovne ovire. Zato Zakon o varstvu potrošnikov določa, da lahko potrošnik vse pravice, ki jih ima proti proizvajalcu, uveljavlja tudi proti trgovcu, ki mu je stvar prodal.

 

V primeru, da na stvari pride do okvare ali da je na njej ugotovljena pomanjkljivost, mora dajalec garancije oziroma pooblaščeni servis okvaro ali pomanjkljivost odpraviti v 45 dneh od sprejema stvari v popravilo. Nasvet potrošniku: Ob oddaji stvari v popravilo vselej zahtevajmo potrdilo o oddaji stvari v popravilo, na katerem mora biti naveden datum sprejema stvari. Če napaka ali pomanjkljivost ni odpravljena v 45 dneh, mora biti potrošniku stvar brezplačno nadomeščena z enakim, novim in brezhibnim izdelkom.

 

Če prodajalec v primernem roku ne popravi ali zamenja stvari, lahko kupec tudi odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino (to sicer določa Obligacijski zakonik v 484. členu).

 

V primeru manjšega popravila, se garancijska doba podaljša za toliko, kolikor časa kupec ni mogel uporabljati stvari. V primeru, ko je bila stvar zaradi napake ali pomanjkljivosti zamenjana ali pa bistveno popravljena, začne garancijska doba znova teči od začetka od dne zamenjave oziroma predaje popravljene stvari kupcu. Če je bil zamenjan ali bistveno popravljen le določen del stvari, začne garancijska doba teči znova le za ta konkreten del (to sicer določa Obligacijski zakonik v 483. členu).

 

Proizvajalec oziroma pooblaščeni servis ni dolžan za čas popravila stvari, za katero potrošnik uveljavlja garancijo, zagotoviti potrošniku začasni nadomestni izdelek. Lahko pa to stori ter se na ta način izogne tudi morebitnemu zahtevku potrošnika, s katerim bi ta uveljavljal pravico do povračila škode, ker stvari ni mogel uporabljati (od trenutka, ko je zahteval popravilo pa do izvršitve popravila ali zamenjave).

 

Stroške transporta stvari do kraja, kjer bo izvršeno popravilo ali stvar zamenjana, nosi proizvajalec oziroma prodajalec. Običajna praksa je, da proizvajalec oziroma prodajalec kupcu povrne stroške v višini, kolikor znaša cena najcenejše razpoložljive možnosti transporta.

 

 

 

Ob popolni odsotnosti regulative bi bil kupec prepuščen dobri volji prodajalca ter morebitnemu delovanju tržnih mehanizmov. Ker pa tako prvi kot drugi ne zagotavljajo pravne varnosti, so se razvili različni mehanizmi varovanja kupca v primeru, da ima stvar napako.

 

Obligacijski zakonik (OZ)**

 

 

Obligacijski zakonik med drugim vsebuje tudi nekaj splošnejših določb glede garancije za brezhibno delovanje stvari, vendar se z njimi na tem mestu ne bomo ukvarjali, saj smo si institut garancije za brezhibno delovanje stvari ogledali že zgoraj preko določb Zakona o varstvu potrošnikov.

 

Kar nas bo zanimalo tukaj, je odgovornost prodajalca za stvarne napake stvari. Četudi na prvi (laični) pogled glede zasledovanega cilja morda ni razlike v primerjavi z garancijo za brezhibno delovanje stvari, pa je ureditev tolikanj drugačna, da je v nobenem primeru ne gre mešati z garancijskim jamstvom, kar se sicer v laični javnosti rado dogaja.

 

Odgovornost za stvarne napake stvari se nanaša tako na nakup nove, kot tudi na nakup rabljene stvari. Vsak prodajalec, ne glede na to ali je stvar nova ali rabljena, odgovarja za stvarne napake na prodani stvari. Odgovornost seveda ni neomejena in v nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali pomembnejše postavke zakonske ureditve.

 

Najprej se pomudimo pri vprašanju, kdaj sploh gre za stvarne napake. Odgovor se nahaja v 459. členu Obligacijskega zakonika, ki določa, da gre za stvarno napako:

-          če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali promet;

-          če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ta posebna raba pa je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana;

-          če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane;

-          če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, ki ga je pokazal kupcu, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

 

Če glede na zgoraj zapisano ugotovimo, da gre za stvarno napako, se naslednje vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, glasi: »Za katere napake je prodajalec odgovoren?« Sam obstoj napake namreč še ne pomeni, da je prodajalec zanjo tudi odgovoren. Prodajalec tako odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela tedaj, ko je nevarnost naključnega uničenja prešla na kupca (praviloma ob izročitvi stvari), ne glede na to, ali je zanje vedel ali ne. Poleg tega prodajalec odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki se pokažejo potem, ko je nevarnost naključnega uničenja stvari že prešla na kupca (torej po izročitvi stvari), če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem (ko je bila nevarnost za naključno uničenje še na strani prodajalca). Dodati je potrebno, da se neznatna stvarna napaka ne upošteva.  

