Ko je objektiv enkrat na kameri pa je od fotografa, njegovih želja in načina delovanja odvisno kako dolgo bo z njim zadovoljen. Hobi fotograf si vsekakor tak objektiv želi prijeti v roke, pogledati preko iskala skozenj, narediti nekaj posnetkov potem pa hitro ugotovi, da fotografiranje iz roke s tako težkim objektivom kljub stabilizaciji slike v objektivu ni mogoče. S kamero vred ima objektiv več kot 6kg. Tako težo pa lahko le redki držijo v roki, da z njim naredijo več kot en posnetek, nato pa je že treba objektiv spustiti in si odpočiti roke. Kaj hitro spoznamo, da brez monopoda (enonožnega stojala) oziroma še bolje tri nožnega stativa ne bo šlo. V večini primerov hobi fotograf uporablja lažje stative in hitro spozna, kako neuporabni so pri taki teži objektiva. Še toliko bolj, če je tudi glava stativa iz nižjega kakovostnega razreda.

V tej primerjavi si hobi fotograf, ki takega objektiva ne vidi ravno vsak dan najlaže predstavlja njegovo velikost.

Že na samem objektivu je kopica gumbov.

Canon EF 400mm f/2,8 L USM IS si pri uvozniku nisem sposodil samo zaradi preizkusa ampak predvsem zaradi povsem praktičnega razloga. Delavnica fotografiranje živali v Bavarskem gozdu zahteva tudi povsem specifično opremo. V takih situacijah nikakor ne velja tisto pravilo hobi (izraznih) fotografov, »ni pomembna kamera ampak fotograf, ki za njo stoji«. Pri fotografiranju divjih živali, pa čeprav v oborah brez prave opreme ne gre. Sicer sem si za to zvrst fotografiranja zaželel objektiv EF 500mm f/4 L USM IS, ki ima še daljšo goriščnico, je lažji, zaslonka štiri pa glede uporabe stativa ni prevelik minus. Še toliko bolj če vemo, da nam pri dolgih goriščnicah zaslonka f/2.8 doprinese tako malo globinske ostrine, da je žival ostro zarisana samo nekaj cm po globini. Seveda pa se izposojenemu konju ne gleda v zobe in prevzel sem EF 400mm f/2,8 L USM IS. Po eni strani (višja optična kakovost) sem bil zadovoljen, po drugi (teža) nikakor ne. Bavarski gozd se razprostira na kar 24.000 hektarih. Da prehodite vse poti, do vseh živali boste naredili krepko preko 10km. Kaj hitro sem spoznal, da je bila moja želja 500mm f/4 objektiv prava odločitev in nošenje 400mm f/2,8 prava muka. Vendar pa kasneje objektiv zaradi zmožnosti hitrega ostrenja v slabih svetlobnih pogojih (svetlobna moč) ter predvsem kakovosti zapisa povrne fotografovo vztrajnost.

Težji objektivi imajo dodan poseben nastavek za direkten priklop objektiva na stativ. Tako ostane težišče nekje na sredini.


Večino nastavitev nam omogoča večina L objektivov s tabilizacijo slike. Ker reporter velikokrat potrebuje predvsem hitrost ostrenja ima možnost nastaviti območje delovanja. S tem se lahko skrajša čas ostrenja. Objektiv nam omogoča tudi prednastavitev ostrenja s spodnjim gumbom "focus preset". Objektiv si zapomni nastavitev. Nato lahko normalno delujemo naprej, ko pa želimo prednastavljeno nastavitev pa samo obrnemo beli narebreni obroč na prednjem delu objektiva in kamera nam ostrino nastavi na prej shranjeno nastavitev. Objektiva tudi ne nosimo skupaj s kamero tako, da imamo pas za nošenje preko kamere. Teža je prevelika in lahko poškodujemo nastavek na kameri. Zato imamo na objektivu dva dodatna srebrna nastavka za nosilni pas.

Na prednjem delu imamo tri gumbe preko katerih lahko ostrimo. Tako ostrenje opravljamo z levo roko, preko prožilca na kameri pa samo prožimo posnetek. Ostrenje je s tem lahko še hitrejše.

Če želimo kameri dodati filter ima objektiv za to posebno ležišče.

Ležišče za filter.

V nastavek lahko dodamo posebne filtre, ki so na tanki plastični osnovi.