O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Pri fotografiranju na potovanjih sem vedno pred dilemo, koliko fotografske opreme vzeti s seboj. Še posebej to velja za dolge teleobjektive. Pri fotografiranju divjih živali si želimo čim daljšo goriščnico, obenem pa nas velikost in teža opreme hitro začneta omejevati. Predvsem na safariju, kjer je treba pogosto hitro reagirati, se pokaže, da največji objektiv ni vedno tudi najbolj praktična izbira.

Na enem od prejšnjih preizkusov sem že uporabljal NIKKOR Z 180–600mm f/5.6–6.3 VR (test). Objektiv z dolgim dosegom, notranjim zumom in dobro uporabnostjo za fotografiranje divjih živali. Tokrat pa sem se za FotoPOTEP Namibija odločil drugače. Izbral sem krajši in lažji NIKKOR Z 100–400mm f/4.5–5.6 VR S, ki sem mu dodal Nikonov telekonverter Z TC-1.4x.

Za preizkus sem imel na voljo fotokamero Nikon Z8. S tipalom polnega formata in 45,7 milijona točk, hitrim zaporednim fotografiranjem ter naprednim sistemom samodejnega ostrenja je odlična izbira za fotografiranje divjih živali. Visoka ločljivost obenem omogoča tudi dodatne izreze, kar pri oddaljenih motivih hitro pride prav.

Osnovni objektiv ponuja razpon 100–400 mm, s telekonverterjem pa dobimo 140–560 mm. Torej samo 40 mm manj od prej uporabljenega 180–600 mm objektiva, vendar v manjši in lažji kombinaciji. Obenem je objektiv iz Nikonove višje serije S-Line, kar obljublja odlično optično kakovost.

Zanimalo me je predvsem, koliko lahko pridobim z manjšo in lažjo opremo ter kaj mi pri tem prinese oziroma odvzame telekonverter. Namibija je za tak preizkus odlično okolje. Živali na različnih razdaljah, veliki odprti prostori, obilo svetlobe, pa tudi prah, vročina in toplotno valovanje, ki pri dolgih goriščnicah hitro pokažejo svoje.

 

Goriščnica, velikost, teža in izdelava

Razpon 100–400 mm je za popotniško fotografijo zelo uporaben. Na krajšem delu lahko v kader vključimo več okolja, pri 400 mm pa že lepo približamo oddaljene živali ali zanimive detajle pokrajine.

Prav na safariju se hitro pokaže prednost zum objektiva. Žival je lahko v enem trenutku precej oddaljena, čez nekaj minut pa tik ob vozilu. Pri fiksni goriščnici smo omejeni, pri zumu pa lahko hitro prilagodimo kader. Včasih želimo fotografirati samo glavo živali, drugič jo prikazati v njenem naravnem okolju.

NIKKOR Z 100–400mm f/4.5–5.6 VR S meri 98 × 222 mm in tehta približno 1355 g brez obroča za stajalo. To ni majhen objektiv, vendar je glede na goriščnico in optično kakovost še vedno dovolj kompakten za pogosto uporabo iz roke.

Telekonverter Z TC-1.4x doda približno 220g. Skupaj torej dobimo kombinacijo s težo okoli 1575g brez obroča za stajalo. V primerjavi z objektivom Nikon Z 180–600 mm, ki tehta 1955g, je razlika približno 380g. Še bolj opazna pa je razlika v velikosti, saj je 180–600 mm dolg 315,5 mm, medtem ko je 100–400 mm občutno krajši.

Pri več dnevnem potovanju se vsak prihranjen gram pozna. Ne samo pri nošenju opreme, ampak predvsem pri fotografiranju iz roke. Ko dlje časa čakamo na pravi trenutek ali sledimo živali, je manjša teža dobrodošla.

Objektiv ima notranje ostrenje, med zumiranjem pa se podaljšuje. Nikon je poskrbel za dobro razporeditev težišča, zato je rokovanje prijetno tudi pri daljših goriščnicah. Obroč za zum ima razmeroma kratek hod in omogoča hitro spreminjanje goriščnice.

Ohišje je zatesnjeno proti prahu in vlagi, prednja leča pa ima fluoritni premaz, ki olajša čiščenje. V Namibiji je to še kako dobrodošlo. Prah je na makadamskih cestah, ob fotografiranju iz vozila in ob močnejšem vetru stalni spremljevalec. Seveda zatesnitev ne pomeni, da lahko z objektivom ravnamo brezskrbno. Prav pri menjavi objektiva ali telekonverterja je treba biti previden.

