O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Na e-Fotografiji sem o barvnih prostorih pisal že večkrat (članek: Barvni prostori v praksi). ProPhoto RGB ostaja moj prostor za obdelavo RAW datotek, Adobe RGB ima svoje mesto pri pripravi za kakovosten tisk, sRGB pa je še vedno najvarnejši izvoz za splet in splošno rabo. Toda v zadnjih letih se je v prakso fotografov zelo močno vrinil še en barvni prostor – Display P3.

Najprej smo ga v največji meri spoznali na fotofonih in tablicah. Prav tam se je zgodil tisti znani “wow” učinek: fotografija je na zaslonu fotofona delovala živa, kontrastna, bogata, skoraj boljša, kot smo jo videli na računalniškem monitorju. V članku WOW efekt barv na zaslonu fotofona/tablice sem že opisal, zakaj se to zgodi: boljši OLED zasloni, širši barvni prostor Display P3, 10-bitni zapis in HEIF/HEIC format skupaj omogočijo prikaz, ki ga klasični sRGB zasloni niso zmogli.

Zdaj pa se je zgodba razširila. P3 ni več samo domena fotofonov. Vse pogosteje ga najdemo na računalniških monitorjih, televizorjih, projektorjih in danes, celo v elektronskih iskalih novih fotokamer. To pomeni, da se slika, ki je bila na fotofonu videti čudovita, lahko podobno pokaže tudi na domačem ali studijskem zaslonu. Seveda pod pogojem, da je datoteka pravilno pripravljena, da ima vdelan pravi barvni profil in da zaslon ta prostor res zmore prikazati.

 

Zakaj je P3 postal pomemben

P3 ni filter, trik ali umetno navijanje barv. Je širši barvni prostor od sRGB in omogoča bolj polne rdeče, oranžne ter del zelenih tonov. Prav v teh barvah je veliko fotografskih motivov, ki gledalca takoj pritegnejo: sončni zahodi, koža v topli svetlobi, afriška pokrajina, cvetje, jesensko listje, ogenj, mestne luči, odsevi in bogati večerni toni.

Zato fotografije na boljših fotofonih delujejo tako prepričljivo. Ne zato, ker bi fotofon čudežno izboljšal fotografijo, ampak zato, ker zaslon zna pokazati več barvnega sveta kot povprečen sRGB monitor. Če je datoteka zapisana v P3 in jo odpreš na P3 zaslonu, vidiš več tistega, kar bi bilo na sRGB zaslonu stisnjeno, poenostavljeno ali manj zasičeno.

P3 izhaja iz filmskega sveta oziroma iz DCI-P3 prostora, ki se je uveljavil pri digitalni kinematografiji. Ko so fotofoni postali glavna naprava za snemanje in ogled videa, ko so prišli HDR, Dolby Vision, HLG in širokogamutni zasloni, je bil P3 logična izbira. Dovolj je širši od sRGB, da je razlika očitna, obenem pa je tehnično lažje dosegljiv v majhnih, svetlih in energijsko varčnih zaslonih kot Adobe RGB.

 

RAW ostaja osnova za fotografa

Pri vsem navdušenju nad P3, 10-bitnim zapisom in HEIF/HEIC formatom ne smemo pozabiti osnovne prednosti fotografa: RAW datoteke. RAW iz fotokamere je običajno 12- ali 14-bitni zapis, kar pomeni, da zajame veliko več tonskih informacij, kot jih lahko neposredno prikaže običajen zaslon ali shrani klasični JPEG. Prav zato je RAW najboljše izhodišče za nadaljnjo obdelavo. (članek: 14-bit tipalo, 16-bit obdelava, 8-bit izvoz – kaj je kaj)

RAW sam po sebi še ni vezan na sRGB, Adobe RGB ali P3. To je njegova velika prednost. Podatke s tipala lahko pri razvoju postavim v zelo širok delovni prostor, kot je ProPhoto RGB, kjer imam največ manevrskega prostora za tonske in barvne popravke. Iz istega RAW “masterja” lahko nato pripravim različne izvoze: Adobe RGB za kakovosten foto oziroma inkjet tisk, Display P3 za sodobne zaslone, sRGB za splet in univerzalno rabo ali CMYK za klasični tisk.

