Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Barvni prostori in barvno upravljanje na enostaven način njihovega razumevanja (I.del)

Avtor:Matjaž Intihar
02.06.2008 14:47

Barvni prostor kaj je to? Ali vsi na pravi način razumemo njegov pomen?

Takoj se ujamemo v past in o barvnem prostoru najprej razmišljamo iz samo svojega ozkega pogleda. Še najhitreje pojem barvni prostor razume na svoj način in se v njemu omeji vsak, ki ima kakršno koli povezavo z grafičnim tiskom. Temu bralcu pojem barvni prostor takoj zaide v njemu razumljeno polje barvnih prostorov. Vidi ga razumejo samo za njega edini »pravi« tehnični način s pomočjo kolorimetra, spektrofotometra in denzitometra.

Fotograf gleda na ta pojem iz povsem drugega gledišča. O barvnem prostoru je drugače kot grafik nekaj slišal šele v zadnjem času, z uporabo digitalnih fotokamer. In bolj ko fotograf spremlja novo tehniko in bolj ko posluša učene besede strokovnjakov o vseh možnostih in barvnih prostorih, manj mu je jasno zakaj je njegov diapozitiv še vedno tonska najboljša reprodukcija originala in zakaj mu še vedno kaže največjo možno tonsko zasičenost. Po eni strani povsem logično. Fotograf je do digitalne fotografije samo pritisnil na sprožilec in preko projekcije kazal diapozitive. Z realnostjo in težavo reprodukcije in prikaza svojih fotografij v drugih okoljih pa se ni srečeval.

Slikar in tudi izrazni fotograf na barvni prostor gledata zopet na povsem ne tehnični način. Velja samo končni prikaz tistega, kar sta si pri slikanju ali fotografiranju zamislila in prenesla na platno ali fotografijo na mediju. Tu pa je govor o barvnih prostorih povsem brezpredmeten, saj v večini primerov velja samo všečnost.

In smo tam. Več pogledov in načinov uporabe barvnega prostora in obilo možnosti za pregovarjanje kateri pogled je »pravi«. Predvsem pa se je treba zavedati, da to temo ne moremo zajeti na hitro z veliko žlico. Zelo enostavno je poslušati strokovnjake in jim verjeti. Sam se nimam za strokovnjaka o barvnih opisih in barvnem upravljanju. Sem pa profesionalno kot grafik preko skenerjev in tiska ter fotograf v njemu udeležen na tak ali drugačen način že več kot 30 let. Spoznal sem, da je teorija nekaj zelo lepega. Toda praksa te hitro poduči, da imamo v vsej lepoti teorije le del uporabne resnice. In zato vedite, bljižnic ali poceni razumevanja ali barvnega uporavljanja ni. Mnogi so se že opekli, ko so želeli na hitro in z veliko žlico razumeti skrivnosti srokovnih razlag in uporabe tehnike. Če ste grafik veste. Nič vam ne pomaga še tak sistem barvnega upravljanja če nimate dobre naprave za iztis ter barve in papir. Tudi v fotografiji je tako. Sprva vsak misli kako mu kompaktna kamera odlično služi, kako na svojem namiznem računalniku s povprečnim zaslonom krasno vidi barve, a resnica pride kaj hitro sama od sebe. Tudi pri uporabi tiskalnikov in barv ter papirja ni nič drugače. Vse komponente v sistemu barvnega upravljanja ter na koncu našega pogleda na kakovost morajo biti v nekem merilu. Kaj nam pomaga še taka tehnika in barvni opisi, če smo sami zadovoljni z vsako fotografijo za naš družinski foto album. In obratno. Če imamo zahteven pogled na končni izdelek brez kakovostne tehnike in uporabe barvnega upravljanja v celotnem procesu od zajema do izpisa slike ne bo šlo.

