FotoPOTEP Bali (marec-april 2014) - Naše lokacije

Avtor:Matjaž Intihar

16.05.2013 14:59

Od 24.marca do 4. aprila 2014 bo Bali gostil že osmo skupino e-Fotografov (reportaža iz našega prvega fotopotepa), (reportaža iz našega zadnjega fotopotepa), (reportaža udeleženca). Bolje rečeno, gostila nas bo Vila Zala oziroma lastnik vil Slovenec, Andrej in njegova žena Ida, sicer Indonezijka. Pri njima je naša baza, fotografska baza z obilo užitka in sprostitve in Andrej se kaj hitro od gostitelja prelevi v našega glavnega vodiča/voznika po tej deželi.

In že kar na začetku naj povem, da se ne ustrašiti. To ni samo FotoPOTEP za profesionalce, ali da mora sopotnik ali sopotnica fotografirati in dihati samo po fotografsko. Kdor ne želi biti v pogonu, se lahko tudi sprošča ob bazenu. Toda v večini primerov gremo na Bali, da ga spoznamo, gremo med ljudi in kaj lepšega, če to vse lahko še fotografiramo in se o fotografiji še kaj novega naučimo.

Vila Zala

Video zapis iz eksotičnih fotodelavnic na Baliju. "Moj fotoparadiž"

Ta »mali« otok v indijskem oceanu je edini hindujski otok sredi muslimanske Indonezije. »Mali«, pravim za to, ker v dolžino meri samo 150km, kar je še za slovenske razmere majhno. Po površini je Bali štirikrat manjši od Slovenije, ima pa skoraj štiri milijona prebivalcev. No ne skoraj. S turisti, predvsem Avstralci, katerim je Bali bližnje pribežališče za poceni dopust prav gotovo. Bali je otok turizma in za to je v tistem delu sveta nekaj posebnega. Hinduizem kaže neko neverjetno mirnost. Vabijo nas bele in črne peščene plaže z velikimi belimi penastimi valovi. Toplo morje ima kar čudežno, privlačno moč.

Plaža Dreamland.

Deskanje na valovih ob pečinah Uluwatu pritegne Avstralce, počasi tudi domačine in druge ter seveda nas fotografe. Neverjetna, neznana zelena barva riževih polj nas očara. Zdaj vem kaj mi kot grafiku pomeni ime barve »bali zelena«, katere v tisku nikakor ne moremo pokazati. Spoznamo lahko delujoče vulkane, za ljubitelje najboljšo kavo Kopi Luvak, na severu v kraju Lovina plavamo z delfini, se poigramo z mladimi tigri, orangutani ali sloni ter gledamo kako korokodili in kobre napadajo v naravnem okolju.

V hindujskih vaseh se srečamo z njihovo tradicionalno folkrolo.

Če kje potem se na Baliju lahko spoznamo s fotografiranjem portretov.

Jutro v vasi pod vulkanom Batur.

Življenje kot ga ne poznamo več. Vendar tu sta doma prijaznost, nasmeh, mir...

Delo na polju in pogled v kamero.

Portret domačinke ob delu na polju.

Predvsem pa ljudje, oh ti ljudje nam povedo, da kljub ničemur lahko dobro in srečno živiš, ter za naše razmere neverjetno, ljubijo fotokamero, hočejo se slikati brez tiste značilne naučene afriške stegnjene roke za denarjem in dobesedno začarajo fotografa. Prav to slednje je tisto dejstvo, da se že tretjič podajamo na ta enkraten oddaljeni otok, ki je poln drugačnega.

Prodajalec rib vam z veseljem pozira z ribo, ki jo pripravlja kupcu.

Težko delo ribičev, a še vedno pripravljeni na poziranje z nasmehom in veseljem.

Ko kot fotograf prvič stopiš na peščeno plažo Jimbaran med ribiče in v domačo tržnico izven za nas še vedno normalnega, razvajajočega normalnega sveta t.j. Vile Zala, marsikateri fotograf pozabi na fotokamero in samo gleda in gleda. Preseneti te čudovita plaža iz katere ribiči hodijo na ribolov, modro nebo, barviti ribiški čolni in polno delovnih, nasmejanih obrazov. Kar na enkrat spoznaš, da si v nekem povsem drugem svetu. Seveda za nas, »razvito« misleče in od TV učene ter samo na trenutek turistično/fotografsko dejavne v svetu revščine! Toda ob prvem kontaktu z domačini si lahko samo pozitivno presenečen. Tisti, ki imamo že nekaj desetletij za sabo se spomnimo, kako se je takrat pri nas živelo.

