​

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

Namibija FotoPOTEP 26. april do 14. maj 2020

​Prijave in informacije

Peljem vas po pokrajinah v Namibiji, ki so tako fotogenične in s toliko naravnih kulis, da ti ob pogledu na njih kar duša zapoje.
Obenem brez množičnega turizma, varna, a še vedno Afriška v pravem pomenu besede. Na potovanju spoznamo preprosto življenje ljudi in živali v ekstremno težkih razmerah. Na tem potovanju med najlepšimi kulisami narave, starodobnimi ljudstvi in divjimi živalmi, vam nudim več časa za oko, dušo, raziskovanje in fotokamero.
Namibija je popotniški in fotografski "Raj na zemlji", čeprav ga je ustvarila največja krutost narave. Stvarnik je že vedel, kje bo sebi naredil in popotnikom skril kinč nebeški.

Fotografirate na potovanjih ali ne, ni pomembno. Tisti, ki že, boste uživali v motivih po fotografsko v pravi svetlobi in ob nasvetih spoznali še kaj novega. Tisti, ki še ne fotografirate veliko, ali ste samo sopotnik/sopotnica, boste spoznali kako se bolje ujame motiv z vašo kamero, oziroma kako se naredi svojo fotografijo za spomin v domačem fotoalbumu. In predvsem, da se spozna kako se uživa v enkratnih svetlobnih kulisah, pokrajini, ob ljudeh in divjih živalih, kar nudi Namibija.​
 

Zlata svetloba sončnega vzhoda začne božati prve gore. Ni treba govoriti, da je Namibija že v jutru polna čudovitih motivov.
Klinki na sliko ali napis (Fotografije Safari Etosha park) za ogled več fotografij posnete na Safari Namibija.

 

---

 

Naša pot po deželi najlepših kulis / 26. april do 14. maj

Naša pot opisana po dnevih... (vstopi)

Vsako potovanje ima svoje zanimivosti. Če greš večkrat na iste konce spoznaš, da vsega ne moreš videti, oziroma lahko odkrivaš nove, popotniku še dovolj skrite poti.

Že 10 let je od moje prve Namibije. Mama Afrika te vabi in vabi. Tokrat se odpravljam v to neverjetno popotniško kot fotografsko deželo že sedemnajstič. V napovedniku vedno zapišem; Ko prideš v Namibiji na tiste prave lokacije v jutranji ali pozni popoldanski svetlobi, ti duša zapoje in fotokamera se sama vklopi. Kulise te neverjetne pokrajine imajo svoje posebnosti in všečnost. Stvarnik je že vedel, kje bo sebi naredil in popotnikom skril kinč nebeški. Toda te skrite lokacije počasi odkriješ in lahko pokažeš tudi drugim.

Ne samo pokrajina. Tu so še fotogenična plemena in odlična možnost za fotosafari. Opcijsko se mi lahko pridružite še za ogled Viktorijih slapov na reki Zambezi. Vse v enem!

Kot zapisano. Po toliko letih odkriješ s pomočjo spoznanstev z domačini nove lokacije. So še povsem neturistične in fotografsko dovolj nedolžne. Sipine najstarejše puščave na svetu Namib, bomo v okolici obmorskega mesteca Swakopmund odkrili na povsem drugačen način. Zapeljali se bomo ob obali na jug čez visoke sipine. Prišli bomo vse do morja in pred nami bo enkraten razgled na njega iz 100m sipin. V bistvu bo morje pod nami in, če bo dovolj nizka oseka se bomo kar po sipini spustili do njega.

Adrenalinska vožnja čez visoke sipine, rastline ter živalski svet, katerega v tem krutem okolju ne bi pričakoval, da občutek svobode in pristne divjine. V tej posebni pokrajini, nas spremlja edini zvok, t.j. piš vetra in zaklop fotokamere.

Ob obali nas čakajo tjulni, jate kormoranov, pelikani in flamingoti. V puščavskem pesku se skrivajo gekoti, hrošči se nastavljajo vetru z vlago za kapljico vode, nič kaj boječi kojoti pa iščejo kaj za pod zob. Oriksi in antilope se zadržujejo ob redkem rastlinju. Vse to se sredi puščave na meji z morjem lahko nastavi našim fotokameram.

Nasldenji dan drugačne sipine na vzhodu spoznamo in raziskujemo s pomočjo motornih štirikolesnikov. 100km od mesta pa se skriva posebna pokrajina. Rečejo ji lunina dolina, ki še posebej zažari ob sončnem vzhodu in zahodu.

