Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Digitalna prevara!

24.06.2004 21:52

avtor: Tadej Rupnik

Fotografija je od nekdaj služila za neke vrste dokazno gradivo, za odraz dejanskega stanja pred objektivom v trenutku, ko je fotograf pritisnil sprožilec. Pa je res tako? Kdor je slišal za fotografijo, je gotovo slišal tudi za retuširanje. Retuša, v bolj ohlapnem pomenu pomeni naknadno obdelavo slike, torej potem ko je že posneta. Retušo srečujemo tudi pod nazivom fotomontaža, digitalna obdelava, post processing, image manipulation ipd.. Stara je toliko kot fotografija. Že prvi fotografi so namreč na roke popravljali napake na steklenih ploščah. Kasnejši fotografi so z retuširanjem fotografij poleg odprave napak skušali doseči lepši motiv. Se spomnite dolgih trepalnic in polnih temnih ustnic na črno-beli fotografiji vaše babice? Sedaj pa pomislite za trenutek: Če je nekdo risal in brisal po fotografiji vaše babice – potem fotografija ne more biti prikaz dejanskega stanja v trenutku nastanka. Babica je bila v resnici drugačna, kot jo prikazuje fotografija, ni res? PREVARA?

Fotografija – košček zgodovine?

Nedolgo nazaj mi je sorodnik pokazal stare fotografije skupnega družinskega prednika. Skupaj s svojimi vajenci ponosno pozira pred kovačnico. Zavihani rokavi, mišičaste roke, košati brki in resen obraz izzivalno zazrt direktno v objektiv s fotografije pozdravljajo svojega potomca osem desetletij kasneje! Oči so se sprehodile po detajlih na fotografijah. Tu leži razmetano orodje, tam drugi pripomočki, vrvi, okraski, verige, podkve... Na hrbtni strani fotografij je vesten fotograf zapisal datum nastanka fotografije. Posnete so bile pred rojstvom mojega, zdaj že pokojnega očeta! Ni treba biti arhivar, da se zaveš pomembnosti take fotografije. V rokah držiš – nič drugega kot – košček zgodovine!! Vsak od nas verjame, da je fotografija verodostojen prikaz dogajanja pred fotoaparatom, torej da gledamo tisto kar bi v danem trenutku videli tudi sami, če bi bili tam. Čista dejstva.

Tako so v naših krajih podkovali konje za časa cesarice Marije. Fotografija postane za gledalca pomembna, če pozna ozadje. Kraj, čas, osebe na sliki – šele poznavanje teh podatkov da fotografiji zgodovinsko vrednost. Mogoče je pa kateri od teh fantov na sliki prav tvoj prednik?

Oglejte si eno izmed njih. Prikazuje avstro ogrske kovače pri delu. Verjetno nobeden ne dvomi o njeni avtentičnosti. Kaj pa če rečem, da je oficir z otrokom na levi strani fotografije s pomočjo računalnika prenesen z neke druge fotografije? Je potem ta fotografija še verodostojna? Je še “košček zgodovine” ali je kar digitalna prevara? Časi slavne cesarice, obeh svetovnih vojn in rajnke Jugoslavije so mimo. Fotografi iz teh obdobij so retušo uporabljali skoraj izključno za “izboljšanje” videza fotografije. S fotografij so odstranjevali praske, dodajali so ličila, brisali mozolje.... Tako delo je zahtevalo od fotografa kar nekaj izkušenj, dobro oko, mirno roko in precej potrpežljivosti, zato so se za tovrstne storitve odločali bolj redki petičneži. Kakšna je situacija danes? Fotoaparat (bodisi digitalni ali analogni) ima praktično vsak. Računalnik tudi ni nobena redkost. Kdor ima analogni aparat, si poleg računalnika omisli še skener, ki mu posnete fotografije digitalizira in pripravi za nadaljnjo obdelavo z računalnikom. To pa pomeni, da lahko vsak malo bolj vešč mulec (ali smrklja) v par minutah in brez truda popolnoma spremeni fotografijo. Če je fotograf pred 50 leti babici na sliki dorisal daljše trepalnice, ji lahko danes v 5 minutah dorišemo košate dedkove brke če hočemo! Potvarjanje dejstev na digitalnih fotografijah je postalo že tako enostavno in prepričljivo, da goljufije vedno težje opazimo.