Počakaj, da se uredim!

Wayan pozira v terasastih riževih poljih Tegallalang.

Foto treking med riževimi polji z domačini.

Ni treba več in več denarja, pogoltnosti za novim in novim, dva, tri avte na parkirišču, dovolj je delati za nekaj hrane in cigareto, danes preživeti družino in nasmeh na obrazu je zagotovljen. Mi fotografi iz razvitega sveta pa nasmeh dobimo na obraz šele, ko se s temi ljudmi srečamo in nam svoje zadovoljstvo, da smo med njimi vračajo z nalezljivim nasmehom. Takoj se mi misel utrne na našo, »opevano« ljubljansko tržnico, katero sami tako kujemo v nebo kot naj med vsemi. Vendar, ko grem s tečajniki fotografi med množico na ljubljansko tržnico se hitro obrnemo. Oziroma, na njo že leto dni ne hodimo več. Ne preveč prijazni do objektiva so obrazi večine še ostalih branjevk, saj so jih drugi »neoriginalni« prodajalci z zelenjavo, ki z domačim nima zveze že podučili, da je pomembno prodati. Dajo samo še hitri nasmeh stranki z namenom kupiti. Kupci pa hite od stojnice do stojnice in te čudno in mrko gledajo če s fotokamero »strašiš« ob zelenjavi, za katero mislijo, da je še domača in sveža, pravkar iz njive. Enostavno te ljudje na naši domači ljubljanski tržnici odbijejo, da bi tam preživel del dneva s fotokamero in ujel zanimive trenutke. Ja res je, smo že del razvitega sveta, ki nas je spremenil v živeče stroje iz mesa in tiste, katerim je denar ne nasmeh nujen za osnovno preživetje ter obvezen za vstop v svet višjega razreda.

Na obisku v osnovni šoli. Vsi so v uniformah.

Prijateljici.

Nasmeh je na Baliju nalezljiv. Dobre volje niso samo domačini!

Ko na ribji tržnici v vasi Jimbaran z res svežimi, pravkar ujetimi ribami ali v Kuti na nočni tržnici z vsem mogočim svežim živežem pri veliki vlagi in 35 stopinjah še vedno vidiš te nasmejane obraze in veselje, te dobesedno presune. Fotokamera sama od sebe dvigne roke k očesu in prst se spusti na prožilec. Ne saj ni res, saj to je tretji svet, pravi v možganih privzeta slika iz domače TV. Revščina, vojne, žalost, lakota, nas učijo in kažejo slike iz tretjega nerazvitega sveta po televiziji. Ni čudno, da pri nas namesto veselja tudi fotografske razstave prikazujejo tematiko, katero jaz povzemam kot »tuga, jad i bol«! Enostavno doma ne znamo ujeti veselje in radost.

Wan pozira za naš boljši posnetek delavna na riževih poljih.

Toda na Baliju ti fotografiraš in fotografiraš, ljudje so pa gledeč v objektiv začuda kar nasmejani, še vedno želijo obenem trgovati s teboj, če ne drugega vsaj deliti besedo in mahanje z rokami kot pogovor. Neverjetno so še odprti. Ko si med njimi ti nudijo skromno mesto v svojem prostoru ne vedoč, da se tebi zdi ne mogoče, da bi se družil z njimi več kot trenutek. Ja Slovenci znamo biti zaprti, zavrti. Če je naša domača želja po miru v naši bližnji okolici, visokih ograjah, zadržanost, nesprejemljivost drugačnega še nekako upravičena, pa ko se preleviš v turista na Baliju to ne sme biti več tako. Ti prijazni ljudje ne vedo, da smo zavrti, da nam TV njih kaže kot nekaj manj vrednega in da jih gledamo iz domačega naslanjača samo, ko se zgodi kakšna nesreča ali druga žalostna zgodba.

Drugačen portret. Ujet kar na terasi v Vila Zala.

Preko fotokamere lahko spoznamo tudi bolj eksotične živali. Če se bojite ali želite izgubiti strah pred njimi bo naš FotoPOTEP pravi za to.

Pojem domača žival je na Baliju nekaj drugega kot pri nas.

