Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Afrika, z motorjem in fotokamero / Zvone Šeruga za e-Fotografijo

14.05.2012 14:34


Večer nekje v Zambiji

Z lahkoto bi temu rekel tudi fotografsko potovanje. Štiri mesece in 18.500 km dolga pot prek afriškega jugovzhoda: Kenija, Uganda, Tanzanija, Malavi, Zambija in Mozambik. BMW 1200 GS Adventure plus Zvone, 55 ter tri dekleta: 22, 24 in 27. Številke pomenijo leta. In punce so prihajale ena za drugo, da ne bo pomote ��" nisem vlekel kamiončka za sabo.
Za lep šopek v moraliziranje zavite nevoščljivosti in grdih misli je bilo sicer navezanih na vse to, a to občasno tudi dobro dene. Afrika, motor in luštne punce ��" obstaja lepši način za dostojanstveno slovo od krize poznih srednjih let? Aha, in družina ter žena doma, ki razume, da je vse to delo; kar mož storiti mora, mož stori. Služba kot služba.
In na teh svojih poteh tudi v resnici delam! Po prvotnemu načrtu naj bi na potovanju nastajala serija televizijskih dokumentarcev. Zato tudi dekleta: one kot popotnice pred kamero, jaz kot deklica za vse na drugi strani. A so dogovarjanja z našimi hišami žal eno za drugim padala v vodo, ta čas, ko sem jaz prek svoje Facebook strani iskal in tudi že našel sopotnice. Na koncu so mi ostala le dekleta. Bom pač pisal knjigo in bodo torej del zgodbe, sem malo jecljavo razložil svoji Romani. In sam niti motorja ne morem dvigniti ��" hej, polno naložen ima tristo petdeset kil zelo mrtve teže! Predvsem pa bom fotografiral. In veliko lepše je videti, če je občasno na fotografiji med vsem črnim tudi kaj blond in z modrimi očmi.


Z Izo med Turkanami na severu Kenije

In tako je video oprema ostala doma, s svežim zagonom pa sem se lotil fotografskega dela poti. Kar gotovo ima svoje prednosti: fotokamera mi je še vedno bolj domača od videokamere, predvsem pa celoten proces od klika nekje sredi afriške gmajne pa do končne predstavitve ali prodaje v knjigi, časopisu, na razstavi ali predavanju obvladam sam. Kajti prav to je težava z video dokumentarci: na koncu potrebuješ nekoga ��" vsaj do zdaj je veljalo, da je to televizijska hiša ��" ki bo ves trud osmislil in po dolgih in dragih kanalih post-produkcije ponudil končni izdelek gledalcem. To pa je boj s klavrnim upom na zmago.
Možnosti, ki jih v zadnjih letih ponuja internet, nudijo seveda dobršno mero samostojnosti tudi na tem področju, a to je že povsem nova in zelo široka tema. Gremo mi raje v Afriko.


Lepa družba pomaga pri vzpostavljanju stikov z domačini

Potovanje k ljudem
Izkušenj na tej celini imam kar nekaj in vem, da je afriška eksotika trda, fotografsko delo pa gre pogosto prek zelo široke palete odnosov z ljudmi: od vaških otročajev, ki skačejo pred objektivom ��" mene tudi, mene tudi! ��" prek starih mamc, ki stegujejo roko ��" plačaj, potem pa slikaj ��" do trdih pogledov možakarjev v turbanih, ki včasih bliskajo sovraštvo: niti pomisli ne! Ponekod pomaga prijazen nasmeh, drugje nekaj drobiža, občasno dela čudeže dober teleobjektiv, včasih trd pogled in samozavesten nastop: fantje, delam, umaknite se in ne mi težit! Ta zadnji pristop sem v bistvu dodelal šele v zadnjih letih in ugotovil, da občasno zelo lepo deluje. A verjetno (tudi) v kombinaciji z leti in sivo brado, s katero me je blagoslovil čas. Vse pogosteje me v Keniji in tam naokoli kličejo mzee, stari mož ��" in starost je v teh krajih povezana z modrostjo ter spoštovanjem. Lara, 22-letna sopotnica in zelo zagreta fotografinja, se je včasih vsa nesrečna vrnila iz akcije: ne pustijo mi ...! Šel sem tja in na povsem istemu kraju naredil odlične posnetke, počasi in brez skrivanja ali sprenevedanja. Fantje, delam ��" hej, ata, krasen si ... mamca ... odlično ... škljoc-škljoc-škljoc ��" hvala in lep dan še naprej!


Spanje po vaseh je najboljši način, da te ljudje spustijo medse. S fotoaparatom vred.