Zato za fotografa P3 ni nadomestilo za RAW, ampak eden izmed ciljev prikaza. RAW je osnova, iz katere črpam največ informacij. P3 pa je prostor, v katerega fotografijo smiselno izvozim, kadar vem, da bo prikazana na sodobnem zaslonu, fotofonu, tablici, televizorju ali projektorju, ki ta prostor zna pokazati. (članek: Barve od pritiska na prožilec, do predstavitve)

 

HEIF/HEIC kot sodobna zamenjava za JPEG

HEIF/HEIC moramo razumeti drugače kot RAW. To ni zapis za največjo obdelovalno svobodo, ampak sodobnejši končni oziroma predstavitveni format. Njegova prednost je, da lahko namesto 8-bitnega JPEG zapisa shrani 10-bitne prehode in Display P3 barvni prostor. Zato je za sodobne zaslone veliko boljša izbira kot klasični JPEG, kadar želimo ohraniti več barvnih odtenkov, mehkejše prehode v nebu, koži ali sencah in boljši prikaz na P3 zaslonih. (članek: HEIC / HEIF – format prihodnosti za fotografijo, video, VR in 3D)

JPEG je še vedno odličen zaradi združljivosti. sRGB JPEG v 8 bitih ostaja najbolj varen zapis za splet, e-pošto, starejše zaslone in platforme, ki barvne profile obdelujejo po svoje. Toda tam, kjer imamo nadzor nad prikazom in vemo, da naprava podpira P3 ter 10-bitni zapis, je HEIF/HEIC logična sodobna zamenjava za JPEG.

Praktično povedano: RAW uporabim za zajem in obdelavo, ProPhoto RGB za moj 16-bitni “master”, HEIF/HEIC v P3 in 10 bitih pa za kakovosten prikaz na sodobnih zaslonih. sRGB JPEG ostane univerzalna kopija za vse primere, kjer mora datoteka delovati povsod.

 

Display P3, 10-bit in HDR niso isto

Tu je pomembna razlika, ki jo je dobro razumeti. Display P3 pove, katere barve lahko prikažemo. To je barvni obseg oziroma gamut. 10-bit pove, kako fino so te barve in svetlost razdeljene v tonske stopnje. HDR pa govori o širšem prikazu svetlosti oziroma o večjem dinamičnem razponu v prikazu.

Te tri stvari niso enake, a se pri sodobnih napravah pogosto srečajo. Fotofon lahko fotografijo shrani v HEIF/HEIC, v 10-bitnem zapisu in z Display P3 profilom. Zaslon fotofona ali tablice zna ta zapis pravilno prikazati. Če je dodan še HDR prikaz, dobimo več občutka svetlobe, manj zadušene svetle tone in bolj prepričljiv kontrast. Zato imajo fotografije na najboljših zaslonih tisti posebni “wow” učinek.

 

Ko fotofon ni več edini dober zaslon

Dolgo se je dogajalo nekaj zanimivega. Fotografija je na fotofonu izgledala čudovito, ko pa smo jo prenesli na starejši računalniški monitor, je delovala manj živa, manj barvita, včasih celo napačna. Razlog ni bil nujno v fotografiji. Pogosto je bil kriv zaslon. (članek: WOW efekt barv na zaslonu fotofona/tablice!)

Veliko domačih računalniških monitorjev je še vedno omejenih na sRGB ali pa sicer obljubljajo širši gamut, vendar nimajo natančnega profila, enakomerne svetilnosti in pravilnega barvnega upravljanja. Tak zaslon ne more pokazati tistega, kar zna pokazati OLED zaslon boljšega fotofona. To je razlog, da je marsikdo presenečen, ko isto fotografijo vidi na telefonu in nato na prenosniku.

Zdaj se to spreminja. Boljši računalniški zasloni, Appleovi zasloni, kakovostni OLED monitorji, nekateri televizorji in projektorji že omogočajo Display P3. To pomeni, da lahko slika, ki je na fotofonu delovala čudovito, podobno zaživi tudi na večjem zaslonu. P3 je zato postal most med fotofonom in računalniškim monitorjem.

