Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Foto tehnika skozi čas / Čas novosti in streznitve

Avtor:Matjaž Intihar
02.12.2007 13:06
Stran:

Tehnologija

Večina tehnologije v današnjih kamerah DSLR je prenesena iz analognih kamer. Seveda govorim o tehnologiji, ki ni v zvezi z medijem za zajem slike, saj je tipalo CCD/CMOS in elektronski sklop v celoti zamenjal film. AF, merjenje svetlobe, iskalo, prizma, medlice, zrcalo, zaklopi, leče, zaslonka … vse te danes še vedno najpomembnejše elemente imajo tudi digitalne kamere SLR. Tipala CCD/CMOS in drugi elektronski del zajema in digitalnega procesiranja pa je bil že od leta 1968 znan iz vesoljske in vojaške tehnike ter od začetka 70. let iz grafične tehnike skenerjev. Sam sem s tem seznanjen že od leta 1976 prek bobenskih skenerjev, znanih iz grafične industrije v tehniki digitalizacije slike.


Prve skenerje, ki so že imeli množico elektronskih komponent za vplivanje na popravke v fotografiji so uporabljali že v začetku 60. let. Sam sem že leta 1976 preko Fairchildovega skenerja prenašal poltonsko sliko na poltonski film. Še danes mi v podjetju dela družbo bobenski skener SCREEN.

 

Iskalo

Prve fotokamere so omogočale pogled na motiv prek medlice na zadnjem delu ali prek merilnikov na ohišju (camera lucida). Na začetku 20. let so na kamere že dodajali optični merilnik oziroma so na trg že začele vstopati dvooke kamere (kamere TLR – twin-lens reflex).

Zgornji objektiv je služil za prenos slike na medlico, spodnji pa za prenos na film. Šele v 30. letih so v ohišje kamere začeli dodajati optični merilnik, ki je že imel vgrajene linije za paralakso oziroma za prikaz zamika slike pri fotografiranju bližnjih motivov. Kodak, Contax in Leica so bili med prvimi, ki so fotografu ponudili kamero z iskalom, ki je že imelo sistem za meritev in povezavo z objektivom za izostritev. Tem kameram so dodali ime »rangfinder camera«.


Prve 35mm kamere so imele močno provizorična iskala.


Rangfinder kamere so nam že nudile kakovostno merjenje. Ricoh je še danes poznano fotografsko podjetje. Le s to razliko, da je bilo v analogni dobi prisotno tudi s SLR kamerami in lastnimi objektivi.

 

Že leta 1933 pa je Ihagee-Exata predstavila prvo enooko kamero (SLR – Single Lens Refleks), ki je že omogočala prenos slike prek objektiva, zrcala in prizme do očesa. Ker na motiv gledamo z enim očesom, se jim reče tudi enooka kamera. Poimenujemo jih tudi zrcalno-refleksne, saj se pred sproženjem zaklopa dvigne zrcalo in po osvetlitvi ponovno spusti v položaj 45 stopinj.

Na začetku 60. let so začeli v iskalo poleg prizme dodajati različne informacije, s prihodom svetlomerov predvsem kazalec za pravilno nastavitev zaslonke in časa, v nadaljevanju še informacije o nastavljeni zaslonki in času osvetlitve. S prihodom elektronike v kamere so v iskalo že začeli dodajati svetleče diode in pozneje miniaturne LCD-prikazovalnike.

Do danes se sistem po več kot 70 letih ni bistveno spremenil. Seveda je danes v svetlobnem jašku veliko predvsem tehničnih sprememb tako v delno (center zrcala) polprozornih zrcalih, saj je v večini kamer pod zrcalom tipalo za sistem AF ali merjenje svetlobe. Prav tako so z laserskim brušenjem močno izpopolnili svetlost medlice, na katero se zariše slika, kot tudi kakovost prizme. Vendar so proizvajalci našli možnost vgradnje zrcal v cenejše kamere DSLR in se s tem malo oddaljili od prvotne konstrukcije. Še vedno samo profesionalne kamere omogočajo stoodstotni pogled na motiv, kar pa nam je med kamerami SLR, kot jih poznamo danes, omogočal Nikon z modelom F že leta 1959.

Če pogledamo z današnjega vidika in če smo uporabljali različne kamere vsaj pred 30 leti, lahko hitro ugotovimo, da napredek seveda obstaja, osnova pa ostaja enaka, napredek pa dodajajo po kapljicah. Predvsem pa je marsikatera že zdavnaj uporabna lastnost v kamerah DSLR še vedno neznana. Razen tehnologije eye-focus, ki je bila v kamero dodana že leta 1992 (pri tej kamera z IR-žarkom, ki ga pošlje v naše oko, razpozna, kam gledamo in kje želimo ostriti), Canon še v nobeno kamero DSLR ni vgradil prepustnega zrcala, ki vseskozi, tudi ob času sproženja zaklopa, omogoča pogled na motiv, prav tako pa, ker ni mehanskih delov za dvig zrcala, večjo hitrost delovanja in manjšo stresenost kamere. Canon je v kamero SLR Pellix že leta 1965 vgradil namesto premikajočega se zrcala tanek film, ki je prepuščal in obenem odbijal še vedno dovolj svetlobe na medlico. Leta 1972 pa je kamera Canon F1 High Speed motor kot prva imela prepustno zrcalo (pellicale mirror) in s tem že v tistem času omogočala devet posnetkov v sekundi s stalnim pogledom na motiv.


V kameri Pellix je bil namesto zrcalo vgrajen tanek na svetlobo prepustni film. Zaradi pod kotom 45% vpetega filma in posebnega premaza se je svetloba odbijala v svetlobni jašek in preostali del svetlobe osvetliv na svetlobo občutljivi film v ozadju.


Polprozorno fiksno utrjeno zrcalo v kameri Canon EOS 1Rs.

 
Leta 1999 sem preizkusil kamero Canon 1Rs. Zaradi polprepustnega zrcala se je slika odbijala tako na medlico kot bila prepuščena na film istočasno. Izgubili smo cca. 1/2EV svetlobne moči.


V digitalnih ohišjih je samo Olympus prikazal sistem istočasnega prenosa svetlobe na tipalo in v iskalo preko prizme.

 

Tudi pri opisu iskala in sistema za prenos slike vanj, kar še vedno tvori glavni del kamere SLR, lahko vidimo, da so z leti samo dodajali manjše novosti, ki pa še vedno niso revolucionarno spremenile konstrukcije kamer SLR, danes zaradi digitalnega dela poimenovanih DSLR. Še več. Kot sem že opisal, so nam kakšno že znano tehnologijo, uporabljeno v analognih kamerah, še dolžni dodati.

 

Stran:
 

Komentarji

Miha

22.02.2018 22:47

Res odličen članek! No v članku iz leta 2007 je bilo rečeno, da se bo leta 2008 EYE-CONTROLED-FOCUS morda vrnil... sedaj leta 2018 ga še ni, če se ne motim :)
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com