Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Fetiš polnega formata – Full Frame / FF

11.09.2022 21:51

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Vsak izkušen, profesionalen fotograf sam zase ve kaj je za njega, ali za njegovo delo tisto najbolj optimalno in to tudi s pridom uporablja.

Kot povsod drugje se vedno ustvarjajo navijaške teme, oziroma prikazovanje svojega prav, kot enega in edinega. Na koncu pridemo do tega, da je neizkušeni fotograf hitro v precepu informacij. Ena izmed njih je tudi format tipala. V bistvu smo to temo že obdelali ob prihodu polno formatnih DSLR kamer. Kot vedno, mine 10, 15 let in tema se ponovi. 

Informacije, predvsem ljubiteljskih fotografov predstavljajo format tipala v kameri kot nekaj izredno pomembnega. Največkrat, da je samo polni format edina dobra izbira. Vse drugo ni tisto pravo. Oziroma nasvet se prevečkrat glasi, le to moraš izbrati. Pa je res tako?

Od prve številke revije e-Fotografija sem o formatih tipal, njihovih lastnostih in prednostih podal že veliko člankov. Ob vstopu digitalne tehnologije se debate o slabostih le te, vsake toliko časa preusmerijo na določeno tehnično plat. V večini primerov zaradi neznanja in raznih spletnih zapisov uporabnikov, ki iz tehnične lastnosti naredijo svoj eden in edini prav. Če je navijaštvo za določeno znamko še razumljivo, nikakor ne more biti eno in edino mnenje o določeni tehnični lastnosti in njeni vrednosti.

V praksi je tako, da je velika večina povsem zadovoljna, da za zajem fotografije uporabi fotofon. Slika na zaslonu je tehnično korektna, takoj videna v čudovitih barvah na krepko večjem zaslonu kot ga ima fotokamera in enako lepo bo vidna v objavah na družabnih spletnih medijih. Obenem se nobeden ne sprašuje o tehničnih lastnosti kamere v telefonu.

Fotograf s fotokamero se bo pridušal in razlagal svoj prav, da fotofon ne zmore to kar fotokamera. Še kako res je, vendar ali vsi potrebujemo in želimo imeti večjo napravo za zajem slike? In kje v večini primerov tudi »pravi« fotograf predstavlja svoje fotografije? Zopet na spletnih medijih, kjer pa glede tehnične kakovosti slike ni nobene posebne razlike med fotofonom in fotokamero. Če sliko iz fotokamere nismo pravilno obdelali pred objavo, bo delovala še celo slabše. Obenem fotofon nudi več hitrih programskih rešitev za predstaviti sliko v posebnih efektih, tudi takih, ki fotografijo predstavijo, kot da je zajeta s fotokamero.

Fotokamera uveljavi večino svoje prednosti samo zato, ker lahko na njej uporabimo dodatne kreativne nastavitve ter opremo. Le tu je tista večja razlika v videnem na zajeti fotografiji. Medtem, ko je fotofon omejen pri objektivu z ozkim kotom zajema, na fotokamero lahko dodamo teleobjektive. S tem se izognemo večjim izrezom in posledično slabši tehnični kakovosti slike. Lahko uporabimo filtre, stojalo in druge pripomočke.

Torej fotokamera ima obilo prednosti, ampak jih je treba znati izkoristiti. Ni jih malo, ki menijo, da je velika razlika tudi med samimi fotokamerami. Zame osebno, so si vse močno podobne, le določene tehnične rešitve so drugačne. Te kameri dajejo posebne možnost za določen namen fotografiranja.

Če so se ob prehodu na digitalno prve debate kresale glede prahu na tipalu, šumu in ISO, svetlobni moči objektiva, je zdaj zadnja debata o novih zmožnostih avtomatskega ostrenja (AF). Vse skozi pa se kot nek fetiš vleče tudi tema glede velikosti tipala in marsikomu prinese dilemo, ali res to potrebujem?

Tokrat se bom ustavil na velikost tipala, oziroma bolje povedano točno določene velikosti. Ker če gremo v domeno velikosti tipal obstajajo tudi večja, kot tako opevani »Full Frame«.

Naj poudarim, članek nima namena prilivati olja na ogenj, ali da predstavljam svoj osebni prav. Želim le predstaviti velikosti tipal v njihovi prednosti, slabosti in predvsem s tezo, da si mora vsak sam zase in za svoje potrebe izbrati fotografsko opremo. Tu ni samo fotokamera in tipalo, je celoten sistem, ki mora biti optimalno sestavljen, da ti za svoj način fotografiranja da največ. Ni problem dati denar, kupiti po lestvici najboljše in najdražje. Vendar ali je to dober nakup? Večina, ki vstopa v svet sistemskih fotokamer ima prve težave že, ko začne iskati informacije. Takrat ti lahko poplava njih da povsem napačen pogled. Vemo pa, ko se enkrat poročiš s sistemom in znamko opreme, si v njej v bistvu zapečaten. Zato tudi pri izbiri velikosti tipala nikakor nimamo ene in edini izbire. Prav razbijanje tabuja, samo »Full Frame« je eno in edino za resno fotografijo, je namen tega članka.