 

Adobe RGB ostaja svet tiska, P3 pa svet zaslonov

Pri tem ne smemo mešati namenov. Adobe RGB ima še vedno veliko vrednost, predvsem pri pripravi fotografij za kakovosten foto oziroma inkjet tisk (članek: Barvni prostori v praksi). Njegova prednost je predvsem v zeleno-cianskem delu barvnega prostora, ki ga številni tiskalni sistemi lahko dobro izkoristijo. Zato so monitorji z visoko pokritostjo Adobe RGB še vedno odlična izbira za fotografa, ki veliko tiska, pripravlja razstave, fotoknjige ali grafične materiale.

Display P3 pa se je uveljavil kot prostor zaslonov. Bolj je povezan z ogledom fotografij, videom, HDR vsebinami, fotofoni, tablicami, televizorji in sodobnimi računalniškimi zasloni. V praksi lahko rečem: za prikaz na sodobnih napravah mislim P3, za zahtevno obdelavo RAW in arhiv mislim ProPhoto RGB, za resen tisk mislim Adobe RGB oziroma profil tiskalnika ali CMYK.

 

Elektronsko iskalo kot novi člen verige

Zanimivo je, da P3 ne ostaja več samo v svetu fotofonov, tablic in monitorjev. Pri novih fotokamerah postaja pomembno tudi elektronsko iskalo. Sony pri Alpha 7R VI navaja OLED iskalo z DCI-P3 ekvivalentnim barvnim obsegom, 10-bitno globino in do trikrat višjo svetilnostjo, kar je namenjeno jasnejšemu ogledu tudi pri HLG fotografijah (članek: Sony Alpha 7R VI). Tudi zadnji zaslon ima DCI-P3 ekvivalenten barvni obseg.

To je zelo pomemben premik. Dolga leta smo na iskalo gledali predvsem skozi ločljivost, povečavo in hitrost osveževanja. Zdaj pa postaja pomembno še nekaj: kako zvesto iskalo pokaže barve, svetlost in tonske prehode. Če fotokamera že v iskalniku pokaže širši gamut, 10-bitne prehode in HDR občutek pri HLG prikazu, se fotografu približa tisti občutek, ki ga danes že pozna iz najboljših fotofonov.

To še ne pomeni, da bomo ekspozicijo in barve ocenjevali samo po iskalniku. Histogram, opozorila na presvetlitve in RAW obdelava ostajajo ključni. Pomeni pa, da se tudi fotokamera približuje sodobni prikazni verigi: zajem, obdelava in ogled se vse bolj selijo v svet širšega gamuta, 10-bitnih tonov in HDR prikaza.

 

Zakaj je to pomembno za fotografa

Fotografija se ne konča s pritiskom na sprožilec. Če fotografijo posnamem v RAW, jo obdelam v 16-bit ProPhoto RGB, nato pa jo pogledam na slabem zaslonu, ne vidim vsega, kar sem pripravil. Če jo izvozim v P3, a jo odprem na sRGB zaslonu brez pravilnega barvnega upravljanja, bo učinek drugačen. Če jo pošljem na splet brez premisleka, jo lahko platforma prekodira. Če jo pošljem v tisk brez ICC profila in soft proofa, bodo barve na papirju drugačne od tistih na zaslonu.

P3 zasloni so zato za fotografa pomembni, ker zmanjšujejo razkorak med tem, kar vidimo na fotofonu, in tem, kar želimo pokazati na večjem zaslonu. Omogočajo boljši ogled, boljšo selekcijo fotografij, bolj zanesljivo predstavitev in lepšo izkušnjo za gledalca. Za domačega uporabnika, ki želi fotografije predvsem gledati na zaslonu, je dober P3 monitor danes morda celo bolj smiselna izbira kot star grafični monitor, ki sicer obljublja Adobe RGB, a ni več svetlobno stabilen ali pravilno umerjen.

 

Kaj izvoziti za P3 zaslon

Če je cilj sodoben zaslon, fotofon, tablica, Apple zaslon, P3 monitor ali televizor, je smiseln izvoz v Display P3. Pri fotografijah iz fotofona je idealna izbira HEIF/HEIC v 10-bitnem zapisu. Pri obdelavi iz RAW na računalniku pa naj master ostane v 16-bit ProPhoto RGB, nato pa pripravim ločeno P3 različico za prikaz.

