Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Objektivi in njihove osnovne tehnične lastnosti II.del

11.11.2010 16:48

Avtor: Matjaž Intihar

Standardni (normalni) objektivi (od 43 do 55 mm)

Najprej razčistimo napačno razlago osnove, ki se še vedno vse prevečkrat predstavlja fotografu. Standardni objektiv ni tisti, ki ima kot (v stopinjah) zajema najbolj podoben človeškemu očesu. Človeško oko ima mnogo spremenljivk in ni umerjena naprava. Širina pogleda očesa je odvisna od več elementov, od očesa kot celote, napake leče, mrežnice in predvsem vsakega posameznika posebej, ki se v določenem trenutku na kaj osredini ter z možgani procesira in razume kot sliko.

Pravilno je, da za standardne objektive označujemo tiste, ki imajo dolžino goriščnice podobno, kot je potreben premer kroga, da zariše polno sliko na tipalo (50 mm na 35-milimetrskem formatu), ali diagonala kvadrata slike, zarisane na filmu, tipalu (43 mm na polnem formatu 24x36 mm). Odvisno od možnosti konstrukcije objektiva so proizvajalci kameram dodajali standardne objektive z goriščnico od 40 do 55 mm. Leica je bila prva komercialna fotokamera, ki je uporabila format 24 x36 mm za posnetek. Ti objektivi imajo zapis globine slike, predvsem perspektivo, podobno kot nam jo kaže naše oko. Vendar tudi tu ne gre posploševati na vse in da je pogled enak. Objektiv je le samo tehnični pripomoček, ki šele z oddaljenostjo od objektov, glavno točko ostrenja in zaslonko, dobi karakteristike zapisa. Oko samo usmerja svetlobo, naše razmišljanje pa je tisto, kako bomo videli sliko.
Prve fotokamere 35mm formata so izdelali že leta 1912. Pri Leici so se odločili vgraditi prve objektive z goriščnico 50 mm (premer zarisanega kroga). Sledili so različni proizvajalci, različne konstrukcije objektivov (predvsem v razmerju svetlobne moči) in s tem drugačne goriščnice. Vsi objektivi pa so se vse do današnjih dni gibali med prej omenjenimi goriščnicami. Omenim naj še, da na primer 50 mm pri vseh objektivih ne pomeni realne goriščnice in s tem enakega kota zajema 46 stopinj po diagonali. Odvisno od proizvajalca lahko v preizkusu opazimo, da je nek objektiv z oznako 50 mm lahko z nekaj milimetri daljšo ali krajšo goriščnico. V večini primerov objektiv preizkusimo in ocenimo v stanju neskončno. Pri vseh lahko opazimo, da se s približevanjem motivu s tem premikom razmerja leč v objektivu spreminja tudi realna goriščnica (kot zajema). Za današnje digitalne kamere polnega formata (FF) proizvajalci nudijo standardne objektive, ki imajo enak kot zajema, z goriščnico 50 mm in z goriščnico 35 mm (1,5-krat in 1,6-krat) za »crop« kamere ali 25 mm (2-krat) za kamere 4/3-formata.

 

Rahlo širokokotni objektivi (od 40 do 30 mm)

Danes je v uporabi vse manj objektivov, ki omogočajo samo eno goriščnico. Zato so vmesne goriščnice, ki od standardnih prehajajo v širokokotne, za večino dosegljive predvsem prek objektivov z izmenljivo goriščnico, t.i. zum objektivov.

 

Širokokotni objektivi (od 28 do 17 mm)

Oko je prilagodljivo. Odvisno od svojih misli se osredinimo na ozki ali široki kot. Tehnologija izdelave leč in objektivov je kaj hitro prinesla možnost menjave objektivov na kameri. Proizvajalci so prisluhnili fotografom in jim omogočili, da lahko fotografirajo v širšem kotu.

V notranjih prostorih ali pri fotografiranju pokrajine so ti objektivi še kako dobrodošli. Njihov kot zajema po diagonali sega od 75 do 104 stopinj. Čim bolj segamo v široki kot, tem težje je zagotoviti kakovost slike, zato so kakovostni širokokotni objektivi z več lečami, večjo svetlobno močjo in glede na velikost leč kot samega objektiva dragi.

