avtor: Veljko Jukič

Vedite, da ni vsaka kamera za vse. Tudi kamere so narejene za namen. Izberite pravo. Drugače boste razočarani tako pri fotografiranju družinskega dogodka kot na cilju F1.

Iskrena osebna zgodba ali epska pesnitev?

Si predstavljate ameriškega marinca, ki se podaja v okupacijo Irana, pa ima pri sebi le amatersko beretto 7,62 mm in malo boljši nož. Če se ne sprašujemo o morali tega početja pač pa se posvetimo le tehniki profesionalca v akciji, potem se bo skorajda vsakdo le pomilovalno nasmehnil in še najbolj prizanesljiv komentar bi bil: ni resen! Četudi bi imel pri sebi malo boljšo “šnelfajerco” in srednje dobro opremo pa bi mu marsikdo še vedno lahko dejal da je le malo boljši amater! Zato so vsi profesionalni vojaki za vse resne akcije opremljeni s kompletno opremo (kot lahko vidimo na CNN-u ali še kje), najsodobnejšo oborožitvijo in s precej elektronike, za zvezo, nočno opazovanje, merjenje in še kaj. Gre za popolno opremljenega profesionalca na delu, vendar je od njegove izurjenosti, predvsem pa od njegove opreme odvisna ne le njegovo delo in služba, pač pa tudi njegovo življenlje. V fotografskem svetu pa na srečo ni vloga življenje, pač pa raven in kakovost fotografskih vtisov in stopnja njenega zajetja.

Tako lahko primerjamo strelca-ljubitelja z zračno puško primerjali z nedeljskim fotografom s”trotl” kamero, bolj zagrizenega strelca s nekaj ostrostrelskimi ambicijami in nekaj tekmovalnimi nastopi s kakšnim anagažiranim foto-amaterjem, toda pot od tod do profesionalnega “soldierja of fortune” - kot pravijo plačancem - pa je še dolga pot. Seveda pa lahko, kot nas uči zgodovina - od kmečkih uporov, do vseh bojev za neodvisnost, proti okupatorju ipd - marsikaj naredimo tudi z amaterskim orožjem, kar velja tudi za fotografije. Toda za resnično zahtevne spopade je potrebno imeti s sabo najboljše orožje in opremo, biti na to pripravljen in seveda poznati možnosti svoje opreme do obisti.

 

Ko je Primož Peterka svoje smuči podaril ekipi McLaren sem jih fotografiral kar s D60. Ma kaj mi bo Matjaž govoril da ne gre.

Si predstavljate fotografa, kateremu je to služba ali si s tem služi kruh, pa mu sredi najpomembnejšega trenutka odpove najpomembnejši del opreme? Se denimo izprazni baterija ali zmanjka filma ali prostora na spominski kartici? Mu odpovejo baterije na bliskavici ali zgodi kakršna koli druga nevšečnost. Denimo, da mu v drenu pade aparat in da ima rezervnega v prtljažniku avtomobila. Pustimo ob strani sramoto ali izgubljen zaslužek, a se spomnimo, da takemu nesrečniku, v primerjavi s profesionalnim vojakom sredi akcije na fronti ali v zaledju, ostane na voljo vsaj življenje, vojaški plačanec pa ne ostane le brez plače, pač pa tudi brez življenja. Zato ima le-ta vedno pripravljeno najprej puško, pri roki pa so tudi bomba, pištola in nož. Seveda pa to velja predvsem za resne situacije, a tudi v fotografiji velja, da si stopnjo in raven resnosti v svojem konjičku praviloma določamo sami, v poslu pa nam ga prepogosto diktira resnost in dragocenost posla, tako kot tudi lastni pristop k zadevi.