 

Prodajalec pa ne odgovarja za stvarne napake stvari, če je kupec vedel ali pa bi mogel vedeti, da stvar nima lastnosti za njeno običajno rabo ali promet in/ali če je kupec vedel ali pa bi mogel vedeti, da stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane. Seveda se postavi vprašanje, kdaj bi kupec mogel vedeti za neko dejstvo. Zakon odgovarja, da bi kupec mogel vedeti za tiste napake, ki bi jih skrben človek s povprečnim znanjem in izkušnjami lahko opazil pri običajnem pregledu stvari. Vendar pa prodajalec odgovarja za napake, ki bi jih kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti ali odlike.

 

Očitne napake: Kupec je kupljeno stvar dolžan pregledati ter o očitnih napakah obvestiti prodajalca v osmih dneh (če gre za posel med gospodarskimi subjekti, je to potrebno storiti nemudoma), sicer izgubi pravico do uveljavljanja odgovornosti prodajalca za stvarno napako na stvari. V primeru, da kupec stvar pregleda v navzočnosti prodajalca, mora v primeru obstoja očitnih napak takoj grajati stvar, sicer prav tako izgubi pravico do uveljavljanja odgovornosti prodajalca za stvarno napako na kupljeni stvari.

 

Skrite napake: Če se kasneje (tudi med uporabo stvari) pokaže, da ima stvar napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti, gre za skrito napako. Kupec mora o njej obvestiti prodajalca v osmih dneh, šteto od dne, ko je napako opazil (če gre za posel med gospodarskimi subjekti, mora to storiti nemudoma), sicer izgubi pravico do uveljavljanja odgovornosti prodajalca za stvarno napako na stvari. Odgovornost prodajalca za skrite napake je časovno omejena – prodajalec odgovarja za skrite napake največ 6 mesecev po izročitvi stvari, razen, če sta prodajalec in kupec določila daljši rok.

 

Ne glede na vrsto napake – bodisi da gre za očitno, bodisi da gre za skrito – mora torej kupec o napaki obvestiti prodajalca v določenem roku, sicer pravico izgubi. V obvestilu o napaki mora kupec natančneje opisati napako ter povabiti prodajalca, da stvar pregleda. V izogib morebitnim zapletom, je koristno, če kupec prodajalca obvesti o napaki pisno (s priporočeno pošiljko). Tako se slednji ne bo mogel sklicevati na to, da obvestila o napaki ni prejel, saj zakon vzpostavlja domnevo, da je prodajalec prejel obvestilo o napaki, če je to bilo pravočasno poslano, četudi je obvestilo prispelo z zamudo ali pa ga prodajalec sploh ni prejel.

 

Posebej je potrebno opozoriti na primer, ko kupec ne izgubi pravice sklicevati se na stvarno napako, četudi je ravnal v nasprotju z doslej zapisanimi kupčevimi dolžnostmi. Gre za primer, ko je prodajalec za napako vedel ali pa mu le ta ni mogla ostati neznana. V tem primeru kupec ne izgubi pravice, četudi stvari ni nemudoma pregledal ali v predpisanem roku obvestil prodajalca. Kadar prodajalec za napako ve ali pa mu ta ni mogla biti neznana, le-ta odgovarja za takšno napako tudi po poteku šestih mesecev, kolikor sicer znaša rok, v katerem prodajalec odgovarja za skrite napake, pod pogojem da zanje ni vedel.

 

Kupec in prodajalec se lahko dogovorita, da se prodajalčeva odgovornost za stvarne napake stvari omeji ali popolnoma izključi. Morebiten tovrsten dogovor pa je ničen, če je bila napaka prodajalcu znana, pa o tem ni obvestil kupca. Dogovor je ničen tudi v primeru, če ga je prodajalec z izkoriščanjem svojega položaja kupcu vsilil. Toda četudi bi bila prodajalčeva odgovornost veljavno izključena, kupec glede teh napak obdrži pravice, ki mu gredo na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari po Zakonu o varstvu potrošnikov.