V tej pokrajini raste prav posebna rastlina Velbičica (Welwitschia mirabilis). Ta endemska rastlina raste le na posebnih področjih v Namibiji in Angoli. V bistvu ima samo dva lista, ki pa se skozi desetletja klubovanja vetru počasi trgajo in izgleda, kot da ima več listov. Zanimivost je, da lahko kljub krutemu okolju živi preko 1000 let. In da smo slovenci vsaj malo povezani s tem okoljem, to rastlino je leta 1859 odkril slovenski botanik Velbič.

Spitzkoppe, namibijski Materhoren obiskujem že od leta 2013. Te pokrajine v sončnem vzhodu in zahode ne gre zamuditi. V okolici 100km je sama kamnita ravnina. Potem pa se iz te ravnine dvigne nekaj rdečih granitnih vrhov. V bistvu so ostanki kaldere, obrobja vulkana. Kampirati pod temi mogočnimi stenami je res nekaj enkratnega. Čaka nas še milijone zvezd, ki kar kličejo po nočni fotografiji. Ker čez dan na tem mestu ni zanimiva svetloba, niti ni posebnih aktivnosti, gremo na zahod, proti morju. Čaka nas obala okostij (Skeleton Coast). V živi pesek pod morjem, se je od portugalskega raziskovanja afriške obale naprej ujelo v njega na 100 ladij. Pokrajina je bila zaradi suše in divjih živali tako kruta, da so mornarji raje umrli na ladji, kot da bi šli na obalo. Možnosti preživetja ni bilo. Ujeta v pesek nas bo čakala ribiška ladja, ki spominja na te krute čase. Obala je raj za ribičijo, ki je namibijski nacionalni hobi. Proti severu gremo še do kolonije tjulnov.

Pot nadaljujemo mimo plemen Himb in Herero do slapov Epupa. Smo že v pravi črni Afriki, ki lahko pokaže tudi del še danes zelo težkega življenja. Prazna plastenka vode je lahko več vredna kot še tako moderna majica ali hlače. Treba je shraniti vodo, katero gredo iskat tudi 10km daleč. Vseeno pa so vsi prijazni in radi poklepetajo z nami.

Čeprav na dosedanji poti že vidimo kojote, noje, orikse, zebre, žirafe, pa se s tistmi najbolj želeni najprej spoznamo na prijazen način. Namibija je dežela gepardov. Ne malo jih poškodujejo farmeji, ki ščitijo domače živali pred njimi in avtomobili. Kdor ima dobro srce, poškodovane živali pripelje na farme, na katerih poskrbijo za njih. Še vedno ostanejo divje, toda same se v divjini ne morejo več preživeti. Na eni izmed farm nam brata Markus in Marines predstavita geparde kar ob domači hiše. Tri so pri njih že od malega in povsem udomačene. Če imate le malo pomuga, lahko začutite njihov hrapav jezik na vaši roki. Od bližje spoznati si gremo tudi tiste, ta prave, divje. Ti ob pogledu na tebe že dvignejo hrbet in te srepo gledajo. Iz varne bližine spoznaš divjo žival, kateri si nič drugega kot plen.

Eden večjih popotniških trenutkov pa predstavlja vstop v nacionalni park Etosha. Pravi safari, ki omogoča, da se sam voziš po parku in se ustaviš kjer vidiš živali.

Lev, leopard, slon in žirafa pred avtom ni nič posebnega. Le nosoroga si ne želiš tako blizu. Znajo biti hitre jeze in ti lahko malo ukrivijo pločevino. Z novimi izkušnjami gremo v park iz njegove zahodne smeri in že prvi dan prečimo 200km parka. Ni hudič, da nam ne bi kaka žival stala pred našimi objektivi.

Nato pa še dva polna dneva po Etoshi, v iskanju najbolj želenih živali, katere moramo zajeti preko naših fotokamer. Popoldan paše skok v bazen, zvečer pa na napajališče, kjer se spozna hierarhija živali, kako si prilaščajo napajališče glede na njihovo moč.

In tako počasi zaključimo našo pot. Še nazaj v glavno mesto Windhoek, vmes nakup še zadnjih spominkov, v hotelu malo urejanja fotografij ter naših spominov in že nas čaka let domov.