Zakaj pisati o barvnih prostorih in barvnem upravljanju? Zakaj prebrati članek o barvnih prostorih, če si samo njihov dolgoletni praktični uporabnik na tak ali drugačen način? Kdorkoli si zaželi več zvedeti o barvnih prostorih in barvnem upravljanju ima na spletu kopico informacij. V Google odtipkajte iskanje besed, Color Spaces, Color Management, Adobe RGB, CIE Lab… in prikazalo se vam bo obilo zelo strokovnih člankov priznanih strokovnjakov. Nekateri so celo v organizaciji CIE (Commission Internationale de l’Eclairage), ki skrbi za standardizacijo barvnega prostora.

Vendar vedno obstaja če in uporabniki, ki se s strokovnim jezikom in standardi v celoti nikoli ne strinjamo. Nekateri radi zaidemo tudi na drugačno pot. Zakaj?

Kot prvo! Ali veste, da barv sploh ni. Zato niti ne more obstajati samo zaprti, standardiziran barvni prostor.

Kot drugo! Nismo vsi samo v enem elementu pogleda na sliko, t.j. tehnični, bolje rečeno pogled skozi elektronski inštrument in številke. Sam se bom kot grafik znal usmeriti v tehnični pogled in se mu ob tej potrebi tudi prilagoditi sogovorniku. Kot fotografa pa me barvni prostori omejujejo. Želim si samo, kot najbolj všečno prikazati fotografije na mediju za prikazovanje. Zakaj bi se zato v tem elementu strinjal z zaprtimi standardi?

Kot tretje! Niti največji strokovnjaki v CIE (Commission Internationale de l’Eclairage) si niso povsem edini o točnosti standardov in so si njihovi pogledi večkrat na različnih bregovih.

In zadnjič! Tudi standardi se spreminjajo! Prav tako se ob različnih čustvenih trenutkih spreminja naš osebni pogled na barve. In iz fotografskega gledišča je prav čustveni pogled ključni v razumevanju celotnega procesa.

 

Barvni prostori v praksi

Da me ne bodo predvsem stanovski kolegi iz grafičnih vrst in vsi tisti, ki na kakršen koli način delujejo v tehnikah izpisa datotek napačno razumeli že kar na začetku poudarjam, da je poznavanje in uporaba barvnih prostorov in barvnega upravljanja v proizvodnji še kako potreben. Vendar se je po drugi plati treba zavedati, da tudi vsa današnja tehnika ne omogoča tistega, kar bi nam strokovnjaki radi predstavili. Da nam standardizirana uporaba barvnih prostorov v fazi zajema (fotografija, skeniranje), obdelave slike (računalniški program) in izpis, iztis (grafični tisk, izpis preko tiskalnikov) vedno omogoča točnost in najvišjo kakovost. Samo glede teh zadnjih dveh besed se glede uporabe barvnih prostorov ne strinjam. Kajti točnost in vernost reprodukcije od originala, preko obdelave slike do izpisa z napravami za izpis slike nikoli ne dosega povsem enakih tonskih vrednosti. Vedno so odstopanja in to že taka, da so vidna s prostim očesom in našim osebnim dojemanjem tonskih vrednosti. Kaj šele za elektronske inštrumente in predvsem naprave in znanje, ki ga imajo hobi uporabniki.

 

Kaj je barva?

Najprej razčistimo pojem barva. Zapisal sem, da barv ni! Kako ne, ko pa jih vidimo? Tisti, ki ste že prebrali knjigo e-Fotografija (knjiga v PDF) ste v poglavju »psihološki vidik dojemanja barv« spoznali, da barve dojemamo z emocijami. Šele naši možgani procesirajo svetlobne dražljaje, ki so padli v naše oko. Od tu naprej pa se dogaja fizikalno-kemični, fiziološki in psihološki učinek svetlobe. Lahko rečemo, da barve čutno doživljamo in to na način kot smo jih naučeno spoznali in seveda tudi od našega trenutnega čustvenega razpoloženja. Prav tako se s pomočjo našega dojemanja barv določenih tudi spominjamo. In ni rečeno, da vam znano barvo določenega predmeta vsi vedno vidimo enako, v enaki barvi. Še toliko bolj, če je predmet obsijan s tonsko spremenjeno (obarvano) svetlobo.

