Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Digitalna tehnologija nam je prinesla neverjetne možnosti. Ena izmed njih je, da imamo fotokamere z ekstremnim razmerjem goriščnic. Prave “safari” kamere, ki nam še tako oddaljenega leva na naše tipalo narišejo kot, da ga fotografiramo iz bližine.

Razred megazum kamer poznamo že iz konca 90-tih. Olympus je imel v analogni dobi široko ponudbo mega zum fotokamer. Takrat je bila na kompaktnih fotokamerah že goriščnica 150mm ekstrem. Znanje so leta 2000 prenesli v digitali svet s serijo kamer UZ (ultra zum). Sledili so ostali proizvajalci. Sprva so bila razmerja med goriščnicama 10X. Počasi smo prišli že na razmerja 20X in več. Če smo ta razred prej označevali kot “mega” zum, nam današnje ekstremne goriščnice (med 50 do 65X razmerje) podajajo nov razred “ultra” zum. Manjše kompaktne kamere imajo že danes razmerja goriščnic 20X in več, zato so te prevzele ime “mega” zum. Če pogledamo med “ultra zum” kamere, ki so danes na trgu, nobena nima v širokem kotu daljšega gorišča kot 24mm in najdaljše goriščnice manj kot 1200mm (ekv.35mm).

Takole izgleda 1200mm f/5.6 v svetu kamer DSLR. 15 kilogramčkov ima ta beštija od optike in za objektiv so želeli 80.000 evrčkov. To goriščnico danes že presegajo "ultra zum" kamere s težo pol kilograma in ceno pod 500 evrov.

 

Kamere v razredu "Ultra zum"

Canon PowerShot SX60 HS              21 – 1365mm
Fujifilm FinePix S1                            24 – 1200mm
Nikon Coolpix P900                          24 – 2000mm
Olympus Stylus SP-100                    24 – 1200mm
Panasonic Lumix DC FZ80               20 – 1200mm
Pentax XG1                                        24 – 1248mm
Sony CyberShot DSC HX400V         24 – 1200mm    

 

Ohišja kamer iz razreda "Ultra zum"

Vse predstavljene kamere imajo oblikovno zelo podobno ohišje. Na vzven želijo biti podobna kameram DSLR. Večji objektiv zahteva večje ohišje in pri kamerah “ultra zum”, nikoli niso iskali bližnjic do majhnosti ohišja, ampak so si želeli predvsem boljše držanje kamere in lažji dostop do funkcijskih gumbov.

Večje je tudi držalo, kar jo oblikovno še bolj približa kameram DSLR in predvsem, kamero se posledično odlično drži v roki. Nobena kamera ni lažja od 560g, kar poleg ekstremnih goriščnic zahteva odlično držanje kamere za nestresen posnetek. Ohišja so v večini izdelana iz trdnih plastičnih kompozitov.

 

Velikost / teža

Canon SX60 HS                     128x93x114mm / 650g
Fujifilm FinePix S1                133x92x110mm / 680g
Nikon Coolpix P900              140x103x137mm / 899g
Olympus SP-100                   122x91x133mm / 594g
Panasonic FZ80                     130x94x119mm / 616g
Pentax XG1                            119x89x98mm / 567g
Sony DSC HX400V                130x93x103mm / 660g

Glede kompaktnosti in teže odstopa le Nikon P900, saj nudi izjemnih 2000mm (ekv.35mm). Nekaj mm manjše ohišje in nižja teža ne prinaša drugih lastnosti, kot zgolj zunanji vpliv pri nakupu. Podobne so si tudi pri funkcijskih gumbih.

 

Funkcije in nastavitve

Tudi iz tega pogleda so si kamere zelo podobne. Vse imajo bliskavico nad iskalom, programski osvetlitveni gumb z AUTO in slikovnimi ter kreativnimi programi, ter ostale gumbe ta WB, AF, zaporedno fotografiranje...
Meniji so pri vseh kamerah obsežni, tako da tudi tu ni bistvenih odstopanj. Razlika je bolj posebnost vsakega podjetja z lastnimi nastavitvami, obliko modulov, ki niti ne vplivajo na uporabniško vrednost kamere.