Ta »posebna izvedba« FotoPOTEP Namibija, je nekaj dni krajša, vendar bolj zgoščena in z novimi lokacijami. Izognemo se že klasičnim motivom in turistom, da ne stajijo pred našimi fotokamerami ali z vpitjem motijo globoko tišino.

 

Zahtevnost potovanja - FotoPOTEP Namibija

Kot že omenjeno, samo potovanje ni fizično naporno. Kamorkoli gremo smo vedno v bližini avtomobila. Kdor želi, si lahko najde čas tudi za več fizične aktivnosti. Še najbolj obremenjujoča je lahko vožnja sama. Kakšen dan se vozimo tudi po pet ur, vendar z rednimi postanki predvsem ob lepih motivih za fotografiranje. Spimo v lodgih in kampih. Kot že zapisano. Stvarnik je najlepše lokacije umaknil navadnemu turistu. Predvsem pa moramo biti locirani ob najlepših kulisah, da jih lahko užijemo v najleši jutranji in poznopopoldanski svetlobi. Kdor fotografira, si bo vse to zabeležil. Kdor ne, si bo te enkratne spomine iz Namibije zabeležil v spomin.

 

Destinacija: Namibija - 26. aprila do 9. maja 2020
(Vabljeni na predstavitev 28. januarja ob 19h - lokacija/vstopi)
Trajanje: 14 dni
Cena: 2,850€ (pri 8 potnikih in trenutnih cenah letalskih kart)

Cena na osebo vključuje:
• Povratno letalsko karto v ekonomskem razredu;
• Vse nastanitve, hoteli v Windhoek, Swakopmund, kampih Spitzkoppe, Kamanjab in Etosha;
• Najem 4X4 avtomobilov in bencin;
• Vodenje, organizacijo;
• Vodi: Matjaž Intihar.
FotoPOTEP bo organiziran preko agencije Avantura d.o.o.

Cena ne vključuje:
• Hrane (je poceni, tako v trgovini kot lokalih).
• Dodatni izleti; treking...
• Viza (cca. 80€).

Možna doplačila:
• Zavarovanje rizika odpovedi;
• Enoposteljna soba;
Rok za prijavo: Zaželene čim prejšnje prijave. Skupina bo majhna.

Splošne informacije:
• KAKO POTUJEMO PO NAMIBIJI? Z veliki 4X4 avtomobili Toyota Hillux, ki so dovolj prostorni za 4 osebe in vso prtljago. Naredili bomo okoli 3000 km, predvsem po makadamu in peščinah.
• NASTANITEV: V Windhoek in Swakopmund spimo v hotelih. V Spitzkoppe, Kamanjab in Etoshi, v šotorih.
• HRANA: V mestih gremo lahko v bolj evropske kot lokalne restavracije. Drugje si bomo lahko pripravili večerjo sami. Trgovine so dobro založene.
• ZAHTEVNOST POTI: Nenaporno potovanje.
• ŠTEVILO OSEB: najmanjše 8 – največ 12.
• OBLAČILA: Lahka poletna oblačila.
• VREME: Pričakujemo lahko temperature od 25-30 stopinj. Dežja ni.
• ZDRAVJE: Ni kakšnih posebnih bolezni ali nevarnosti. Niti niso potrebna cepljenja ali tablete za malarijo. Za natančne informacije preglejte spletne strani www.zdravinapot.net. Prav tako se posvetujte glede morebitnih cepljen z vašim osebnim zdravnikom.
• VARNOST: Dežela je izredno varna. Kot povsod pa moramo biti pozorni na osebno lastnino.
• DENAR: V trgovinah se lahko plačuje s kreditno kartico (Mastercard, Visa) ter Maestro BA kartico. Nekaj evrov se zamenja za sprotne stroške takoj na letališču.
• VIZUM: Pred odhodom skupno pošljemo potne liste na veleposlaništvo na Dunaj (trenutna cena je 80€).
Dobro je vedeti: Avtomobile bomo vozili sami. Avtomobili so zavarovani z največjo možno zavarovalnino.