 

 

Kaj je svetloba?

Brez svetlobe ni barve. Oziroma bolje povedano, brez svetlobe (elektro magnetnega valovanja) ni dražljajev, ki preko očesa pridejo v naše možgane. Svetloba je elektromagnetno valovanje v nam vidnem spektru. In prav to valovanje vzpodbuja naše čepke in paličice v očesu, da barve čutno doživljamo. Človeško oko ima predel očesnega ozadja, ki ga imenujemo mrežnica (retina), ki je odgovorna za pretvorbo svetlobnih dražljajev, ki prihajajo v oko. Mrežnico gradita dva tipa svetlobnih čutnic, ki jih imenujemo čepki in paličice. Paličice so občutljivejše za šibko svetlobo in jo zaznavajo le kot svetlobo. Zato tudi v slabih svetlobnih pogojih barv skoraj ni zaznati. Vidimo ČB sliko. Čepki funkcionirajo na močno svetlobo in so tudi sposobni ločiti tri osnovne barve. Valovanje, ki ga mi lahko doživljamo, čutimo (vidimo) pa je samo majhen delček svetlobnega valovanja. Naše čutno zaznavanje valovanja kateremu rečemo vidna svetloba je od 380 do 780 nm. Krajše valovne dolžine so gama žarki, rentgenski žarki, UV sevanje, daljše valovne dolžine pa IR sevanje, mikrovalovi, radijski valovi.

 

 

Barvni prostor

Šele naše čustveno dojemanje barv in raziskovanje strokovnjakov o našem povprečnem videnju barv je prispevalo k dejstvu, da so lahko naredili barvni model, ki je ponazarjal nam videne barve. Strokovnjaki inštituta CIE (Commission Internationale de l’Eclairage) so leta 1931 naredili barvni model XYZ, ki je bil eden prvih matematično prikazanih približkov barv videnih preko našega očesa. Model temelji na dejstvu, da naše oko vidi le tri osnovne barve. Dojemanje barv je merjeno v tridimenzionalnem koordinatnem sistemu, kjer se izmerjene vrednosti meritev nanašajo na osi X, Y, Z.
Leta 1976 je inštitut CIE sprejel barvni model Lab, ki je še danes najbolj razširjen in poznan kot CIE L*a*b*. V njemu je zajet barvni model, ki je širši od vseh do sedaj znanih naprav za prikaz ali iztis tonskih vrednosti.

V diagramu lahko vidimo različne možnosti prikazov in zapisov tonskih vrednosti z različnimi barvnimi modeli (prostori).

Sedaj smo spoznali poleg L*a*b* barvnega prostora, ki prikazuje nam videni spekter svetlobe še tri zelo pomembne barvne prostore. Adobe RGB, sRGB in CMYK (njegove izpeljanke). Vsak od njih pa ima svojo zmožnost prikaza tonov in v vsakem izmed njih je množica variacij glede tonskega prikaza. Kajti naprave za prikaz in izpis fotografij nimajo točno določenih barvnih izpisov. Le ti varirajo v množici kombinacij in se lahko selijo tudi iz prostora v prostor. Da pa lahko našo zajeto sliko preko fotokamere ali skenerja kontrolirano prenašamo v grafični tisk ali izpis preko tiskalnikov si pomagamo s pomočjo barvnega upravljanja.

 

Kaj je barvno upravljanje?