Digitalni raj

Uporaba računalnikov v dobi digitalne fotografije je neobhodna. (Razume se, govorim o računalnikih z nameščeno programsko opremo za obdelavo fotografij. O sami programski opremi bom pisal kdaj drugič!) Programi za obdelavo fotografij izvajajo retušo s par kliki po miški in tipkovnici. So relativno enostavni za uporabo, vendar to pomeni, da lahko prve in enostavnejše popravke v resnici izvedemo že po par minutah dela z njimi, da pa jih do potankosti obvladamo, to pa zahteva več let profesionalnega dela z njimi in razumevanje principov, po katerih delujejo programi. Ali je potem kaj čudnega, da tako hitro zapademo skušnjavi? Sedeč za računalnikom lahko v par minutah shujšam deset kilogramov, se pomladim za deset let, si omislim Ferrarija pred garažo, lahko svet domišljije predstavim kot realnost.

 

 

Jih poznate? Možnost retuše, ki fotografom pred leti ni bila dosegljiva brez obilice izkušenj potrpežljivosti in natančnosti, je danes mala malica za skoraj vsakega mulca!

Lažja dostopnost do teh tehnik posledično pomeni več retuširanih fotografij. Ali lahko rečemo, da ima retuširana fotografija večjo sporočilnost? Ali je dodatek kontrasta ali osvetlitve že retuša? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje moramo najprej definirati, kdaj neko fotografijo označimo kot retušo.

Kaj je retuširana fotografija?

Ob tem vprašanju se krešejo mnenja tako pri nas kot drugod po svetu. V večini primerov je tako ali tako pomembna estetska komponenta. Tako kot pri slikarjih nikoli ne primerjamo verodostojnost slike na platnu z resničnim motivom, je tudi pri fotografiji za opazovalca največkrat bolj pomembna estetska vrednost fotografije. Če kak detajl moti in ga avtor izbriše, s tem fotografijo izboljša? Za ilustracijo poglejmo namišljen primer: Na fotografiji imamo mladenko, ki na koncu pomola, naslonjena na svetilnik občuduje galebe v letu. Lotimo se računalniške obdelave. Lepo po fazah: 1.) Slika vleče preveč na modro, zato popravimo tonsko vrednost bolj na rdeče- rumeno. Dobimo lepši učinek zahajajočega sonca. 2.) Na zunanjih delih slike je več detajlov, ki odvračajo pogled z glavnega motiva. Odrežemo (crop). 3.)Povečamo kontrast in sliko s filtrom malce izostrimo. 4.) Obraz dekleta posvetlimo, da pride bolj do izraza 5.)Poleg njene glave izza pomola štrli jambor. Pobrišemo. (clone ali podobna funkc.) Prav tako pobrišemo osamljeno barčico v daljavi. 6.)Iz neke druge fotografije dodamo na nebo od sonca ožarjene oblake. Dobimo bolj dramatični učinek. 7.) Pobrišemo cel svetilnik in namesto njega vkomponiramo primerno figuro kakega znanega Slovenca. Recimo kar predsednika države. Sedaj se naše dekle naslanja nanj. Rezultat? Predsednik preživlja romantični vikend ob morju z lepo mladenko! Nastala fotografija je nedvomno retuša, ali pa je retuša tudi fotografija po fazi 1.) ali 2.) ali 4.) ... Do kje smemo še reči da fotografija prikazuje dejansko stanje?

 

Tragedija! Morsko pes je napadel marince med vojaško vajo. Če bi slika nastala pred 20 leti, verjetno o njeni avtentičnosti ne bi dvomili, tako pa je posnetek resnično tako šokanten, da se nam v misli takoj prikrade sum na digitalno obdelavo.

 

Da so retuše lahko tudi žaljive dokazuje množiica sicer šaljivih fotografij, ki očitno namigujejo na kakšno pomalnjkljivost oseb na fotografiji. Primer na sliki prikazuje ameriškega predsednika, kot da bi ne znal niti otroške knjige prav obrniti. Slika ni “ujet trenutek v času” ampak je retuširana z očitnim namenom.

Prva znana zloraba retuše v politične namene v Veliki Britaniji je odmevala v časopisju leta 1996. (človek bi pomislil da se bo kdo tega že prej domislil). Fotograf je v restavraciji posnel političnega veljaka in njegovo ženo. Da bi zadeva "bolje" zgledala, je (kdo ve na čigavo pobudo) z mize digitalno odstranil steklenico piva, in drugo steklenico z retušo spremenil v steklenico šampanjca.

 

Na videz nedolžna in neškodljiva retuša je sprožila plaz polemik v javnosti Člani NUJ (nacionalizirati Union of Journalists) so se odzvali: "To ni fotografija! To je foto-slika!" so trdili in sprožili pobudo, naj bi uredniki publikacij na vse fotografije dodali znak ki pove ali je bila fotografija digitalno obdelana.

