O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Pred meseci sem na FotoPOTEP Oman s seboj vzel objektiv Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD. Že takrat me je presenetil s svojo univerzalnostjo in predvsem s kakovostjo zapisa, ki je za objektiv s tako velikim razponom goriščnic zelo dobra. Preizkus sem februarja objavil na e-Fotografija.si in ob zaključku zapisal, da bi ga z veseljem ponovno vzel na kakšen FotoPOTEP. Predvsem sem si ga želel preizkusiti v Namibiji, kjer so fotografske zahteve precej drugačne kot na običajnih potovanjih.

Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD – odličen univerzalni objektiv za APS-C format (test na e-Fotografija.si)

V Omanu sem ga uporabljal na fotokameri Fujifilm X-H2. Tokrat sem ga namestil na manjšo in lažjo Fujifilm X-S20. Zanimalo me je, kako se bo obnesel v zahtevnejših razmerah, predvsem ob prisotnosti drobnega puščavskega prahu, in ali mi bo njegovih 300 mm zadostovalo tudi za fotografiranje divjih živali.

Priznam, čeprav me je že v Omanu prepričal, sem imel nekaj pomislekov. Univerzalni objektivi so vedno kompromis med razponom goriščnic, velikostjo, težo, svetlobno močjo in kakovostjo zapisa. In prav safari je tisto področje, kjer se njihove slabosti hitro pokažejo.

Objektiv želim predstaviti tudi zato, ker nudi nastavek za vse glavne kamere (Sony E, Fujifilm X, Nikon Z, Canon RF). Res pa je, da je namenjen za APS-C format.

Namibija – ko univerzalnost postane prednost

Namibija je fotografsko izjemno raznolika dežela. Zjutraj fotografiraš živali v nacionalnem parku Etosha, naslednji dan pokrajino s sipinami, ob Atlantiku pa se pred teboj odpre povsem drugačen svet. Obenem so tu še ljudje, portreti, detajli in motivi, ki jih opaziš povsem nepričakovano.

Po več kot tridesetih obiskih Namibije dobro vem, kaj pomeni nositi veliko fotografske opreme. Še posebej, če želiš kakovostno fotografirati tako pokrajino kot živali. Več fotokamer, širokokotni objektiv, nekaj srednjih goriščnic in velik teleobjektiv. Hitro se nabere nekaj kilogramov.

Tamron 18-300mm ponuja nekaj povsem drugega. Na fotokameri Fujifilm X-S20 (ali drugi v APS-C formatu) dobimo z enim samim objektivom razpon, ki je primerljiv z goriščnicami 27–450 mm na polnem formatu. In to pri teži objektiva zgolj 620 g.

V praksi to pomeni, da lahko fotografiram široko pokrajino in že naslednji trenutek približam oddaljeno žival ali zanimiv detajl. Brez menjave objektiva, brez iskanja po fotografski torbi in predvsem brez zamujenega trenutka.

V Namibiji je še ena pomembna prednost. Prah! Na makadamskih cestah, med sipinami in ob močnejšem vetru je droben pesek vedno prisoten. Menjava objektiva na takem terenu ni ravno priporočljiva. Tamron ima konstrukcijo zaščiteno pred vlago in tesnila na občutljivih mestih, vendar to še ne pomeni, da je popolnoma odporen proti finemu puščavskemu prahu. Prav zato je toliko bolj koristno, da objektiva sploh ni treba snemati s fotokamere.

Safari – 300 mm je lahko presenetljivo veliko

Prav fotografiranje živali me je najbolj zanimalo. V Namibiji sem vajen uporabljati namenske teleobjektive in vem, kakšna je njihova prednost. Boljša ostrina, višji kontrast drobnih detajlov, lepša neostrina ozadja in praviloma tudi hitrejše delovanje pri zahtevnejših motivih.

Tamron seveda ni objektiv tega razreda. Toda njegovih 300 mm na tipalu APS-C pomeni kot zajema, primerljiv s 450 mm na polnem formatu. To pa je že goriščnica, s katero lahko na safariju naredimo marsikaj.

V Etoshi sem fotografiral žirafe, slone, noje in številne druge živali. Prav ob takih motivih spoznaš, kako pomembno je, da lahko zelo hitro spreminjaš goriščnico. Velik slon je lahko tik ob cesti. Z daljšim teleobjektivom bi lahko dobil samo njegovo glavo ali del telesa. S Tamronom sem lahko v trenutku razširil kader in vključil še okolico, cesto ali drugo žival v ozadju.

Enako velja za žirafe. Ko je žival nekoliko dlje, izkoristiš dolgo goriščnico. Ko se približa, jo lahko zajameš skupaj s pokrajino. In prav takšni kadri pogosto povedo več kot samo bližnji posnetek živali.

V veliko pomoč je hitro in tiho ostrenje VXD (Voice-coil eXtreme-torque Drive). Sistem je dovolj odziven za večino običajnih safarijskih motivov. Pri goriščnici 300 mm pride prav tudi vgrajena optična stabilizacija VC, še posebej pri fotografiranju iz vozila, ko si ne moreš vedno zagotoviti idealne opore.

Seveda ima objektiv svoje omejitve. Za zelo oddaljene živali ali manjše ptice 300 mm hitro postane premalo. Tudi pri zahtevnem sledenju hitrim živalim se namenski teleobjektivi bolje obnesejo. Toda za popotniško fotografiranje safarija sem bil z uporabnostjo Tamrona zelo zadovoljen.