Da ne bom odkrival tople vode bom citiral avtorja Franci Müllerja, ki je v reviji e-Fotografija na temo barvnega upravljanja že podal odličen in predvsem enostavno razumljiv odgovor. »Enote vpletene v proces zajema in izpisa fotografije so za določene dele spektra, ki ga človeško oko vidi slepe. Če bi vsem enotam manjkal isti del spektra, bi se zadeva dala rešiti z enostavno formulo. Pa temu ni tako. Problem je, da digitalna kamera vidi barve, ki jih ne moremo v celoti izpisati na papir. Vmes imamo monitor, ki spet tolmači barve po svoje. Strokovnjak govori o različnih barvnih prostorih. Predstavljajte si (lažjo) prometno nesrečo v Italiji v katero so vpleteni Italijan, Francoz in Slovenec. Razen, da ima vsak svoj pogled na situacijo, se še razumejo ne. Vprašam vas, zakaj naj bi bilo v grafiki/fotografiji drugače kot v življenju? Vsaka enota za sebe deluje, če pa je potrebno nekaj narediti skupaj pa nastanejo problemi z razumevanjem. Torej potrebujemo višjo instanco da rešimo problem. V primeru prometne nesreče pokličemo policijo. Kaj pa v grafiki/fotografiji glede težav z barvami? Davnega leta 1993 se je skupina grafikov dogovorila o taki višji instanci. Celotni projekt so poimenovali International Color Consortium (ICC). Tako kot policija v prometni nesreči, skrbi ta instanca za red med posameznimi enotami in jih med seboj povezuje, oz. skrbi za razumevanje. Prevajalci med enotami so tako imenovani ICC profili, po slovensko barvni opisi. K sreči so bili ti ljudje takrat vsaj toliko pri pameti, da vsa stvar dela v “Macintosh” in “Windows” okolju. Za referenco so vzeli barvni prostor, ki ga človeško oko lahko zazna. To se pravi, tu imamo opisane vse vidne barve. Ta barvni prostor so poimenovali L*a*b*. Iz le tega se preračunavajo vse vrednosti iz enega v drug barvni prostor. Poglejmo to na primeru kozarca piva. Vzemimo velik vrč (Adobe RGB) in ga napolnimo do polovice, isto naredimo z manjšim kozarcem (sRGB). V obeh kozarcih je 50% tekočine(R50; G50; B50), vrednost je ista, čeprav nam je jasno, da je v kozarcih različna količina piva. Če izrazimo to v referenčni vrednosti (L*a*b*) , vidimo, da je v manjšem kozarcu 50 ml in v vrču 500ml piva.«

 

Barvni prostori L*a*b*, Adobe RGB, sRGB, CMYK (njegove izpeljanke)

Že v zgornjem diagramu smo spoznali, da naše čutno dojemanje omogoča širše tonsko razpoznavanje, kot pa ga kasneje imamo v drugih barvnih modelih. Barvni prostor L*a*b* ima najširši tonski zapis, ki je približan našemu »videnemu« spektru barv. Zelo lepo se vidi, da je človeško oko (dojemanje barv) največje v zelenem delu spektra. Tudi tipala v digitalnih fotokamerah imajo dva krat več zelenih kot pa modrih ali rdečih točk. Tu človeško oko razpozna množico več tonskih vrednosti, kot nam jih lahko zapišejo enote za prikaz ali izpis fotografij.

 

Čeprav je barvni prostor za mnoge (grafike) kot »sveto pismo«, pa lahko tudi tu iz izkušenj kaj hitro ugotovimo, da je to samo neko povprečje v določenem okolju, oziroma samo ena resnica. Kot v religiji ni edina resnica »sveto pismo«, tudi barvni model CIE L*a*b* ni edina zaveza. V fotografiji so strokovnjaki že pred 50 leti ugotovili, da na različnih kontinentih ljudje drugače dojemajo (vidijo) barve. Evropejec kaj hitro dojema zasičene tonske vrednosti. Medtem ko jih azijec kasneje. Na začetku 70-tih smo se kar nekaj let spraševali, zakaj so japonski Fujifilm diapozitivni filmi tako močnih zasičenih barv, katerih smo se v Evropi še nekaj let izogibali. Želeli smo si predvsem nevtralnih tonskih vrednosti. In je znanost že imela odgovor. Njihova očesa imajo manj čepkov, kot povprečno oko evropejca, s tem pa potrebujejo več močnih barvnih dražljajev, da vidijo enako kot mi. In zgodilo se je nekaj, kar je bilo povsem izven strokovnega pogleda na barve. Tudi v Evropi smo fotografi po nekaj letih začeli drugače dojemati barve in nato kaj hitro povzeli za barvno všečne japonske filme z močnimi zasičenimi barvami. Diapozitivni film, nam zaradi svoje izredne zmožnosti kontrastnega zapisa tonskih vrednosti (3,5 do 3,7D) omogoča še vedno najbližji približek vrednosti L*a*b*. Ob projekciji teh filmov s pomočjo bele svetlobe smo fotografi bogato nagrajeni, saj vidimo bogato tonsko lestvico in zasičene barve. Medtem ko so nam iz teh filmov vse ostale reprodukcije nemogoče, nekakovostne, enostavno se izgubi množica tonskih vrednosti, predvsem v močni zasičenosti osnovnih RGB barv.