 

Ekstremno širokokotni objektivi (pod 17 mm)

Če smo osredinjeni na pogled z očesom, lahko opazimo, da je kot zajema zelo širok. Človeško oko omogoča zajem motiva tudi v kotu 180 stopinj. Vendar je res ostra in popolnoma razpoznavna slika vidna zgolj v nekaj stopinjah. Čim bolj se odmikamo od središča našega pogleda proti robu, tem večja je neostrina, človek pa tako dojema samo svetlobne obrise in barve v precej nedoločeni obliki.
Objekte zunaj središča vidimo in razpoznamo bolj na podlagi spomina kot pa ostrega pogleda.

Pod goriščno razdaljo 17 mm se začne zanimivo področje eks­tremno širokokotnih objektivov oziroma kotov zajema. Taki objektivi omogočajo zadovoljivo kakovostno sliko po celotno zajeti površini. Kot zajema 17-milimetrskega objektiva na tipalo polnega formata (FF) je 104 stopinje po diagonali.

Ekstremno širokokotni objektivi imajo še krajše goriščnice, 14 mm, 8 mm ali celo 6 mm. Z njimi lahko dosegamo kote zajema vse do širine 220 stopinj. Da, res je, specialni Nikon 6 mm fish-eye (ribje oko, slika zgoraj) omogoča zajem kota 220 stopinj.
Ekstremno širokokotni objektivi, predvsem kako­vostni, so redki, ker so kon­s­trukcijsko zapleteni in zato dragi. Širok zorni kot in velika globinska ostrina omogočata nenavadne in zelo zanimive posnetke. Značilnost ekstremno širokokotnih objek­tivov je močno izbočena prva leča, zaradi česar je uporaba navojnih filtrov nemogoča. Pri teh ob­jektivih upo­rabljamo želatinske filtre, ki jih pritrdimo na zadnjo stran ali notranjost objektiva. Nikkor (6 mm) jih je že vgradil v objektiv.
Ekstremno širokokotne objektive delimo na tri skupine. Še preden si jih ogledamo, naj povem, da na nekatere kompaktne kamere lahko dodamo posebne predleče, s katerimi lahko simuliramo ekstremno široke kote.

 

Linearni objektiv

Kadar slikamo ravno drevo, stavbo..., želimo ravne linije tudi na fotografiji. Tako sliko brez težav naredijo klasični 50-milimetrski objektivi, ozkokotni objektivi in to po navadi pričakujemo tudi od objektiva. Pri ekstremno širokokotnih objek­tivih pa je to povezano z velikimi teh­ničnimi težavami in na koncu s ceno objektiva.
Za primer vzemimo, da od zgoraj navzdol slikamo veliko šahov­nico (v našem primeru F1 avtomobil - desno). Na sliki želimo dobiti enako velike črne in bele kvadrate. Če pogledamo mimo kamere, opazimo, da so kvadrati pod nami veliki, tisti proti robu pa manjši in sploščeni. Objektiv to popravi tako, da sliko na robu ustrezno poveča.
Povečanje pa pomeni zman­jšanje svetlosti, saj iz kvadratov na robu slike prihaja manj svetlobe kot iz tistih na sredini. Zato mora imeti tak objektiv zelo velike leče, da je slika enakomerno svetla. Taki objektivi ohranijo sliko ravnih linij in predvsem sodčkasta distorzija, ki je opazna pri navadnih širokokotnih objektivih, je zanemarljiva.
Najbolj širokokotni linearni objektivi, ki so zdaj v proizvodnji za zrcalno-refleksne kamere s samodejnim ostrenjem, imajo goriščno razdaljo 14 mm (ekv. 35mm).

Ribje oko

Če želimo zajeti zorni kot 180 stopinj ali več, moramo uporabiti eks­tremno širokokotne diagonalne ali cirkularne objektive, t.i. ribje oko.