Pred časom sem v nekem pogovoru razlagal, koliko in kako opremo sem nosil s sabo v Amazono leta 1989, na poročanje z avanturističnega popotovanja Camel Trophy. Posadka je tedaj tvorila dva tekmovalca: Roberta Kašco in Franja Horvat, v ekipi (torej v istem land roverjevem terencu) pa sva bila tudi dva novinarja, Đor�'e Ličina in jaz. Ob vodo nepropustnem rimowinem kovčku in enem podvodnem ohišju sem imel s sabo še dva F1, za rezervo pa še dva AE-1, toda tudi vse ključne objektive sem ima rezervne: ob standarnem 24 mm je v rezervi čakal še 28mm objektiv, 85 mm je imel za rezervo v kovčku še 135 mm, celo 400 mm objektiv je imel svojo rezervo: stari, lahki, trpežni in preizkušeni 300 mm objektiv in celo rezervni fleš. Po 20 dnevnem popotovanju iz Matta grossa v centralni Braziliji proti severu do Itaitube, pa od tam ob toku Amazone proti Manausu smo naredili skozi resnično nemogoče pogoje okroglih 2000 km, od štirih aparatov sta dva odpovedala, zlomil sem en fleš, pa tudi tretjina objektivov je tako ali drugače zaribala (zaradi peska, blata ali udarca). Si predstavljate, da na cilju proglasitve in zaključne proslave ali zadnjega dela tekmovanja ne bi imel več s čim slikati! Četudi smo vsi skupaj preživeli izredno težavno in naporno potovanje skozi blato, močvirje in džunglo (kjer sem se na srečo dokaj dobro obnesel) pa bi na koncu tisti trenutek, ko bi mi odpovedal zadnji fotoaparat –zaradi tega sredi Amazone umrl.

 

In ko sem si kupil 10D. Vse se da posneti...do?

 

 

 

 

 

Lejga, lejga unga k ta velko kamero nosi. Le kaj rabi 30kg kamero in 5kg baterij.

 

No do tu, ne samo da je EOS 10D odlična. Še s G5 ne bi imel težav! Sem pa zaradi DSLR kamere in 300mm f/2,8 objektiva lahko naredil majhno globinsko ostrino. Pa še bolj resen zgledaš kot fotograf.

Drugi primer je poročanje in predvsem snemanje dirk formule 1. Ko sem začel razlagat, kaj vse nosim s sabo, sem bil deležen nemalo začudenih pogledov, tako da sem na koncu že pomislil, da nemara izleda kot da se hvalim ali napihujem. Toda resnica izvira drugje: Dušan Petrovič je bil dolgoletni športni urednik revije Avto magazin in moj mentor, od katerega sem se desetih letih naučil mnogih skrivnosti poročevalskega poklica, še posebej pomena nekaterih dogodkov za sodobno ali športno zgodovino, za dobro zgodbo ali za dobro sliko. V tem času sem spoznal, da je vložen denar v potovanja, lastni čas in filme, pa tudi ves lastni trud brez pomena, če na koncu nimaš ključne slike! Ko si prisoten na nekaterih zavestno izbranih ključnih trenutkih pomembnih trenutkov zgodovine avto moto športa - pa naj si gre za 10. naslov prvaka Marjana Avblja v motokrosu, prvi naslov svetovnega prvaka Ayrtona Senne, dvoboje Gregorja Gorca in Igorja Jermana, četrti naslov prvaka Alaina Prosta, zmago na evropskem prvenstvu Saša Kraglja, drugi naslov prvaka Slovenije v motokrosu Matevža Irta ali – največji trenutek v stoletni zgodovini svetovnega športnega avtomobilizma: šestem naslovu svetovnega prvaka Michaela Schmacherja – ne smeš ostati brez najpomembnjše slike dneval ali celo leta. Si predstavljate da Šumi vstopa v zgodovino kot največji dirkač vseh časov, tebi pa sredi Suzuke na daljnem Japonskem v ključnem trenutku odpove fotoaparat in vsi napori, čas in vložen denar gredo v nič, saj enostavno nimaš česa pokazati, ene od najpomebnejših slik leta na tvojem področju! Grozljivo, toda meni se je zgodilo natanko to, toda…

 

Od tu naprej pa ni več heca. Nihče te ne jemelje resno, če nimaš vsaj dve DSLR kameri za vratom in nekaj kg objektivov.