Ker nam originalni motiv, kjer ga samo gledamo in vedno vidimo v drugačnih svetlobnih pogojih ne daje neke referenčne vrednosti se lahko na diapozitivni film vedno naslonimo kot referenčni izdelek. Takoj ko sliko iz našega dobro svetlobno zajetega diapozitiva prenesemo po foto postopku na papir ali preko digitalizacije na tiskovino hitro opazimo velike razlike med njim in izpisom. Določenih tonskih vrednosti ni in ni.

V dobi računalništva in digitalizacije slike so strokovnjaki kaj hitro ugotovili da s standardnim 8 bitnim zapisom ne bo možno prikazati bogato lestvico tonov. Da ne bi vsako podjetje, ki izdeluje grafične kartice in zaslone po svoje prikazovalo barve in se trudilo vsak na svoj način prikazovati barve so se leta 1996 pri Microsoft in HP odločili za standard, ki naj bi na vseh zaslonih prikazoval »enake« tonske vrednosti. Barvni prostor so poimenovali sRGB in je tudi še danes najbolj razširjen.

Z množično uporabo interneta je njegova uporabniška vrednost še zrasla, saj nam ta standard na cenejših zaslonih omogoča še vedno dokaj dobro prikazati in primerjati tonske vrednosti.

V grafiki smo z barvami najbolj omejeni. Barv ne prikazujemo s svetlobo, ampak se od dodane barve, pigmenta le ta odbija. Temu procesu seštevanja barv rečemo tudi subtraktivno barvno mešanje. Zaradi cene in še zadovoljive kakovosti tiska za osnovo uporabljamo belo osnovo (papir) na njega pa nanašamo pigment v treh osnovnih barvah subtraktivnega barvnega mešanja Cian, Magenta, Yellow. V teoriji bi morale te barve skupaj v vsej svoji zasičenosti dati črno. Vendar v praksi ni tako in dodamo če črno (K). Tako v grafiki uporabljamo zmožnosti barvnega modela CMYK oziroma točneje povedano njegovih izpeljank. Ker imamo množico različnih papirjev in njegove odbojnosti svetlobe ter različne pigmente imamo tudi več različnih CMYK barvnih modelov. Le ta prepustimo grafikom, oziroma se bomo v CMYK model vrnili v delu, kjer bom opisoval ICC barvne profile za grafični tisk.

Naša tipala v digitalnih fotokamerah imajo zmožnost zajeti celo širši barvni prostor od nam vidnega in prikazanega v CIE L*a*b* barvnem prostoru. Saj so tipala zmožna zajeti tudi del IR in UV svetlobnega spektra. Predvsem tiskalniki z dodatnimi barvami že omogočajo širše tonske zapise kot ga omogoča sRGB zato vse bolj izkoriščamo barvni prostor, ki ga je predstavilo podjetje Adobe. Klub dejstvu, da CMYK barvni zapis težko sledi sRGB barvnemu prostoru so ugotovili, da je bolje sliko obdelovati z več podatki, torej v širšem barvnem prostoru kot v manjšem. Zato nam današnje profesionalne fotokamere nudijo tudi barvni prostor Adobe RGB.