 

Telekonverter TC-1.4x – dodatni doseg

Glavni razlog za uporabo telekonverterja je bil podaljšati goriščnico osnovnega objektiva. Nikon Z TC-1.4x jo poveča za 1,4-krat, pri tem pa izgubimo eno stopnjo svetlobne moči. (Članek: Telekonverter / Optični pripomoček katerega je dobro imeti)

Tako iz objektiva 100–400 mm f/4.5–5.6 dobimo 140–560 mm f/6.3–8.

Pri fotografiranju živali je dodatnih 160 mm na najdaljši goriščnici zelo dobrodošlih. Motiv lahko zajamemo večji, ne da bi se mu morali približati. V narodnem parku Etosha je to še posebej pomembno, saj moramo ostati v vozilu, živali pa pogosto opazujemo na večjih razdaljah.

Toda telekonverter ima tudi svojo ceno. Ne samo finančno, ampak predvsem pri svetlobni moči in kakovosti zapisa. Pri 560 mm imamo največjo odprtost zaslonke f/8. V dobri dnevni svetlobi to še ni velika omejitev. Povsem drugače je zgodaj zjutraj, tik pred sončnim zahodom ali kadar je žival v senci.

Takrat je treba uporabiti višji ISO, če želimo ohraniti dovolj kratek čas osvetlitve. Pri fotografiranju živali v gibanju je to pomembno, saj stabilizacija ne more odpraviti gibanja motiva.

Drugo vprašanje je kakovost slike. Telekonverter poveča sliko, ki jo ustvari osnovni objektiv, vendar obenem nekoliko zmanjša optično ločljivost. Prav zato je pomembno, da uporabljamo kakovosten osnovni objektiv. Nikon Z 100–400 mm spada v serijo S-Line, kar je dobra osnova za uporabo telekonverterja.

Opozoriti velja še na eno praktično omejitev. Telekonverter ni vgrajen v objektiv. Ko ga namestimo, imamo razpon 140–560 mm. Če želimo spet uporabljati osnovnih 100 mm, ga moramo odstraniti. Na prašnem safariju to ni najbolj praktično, zato je dobro že vnaprej razmisliti, kakšne motive pričakujemo.

 

Nikon Z8 – fotokamera za dolge goriščnice

Za ta preizkus sem imel na voljo Nikon Z8, eno najzmogljivejših Nikonovih brezzrcalnih fotokamer. Njeno tipalo s 45,7 milijona točk ponuja visoko ločljivost, ki je pri fotografiranju živali še posebej dobrodošla.

Pri dolgih goriščnicah namreč pogosto fotografiramo oddaljene motive, ki kljub 400 ali 560 mm ne zapolnijo kadra. Takrat lahko naredimo dodaten izrez in še vedno ohranimo dovolj veliko fotografijo za kakovosten prikaz ali tisk.

Z8 ima še eno pomembno prednost. Napreden sistem samodejnega ostrenja s prepoznavanjem živali, ptic in njihovih oči. Pri fotografiranju divjih živali je to velika pomoč, saj se lahko fotograf bolj posveti spremljanju motiva in kompoziciji.

Toda tudi najzmogljivejši AF ni vsemogočen. Pri dolgih goriščnicah mora fotograf še vedno pravilno izbrati območje ostrenja, slediti motivu in predvsem uporabiti primeren čas osvetlitve. Če fotografiramo žival v gibanju pri predolgem času, nam tudi najboljši AF ne bo pomagal.

Prav kombinacija zmogljive fotokamere in kakovostnega teleobjektiva je pomembna. Nikon Z8 ponuja visoko ločljivost in zmogljivo ostrenje, objektiv pa mora to izkoristiti. Telekonverter je v tej kombinaciji dodaten optični člen, ki nam omogoča večji doseg, obenem pa postavlja določene omejitve.

 

Konstrukcija in optični elementi

NIKKOR Z 100–400mm f/4.5–5.6 VR S ima optično zgradbo s 25 elementi v 20 skupinah. Nikon je uporabil šest ED in dva Super ED elementa, ki zmanjšujejo kromatsko aberacijo in pomagajo ohranjati visoko ostrino.

Premaza Nano Crystal Coat in ARNEO zmanjšujeta notranje odboje in izgubo kontrasta. To pride še posebej prav pri fotografiranju v močni svetlobi, ko imamo v kadru svetlo nebo, vodo ali močne odboje sonca.

Objektiv ima devet zaobljenih lamel zaslonke, kar pomaga ustvariti prijetno neostrino ozadja. Pri 400 mm, še bolj pa pri 560 mm s telekonverterjem, je ločitev motiva od ozadja lahko zelo izrazita, čeprav nimamo svetlobno močnega objektiva f/2.8 ali f/4.