 

 

Na vsako dirko formule 1 vedno nosim s sabo vsaj 3 različne fotoaparate, morda pa tudi kakšno rezervo. Kljub temu, da smo se skoraj v celoti digitalizirali, pa ima prvo mesto v foto-nahrbtniku vrhunsko ohišje z motorjem stare generacije – na film. Praviloma še vedno za rezervo 10-20% posnamem na film, pri tem pa se glede na svoje razmišljanje osredotočim na dia filme, dostikrat pa tudi na negative. Včasih prav za negative vzamem s sabo še eno rezervno lahko ohišje (za to mi je vedno zelo pri srcu preizkušeni EOS-50), v stranskem žepu pa imam s sabo tudi kompaktnega olympusovega digitalca za trenutke vzdušja, ali ko s sabo ne nosim vse opreme – ali za slučaj če odpove prav vse drugo! Prav za finale svetovnega prvenstva formule 1 v Suzuki sem imel na voljo EOS-10D za tiste posnetke z višjo ločljivostjo, a manjšo hitrostjo; tu je bila tudi “strojnica” EOS-1D, ki z osmimi posnetki na sekundo kljub nekoliko nižji ločljivosti še vedno najhitreje in najzanesljiveje ulovi vse hitre športne dogodke. Dirka se je iztekla v skladu s Ferrarijevo taktiko, tako da je Barrichelo zmagal (s tem je za sabo zadržal Raikkoenena, da po točkah ni bil več nevaren Šumiju), toda tudi Šumi je dosegel slab rezultat na treningu, zelo predvidno šartal, prvi zavil v bokse po nove gume in nato kar trikrat zapored (ob vsakem postanku v boksu) padel na zadnje mesto. Toda: do konca dirke se je povzpel do 8.mesta in bi s to zlata vredno točko osvojil naslov prvaka tudi v primeru, če bi Barrichellu ferrari F-2003-GA odpovedal in bi vendarle zmagal Kimi Raikkonenen. Na vsaki športni priredtivi tega tipa so 3-4 trenutki, ki so vizuelno zelo pomembni: priprave na štartu, sam štart, kak spopad na stezi, prihod zmagovalca (ali v tem primeru prvaka) skozi cilj in nato iskazovanje čustev na odru za zmagovalce –s šampanjcem ali brez! Seveda k temu vsak fotograf doda še marsikateri svoj trenutek ali kot snemanja, toda osnova zgodbe, njena zasnova, zaplet, vrhunec, razsnova in zaključek sta vedno strukturirana na teh točkah posamezne dirke.

 

Od tu naprej pa gre še bolj zares. Treba je delovati hitro in natnačno. Nihče ti ne dopusti daljšega zadrževanja. Več ali manj morajo biti posnetki narejeni v gibanju. Za postanek ni časa.

 

 

Sedaj gre zares. EOS 10D mi dobro služi. Menjaje delam s 10D in 1D. Odvisno tudi od optike na kameri.

 

Čakaš, čakaš, vse nastavitve so že prednastavljene in škloc.

 

Na sredini dirke, ko postaja za fotografa vse skupaj malo dolgočasno se igraš z lovlenjem motiva.

Stal sem v zasedi na ciljni ravnini Suzuke v zadnjem krogu dirke, pri sebi sem imel vse štiri aparate, vsak z drugačnim objektivom ali drugačnim filmom, saj nisem ničesar hotel prepustiti naključju. Na vsaki rami po enega, rezervnega v torbi na pasu in najpomembnejšega v roki: odločil sem se za EOS-10D s (sposojenim) objektivom 300/2,8, saj mi je bila bolj pomembna nekoliko večja ločljivost posnetkov (6M točk) od hitrosti EOS-1D (4M točk). Po dosedanjih izkušnjah sem 10D že toliko poznal, da sem točno vedel, da se nanj lahko zanesem. Kljub temu sem si na desni rami pripravil za rezervo še EOS-1D z mojim “standardnim” športnim objektivom 400/2,8 - da bo pri roki za kakršne koli bolj tele-posnetke!