 

Tehnične lastnosti

Tudi tu ni večjih odstopanj. Vse kamere imajo skromno velikost tipala 1/2.3 palca, kar nam že v začetku da vedeti, da bo veliko šuma pri višji občutljivosti. Razen Sony (20M točk) in Panasonic (18M točk) imajo vse 16M točk. Vse imajo stabilizacijo slike, kar je pri tako ozkih kotih zajema ključnega pomena. Razen Fujifilm in Pentax (preko tipala), so se vsi odločili za optično stabilizacijo.

Mogoče komu zelo pomembno, samo Canon, Fujifilm in Panasonic nudijo RAW zapis. ISO vrednosti so okoli 100 – 3200. Vendar se je treba zavedati, da je pri ISO 800 s temi majhnimi tipali šum že močneje izražen. Toda ni dileme. Če rabite dolge goriščnice, boste marsikaj pripravljeni spregledati. Tudi slabšo tehnično kakovost slike, saj boste želeni motiv imeli fotografiran. Nič ne pomaga kamera z boljšo tehnično sliko pri enaki občutljivosti, če pri oddaljenih motivih nima dolge goriščnice.

Zaslon je pri vseh kamerah 3 palčni z ločljivostjo 460.000 točk (Olympus, Pentax, Sony) ter 920.000 točk (Canon, Fujifilm, Nikon), Panasonic ima edini ločljivost višjo od 1M točk.

Elektronsko iskalo (EVF) je z odlično ločljivostjo pri Canon, Fujifilm, Nikon in Olympus (921.000 točk). Kot pri zaslonu, tudi tu edino Panasonic nudi iskalo z 1,1M točk. Pentax  in Sony imata skromno ločljivost EVF samo 200.000 točk.

Vse kamere imajo več načinov merjenja svetlobe. Vse razen Panasonic imajo full HD video zapis, vendar samo Canon, Fujifilm, Olympus in Sony nudijo tudi zapis s 60 sličicami v sekundi. Panasonic FZ80 je edina s 4K ločljivostjo.

Vse zapisujejo na SD, SDHX, SDXC pomnilne enote.

Vse kamere omogočajo povezavo NFC ali WiFi. Pentax jo omogoča samo s pomočjo Eye-Fi kartice, Olympus preko Toshiba Flash Air kartice.

GPS imata vgrajeno samo Nikon in Sony, Fujifilm opcijsko preko povezave NFC s pametnim telefonom.

 

---

 

Moč "Ultra zum" fotokamer v sliki

24mm (ekv.35mm). V rdečem kvadratku je del motiva, ki je spodaj zajet pri najdaljši goriščnici 1200mm (ekv.35mm).

Zgornji motiv zajet pri najdaljši goriščnici 1200mm (ekv.35mm).

1:1 povečava iz zgornjega posnetka. Motiv je oddaljen cca. 200m. Kljub temu še vedno odličen zaris.

 

---

 

Levo 24mm, desno 1200mm...

... in še digitalni zum, ki nas popelje vse do 2400mm (ekv.35mm).
Že pri 1200mm je problematično držati kamero v roki in ujeti motiv. Pri digitalnem zumu pa misija nemogoče, če nimate stojala. Kar nekaj posnetkov sem naredil, da sem dobil v kader uro.
Za lažje kadriranje je dobro uporabiti iskalo in ne gledati na motiv preko zaslona.

 

---

 

Še ena zanimivost, ki nam pokaže pravo moč ultra zum fotokamere. Posneto pri 24mm iz ceste na Rakitno.

Objekt na oddaljenem griču je pri najdaljši goriščnici odlično razpoznaven.
Čas osvetlitve pri najdaljši gorišnici sem imel vedno nad 1/1000 sekunde. Drugače je bil v večini primerov stresen. Zato je treba dvigniti občutljivost na vsaj ISO 800. V večini primerov sem pri dobri svetlobi uporabljal ISO 1600.

Še bolj oddaljeni Triglav pri 24mm sploh ni viden, saj je motiv prekontrasten. Toda pri 1200mm je gora odlično zarisana.
Puščica pa pokaže, da je lepo zarisana celo koča Planika in skrajno desno Kredarica.