Zanimiva je tudi najmanjša razdalja ostrenja. Pri 100 mm znaša samo 0,75 m, pri 400 mm pa 0,98 m. Največje povečanje je 0,38x, s telekonverterjem pa se poveča na približno 0,53x. Tako objektiv omogoča tudi bližnje posnetke manjših motivov v naravi.

 

Tehnične karakteristike – Nikon Z 100–400mm f/4.5–5.6 VR S

Format: FX – polni format

Bajonet: Nikon Z

Goriščnica: 100–400 mm

S telekonverterjem TC-1.4x: 140–560 mm

Največja odprtost zaslonke: f/4.5–5.6 oziroma f/6.3–8 s telekonverterjem

Optična zgradba: 25 leč v 20 skupinah

Posebni elementi: 6 ED in 2 Super ED

Število lamel zaslonke: 9

Najmanjša razdalja ostrenja: 0,75–0,98 m

Največje povečanje: 0,38x oziroma približno 0,53x s TC-1.4x

Stabilizacija: optična VR, do 5,5 stopnje

AF: dvojni STM pogon

Ostrenje: notranje

Premer filtra: 77 mm

Mere: 98 × 222 mm

Teža: približno 1355 g brez stativskega obroča

Teža telekonverterja TC-1.4x: 220 g

Skupna teža kombinacije: približno 1575 g brez obroča za stojalo

 

Kakovost zapisa

Nikon Z 100–400mm f/4.5–5.6 VR S je optično kakovosten telezum. Oznaka S-Line pomeni Nikonov višji razred optike, kar se kaže v dobri ostrini, kontrastu in nadzoru optičnih napak.

Pri fotografiranju živali so zame pomembni predvsem drobni detajli. Dlaka, perje, oči in struktura kože hitro pokažejo, koliko je objektiv sposoben zarisati. Prav pri takih motivih visoka ločljivost fotokamere Nikon Z8 postavi optiki dodatne zahteve.

Osnovni objektiv pri 400 mm omogoča zelo dobro ostrino že pri odprti zaslonki. Pri uporabi telekonverterja se ločljivost nekoliko zmanjša. To je pričakovano, saj vsak dodaten optični element vpliva na končni zapis. Kljub temu kombinacija ostaja zanimiva tudi za zahtevnejšo fotografijo.

Pri 560 mm in f/8 je treba še posebej paziti na čas osvetlitve. Stabilizacija pomaga odpraviti tresenje fotokamere, ne more pa zamrzniti gibanja živali. Pri hitrih motivih bomo zato pogosto posegli po višjem ISO.

Pri fotografiranju v Namibiji je pomemben še en dejavnik, ki ga v laboratorijskih preizkusih ni. Toplotno valovanje. Ko se tla segrejejo, začne zrak nad njimi valovati in oddaljeni motivi izgubijo ostrino. Pri 560 mm se to hitro pokaže.

Včasih je motiv videti nekoliko neoster in najprej pomislimo na objektiv ali napačno ostrenje. Toda težava je lahko že v zraku med nami in motivom. Zato ni vedno smiselno ocenjevati objektiva samo na podlagi fotografij zelo oddaljenih živali, posnetih sredi vročega dne.

 

V praksi – FotoPOTEP Namibija

Namibija je odlična dežela za preizkušanje dolgih teleobjektivov. Veliki prostori, živali na različnih razdaljah in motivi, ki se pogosto pojavijo nepričakovano, zahtevajo hitro odzivnost fotografa.

Pri fotografiranju iz vozila je pomembno, da lahko objektiv hitro dvignemo, poiščemo motiv in naredimo posnetek. Za postavljanje stojala večinoma ni časa, v narodnem parku Etosha pa iz vozila niti ne smemo izstopati.

Tu pride manjša teža objektiva zelo prav. Nikon Z 100–400 mm je še vedno dovolj kompakten, da lahko z njim brez večjih težav fotografiramo iz roke. Telekonverter doda nekaj teže in dolžine, vendar kombinacija ostane občutno manjša od večjih supertele zumov.

Pri fotografiranju živali je stabilizacija pomembna že zaradi mirnejše slike v iskalu. Pri 560 mm je vidni kot ozek in že majhen premik fotokamere pomeni velik premik motiva v kadru. VR pomaga pri natančnejšem kadriranju in zmanjša možnost stresenega posnetka.