Ko je Barrichello pripeljal skozi cilj kot zmagovalec je 10D deloval brezhibno, naredil sem serijo 6-7 zaporednih posnetkov z minimalnimi presledki: kako vozi mimo zastave s črno-belo šahovnico in kako se njegovi mehaniki veselijo njegove zmage. Še nekaj slik sem namenil Kimiju in ostalim ter se osredotočil nato na Šumijev prihod skozi cilj. Toda ko sem začel prožiti aparat enostavno ni hotel prijeti! Groza! Le kaj je narobe? Akumulator sem zamenjal pravočasno, na microdrivu je bilo zagotovo še dovolj prostora, toda od velike obremenitve zaporednega snemanja se je aparat najbrž pregrel (to se mi je dogajalo pred leti pri D-30), zaradi tega pa je tudi elektronika aparata delovala počasneje! Potek prenosa podatkov iz medpomnilnika na pomnilniško enoto microdrive je zato potekal precej počasneje in ker medpomnilnik še ni bil prazen aparat enostavno ni imel kam naložiti novih slik – zato tudi ni hotel sprožiti. Šumi se je pripeljal mimo zastave, moja “desetka” pa je bila zaradi prevelikega toka podatkov in povišane temperature ohromljena. Zgrožen sem pritiskal sprožilec, v upanju da se bom morda vendarle zbudil iz te more! Tik za ciljem je aparat enkrat sprožil, avtofokus v servo položaju (ki je prej delal brezhibno) ni uspel dovolj hitro izostriti in imel sem eno prepozno in neuporabno sliko – takoj za tem pa je aparat znova zamrznil!

Imel sem srečo. Če bi bil v tistem trenutku profesionalni vojak sredi akcije in bi mi v boju proti najboljšemu tekmecu v 100 letni zgodovini vojskovanja odpovedala moja ostrostrelska puška, bi bil v boju z Michaelom Schumacherjem zagotovo hip za tem mrtev. Tako je čutilo moje srce! Medtem ko je Šumi zmagoval, sem jaz umiral. Toda na srečo mi je usoda namesto vloge profesionalnega vojaka namenila usodo fotoreporterja in imel sam minimalno dodatno možnost za preživetje.

 

Schumi pri polni hitrosti. EOS 10D. Ma kaj ne dela?

 

Schumi še enkrat. EOS 10D. Ma Matjaž kaj ne dela??

 

In Schumi pride v cilj. Ne dela, ne dela...

 

In 1D mi je rešila vsaj za mene enega izmed najpomembnejših postnekov v moji dolgi zgodivini avtomobilskega športa. Boys kdo prodaja 1D po koncu dirke?

Ameriški marinci zelo zgovorno pravijo: “Who fails to prepare, prepares to fail!” Kdor se ne pripravi na možne napake dovolj dobro, si je sam kriv, da se mu je to zgodilo! Upal sem da ga ne bom rabil za ta namen, toda rezervno orožje je čakalo na desni rami. Na srečo je v Suzuki cilj na začetku ciljne ravnine, Ferrarijevi boksi pa so na na njenem koncu. V tem času, ki ga je Šumi potreboval, da je prevozil ciljno ravnino in se veselil zmage in 6.naslova prvaka s svojimi mehniki na ograji boksev, sem izpustil 10D+300 tele da sta obvisela na vratu in hip za tem sem že snel z rame 1D+400 tele, se zasukal in zadnji trenutek ulovil Šumija, kako vozi mimo ekipe svojih mehanikov. Na srečo sta servo-avtofokus 1D in ultrasonic motor 400-tke delovala dovolj hitro (le bliskovito hitri 1D me je lahko rešil v takšnih okoliščinah, saj je to najbrž še vedno edini aparat s tako hitrim avtofokusom na svetu, a le v primeru da poganja supersonic motor za nastavitev ostrine, vsi ostali so namreč veliko prepočasni!) da sem še vedno uspel uloviti 2 uporabna posnetka: čustev polno veselje vseh Ferraristov v trenutku Šumijevega vstopa v zgodovini kot največjega avtomobilskega dirkača vseh časov. Šumi je zmagal, sam pa sem se zahvaljujoč svoji dvojni pripravljenosti in dovolj hitri reakciji za las uspel rešiti pred popolnim lastnim nezadovoljstvom nad svojim delom. Seveda sem imel odlične posnetke Barrichellove zmage, kar je zagotovo zelo dragocen in pomemben posnetek (čeprav v njem ni toliko čustev in teže, je le športno-reporterski dokument), toda v primerjavi s posnetkom Šumija na absolutnem vrhuncu njegove kariere nabitim z zgodovinskim pomenom, težo, čustvi in vrednostjo dosežkov, pa je slika 8.uvrščenega dirkača na dirki formule 1 v Suzuki in njegovega prihoda skozi cilj neprimerno bolj dragocena in pomembna.