In še pogled na Triglav s pomočjo digitalnega zuma, katerega nudi večina predstavljenih kamer. Kakovost slike se močno poslabša. Toda včasih je tak prikaz lahko uporaben. Kdor ima kamero DSLR in objektiv s 300mm, bi dobil v taki povečavi en sam "zmazek".

 

Že pri 1200mm je problematično držati kamero v roki in ujeti motiv. Pri digitalnem zumu pa misija nemogoče, če nimate stojala. Kar nekaj posnetkov sem naredil, da sem ujel v kader uro.
Ker so kamere Nikon P900, Panasonic FZ80 in Sony HX400V novejšega datuma in z zelo dolgimi goriščnicami, so dodali odlične stabilizatorje tresenja, ki opazno pomagajo k bolj stabilni sliki.

Za lažje kadriranje in umiritev kamere je dobro uporabiti iskalo in ne gledati na motiv preko zaslona.

 

---

​

Kaj izbrati med "megazum" kamerami (moje osebno mnenje)

Vedno pišem. “Najboljše kamere za vse ni. Obstaja samo najboljša kamera za naš način fotografiranja!”

Če vstopate v razred ultra zum fotokamer, potem že točno veste. Želite kamero, ki nudi dolgo, res dolgo goriščnico. Če te ne potrebujete, potem pojdite mimo teh kamer, saj vam bodo dolge goriščnice samo v napoto, kmalu tudi veliko in težko ohišje.

Kdor se bo odločil za eno izmed njih pa naj ve! “Med ultra zum kamerami ni večjih razlik. Še navečja je lahko v ceni. V kakovosti slike na računalniških ali TV zaslonih ni iskati posebnosti. Prej bi lahko rekel, da so že v osnovi zgrajene okoli majhnega tipala in zato so vse enako nagnjene k bolj ali ne povprečni kakovosti slike. Tudi hitre niso pri samem vklopu in premikanju goriščnice. Zahtevnejši po hitrosti in kakovosti slike se jim boste izognili. Za hobi fotografijo ali fotografije za družinski album in seveda s poudarkom po želji po dolgi goriščnici, pa bodo te kamere več kot zadovoljile. Le ne pričakujte od njih preveč v domeni kakovosti zapisa.

 

Canon PowerShot SX60 HS

Leta 2000 so predstavili futuristično PS pro 90, z 10X-nim zumom. Nato so se za nekaj časa umaknili in vse presenetili z modelom S1. Od takrat naprej nudijo v razredu kamer z dolgimi goriščnicami veliko in zelo konkurenčno.
Za vse, ki žele kamero iz tega razreda za malo denarja, je Canon dal na trg tudi model SX530 HS.

Po mojem mneju tako v funkcijah, kot tehničnih pripomočkih nudi SX 60 največ. Tako sem zapisal pred dvemi leti. Danes jo v domeni tehničnih lastnosti prehitevajo Nikon, Panasonic, Sony. SX60 nudi ekstremen široki kot 21mm. Ni pa konkurenčna v svetlobni moči. Ta se začenja šele z f/3,4 - 6.5. Kar po eni strani napove, da bo kamera malo hitreje posegala po višjem ISO. Pri navadnih kompaktnih kamerah ta podatek niti ni tako pomemben. A ko se uporablja dolge goriščnice in posledično kratke čase osvetlitve, smo vedno na področju visokega ISO. Se pa kamera odkupi z RAW zapisom in makro funkcijo z ostrenjem, ki se začne pri 0cm. Ja vse SX kamere omogočajo izostriti motiv že na leči sami. In seveda hitrostjo primikanja zuma ter odlično stabilizacijo.

 

Fujifilm FinePix S1

Pri Fujifilm si lahko prepričan, da ne boš dobil mačka v žaklju. Kamera nudi veliko tehničnih dobrih lastnosti, med drugim RAW zapis in svetlobno moč od f/2,8 - 5,6.

Fujifilm nam nudi tudi ultra zum kamero S9800, pri kateri goriščnico menjamo z obročem na objektivu in na z gumbom, kar omogoča lažji izrez motiva.