Prijave za FotoPOTEP Namibija 2020
Ker je skupina omejena na 12 udeležencev so želene čim hitrejše informativne prijave.
Vprašanja in druge informacije

 

Več zapisov o FotoPOTEPih 2010, 2013, 2014 v Namibijo in fotografije... VSTOPI

 

---

 

Namibija / Kinč nebeški

Namibija nam odkrije več kot samo košček zgodovine zemlje. Narava jo je oblikovala na desetine milijonov let na najbolj možen krut način. Vsedemo se v časovni stroj in že smo 250 milijon let nazaj, ko je bila pokrajina še del veleceline Gondvane. Takrat je bilo konec velike ledene dobe. Led je lomil gorske verige, voda odnašala skale. Dramatična zgodovina sveta je urezana v njene raznolike pokrajine. Ko potujemo po Namibiji vidimo, kje so nastale celine, kje so se oblikovale gore in potem razpadle v pesek. Sredi vsega je puščava z najvišjimi sipinami na svetu, mogočni Namib.

Pogled iz zraka. Gola, suha in peščena pokrajina pred puščavo Namib, iz katere so vetrovi že odnesli pesek. Tu je skrajnosti pekel na zemlji? Tla čez dan postanejo vrela s temperaturami več kot 65 stopinj Celzija v času naše zime. Ponoči te padejo pod ničlo.

 

Na našem potovanju gremo v najstarejšo puščavo na svetu in suho kamnito pokrajino, katero je prepotoval puščavski pesek, do visokih vršacev sredi kamnite puščave.
Potujemo od hladnega Atlantika polnega ribjih jat in največjih kolonij tjulnov na svetu, do suhega slanega polja velikega kot Slovenija.
Od skoraj že izginulih plemen, ki kot eni redkih na širnem svetu še ohranjajo tradicionalno življenje, do povsem evropskega načina življenja v mestih.
Od jat plamencev in pelikanov, do slonov, žiraf, levov...

Vendar, v tem negostoljubnem delu sveta so vsa živa bitja prilagojena ekstremno krutim naravnim razmeram. Tudi nas se bo del teh razmer dotaknilo, tako za pokušino. In ja, do sedaj smo še na vsakem FotoPOTEPu tudi preživeli. Vendar bogatejši za nova spoznanja, vrednote in videne lepote.

To bo potovanje po pokrajini ranjeni od nasilja prazgodovinskega sveta. Spoznamo puščavo bogato z železom in posledično rdečo barvo. Srečujemo se z domačini, ki živijo v skromnih kolibah, vodo pa hranijo kot bi bila zlato. Pleme Himba, da temu delu Afrike svoj poseben pečat. V njihovih vaseh se srečamo z življenjem kot so ga živeli njihovi predniki več kot 200 let nazaj.

Namibija! Dežela, ki je zelo redko poseljena. Je 40X večja od Slovenije in ima enako, samo dva milijona prebivalcev. S Slovenijo jo veže še en podatek. Namibija je leta 1991 razglasila neodvisnost izpod rok Južnoafriške republike. Je edina država na svetu, ki pridobiva kopno. Pesek iz mogočnih sipin počasi drsi v morje in mu jemlje prostor.

Za potovanje zelo pomembno. Namibija je že leta varna za potovanje in predvsem z redkimi turisti. Prednjači lovni turizem. Potovanja po tej pokrajini so pod drugačnimi pogoji, saj z avtobusi in klasičnimi avti zaradi makadamskih cest ne prideš dlje kot po asfaltu do mest. Namibija pomeni makadam in na zanimivih lokacijah ni velikih turističnih resortov. So samo manjši lodgi in kampi, kar še bolj omeji klasični način potovanja.

Ko potuješ po pesku Namibije se ti predstavi, zakaj so se mornarji iz stotin nasedlih ladij raje odločili za smrt v morju, kot da bi plavali na obalo. Dva tisoč kilometrov namibijske obala ima posebno ime, Obala okostij (Skeleton coast).

Prav krutost pokrajine zaradi vročine in suše, nam pričara posebne motive in uživanje v pogledih na njih.

 

Pesek, ki je v nekaj 10.000 letih potoval iz Kalaharija skozi Namibijo in ustvaril puščavo Namib ter obalo okostij, je vsepovsod zapisal svoj krut podpis. Ne čudi, da imajo Namibijo za časovni stroj, ki kaže sledi sprememb na zemlji od ledene dobe naprej. Oziroma, pustolovci, klimatologi in raziskovalci podajajo vprašanja in odgovore. Zakaj je ta pokrajina skrajnosti pekel na zemlji? Zato, ker je Namibija zaradi močnega vpliva zelo hladnega zraka iz Atlantika in vročega iz celine eden najbolj sušnih in negustoljubnih krajev v Afriki?  Pa vendar, prekrasen in že kar kičast svet prav zaradi grobe, trde in neusmiljene roke narave. Stvarnik je že vedel kje bo postavil kraj, ki ga navaden popotnik v živo nikoli ne bo užil. Ljudje in živali so vajeni trdega življenja v prav negostoljubnih predelih pokrajin. Zanimivo, že pet letni Himba ti da vedeti, da kuriš preveliko poleno in, da moraš ujeti mast, ki kaplja od žara. Ničesar se ne vrže stran.