 

Prav tako nam barvni prostor pride še kako prav ob uporabi tiskalnikov, ki omogočajo tiskati z dodatnimi barvami in omogočajo natisniti določene tonske vrednosti izven modela sRGB. Zato barvni prostor Adobe RGB pridobiva vse bolj na veljavi in ni omejen samo na grafične studie.

 

Teorija in praksa

Da lahko pričnemo z osnovnim razumevanjem barvnega prostora, barvnega upravljanja in na koncu samega tiskanja tonskih lestvic je treba spoznati še naprave s katerimi lahko vse te teoretične vrednosti umerjamo in jih oblikujemo v prave vrednosti.

Za začetek se spoznajmo z zapisom naše digitalne fotografske kamere. Skener in njegov način zapisa ne bom opisoval, saj se slike na papirju in diapozitivi vse manj uporabljajo, oziroma preko obeh teh dveh medijev za zapis fotografije smo že izgubili del tonskega zapisa, kot ga je prikazoval naš original.

Kot že omenjeno današnja tipala CCD ali CMOS omogočajo zajeti širši spekter kot je za nas znani vidni spekter, svetloba. Ker pa IR niti UV spektra ne potrebujemo, inženirji pred tipala vgradijo posebne filtre, da se neželeni del spektra ustavi še preden le ta pade na tipalo. V kameri imamo tri možnosti zapisa. Prvi je RAW zapis. Kamera podatke pridobljene iz tipala ne obdela v digitalnem konverterju in podatki se na pomnilni kartici shranijo v vsej svoji celoti. Tako lahko šele kasneje v računalniku izkoristimo zmogljiv program »RAW konverter« s katerim sliko spremenimo v zapis, kateremu tudi določimo barvni prostor. V drugem primeru pa kameri omogočimo, da nam že sama po posnetku sliko obdela v digitalnem konverterju in kot tako zapiše na pomnilno kartico. V tem primeru pa moramo sami že v kameri pred samim posnetkom izbrati ali želimo, da kamera obdrži sRGB ali Adobe RGB barvni prostor.

Kateri način zapisa si izbrati? Če si želite najvišjo kakovost in vse pridobljene podatke kar najbolje pripravite za nadaljnji izpis potem uporabite RAW zapis. Vendar ima visoka kakovost in večja možnost manipulacije s sliko tudi svoje negativne strani. Potrebujemo več prostora na pomnilni kartici in zmogljiv računalnik za obdelavo večje količine fotografij, s tem pa tudi časa. Vendar kot že omenjeno, če znamo sliko obdelovati s programom, potem smo poplačani z višjo kakovostjo zapisa, oziroma široko tonsko lestvico, ki nam bo kasneje omogočila čim bolj izkoristiti našo napravo za izpis.

Po fotografiranju si je treba našo fotografijo tudi ogledati za nadaljnjo obdelavo in pripravo za izpis. V ta namen nam služijo zasloni. Bili ste že v kateri izmed trgovin s ponudbo zabavne elektronike in si na več zaslonih ogledali isto fotografijo. Vsak zaslon nam je prikazoval drugačne tonske vrednosti. Če boste vaše fotografije gledali samo na izbranem zaslonu, potem si lahko izberete tistega, ki vam je sliko prikazoval najbolj všečno. Vendar všečna fotografija nima veliko skupnega z njeno izmenjavo. In če boste vam izredno všečno sliko iz vašega zaslona poslali kolegu na drug zaslon ni rečeno, da bo on ali vi sami navdušeni nad njenim prikazom. Tu pa pridemo do prve naprave, ki nam omogoča oba zaslona umeriti na podobne vrednosti. Naj mi zopet zapriseženi zagovorniki barvnega upravljanja ne zamerijo na besedi podobne. Enostavno ni možno na dveh zaslonih z drugačnimi matrikami samega zaslona ali programskim upravljanjem dobiti točno enake vrednosti. So lahko samo približne. Koliko približne pa je stvar dodatnih meritev. S prostim očesom pa marsikdo razlik po kalibraciji s pomočjo naprave kolorimeter ne bo opazil.