Zato si lahko kot fotograf v tem balijskem svetu še toliko bolj presenečen. Templji, številne verske ceremonije, rumeno, rdeči sončni zahodi, z neverjetno zeleno obarvana riževa polja, neverjetna zgodovina, še delujoči vulkani, koralni greben in še je enkratnih trenutkov na Baliju, katere lahko ujamemo s svojo fotokamero in te nepozabne srečne trenutke v digitalnem zapisu vzamemo s seboj domov. Nihče te ne bo preganjal, ker njegovo sliko kažeš v reviji, nihče se ne bo sekiral, ker na sliki ni tako všečna podoba, kot jo želi videti razviti svet. Na koncu spoznaš, da v razvitem svetu delaš za to, da bi v starosti živel neobremenjeno kot oni. Seveda imajo tudi ljudje na Baliju svoje žalostne zgodbe, želje po »boljšem« življenju kot ga poznamo v razvitem svetu. Toda, ko pogledaš eno in drugo stran vidiš, da bi bila najboljša tista srednja. Vendar te še dolgo (če sploh kdaj) ne bo.

Neobremenjeni portretiranci.

Sem pa zelo srečen, da lahko Bali spoznavam, ga delim s fotografinjami in fotografi, skupaj spoznavamo drugačen svet in predvsem, da lahko s fotokamero fotografiramo ljudi. Po prvem fotopotepu na Baliju sem zapisal naslov, »Fotografiram za nasmeh«! In še kako res je!

Na plaži v Kuti vam nihče ne odreče nasmeha. V bistvu smo mi za njih atrakcija.

Ko pri nas niti več ne moreš fotografirati med vsakdanjim opravilom ljudi z nasmehom, je pri njih vse drugače. Pri nas fotokamero skriješ, ko greš mimo otroškega vrtca ali igrišča, na Baliju te starši sami povabijo da fotografiraš njihove otroke. Ko pri nas pred drugimi pogledi in kamero skrivamo, da dvorišče ni tako urejeno, s tako velikim bazenom in na njem tak avto kot sosedov, so tam ponosni, da te lahko posedijo na gola tla in ponudijo kokos iz palminega drevesa.

Naključna obiskovalka plaže, se je takoj odločila pozirati in pokazati kaj zna.

Tudi ko sonce še zaide najdemo odlične motive.

Koliko časa bo še tako prijetno za fotografa na Baliju? Ne vem, »razvita« miselnost in želja po več prihaja tudi med njih. Bo trajalo še 5, 10 let, da bodo brez nasmeška kot mi na ulici, tržnici, pa ne vem. Vesel sem, da te nasmehe lahko ujamemo s fotokamero še sedaj. Izkoristite to drugačnost in možnost tudi vi. Predvsem pa se kot fotograf rešite težav s fotografiranjem, oziroma ne fotografiranjem portretov preprostih ljudi. Bali poleg čudovitih, neverjetno zelene barve riževih polj nudi tudi to. In nenazadnje! Ko se doma s fotokamero sprehodiš v kakšno odročno vas lahko spoznaš ljudi, ki se ne boje fotokamere in ti za posnetek dajo tudi nasmeh.

Utrip iz Safari parka. Urška in mladi orangutan.

Med sloni. Možno je jahanje slonov...

Bela plaža za neverjetne trenutke.

Najbolj znani tempel Tanah Lot v oseki.

Čeprav užitek, a fotokamera za beleženje trenutkov je vedno z nami.

Ida in Andrej v romantičnem sončnem zahodu ob znanem templju Tanah lot in barvah, katerih nismo vajeni.

Še predno "zagrizemo", fotografiramo.

Ali veste, da na Baliju izdelujejo tudi čokolado.

Na Bali nikoli ne veš kaj zanimivega boš srečal tisti dan.

Nyepi (day of silence). Leta 2012 smo bili na Baliju na prav poseben dan. Cel Bali slavi, dogaja se dan in noč. Naslednji dan pa je dan tišine, ko imajo pravico biti na prostem samo duše pokojnih. Nihče ni cel dan in večer izven hiše, vsi so samo ob svečah v notranjih prostorih in verjeli ali ne, zaprto in brez oseb je celo mednarodno letališče. Dan, ki ga lahko preživiš v tišini in miru. Posebno doživetje. In seveda, vsi se držijo doma. Tako domačini kot turisti.