Fotografi iščejo različne teme: pokrajine, tihožitja, sončne zahode, slone, frfotanje cvetja v vetru ... ali ljudi. In mogoče so prav ljudje najtežja rdeča nit ��" in zato tudi dokaj redka. Predvsem seveda drugačni, oddaljeni, povsem neznani ljudje na drugi strani sveta. Ker moraš najprej premagati jez in razdaljo, ki jo tvoj objektiv le še poveča ��" to pa je težko. Bistveno laže je potem zmeriti metre in svetlobo ��" a to sploh še kdo dela? ��" ustvariti kompozicijo in pritisniti sprožilec. Priti do ljudi je včasih umetnost.
A ponovno: psihologija fotografiranja je zelo široko zastavljena in povsem samostojna tema. Ostanimo raje na bolj preprostih terenih. Recimo oprema.


Z Mariko med bušmanskimi lovci v Tanzaniji.

Oprema: malo za veliko
Ne bom govoril, kaj je za tovrstno potovanje najboljše in najbolj pametno, možnosti je nešteto. Lahko le povem, s čem sem na tej poti delal jaz. In motor pač ni džip ali kamion; z dvema osebama na dveh kolesih, skupaj s kuhinjo, kamp opremo, oblačili, rezervnimi deli, knjigami itd. ostane za karkoli drugega silo malo prostora. Velikost je torej pomembna ��" istočasno pa želim profesionalno kvaliteto izdelka. Kako gre to skupaj?
Sem iz Canonovega tabora, kar pa ni zares pomembno; vrhunska kvaliteta se danes prodaja pod različnimi imeni.


Večer v masajski vasi.

Oprema, ki sem jo na novo nabavil prav za to pot in bo gotovo služila še naslednjih nekaj let:

Fotokamera: Canon EOS 7D ��" ker ponuja najnovejšo in vrhunsko tehnologijo za sprejemljivo ceno in v sprejemljivi teži.

Objektiv: Canon EF 70��"300 f/5,6 IS L ��" profesionalna kvaliteta z večjim obsegom zumiranja, a hkrati dvakrat lažja od EF 70��"200 f/2,8, ki je ostal doma. Zelo uporabna kvaliteta fotografij do ISO 3200 in več vam na tovrstnih poteh brez omembe vredne škode dopušča rabo objektivov z nižjo svetlobno vrednostjo. Faktor izreza polnega formata 1,6 x ��" 300 - 480 mm v leica formatu ��" pa vam omogoča razkošno varnostno razdaljo med vami in hudim stricem na tržnici ali nervoznim slonom za cesto. Okoli 70 % fotografij sem naredil s tem objektivom.

Objektiv: Canon EF-S 15��"85 f/3.5-5.6 IS USM dokaj uporabna univerzalna zadeva, ki pa ji na vsaki strani seveda nekaj manjka. Dal bi veliko denarja za profi objektiv v stilu 12��"120 mm f/4 IS L ��" in bi potem potoval le še s tem, z vsemi kompromisi in pomanjkljivostmi vred. Bil bi idealen sopotnik za nahrbtnik ter dneve in tedne dolga pešačenja. Ali za kolo, motor, kamelo, karkoli že ��" čez koliko let ga bomo dočakali? Tako pa imam za ozke kolibe in široka prostranstva s sabo še...

Objektiv: Canon EF-S 10��"20 f/3.5-5.6 USM, izredno široka zadeva in...

Bliskavica: Canon Speedligh t430 EXII ��" odlična stvar, a kdaj bodo, lepo lepo prosim, naredili model, na katerega daljinsko proženje se bom res lahko zanesel tudi pod malo bolj življenjskimi koti? In za vsak slučaj...

Fotokamera: rezervni Canon EOS 400D. Mislil sem, da ga bom uporabljal skupaj z EF-S 10��"20mm in se s tem izognil menjavam objektivov ter prahu na tipalu, a ni bilo potrebe ��" vsem vetrovom in prašnim potem navkljub je vgrajen čistilec v EOS 7D očitno zelo dobro opravil svoje delo.

Pomnilne enote: Aha, in petnajst razkošno bogatih 16GB kartic sem napolnil. Ki jih na srečo še imam z video snemanja na Papui ��" manjši čudež, da Compact flasha v vseh teh letih še niso ukinili. In seveda...

Računalnik: bistveno, z 1TB zunanjim diskom za sprotno prelivanje posnetega. Se še spomnite, kako smo se včasih tresli za vsak film posebej? V enem mesecu na poti sem poslikal tja do sto diapozitivov ��" tri kilce in zajetna vreča robe je bila to. Koliko denarja že? In koliko nervoze na vsakem rentgenu na letališčih? In v vročih puščavah in soparnih džunglah? In stroški z razvijanjem, okvirčki, plastičnimi vrečkami? Zahvaljeni Japonci in vsa njihova žlahta za digitalno tehnologijo, še pred petnajstimi leti sem le bolno in pobožno sanjaril o čudesih, ki jih zdaj za samoumevne prenašam s sabo. Občutljivost po želji in v trenutku, takojšnje preverjanje kvalitete, tisoči posnetkov brez zamudne menjave filma, original na karticah, ena kopija na računalniku, druga na zunanjemu disku, nobenih razvijanj, temnic in čakanja, sprotne obdelave, varnostne kopije na internetu, javljanja za medije prek mobitela ��" hej, če to ni en sam božji žegen!