 

 

Seveda lahko takoj spoznamo razlike med povprečnimi zasloni, dobrimi in najboljšimi. Medtem ko nam zasloni v najnižjem cenovnem razredu ali zasloni na prenosnih računalnikih komaj lahko služijo za dober pogled na tonske vrednosti, so zasloni v cenovnih razredih nad 500€ že tako zadovoljivi, da nam skoraj vsi s pomočjo kalibracije kažejo zadovoljivo sliko v sRGB barvnem prostoru. Kar takoj naj povem, da pozabite na pravljice o kalibraciji poceni zaslonov in tistih na prenosnih računalnikih, ter zmožnosti dobrega pogleda na sliko, oziroma kolikor toliko pravilnega prikaza tonskih vrednosti. Danes nam šele LCD zasloni s ceno 1000€ in naprej nudijo tisti »pravi« zapis in možnost dobrega hardverskega kalibriranja. Seveda, zopet z dobro kalibracijkso napravo. Takoj ko na napravi začnemo s hranjenjem denarja smo na nižji kakovosti. Vedite, da je zaslon naprava, ki je v današnji kakovosti zajema celo bolj pomembna od kakovosti fotokamere. Zato pri tej napravi vsi tisti, ki želite od pravilnosti izpisa več in dobro uporabljati razne ICC opise in približek slike iz zaslona na tisti na papirju le poglejte v višji razred. Današnji zasloni v cenovnem razredu 1000€ in naprej nam nudijo že celo 12 bitno razpoznavanje zapisa in se že približujejo prikazu Adobe RGB barvnega prostora. Zato tisti, ki ste bolj zahtevni ali, ki delujete v CMYK barvnih prostorih le vstopite med te zaslone.

 

Dobra kalibracijska naprava nam omogoči nastaviti svetlost in temino zaslona, sivino in zasičenost barvnih tonskih vrednosti. Kako točno oziroma kako kakovostno bodo nastavljene vrednosti zaslona pa močno zavisi od njega samega, kakovosti kolorimetra in programske opreme. Ne nazadnje pa predvsem od gledalca samega in okolja v katerem dela. Ko začnemo enkrat zahajati v detajle moramo biti pozorni že na moč svetlobe v prostoru, njene barvne temperature, lahko pa na nianso sive vpliva že odbita svetloba od vaše mize.

 

Strokovnjaki priporočajo, da se zaslon ponovno kalibrira v mesecu dni. Samo kalibracijo lahko naredite tudi bolj pogosto. Odvisno od vaše zahtevnosti in kakovosti vaših naprav. Še vedno pa kalibracija zaslona ne pomeni, da je sedaj vse rešeno. To je po kakovostnem zajemu posnetka šele prvi del do videne slike. Slabši (cenejši) zasloni nam ponavadi niti ne prikažejo vseh tonskih vrednosti, katere prikažejo boljši zasloni. Vendar pa imamo vsaj osnove lastnosti urejene. To pa so bela, sive vrednosti in zasičenost osnovnih barv. Na takem zaslonu boste že lažje primerjali fotografije med seboj. Iz lasne prakse vam povem, da tudi na odličnih zaslonih in s kakovostnim kolorimetrom narejeno kalibracijo sam vedno še malo popravim. Enostavno mi ton sive barve nikoli ni všečen po kalibraciji, prav tako zasičenost slike v temnih delih slike. Vsake oči imajo svojega slikarja!

Za kalibracijo zaslona ni nujno potreben kolorimeter, oziroma kalibracijska naprava. Lahko si pomagamo tudi z enostavnim programčkom Adobe Gamma. Seveda bo treba nekaj prakse, dobro oko in naše dojemanje in razpoznavanje tonskih vrednosti. Vendar v osnovi se z njim da kalibrirati vsak zaslon dovolj zadovoljivo.

Večina zaslonov nam omogoča prikazati celoten sRGB barvni prostor. V uporabo pa že prihajajo zasloni, ki dosegajo širši Adobe RGB naravni prostor.

 

 

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com