 

Logo, s katerim bi označevali retuširane fotografije

 

Logo za neretuširane posnetke

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Danes lahko vidimo, da iz vsega tega kar se je pred slabim desetletjem pletlo ni nastalo nič. Za povrh pa so ugotovili, da logo za neretuširane posnetke v Evropi pomeni, da se lahko material kemično čisti.... Več o tem: http://media.gn.apc.org/9605mani.htm Ker je skoraj vsaka digitalna fotografija pred objavo obdelana, pa čeprav samo osvetlitev ali izrez, bi veljalo sprejeti normative kdaj velja fotografija za spremenjeno.

Pravila retuše

Nekih splošno priznanih in potrjenih pravil o tem kaj je retuša in kaj ne, še ni postavljenih, zato si bomo pomagali sami. Recimo da smo nekomu dali svojo fotografijo. Pove nam, da jo bo “popravil” in objavil v časopisu. Kakšne popravke mu lahko dovolimo, brez strahu da se bo v časopisu znašla slika, ki nas prikazuje v – hmm, kako bi rekel – v kakšni kočljivi situaciji, sumljivi družbi, ali “eksotični” lokaciji? Definirajmo pravila s katerimi bi ne imeli strahu, da bo okrnjena ali spremenjena sporočilna komponenta naše fotografije.

Dovoljeno:
Izrez (crop), Ostrenje, Korekcija osvetlitve (samo v taki meri, da se detajli s slike ohranijo, ni dovoljeno z uoprabo zatemnjevanja ali osvetljevanja brisati detalje s slike), korekcija barv (samo če se ne spremenijo resnične barve in neselektivno), Režiranje kadra (potrebno navesti resnična dejstva. Ni prav, če navedemo pri sliki leva da je “S safarija v Afriki” če smo ga slikali v Nemčiji v ZOO), pretvorba v ČB (če je neselektivna in celotna), odprava tehničnih napak (prah in praske, digitalni šum.)

Ni dovoljeno
Dvojna ekspozicija, združevanje fotografij ali dodajanje detaljov z drugih fotografij, risanje na fotografiji , mehčanje (blurr), odprava ali dodajanje nezaželjenih a realnih detajlov (mozolji, telegrafske žice, prometni znaki, ... ), barvanje ČB fotografij, uporaba kreativnih filtrov,

Sedaj ko smo približno definirali pravila, poglejmo nekaj primerov pretiravanja pri uporabi retuše. Znan primer je iz ameriške revije TV Guide (26.8.89). Uredniki so na naslovnici potrebovali Oprah Whinfrey's, na njihovo žalost pa je pred kratkim zelo shujšala in novejše fotografije niso imeli v fotoarhivu. Domislili so se rešitve. Obraz Oprah Whinfrey so stisnili (shujšali) in ga z retušo namestili na fotografijo vitke igralke Ann Margaret. Kreator obleke na sliki je prevaro odkrili in sprožil se je plaz polemik o dopustnosti takega ravnanja.

 

Je dober namen opravičljiv razlog? Recimo odstranitev mozoljev z lica ali koščka hrane z zob? Še ena iz čezlužja: V juniju 1994 sta dve reviji Time in Newsweek objavili enako fotografijo O. J. Simpsona. Na naslovnici revije Time je bil igralec temne kože, neobrit, rahlo neoster – rezultat retuše. Nobenih bistvenih popravkov, vendar pri gledalcu pusti v podzavesti bolj negativen vtis! Vprašanje ki je begalo Američane: je urednik revije Time nepremišljen, je rasist ali samo slab umetnik?

Verodostojnost fotografije

Meje med digitalno sliko in fotografijo dejansko ni tako lahko postaviti. Potrebno je vedeti, da so se tudi na negativih in diasih delale določene korekcije tako med razvijanjem, kot po njem. Še lansko leto je zveza N.C. Press Photographers Association odvzela nagrado nagrajencu zaradi uporabljene retuše. Čeprav fotograf svojin slikam ni nič dodal ali odvzel, je "s pomočjo agresivnega toniranja tako spremenil barve in osenčenost ozadij, da ni več ustrezalo realnim razmeram". Nagrajenec je sicer po burnih razpravah svojo nagrado dobil nazaj saj "nikjer točno ne piše v koliki meri pa je sicer dovoljeno toniranje lahko uporabljeno" , primer pa kaže, da si tudi stroka še ni čisto na jasnem kako retušo obvladovati. Mojstrstvo v obdelavi posnetkov kažejo tudi nekateri naši časopisi in revije. Nekatere retuše njihovih naslovnic, ki so povezane z aktualnim družbenim dogajanjem, so že prave umetniške stvaritve. Po internetu kroži nešteto retuširanih fotografij, s katerimi avtorji želijo pri opazovalcih vzbuditi začudenje, šok, nejevero... V zabavno branje in ogled priporočam http://truthminers.com/truth/faked_photos.htm .Da je retuširanje fotografij z namenom zavajanja gledalcev že stara zgodba se lahko prepričate na tem naslovu: http://www.museumofhoaxes.com/ Med drugim tam najdete material izpred 70 let, recimo sliko (retušo) Hitlerja pri 3 letih, slike štiri meterske kobilice ipd.