Za najširšo združljivost pa še vedno pripravim tudi sRGB JPEG. To ostaja varna izbira za splet, starejše zaslone, elektronsko pošto in večino platform, ki barvno upravljanje še vedno izvajajo po svoje. Torej ne gre za to, da bi P3 zamenjal sRGB povsod. Gre za to, da imam končno možnost pripraviti boljšo različico za naprave, ki jo znajo prikazati.

 

Kdaj je P3 dovolj in kdaj ni

Za ogled fotografij, predstavitve, fotofone, tablice, televizorje, nove monitorje in sodobne projektorje je P3 odlična rešitev. Za resno obdelavo RAW in arhiv pa še vedno ostajam pri širšem ProPhoto RGB v 16 bitih. Za tisk, kjer je pomembna ponovljivost in profil papirja, pa uporabim Adobe RGB, ICC profil tiskalnika ali CMYK pretvorbo, odvisno od končnega cilja.

Z drugimi besedami: P3 ni nadomestilo za vse. Je pa najbolj praktičen, viden in danes zelo razširjen prostor za prikaz fotografije na zaslonih.

 

Ko kupujemo P3 zaslon

Pri nakupu zaslona ni dovolj, da v specifikacijah piše “99 % P3”. Širok gamut sam po sebi še ne pomeni natančne slike. Za fotografijo je pomembno, da ima zaslon dober sRGB in P3 način, nizko barvno napako, enakomerno svetilnost po površini in možnost profiliranja. Igralski monitorji imajo lahko visoko osveževanje, bliskovit odziv in velik kontrast, a to še ne pomeni, da so dobri za fotografijo.

Za hobi fotografa, ki želi fotografije gledati in osnovno urejati, je kakovosten P3 zaslon danes zelo dobra izbira. Za profesionalno delo, tisk in soft proof pa so še vedno pomembni monitorji z visoko pokritostjo Adobe RGB, možnostjo strojne kalibracije, enakomerno svetilnostjo in zanesljivo reprodukcijo tonov.

Po nakupu je treba izklopiti “živahne” načine, nočne filtre, True Tone in podobne olepševalce, če želimo resno presojati barve. Svetilnost naj bo razumna, ne pretirano visoka. Fotografija, ki je obdelana na preveč svetlem zaslonu, bo na papirju pogosto pretemna. Tudi dober zaslon ni dovolj, če ga uporabljamo v napačnem načinu.

 

Zaključek

P3 je postal pomemben zato, ker je fotografijo na zaslonu približal temu, kar smo želeli pokazati: več barv, bolj gladke prehode, boljši občutek svetlobe in večji “wow” učinek. Fotofoni so nam to pokazali prvi. Zdaj enako logiko prevzemajo tablice, računalniški monitorji, televizorji, projektorji in celo elektronska iskala novih fotokamer.

Za fotografa to pomeni večjo odgovornost in večjo možnost. Odgovornost zato, ker mora razumeti, kam izvaža datoteko in kateri profil uporablja. Možnost pa zato, ker lahko fotografija končno na večjem zaslonu izgleda podobno dobro kot na najboljšem fotofonu.

RAW ostaja začetek, ProPhoto RGB ostaja moj prostor za varno obdelavo, Adobe RGB in ICC profili ostajajo svet tiska, sRGB ostaja univerzalni standard, Display P3 pa je postal prostor sodobnega ogleda. Če je datoteka pravilno pripravljena, če ima zaslon P3 in če barvno upravljanje deluje, potem ni več razloga, da bi slika izgubila tisto živost, zaradi katere smo jo sploh želeli pokazati.

 

---

Povezani članki:

»Videti, da bi lahko verjel – zakaj fotograf potrebuje odličen zaslon«

»14-bit tipalo, 16-bit obdelava, 8-bit izvoz – kaj je kaj«

»Barvni prostori v praksi«

»RAW obdelava brez iluzij: je RAW res RAW?«

»14-bit tipalo, 16-bit obdelava, 8-bit izvoz – kaj je kaj«

»HEIC/HEIF – format prihodnosti za fotografijo, video, VR in 3D«

»WOW efekt barv na zaslonu fotofona/tablice!«

»Barve od pritiska na prožilec, do predstavitve​«

»Display P3 zasloni«

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si