Kakovost zapisa – kaj v resnici potrebujemo?

Največ kompromisov sem pričakoval prav pri kakovosti fotografij. Objektiv z razponom 16,6-kratnega zuma preprosto ne more nuditi enake optične kakovosti kot najboljši objektivi z manjšim razponom goriščnic.

In res. Ostrina pri daljših goriščnicah ni na ravni velikih namenskih teleobjektivov. Pri zahtevnejših motivih opaziš nekaj manj drobnih detajlov, predvsem pa je lahko neostrina ozadja (bokeh) precej nemirna. To je najbolj vidno pri fotografiranju živali, ko so v ozadju veje, suha trava in grmovje.

Toda kontrast je zadovoljiv, barvni zapis dober in fotografije imajo dovolj kakovosti za večino popotniških namenov. Pravzaprav me je ponovno presenetilo, kako dobro se objektiv obnese v tako širokem razponu goriščnic.

Pri fotografiranju pokrajine s sipinami, kjer svetloba lepo poudari linije peska in prehode med svetlimi ter temnimi deli, sem dobil zelo uporaben zapis. Ob ustrezni nastavitvi zaslonke je tudi ostrina povsem zadovoljiva.

Posebej zanimiva je bila uporaba objektiva v močni protisvetlobi. Namibijski sončni vzhodi in zahodi ponujajo izjemne možnosti za silhuete živali ali dreves. Tamronov premaz BBAR-G2 pomaga zmanjševati notranje odboje in izgubo kontrasta. Pri takih motivih sem lahko izkoristil zelo dolgo goriščnico in obenem ohranil zadovoljiv kontrast fotografije.

Ob vseh teh fotografijah sem se še enkrat vprašal, koliko dodatne kakovosti v resnici potrebujem. Če fotografijo gledamo na velikem zaslonu, objavimo na spletu ali izdelamo kakovostno povečavo, so razlike pogosto precej manj pomembne, kot si predstavljamo ob primerjanju objektivov pri 100-odstotni povečavi.

Fotografija pač ni samo ostrina. Obenem pa roko na srce. Hobi fotograf večino svojih fotografij objavi na spletnih družabnih omrežjih ali preko fotoknjige. V teh primerih se o tehnični kakovosti zapisa niti ni treba premočno poglabljati. Dobra je!

Še ena prednost brezzrcalnih fotokamer

O univerzalnih objektivih sem že večkrat pisal. V članku Univerzalni zum objektivi za brezzrcalne kamere v praksi sem predstavil, kako so nove konstrukcijske možnosti in sodobne optične korekcije povečale njihovo uporabnost.

Tamron 18-300mm je lep primer razvoja, ki je univerzalne objektive približal tudi zahtevnejšim fotografom. Nekdaj so takšni objektivi predstavljali predvsem priročnost, kakovost slike pa je pogosto zaostajala za željami. Danes je razlika precej manjša.

Tamron je s svojimi dolgoletnimi izkušnjami pri izdelavi mega-zum objektivov znal izkoristiti prednosti brezzrcalnega sistema. Rezultat je objektiv, ki združuje izjemen razpon goriščnic, dobro stabilizacijo, hitro ostrenje in dovolj kakovosten zapis.

Za popotniško fotografijo pa je pomembno tudi dejstvo, da je kombinacija Fujifilm X-S20 in Tamron 18-300mm majhna, lahka in jo lahko ves dan nosimo pripravljeno za fotografiranje.

Za konec – Tamron je ponovno prepričal

V prvem testu na FotoPOTEP Oman sem zapisal, da je Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD odlična izbira za fotografa, ki želi na potovanju čim manj opreme in obenem čim več možnosti za fotografiranje.

Zdaj sem ga preizkusil še v Namibiji, kjer so fotografski pogoji zahtevnejši. Prah, dolge vožnje po makadamu, močna svetloba, fotografiranje živali in trenutki, ko mora biti fotokamera takoj pripravljena.

Objektiv se je zelo dobro obnesel. Pri uporabi nisem imel težav in tudi na safariju je pokazal, da je lahko precej več kot le priročen potovalni zum.

Res je, namenski teleobjektiv nudi več ostrine, lepši bokeh in praviloma boljši zapis pri zahtevnih motivih. Toda s seboj prinese tudi velikost, težo in potrebo po dodatnih objektivih.

In prav tu je bistvo. Tamron 18-300mm F/3.5-6.3 Di III-A VC VXD, ni najboljši objektiv za vsako fotografsko nalogo. Je pa izjemno uporaben objektiv za zelo široko paleto motivov. Predvsem za vse tiste, ki želijo fotografirati pokrajino, ljudi, arhitekturo in občasno tudi živali, ne da bi s seboj nosili več kilogramov opreme.

Na FotoPOTEP Namibija mi je ponovno potrdil tisto, kar pri univerzalnih objektivih zagovarjam že desetletja. Včasih je bolje imeti na fotokameri objektiv, ki omogoča posneti skoraj vse, kot pa v torbi več odličnih objektivov, ki jih v pravem trenutku ne utegneš uporabiti.

Tamron 18-300mm je zame še en dokaz, da sodobni univerzalni objektivi niso več zgolj kompromis v sili, ampak lahko predstavljajo premišljeno izbiro tudi za fotografsko zahtevnejša potovanja.

Videti – Fotografirati – Uživati.

Na test posodil - Foto Beseničar

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si