 

Nikon Coolpix P900

Kamera, ki nudi veliko. Ima najdaljšo goriščnico med vsemi 2000mm (ekv.35mm), kot razmerje med goriščnicami 83.3X. Svetlobna moč f/2.8 - 6.5 je tudi konkurenčna in glede na goriščnice prav to vpliva na večjo velikost in težo kamere. Obenem je težji tudi sistem stabilizacije slike, vendar neverjetno odlično deluje.

 

Olympus Stylus SP-100

Olympus kot edini resni ponudnik kamer z dolgimi goriščnicami v analognem svetu in na začetku digitalne ere, je sedaj v močni konkurenci. Še vedno pa ima svoje dobre lastnosti.

 

Panasonic Lumix DMC FZ80           

Kamera, ki nudi najširši kot zajema 20mm (ekv.35mm) in 4K video. Je zelo sodobna in, če jo boste izbrali vas ne bo razočarala.

 

Pentax XG1

Za malo denarja (kamera je najcenejša med vsemi) veliko glasbe.

Vredna ogleda. In neverjetno, kamera z najboljšo svetlobno močjo f/2,8 - 5,6 glede na goriščnico.

 

Sony CyberShot DSC HX 400V

Kamero DSC HX400V  sam postavljam na najvišjo stopnico, kjer sta po mojem mnenju tudi Nikon P900 in Panasonic FZ80. Hitra, dobra kakovost slike, odličen video. Sony ima v ponudbi zelo podobni izvedenki modela HX400 in HX350.

 

Za konec

Samsung je bil posebnež med "ultra zum" kamerami. Pred dvema letoma je Samsung ukinil proizvodnjo fotokamer.

 

Ultra zum kamere so zelo ozka specifična izbira. Namenjene so tistim, ki tako ekstremne goriščnice 1200mm in več (ekv.35mm) res potrebujejo. Če niste ravno “safari” popotniški fotograf, je bolje pogledati za mega zum kamerami. So manjše, goriščnice imajo še vedno neverjetne, 300 in več mm (ekv.35mm). V šali se reče, da so to kamere, s katero lahko iz oddaljenosti brez bojazni za posledice, preko objektiva ustrelite leva, slona, ali sosedo, ki se sonči na balkonu.

Ob izbiri pa ne pozabite. Cena vedno igra svojo vlogo tako, da v določenih elementih za več denarja, tudi več dobite.  Oziroma, globina vaše denarnice lahko pove kaj boste izbrali. Seveda odvisno, ali tisto boljšo, dražjo zadevo potrebujete v zadostni meri.

Na koncu je tu še ime kamere. Nič ne pomaga, če vam bodo še tako lepo opevali kamero, vam neljubega proizvajalca. Vi veste kaj boste izbrali!
Poudarjam še enkrat. Te kamere niso več namenjene za vsakdanje družinsko fotografiranje.

Njihova posebnost je ekstremna najdaljša goriščnica in izberite jih, če jo to vaša fotografska prioriteta.
Vedite tudi, da že nekje pri 500mm (ekv.35mm) potrebujete zelo mirno roko. Pri goriščnici 1000mm je že iskanje motiva zaradi res ozkega kota problematično. Brez EVF iskala ne gre in tu hitro vidimo, koliko pomeni imeti več točk v njem.
Stojalo, ali kakšna druga opora je zelo dobrodošla. Pri daljših goriščnicah je potrebna vsaj 1/200 sekunde kljub vklopljeni stabilizaciji za nestresen posnetek.
To pa tudi v močni sončni svetlobi omogoča višja občutljivost ISO 400, saj je pri vseh svetlobna moč f/5,6 ali celo samo f/6,5. Če je oblačno bo najbrž že ISO 800 premalo.
Zato res ne bodi prezahtevni glede tehnične kakovosti slike. Šuma bo izrazito več in posledično manj ostrine ter barv.

Ker pravim, da je to lahko odlična hobi “safari” kamera še eno priporočilo. Če se fotografira iz avta, vedno ugasnite motor. Njegovi tresljaji se pri daljših goriščnicah še kako odrazijo na streseni fotografiji.

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si