 

Formati tipal

Ne bom opisoval velikosti tipal od fotofonov in kompaktnih kamer. Gremo med kamere DSLR in CSC. Torej sistemske kamere, z možnostjo menjave objektiva in visoko kakovostjo slike ter mnogimi funkcijami, ki lahko fotografu omogočajo hitro delovanje in nastavitve za kreativno fotografiranje.

Glavni formati tipal so označeni kot polni format (Full Frame), APS-C (crop) in Four Thirds (4/3). Full Frame je med digitalnimi kamerami nekje po letu 2008 postavljen kot referenčni format, s katerim primerjamo vse druge.

Vendar ti formati niti niso prišli z digitalno kamero. Niso bili izbrani kar tako, ker bi recimo to predstavljajo najvišjo kakovost zapisa, ali recimo hitrost delovanja, itd. Vsi ti formati izhajajo že iz domene 35mm celuloidnega kino filma in kota zajema objektiva, ki nam perspektivo zariše najbolj primerljivo z našim pogledom na motiv.

 

Kaj je polni format (Full Frame - FF)?

Največkrat slišana beseda, ki opisuje polni format je »Full Frame«, skrajšano FF. V dobi box (okoli letnice 1900) in dvookih kamer, se je uporabljal film širine 6cm. Od tu formati 6X9, 6x6 in 6x4,5 cm. Oskar Barnack je šel s tehnologijo naprej in okorne dvooke kamere pomanjšal z uporabo 35mm filma iz filmskih kino kamer. Film je obrnil horizontalno in glede na krog, ki ga je zarisal 50mm objektiv je dobil format 36x24mm v razmerju 3:2. Nastala je legendarna Leica (l. 1913) in vse do digitalnega imena »Full Frame« smo in »old boys« fotografi še, uporabljamo tudi ime Leica format.

 

Kaj je APS-C format?

V osnovi tudi ta izhaja iz 35mm filma za filmsko kino produkcijo. Med prvimi ga je v fotokamerah uporabil Olympus (l.1959) z legendarno fotokamero PEN, katere ime so kasneje prenesli tudi na Olympus digitalne fotokamere. Prednost tega formata je bila ta, da je bila slika v pokončnem formatu 18x24mm. S tem se je lahko na klasični film film zajelo 72 posnetkov, kar je bilo dobrodošlo v reporterski fotografiji.

Leta 2004 je Kodak razvil nov format filma APS (Advance Photo Sistem) (25.1x16.7mm).

V digitalni dobi je APS-C, poznan pod skrajšano »crop«. Vse do leta 2008 je bil vodilni sistem v kamerah DSLR, saj so bila tipala draga in močno vplivala na ceno fotokamer. Polni format je postal aktualen in široko uporaben šele po letu 2010.

 

Kaj je Four Thirds (4/3), oziroma danes micro Four Thirds (m4/3) format?

Lahko bi rekli da razmerje stranic 4:3. Vendar ni samo to. Podjetje Vidicon je bilo v 70-tih vodilno pri izdelavi katodnih cevi. Razmerje premera katode in stranic zapisa na TV je bilo idealno za prenos slike. Leta 1999 je Olympusov inženir Katsuhiro Takada razvil idejo, da je tipalo velikosti in razmerja 4/3 najbolj idealno. Od tu naprej se je začel razvoj. Olympus in Panasonic sta leta 2003 predstavili prvi kameri iz tega sistema. Velikost tipala je bila zgolj 17.3x13 mm. Ob predstavitvi kamere Olympus E-1 (l. 2003) sem snovalcem sistema podal svoje mnenje, da bodo težave glede ločljivosti in posledično šuma. Še danes ima tako majhno tipalo težava glede visoke ločljivosti, vendar ima tudi določene prednosti.

Olympus in Panasonic sta tudi pionirja CSC sistema. Od teh kamer je poznan današnji micro 4/3 sistem (m4/3).

 

Prednosti formatov?