Ko pomislimo na Afriko se pred nas postavijo stereotipske slike. Črni ljudje, revščina, divje živali, vročina... Nato se spomnimo, da je Afrika lahko tudi drugačna in vidimo turistične destinacije, Kenijo, Tanzanijo, Južnoafriško republiko...
Še bolj pobrskamo po spominu. Severno Afriko nam predstavljajo kot en sam terorizem. V srednji so diktatorji in vojne. Jug je s Kenijo in Tanzanijo že dolgo poznan samo kot destinaciji za safari ter divji lov na slone, nosoroge.

Nacionalni park Etosha je velik kot Slovenija. Tu so živali varne pred divjimi lovci in pustijo nam popotnikom s fotokamero v roki, narediti odličen posnetek.

 

Poznamo še otok turizma Zanzibar. Tu je še Madagaskar, vendar ga ravno ne povezujemo z nam predstavljivo Afriko. Južnoafriška republika kot zibelka osvobajanja afričanov pred belskim izkoriščanjem, ima krasne safari parke in podvodni svet z zelo aktivnimi in redno opaženimi belimi morskimi psi. Vendar žal. Južnoafriška republika je popolnoma obrnila ploščo in postaja Afrika iz našega prvega stereoptipa. Črni ljudje, revščina in kriminal. Ta je v zadnjih letih postal tako močan, da celo nekdaj beli priseljenci, ki so tam že generacije in državljani JAR ter se imajo za afričane, dobesedno bežijo iz dežele.

V Afriki že dolgo vemo za državo, ki nudi pravo Afriko, zgodovino zemlje, avanturizem in spoznavanje krutosti narave ter možnost enostavnega, varnega potovanja po pesku časa.

 

---

 

Namibija – Raj za popotnikovo oko, dušo, fotokamero…

Kdor ima vsaj malo popotniške žilice, rad raziskuje svet. Pridemo iz našega pravkar zaključenega potovanja in že načrtujemo nova. Polni lepih vtisov si večkrat rečemo, na to lokacijo se bom še vrnil. Vendar poznamo, le redko kdaj ponovimo že “odkljukano” potovanje.

Če želimo od potovanja več kot le videti ga, nam nekaj ne da miru. Sam sem že opisal moj način potovanj (članek: FotoPOTEP - Moj način potovanja).

Prvi e-Fotografija FotoPOTEP po Namibiji je bil maja 2010. Dežela me je očarala. Ne vem a je to tisto “mama Afrika”? Že takrat sem spoznal, da je treba Namibijo uživati počasi, vdihniti in opazovati pokrajino, ljudi, živali in si za spomin še s fotokamero tem bolje zabeležil ta “barviti raj” na zemlji. Kar sem videl, doživel, fotografiral in doma opisoval ter predstavljal v sliki, mi dolgo ni dalo spati. Namibija je res nekaj posebnega in v njene motive sem se dobesedno zaljubil. Junija 2013 sem testne fotokamere ponovno usmeril proti jugu. Naslednja leta ponovno v 2014 in kar dvakrat v 2015 in naslednjih letih.

 

Kaj je za oko, dušo in spomine?

V času naše pozne pomladi in njihove jeseni (smo le na južni polobli) prepotujemo ta fotogenični raj na zemlji. Z nami bodo čez dan prijetne dnevne temperature od 20 do 26 stopinj, večeri pa znajo biti hladni.
Zakaj sem šel že 16X v Namibijo? Pokrajina, ljudje, živali, so me fotografsko zelo navdušili, ampak nekaj je v moji zbirki fotografij in videov manjkalo. Zato me v Namibijo še kar vleče, da bi doživel nove lokacije in dobil tisti pravi fotografski material.

Video iz FotoPOTEPa e-Fotografija Namibija 2014 - avtor: Simon Škafar

 

Več zapisov o FotoPOTEPih 2010, 2013, 2014 v Namibijo in fotografije... VSTOPI

​

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si