 

Retuša in original iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Leva slika naj bi prikazovala malega Adolfa. Da je slika ponaredek je dokazla mati, ki je uspela najti original (desna slika) na kateri je njen sin in nima veza z slavnim Führerjem. Zapeljevanje gledalcev torej ni od včeraj!

Ne bi rad zavajal in napeljeval k razmišljanju, da je sporna samo naknadna obdelava fotografij. Tudi montaža kadra pred pritiskom sprožilca je lahko zavajujoča. Znan je primer, ko si je urednik zaželel slike leoparda, ki žre svoj plen v grmovju v ozadju pa se vidi zahajajoče sonce. Da bi fotograf izpolnil to nalogo, je najel cirkuškega dreserja s treniranim leopardom vred in nekaj lovcev, ki so nastreljali divjad. Ob sončnem zahodu je s pomočjo dreserja poslikal zverino, ki je ubogljivo ležala v grmu, kjer je “po naključju” ležala ustreljena antilopa, zato si je zverina spotoma privoščila še malico – v splošno zadovoljstvo vseh udeleženih kot tudi urednika in gledalcev. Na forumu e-fotografije je matty objavil link do zanimive slike, ki prikazuje vodomca pri lovu muhe enodnevnice. Fotografija je izšla na naslovnici madžarske izdaje revije National Geografic, revije ki slovi po kvalitetnih in avtentičnih fotografijah.

 

Škandal je nastal, ker so ugotovili da je fotografija montirana. Pri odkrivanju prevare so sodelovali fotografski strokovnjaki in biologi. Nekaj njihovih ugotovitev: 1.) Muha je mrtva, sicer bi bili zaradi njenega gibanja v vodi vidne vibracije. 2.)Vodomci nikdar ne napadejo plena v vodoravnem letu, temveč nanj pikirajo z višine. 3.)Kot pod katerim ptič drži krila ni naraven 4.)Vrat ptiča je nenaravno tanek 5.)Ptič med fotografiranjem ni letel! Če bi letel z minimalno hitrostjo za vodomce (cca 50km/h) bi bilo z 400mm objektivom potrebna zaslonka najmanj 1/32. Za tak scenarij je z znanimi bliskavicami nemogoče doseči dovolj močno osvetlitev. Itd. Več o tem: http://www.naturephoto.hu/natgeo_english/index.html Brez dvoma je fotografija po svoji estetski vrednosti čudovita. Vprašanje pa je kaj je pomembnejše: da je fotografija lepa ali da je verodostojna?

Zaključek

Živimo v času izrazitega nasičenja z informacijami. Vizuelna informacija, ima močan vpliv tudi prek podzavestnega zaznavanja. Celotna družba mora vedeti, kako interpretirati dobljene informacije. Retuše fotografij, ki jih srečujemo na vsakem koraku, niso samo stvar tehnologija, temveč stvar razumevanja družbe! Naučiti se moramo, da videno informacijo ne vzamemo za dejstvo! Pri predvajanju prvih filmov so ljudje panično bežali, ker so se bali da bo vlak s platna zapeljal mednje. Hollywood je dosegel, da danes še pri tako srhljivih prizorih mirno obsedimo na sedežu in srkamo kokakolo. Tudi pri fotografijah se bomo morali navaditi, da bomo vedno sumili v retušo. Dober namen ne opravičuje retuše! Nikoli namreč ne vemo v kakšen namen bo fotografija uporabljena. Po drugi strani sem prepričan, da se najlepše posnetke naredi s pomočjo retuše in režiranja scene. In prav estetska vrednost fotografije je večkrat pomembnejša. Koga pa briga, da je na sliki pradedek s kravato, čeprav jo je verjetno nosil samo dvakrat v življenju, da imajo na popotni fotografiji vsi črnci ki delajo na polju nove (nedeljske) obleke? Če mi je fotografija všeč, mar bom kompiciral z vprašanji:”Kako da je tako velika luna na širokokotnem posnetku?” Ali: “Mar niso ti oblaki nekam nenaravno osvetljeni?” Če mi je slika všeč, se torej ne bom obregnil ob uporabo retuše in bom polemiziranje o tem lepo prepustil drugim.

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com