Torej: če delam resno, potem nosim s sabo vso možno opremo in pri tem vedno v naprej razmislim kje bom kaj uporabljal, kdaj slikam digitalno in kdaj na film, pa tudi vnaprej si razporedim objektive po ohišjh, tako da mi je pri roki vedno željeni objektiv, četudi je morda slika nato posneta na filmu namesto digitalno – ali obratno. Toda ključna slika mi ne sme uiti, pa naj počnem ali razmišljam kar koli. Predvsem pa – vsaj pri mojem delu - ne smem narediti osnovne napake: da preceniš zmogljivosti lastne opreme, ali pa jo priženeš čez rob njenih zmožnosti. Še pred pol leta sem se od navdušenja nad zmogljivostmi 10D topil, toda kakor hitro sem pod polno obremenitvijo presegel prag zmogljivosti, je le ta za hip zamrznil v morda dosedaj najtežjem trenutku. Seveda sem si za to sam kriv, saj sem od njega pričakoval preveč: mar bi naredil nekaj slik manj in tako manj obremenil medpomnilnik in vezja (pa saj na koncu vedno rabimo samo eno pravo, odločilno in pomembno sliko, čeprav reporterji tako kot tudi vsi ostali fotografi vedno radi za vsak slučaj marsikatero sliko še nekajkrat ponovimo, dokler ne ulovimo tiste najbolj zanimive) ali pa bi si že takoj na začetku določil aparat z 33% manjšo ločljivostjo, a zato veliko hitrejšim medpomnilnikom in prenosom velikega števila podatkov na kartico.

 

No ko je EOS 10D podatke zmlel, pa je zopet dobro delal.

 

EOS 10D in 400mm. Vse se da posneti s to kamero, ampak zdaj vem do kje.

 

Skupinska za zmagoslavje. To bi lahko tudi s boljšim kompaktom posnel!

Ko ovrednotimo obe moji izkušnji s stališča vsakodnevnega e-fotografa, potem lahko ugotovimo, da si vsak ljubitelj v svojem področju sam postavlja cilje – glede na svoje želje in zmožnosti, pri profesionalcih pa je tako ali tako dejstvo, da si orodje prilagodijo zahtevnosti svojega dela in kupni moči svojega trga, pa nasji stane 100 tisočakov ali 3 milijone. Seveda pa je najpomembneje, da svojo opremo resnično dobro (s)poznamo in da od nje – kljub vsej zmogljivosti - ne pričakujemo nemogoče. Na koncu pa si že pri nakupu novega digitalca sami izberemo vlogo, ki jo igramo v tem fotografskem življenju, pa najsi gre za amaterskega strelca z lovsko puško ali pa do zob opremljenega ameriškega ramba sredi Iraka. Ker pa na srečo pri fotografiji ne gre za življenje in smrt, pa je najvišja kazen lahko le osebno razočaranje nad izgubljenim trenutkom, fotografijo ali impresijo v digitalni obliki.

 

HAHA Jukio. Boš drugo leto tudi hodil naokrog samo s kamero za "revne profije"?

Ko ti zamrzne tvoje najljubše orožje! - I.del