Diagonalni objektiv naredi sliko v velikosti celega formata filma, vendar 180 stopinj samo po diagonali posnetka. Cirkularni objektiv na posnetek zariše celotno sliko, ta pa deluje, kot bi jo fotografirali iz črne luknje. Slika je okrogla.
Taki objektivi na robu slike ne raztegujejo kot linearni, zato je manj težav z enakomerno osvet­ljenostjo filma po celotni površini, zato pa je slika močno popa­čena. Taki objektivi so kon­s­trukcijsko preprostejši in cenejši ter manjši od linearnih. Večina diagonalnih objektivov ima svetlobno moč f/2,8.
Diagonalni z goriščno razdaljo 15 mm pokrije zorni kot okoli 180 stopinj po diagonali posnetka, cirkularni objektivi z goriščno razdaljo 6 ali 15 mm pa pok­rijejo celoten polprostor, sliko pa dobimo izrisano v krogu (slika na str. 7). Ti objektivi dosežejo zorni kot tudi 220 stopinj. Tak je na primer že omenjeni Nikon 6 mm; f/2,8, pri katerem je prva leča kar štirikrat večja od kamere.

 

Uporaba

Linearne objektive (z majhnim popačenjem a z najširšim kotom zajema od 100 do 115 stopinj po diagonali) uporabljamo predvsem v arhitekturi in notranjih prostorih ter za pokrajinske in dokumentarne posnetke.
Prve take objektive so razvili za slikanje Zemlje iz letal in izdelavo zemljevidov.
Zelo uporabni so za slikanje not­ranjosti zgradb ali avtomobilov. Popačenje je malenkostno, zaradi korekcije pa je slika na robu včasih videti nekoliko razpotegnjena. Velika globinska ostrina omogoča zanimive pos­netke, saj je na istem posnetku lahko majhen detajl v ospredju, v ozadju pa razločno vidimo celotno pokrajino.

Diagonalni objektiv (ribje oko) skrivi sliko, vendar ohrani navidezno velikost predmetov. Uporaba je podobna kot pri drugih širokokotnih objektivih, posebej pa so zanimivi športni motivi.

Cirkularni objektiv (ribje oko) z izjemno širokim kotom 180 ali več stopinj (že omenjeni Nikon 6 mm) se pogosto uporablja v znanstvene in dokumentarne namene. Meteorologi so ga upo­rabljali za določitev deleža neba, pokritega z oblaki, astronomi pa še vedno za foto­grafiranje celotnega neba pri zasledovanju utrinkov.

 

Ozkokotni (tele)objektivi (od 85 mm do 300 mm)

Človek si je vedno želel približati motiv. Fotograf še danes pravi, da ozkokotni (tele)objektiv približa. Pa to ni res! Objektiv samo zajame ožji kot motiva in ga v slabši ali višji kakovosti prenese na tipalo. Ti objektivi so dobili ime po ozkem kotu zajema v stopinjah. 100-milimetrski objektiv zajema kot po diagonali 24 stopinj, 200 mm 12 stopinj in 300 mm samo še 8,15 stopinje. Danes zelo razširjene goriščnice ozkokotnih objektivov za hobifotografe segajo vse do 300 mm.

Ozkokotni objektivi so lahko tudi za vrhunski zapis sestavljeni iz manj leč kot objektivi krajših goriščnic. Zaradi daljših goriščnic pa morajo imeti večje sprednje leče, da ohranijo dobro svetlobno moč, zato so pri teh objektivih velikost, teža in cena močno odvisne od svetlobne moči objektiva.

 

Ekstremni ozkokotni objektivi (nad 300 mm)


V dobi filmskih fotokamer so si predvsem profesionalni fotografi lahko privoščili in znali izkoristiti te objektive. Vedno so bili zelo dragi, veliki in težki.
Danes, v dobi digitalne tehnike, je drugače. Izjemno ozke kote zajema omogočajo že kompaktne megazum kamere. Ker so tipala manjša, je lahko krajša tudi goriščnica, posledično manjši, lažji in cenejši pa je tudi objektiv.

Kote zajema 5 stopinj in še manj dosega kar nekaj kompaktnih megazum kamer različnih proizvajalcev. Zaradi digitalnega zuma je kot še krepko ožji. Med kamerami DSLR pa ni tako preprosto. Ekstremni ozkokotni objektivi, ki omogočajo zarisati visoko kakovost z goriščnicami 400, 500, 600 in več milimetrov, so težki (4 in več kg), dolgi 30 in več centimetrov in dragi (nekaj tisoč evrov). Tudi danes so ti objektivi predvsem domena profesionalnih fotoreporterjev in naravoslovnih fotografov.

 


I. del - Objektivi in njihove osnovne tehnične lastnosti

III. del - Objektivi in njihove osnovne tehnične lastnosti

 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com