Če velja teza, da je »Full Frame« edino pravo in, da velikost tipala šteje samo v plus, potem bi morali fotografi gledati še naprej. Torej v srednji format tipal, kjer recimo Fujifilm nudi tipalo velikosti 43.8x32,9mm in Hasselblad še večjega 53.4x40mm. Še višja ločljivost, še boljši dinamični razpon zapisa, posledično globina tonskih zapisov in na koncu tudi s pomočjo objektivov še višja ostrina v vseh detajlih. Tu pa takoj pridemo do že iz analognih časov znanega odgovora glede srednje formatnih kamer. Drago, veliko, počasno in namenjeno zgolj določenim ciljnim uporabnikom, predvsem v domeni profesionalne modne, studijske, arhitekturne in krajinske fotografije.

Fotografija je krepko širši pojem glede motivov in fotokamero uporabljamo tudi za hitrost, na terenu, itd. S tem prevelik format hitro izgubi svojo prednost. Smo v kompromisu in še vedno v času, ko je Oskar Barnack leta 1913 predstavil kamero na 35mm filmu, t.j. polni format. S tem pridemo do dejstva, da ima lahko vsak fotograf svojo lastno pravo izbiro, saj ima lahko tudi kompaktnost svojo prednost. Ne samo polni format, tudi APS-C in m4/3 imata svoje prednosti.

Torej, velikost tipala še zdaleč ni najbolj pomembna, ali kot nek element, ki edini šteje. Vsi formati imajo v današnjih kamerah CSC sistema svoje prednosti in slabosti.

Od tu naprej srednji format tipal izpuščam in se osredotočam samo na FF, APS-C in m4/3. Kot že poudarjeno, srednji format lahko glede tipala nudi več, vendar je zaradi drugih dejavnikov zanimiv za res ozko skupino uporabnikov.

 

Kateri format tipala izbrati?

Naj začnem z »veličastnim«. Tako imenovani Leica format je po II. svetovni vojni zelo hitro postal domena večine fotokamer na film. Naj se je šlo za kompaktne kamere za družinsko fotografijo ali profesionalno fotografijo, srednji format je izgubil prevlado. Ravno prava velikost in teža kamere, da se z njo dobro rokuje kot drži v roki, obenem pa še možnost uporabe širokega spektra goriščnic. Kakovost pa je tudi bila zadovoljiva in srednji format je ostal bolj domena reklamne fotografije, kjer so se rabile večje povečave.

S prihodom digitalnih tipal je Kodak že v 90-tih na profesionalne SLR kamere dodal digitalni del in tipala polnega formata. Pentax in Contax sta na Photokini leta 2000 predstavila svoji kameri polnega formata. Tehnologija je bila draga in večje tipalo je bilo glavno gonilo visokih cen. Tako je imela velika večina fotokamer tipalo APS-C formata.

Leta 2002 je Canon predstavil kamero EOS 1Ds s tipalom polnega formata (11,1 M točk). Nikon je v polni format vstopil šele leta 2007 s kamero Nikon D3. Sony pa 2008 s kamero Alpha 900.

Po letu 2010 je polni format začel dobivati veljavo. Visoko število točk, že dobro korigirani šum in možnost uporabe vseh analognih objektivov iz kamer SLR.

Danes je polni format povsem uveljavljen. Kamere najvišjih višjih razredov tako za profesionalno kot hobi fotografijo nudijo polni format tipala. Predvsem tehnologija izdelave tipala in razširjenost teh kamer je doprineslo k nižji ceni in APS-C tipalo v ceni nima več te prednosti.

FF tipala omogočajo izjemno ločljivost, malo šuma in visoko hitrost zajema. Manjša tipala imajo težavo v razmerju ločljivost / šum.

Za polni format je tudi lažje izdelati ekstremno širokokotne objektive. Ostali objektivi imajonaproti manjšim tipalom daljšo goriščnico in posledično je lažje izkoriščati neostrino po globini slike (bokeh).

Tehnologija je s prihodom kamer CSC krepko napredovala prav v domeni optike. Napak je vse manj in vse lažje je narediti kakovosten objektiv ekstremne svetlobne moči (majhnim f). S tem se tudi z majhnim m4/3 tipalom lahko povsem enakovredno igramo z globinsko neostrino.

Ko pa smo v domeni dolgih goriščnic in razmerju kompaktnost, cena, pa ni dileme. Pol manjše in lažje ter ceneje.

Ko uporabimo objektive iz DSLR fotokamer na kamerah CSC s pomočjo adapterja, se pri APS-C tipalih robovi odrežejo. Tu so tudi največje napake objektiva in na APS-C kameri jih lahko bolje izkoristimo.

Edina večja dilema manjših tipal nastane, ko nam je visoka ločljivost ali manj šuma bistvenega pomena. V tem imajo tipala polnega formata občutno prednost.