Ukradena slikca s teleobjektivom.

Trpežnost prihaja z leti in denarjem
Se pa seveda še vedno pojavlja vprašanje: pa bo nežna tehnika na taki poti sploh vzdržala? Meseci na motorju, luknje, skakanje, vlaga, vročina, deževja, prah in nikjer elektrike, da bi človek napolnil baterije?!
A stvari niso tako krute ��" v bistvu sploh niso! Zakaj? Ker je prav tehnika v zadnjemu desetletju neverjetno napredovala. Istočasno pa je v njej vse manj gibljivih delov, ki bi se vrteli, spotoma zaškrtali in na koncu postorili kruto smrt. Digitalizacija prevzema delo. Na celi poti mi je po nekaj tisoč kilometrih makadama ali brezpotij (napol) razpadel en sam objektiv, ki sem ga posodil Lari: Canon EF-S 18��"200mm. In vem, zakaj: ker je pač amaterska verzija, veliko vsega za dokaj malo denarja. Vodim skupine skozi par puščav in ne mine leto, da ne bi na peščenih sipinah izdihnilo vsaj nekaj malih kompaktnih fotoaparatov. Ti še najraje! Fini pesek v drobne reže in zadeva je opravljena, lahko ga vržeš stran, ker je popravilo običajno dražje od novega in novejšega modela.


V čakanju na plemenskega kralja na zahodu Zambije.

In zato se splača za tovrstne poti in za resno delo vložiti v nekaj dražjo opremo - če finance to seveda dopuščajo. Po možnosti v ohišje in objektive, ki so zaščiteni pred prahom in vlago. In gotovo bolje prenašajo poskakujoče vožnje in občasen padec na tla. Dokaj grdo delam s svojo opremo, vredna je toliko, kolikor mi služi in ne, kolikor let vzdrži. A domov kljub temu vedno znova prihajam z robo, ki deluje.
Seveda pa marsikoga prestraši že samo ime Afrika! Divje džungle, neprehodne puščave, monsuni, viharji, dnevi brez vode in kolibe brez elektrike.

Da, (tudi) tovrstna kruta in divja Afrika gotovo obstaja ��" predvsem zaradi konfliktov, gangsterskih voditeljev, medplemenskih spopadov ter razpadanja vsega, kar je civilizacija sicer že prinesla, pogoltnost in okrutnost lokalnih gospodarjev pa ponekod zmlela v prah in komajda še dojemljivo životarjenje. A če niste ravno vojni dopisnik, vas pot tja zagotovo ne bo zanesla. In če ste, veste dovolj tudi brez mojih nasvetov.


Dhowi, starodavne barkače, so še vedno glavno prevozno sredstvo vzdolž obale Mozambika.

Afrika, ki jo doživljajo današnji turisti in popotniki, pa je Afrika (relativno) urejenih mest, kjer imajo hotele z bazeni in wi-fi internetnimi povezavami. Afrika, kjer tudi do najbolj zamaknjenih vasi sežejo signali mobilne telefonije. In Afrika, kjer bo med kolibami povsem bogu za ritjo vaški bogataš zvečer zagnal električni generator in vam za primeren denar napolnil baterije ��" spotoma pa z vso žlahto in pol vasi na malem televizorju pogledal še žajfasto nigerijsko nadaljevanko.


Mali prodajalec in njegovo kraljestvo v Keniji.


Revščina na ulici Kampale, Uganda


Malo sem se zamislil, jaz z motorjem, on pa morda petnajst metrov stran.


Jutranja svetloba obroblja profil turkanske ženske na severu Kenije.


Dolgo se mi je umikala, a se na koncu le nasmehnila.


Motor je za popotnika kot konj za kavboja ��" idealno prevozno sredstvo.


Plačal sem mu čaj in zatem počasi lovil izraze njegovega obraza.


Ne slikat! ��" ajd, dobro, pa naj ti bo ...


Ne moreš zgrešit, otroci so vedno hvaležni modeli.


Večer na jezeru Bunyonyi, jug Ugande.


Večer na otoku Ipo, Mozambik.


Eksotika tokrat za druge!


Staro in mlado v objektivu.


Oči...

Črna celina ni več isto kot nekoč. Kar pa je v bistvu tudi dobra novica. Sploh, če ste fotograf s kupom opreme, ki se včasih obnaša kot razvajen otročaj. Hoče elektriko. Internet. Mehko posteljo za zjaganega umetnika. Občasno tuš. Če nič drugega, pa vsak večer vsaj mrzlo pivo!
In ne boste verjeli, koliko (tudi) tega sem na tej poti prek afriških gmajn uspel dobiti.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com