 

Upoštevaje vse zgoraj zapisano smo ugotovili, da ima stvar napako ter da lahko uveljavljamo odgovornost prodajalca za stvarno napako na stvari. Kako naprej? Kakšne pravice imamo kot kupec? Kaj lahko zahtevamo od prodajalca? Na to vprašanje podaja Obligacijski zakonik odgovor, da lahko kupec, ki je pravočasno in pravilno obvestil prodajalca:

-          zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake ali

-          zahteva od prodajalca znižanje kupnine ali

-          odstopi od prodajne pogodbe (v tem primeru mora vrniti stvar, prodajalec pa mora vrniti kupnino).

 

V primeru znižanja kupnine, se le-ta zniža za razliko med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi prodajne pogodbe. Kupec, ki je zaradi kakšne napake dosegel znižanje kupnine, sme ob poznejšem odkritju še kakšne napake zahtevati ponovno znižanje kupnine (ali odstopiti od pogodbe).

 

Kupec lahko odstopi od pogodbe le, če je pred tem prodajalcu pustil primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe. Če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, se slednja samodejno razveže po samem zakonu. Ne da bi prodajalcu pustil dodaten rok, pa lahko kupec odstopi od prodajne pogodbe, če mu je prodajalec sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe ali če iz okoliščin očitno izhaja, da prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti. Kupec izgubi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari, če stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel. Kljub temu pa lahko odstopi od pogodbe, četudi je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel, če bila stvar uničena ali poškodovana zaradi napake, ki je razlog za odstop od pogodbe ali pa je poškodba nepomembna. Kupec prav tako ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe, če je (še preden je bila napaka odkrita) med njeno običajno rabo porabil ali zamenjal del stvari. V primeru, da kupec vendarle izgubi pravico do odstopa od pogodbe zaradi tega, ker stvari ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel, pa ne izgubi ostalih pravic (zahteva za odpravo napake, zahteva za znižanje kupnine zaradi napake).

 

Neodvisno od tega pa odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je zaradi napake stvari nastala na kupčevih drugih dobrinah (škoda na stvareh, izgubljen zaslužek, …) Pri tem se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti.

 

 

Zaključek

 

Iz vsega zapisanega je torej več kot očitno, da se garancija za brezhibno delovanje občutno razlikuje od odgovornosti prodajalca za stvarno napako na stvari. Če se na kupljenem izdelku pojavi napaka ima kupec vselej možnost izbire, ali bo uveljavljal garancijo za brezhibno delovanje stvari ali pa prodajalčevo odgovornost za stvarno napako.

 

Za katero izmed možnosti se bo odločil, je odvisno od kupčevih preferenc ter interesov. Če ima stvar denimo napako, ki kupca moti, a ne v tolikšni meri, da stvari ne bi mogel uporabljati, je morda za kupca smotrneje zahtevati znižanje kupnine na podlagi odgovornosti za stvarno napako, kakor pa uveljavljati jamstvo na podlagi garancije. Nadalje, garancija za brezhibno delovanje stvari ne omogoča odstopa od pogodbe, kot je to mogoče pri uveljavljanju odgovornosti prodajalca za stvarno napako na stvari.

 

Koristno je izpostaviti (čeprav je pozoren bralec lahko do te ugotovitve že prišel), da prodajalec odgovarja za stvarno napako na stvari glede vsake prodane stvari (razen če stranki to odgovornost izključita). Na drugi strani je garancija za brezhibno delovanje stvari omejena na izdelke, za katere tako določa podzakonski akt, ki ga izda minister za gospodarstvo.

 

Spregledati pa ne gre še nečesa: Nad izvrševanjem Zakona o varstvu potrošnikov bdi Tržni inšpektorat. Že sama prijava na tržni inšpektorat pogosto učinkuje tako, da prodajalec, ki krši potrošnikove pravice, spremeni svoje ravnanje. Nasprotno ostane kupcu v primeru neuspešnega uveljavljanja pravic na podlagi Obligacijskega zakonika le še (dolgotrajno in z vidika stroškov drago) sodno varstvo.

 

Nadaljnja razlika je glede subjekta, pri kateremu kupec uveljavlja svoje pravice. V primeru garancije lahko svoje pravice uveljavlja tako pri proizvajalcu kot tudi prodajalcu, v primeru odgovornosti prodajalca za stvarno napako pa že po naravi stvari pravice ni moč uveljavljati drugače kakor proti prodajalcu.

 

Na strani kupca je torej da sprejme odločitev: Garancija za brezhibno delovanje stvari ali odgovornost prodajalca za stvarno napako na stvari. Namen pričujočega prispevka je bil podati osnove vsake izmed možnosti ter predvsem seznaniti kupce z njihovimi pravicami v zvezi z brezhibnim delovanjem oziroma napakami na stvari. 

 

www.aljazmarn.com

 

 

* Zakon o varstvu potrošnikov, uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 98/2004

** Obligacijski zakonik, Uradni list RS št. 83-4287/01

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com