Tudi tu se moramo vprašati, ali visoko ločljivost res potrebujemo. Le koliko nas prikazuje fotografije še kje drugje kot na zaslonih. Za vse publikacije in povečave, ker se ne gledajo od blizu 20M točk povsem zadostuje. Redki res izkoristijo in morajo izkoristiti ločljivost 40+ M točk. Enako je pri šumu, ki ga zaradi manjših točk APS-C in predvsem m4/3 tipala hitreje izrazijo. Tudi tu, pa se drastične razlike začnejo šele pri ISO 3200 in naprej. Kot vedno, nikakor ne potrebujemo vedno vsi delovati z visokim ISO.

 

Za konec

Tipalo polnega formata nudi odličen kompromis glede kakovosti zapisa in upravljanja z globinsko neostrino. Obenem ohišje kamere ni nič kaj dosti večje od kamer z APS-C ali m4/3 tipali. Lahko bi rekli, da je ideja Oskarja Barnacka po več kot 100 letih še kako živa.

Kot je bilo v film časih, imamo tudi sedaj na voljo tipala manjših velikosti. Če Canon, Nikon in Sony ne nudijo kamer najvišjega razreda z manjšimi tipali, sta Olympus in Fujifilm prisotna tudi z njimi. No, Fujifilm ima še srednji format. Ampak srednje formatnih kamer ne dajem med široko uporabne. Panasonic pa ima kamere višjega razreda tako v polnem formatu kot v m4/3.

Nikakor pa nima svojih prednosti samo FF tipalo. Že med kamerami DSLR so tudi profesionalni fotografi radi dodali v svoj sistem kamero z APS-C tipalom. Kot drugo ohišje se je uporabljalo EOS 7D ali Nikon D500. Za fotografiranje ptic in fotografiranje divjih živali je še kako dobrodošlo imeti tem bolj ozki kot zajema, kar omogoča manjše tipalo z enakim objektivom. Fujifilm, Panasonic in Olympus imajo v tej domeni fotografije svojo prednost. Prilagojeni objektivi dolgih goriščnic so manjši in lažji. S tem je celoten sistem opreme krepko bolj kompaktnih dimenzij.

Obenem je treba omeniti, da je za kamere z manjšimi tipali na voljo več objektivov. Na njih lahko dodamo tudi objektive polnega formata. Če uporabimo adapter za objektive drugih proizvajalcev ali objektive iz DSLR sistema, pride na APS-C tipalu kasneje do napak iz robov objektiva, predvsem vinjetiranja. Na robovih leč se ustvari največ napak in tu pride do prednosti v kakovosti zapisa.

Ni nepomembno, da so kamere polnega formata višjih razredov krepko dražje.

Tu je še dejstvo glede shranjevanja podatkov. Kamere z manjšimi tipali ne nudijo visoke ločljivosti kot kamere polnega formata. S tem imamo manjše datoteke v MB, cenejše in hitrejše shranjevanje na pomnilne enote ali v oblak.

Vprašanje je na mestu. Ali res nujno potrebujemo kamero polnega formata? Vsekakor ima polni format prednost v domeni profesionalne fotografije in za tiste fotografe, ki krepko izkoriščajo visoko svetlobno moč za globinsko neostrino. Ampak tudi tu ni več neke bistvene razlike. Olympus, Panasonic in Fujifilm nudijo objektive majhnih goriščnic s svetlobno močno pod f/2.0, celo f/1.0 in z njimi se enako dobro lahko izražamo v domeni tega efekta. Pri daljših goriščnicah pa je za nekaj cm več globinske ostrine. Saj 400mm na FF tipalu pri f/4 komaj da prinese kaj globinske ostrine. Pri krajši goriščnici na APS-C ali m4/3 tipalu jo je več.

Iz širšega pogleda na dilemo tipal, je vse odvisno od fotografa samega in njegovih motivov. Če pogledamo zadnjo kamero, katero je predstavil Canon. Kamera z APS-C tipalom EOS R7, je postala zelo želena za fotografiranje ptic in divjih živali. Obenem je krepko cenejša od kamere polnega formata. S pomočjo adapterja, stari DSLR objektivi še vedno rišejo kakovostno po celotnem tipalu.

Skratka. Ni vse v domeni Full Frame tipal. Možnosti je več, predvsem pa ni nekih večjih razlik, da se ne bi moglo z različnimi velikostmi tipal zelo podobno delovati. Recimo Olympus kamere so izredne v hitrosti kot robustnosti. Kdor potrebuje kompaktnost sistema in nižjo ceno pred tipalom s 30+ M ločljivosti, potem ni dileme. Enako velja za Fujifilm, Panasonic, ko bi radi več delovali z dolgimi goriščnicami.

Za vse fotografe so različne možnosti izbire samo plus. Več konkurence doprinese k lažji in bolj ciljni izbiri za povsem lasten način fotografiranja. In to šteje bolj, kot nikakor pravilna teza, samo Full Frame je tisto pravo.

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

 

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com