Nikon Z8 s hitrim AF in prepoznavanjem živali dobro dopolnjuje tak objektiv. Zmogljivosti fotokamere omogočajo hitro spremljanje motiva, telekonverter pa nam pomaga pri živalih, ki so nekoliko bolj oddaljene.

Pri safariju pa ni pomembna samo dolga goriščnica. Pogosto želimo pokazati tudi okolje, v katerem žival živi. Tu se pokaže prednost osnovnega razpona 100–400 mm. Ko želimo fotografirati širši prizor, lahko hitro zmanjšamo goriščnico. Z nameščenim telekonverterjem se najkrajša goriščnica sicer poveča na 140 mm, kar je treba upoštevati pri bližnjih motivih.

Zato je odločitev o uporabi telekonverterja pomembna že pred začetkom fotografiranja. Če pričakujemo predvsem oddaljene živali, ga je smiselno namestiti. Če pa želimo večjo prilagodljivost pri bližnjih motivih, je osnovni objektiv lahko boljša izbira.

 

Nikon Z 100–400mm + TC-1.4x ali Nikon Z 180–600mm?

Prav to je bilo zame eno glavnih vprašanj pred odhodom v Namibijo.

Na prejšnjem preizkusu sem že uporabljal Nikon Z 180–600mm f/5.6–6.3 VR. Objektiv mi je omogočal dolg doseg, razpon do 600 mm in uporabo pri največji odprtosti zaslonke f/6.3. Njegova prednost je tudi notranji zum, zato se pri spreminjanju goriščnice ne podaljšuje.

Tokrat sem se odločil za drugačen pristop. Nikon Z 100–400mm je krajši, lažji in spada v optično višjo serijo S-Line. S telekonverterjem dobim 560 mm, torej skoraj enako dolg doseg kot pri 180–600 mm.

Toda obe kombinaciji nista povsem primerljivi.

Nikon Z 180–600 mm pri najdaljši goriščnici omogoča f/6.3. Kombinacija 100–400 mm s telekonverterjem pa pri 560 mm samo f/8. To pomeni približno dve tretjini stopnje manj svetlobe. Pri fotografiranju živali v zgodnjem jutru ali pozno popoldne je ta razlika lahko pomembna.

Na drugi strani je 100–400 mm s telekonverterjem približno 380 g lažji in predvsem manjši. Če telekonverter odstranimo, dobimo zelo kakovosten objektiv z uporabnim razponom 100–400 mm, ki je zanimiv tudi za druge popotniške motive.

Pomembna razlika je tudi v ceni. Objektiv 100–400 mm (cca. 2700€) je dražji od 180–600 mm (cca. 2000€), dodaten 1,4X telekonverter pa skupno ceno še zviša (cca. 560€). Zato lažja in manjša kombinacija ni nujno tudi cenovno ugodnejša.

Obe rešitvi imata torej svoje prednosti in omejitve. Eno je primerjati tehnične podatke, nekaj drugega pa je dejanska uporaba na fotografskem potovanju.

 

Za konec

Nikon Z 100–400mm f/4.5–5.6 VR S je kakovosten telezum, ki ponuja dobro razmerje med optično kakovostjo, goriščnico in velikostjo. Njegova prednost je vsestranskost, saj ga lahko uporabljamo za različne motive, od bližnjih detajlov v naravi do oddaljenih živali.

Telekonverter TC-1.4x razširi možnosti uporabe in nam omogoči doseg 560 mm. Pri tem moramo sprejeti izgubo ene stopnje svetlobe ter določeno zmanjšanje optične kakovosti. Za fotografiranje v dobri svetlobi je to zanimiva rešitev, ki ne zahteva velikega povečanja teže opreme.

Na FotoPOTEP Namibija sem kombinacijo uporabljal s fotokamero Nikon Z8, katere visoka ločljivost in zmogljivo ostrenje omogočata dobro izkoriščanje dolgih goriščnic.

Tokrat me ni zanimal samo posamezen objektiv, ampak predvsem smiselnost celotne kombinacije za popotniško fotografijo. Pri fotografiranju na safariju je treba upoštevati mnogo več kot zgolj najdaljšo goriščnico. Pomembni so teža, velikost, svetlobna moč, ostrenje, stabilizacija in predvsem hitrost odziva fotografa.

Pred odhodom sem se zavestno odločil za krajši in lažji objektiv ter telekonverter, čeprav sem imel iz prejšnjega preizkusa že izkušnje z Nikon Z 180–600 mm.

Mislim, da bi se naslednjič odločil za to kombinacijo. 600mm in več bi priporočal tistim, ki več fotografirajo ptice.

FotoPOTEPi, greš zraven? Videti – Fotografirati – Uživati.

 

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si