Ljudje smo vizualna bitja. Od vseh informacij, ki jih prejmemo preko naših čutov, nam prav vid da večino njih. Način gledanja motiva, kako ga vidimo in kako obdelamo vizualne informacije je sestavljen iz naše preteklosti in trenutne potrebe.

Ker ni dveh enakih ljudi, tako tudi vsak od nas vidi svet na svoj način. Vendar vsi gledamo in vidimo po enakih pravilih (z manjšimi odstopanji). Ker danes fotografija tudi s pomočjo raznih medijev prihaja med vse širšo publiko, bolj kot kdajkoli prej želim opozoriti na nekaj načinov, kateri v možganih ustvarjajo in vidijo (interpretirajo) podobo sveta okoli sebe. V slikarstvu je razumevanje človeškega dojemanja izrabljano in uporabljeno že stoletja, vendar iz določenih razlogov, katere pa fotografi iščejo z »makro objektivom«.

Človeški možgani ustvarjajo podobo podobno kot digitalne fotokamere. V obeh primerih svetloba potuje skozi lečo, do sklopa, ki sprejema in obdeluje podatke in nato ustvari sliko. V digitalni fotokameri, je vezje imenovano slikovni procesor (DiGIC, EXPEED, Exmor), medtem, ko se pri človeku ustvari slika v marketinško manj zvenečem imenu, možganih.

Monnet simulira kako deluje periferni vid.

V nasprotju s tem, kar nekateri mislite, mi ne vidimo ostro celotno sliko. Ostro vidimo samo s centralnim delom vida, ki zavzema samo majhen odstotek celotne slike. Da se prepričate, kako majhen je odstotek ostrega vida poglejte, koliko vrstic besedila v knjigi vidite res ostro. Iz drugega pogleda nam periferna, stranska vizija, kaže veliko manj podrobno sliko (ne pa nujno podrobnosti). Naloga perifernega vida je, da obvestila iz velike površine organizira in neposredno usmerja v centralni vid. Naše oči tako nenehno skačejo na podrobnosti pred nami, iščejo fragmente in jih pošiljajo v možgane, ki vse skupaj nato združijo v ostro sliko po naši potrebi in dojemanju videnega.

Kontrast

Med glavnimi elementi, ki zasedajo našo pozornost so območja z visokim kontrastom in veliko podrobnosti. Ker večji kontrast bolje loči detajle, ga pogosto povezujemo z vtisom večje globine in prostornosti. Na fotografiji se to spoznanje pogosto uporablja na način, ko avtor ta področja uporablja kot naravno sidrišče, kjer se oko najdlje zadrži. (To je eden od razlogov, zakaj lahko fotografijo velikih mojstrov fotografije gledamo dolgo in nam slika nenehno razkriva nove podrobnosti.)

Višji kontrast je pogosto povezan z večjim občutkom treh dimenzij.

Ljudje

Zaradi očitnih razlogov, Homo sapiens na fotografiji, najprej vidi predstavnike svoje vrste. Kot pri portretih kjer naše oči najprej želijo ustvariti vizualni kontakt z osebo na sliki. Ta očesni stik je zelo pomemben v vseh kulturah in ljudje imajo enak odziv do osebe na fotografiji.

Ob gledanju portretov, ljudje najprej opazijo njegove oči. Renoir je z Madame z Henricot poudaril to dejstvo, ko je naslikal oči in obraz tako, da zadrži največji kontrast in največ detajlov. Tako prisili gledalca, kam naj usmeri neposredni pogled.

Barva

Barva je komponenta, ki je v preteklosti verjetno zadala precej glavobola fizikom in barvnim teoretikom. Čeprav lahko svetlobo izmerimo in z različno valovno dolžino zlahka dodamo barvo, ima človeško zaznavanje barv popolnoma drugačna pravila. Kar mi vidimo, je pravzaprav naše osebno dojemanje barve. Človeški možgani na poseben način procesirajo barve in svetlost (luminanco), zato je naše poimenovanje barve neodvisno od percepcije njene svetlosti. Njeno svetlost ne doživljamo neodvisno, ampak v odnosu na sosednje barve in tako ustvarjamo eno od mnogih optičnih iluzij.

Pomembno za fotografijo - ljudje dojemajo intenzivnost barve v primerjavi s sosednjimi barvami.

Z našega vidika je pomembno dejstvo, da imajo barve močan psihološki učinek. Zato jih avtorji pogosto uporabljajo da vzpodbudijo gledalčeva čustva. Natančneje, ljudje povezujejo določene barve z določenimi čustvi. Na primer, rdeča ponavadi zbuja jezo, razdraženost ali nevarnost, medtem ko se modro povezuje z žalostjo ali melanholijo. Rumena običajno pomeni srečo, veselje in upanje. To so le osnovni opisi saj imajo barve lahko različne pomene. Odvisno tudi od odtenka, tako da je težko posploševati. Na primer: zelena barva ima drugačen pomen, ko je prikazana v naravi ali so z njo osvetljeni ljudje.

Koncept 3D prostora

Fotografi v svojih delih pogosto želijo pričarati občutek globine. Da bi to lahko uspešno prikazali na dvodimenzionalni površini, je treba uporabljati ista načela, kot jih uporabljajo možgani za pridobitev enakega učinka. To so tisti, ki so bistvenega pomena za to fotografijo:

• Perspektiva (linearna) - predmeti se zdijo manjši iz oddaljenosti, in vzporednih črte se povezujejo v eni točki. Učinek je posledica prehoda svetlobe skozi lečo v očesu, tako da se oddaljeni predmeti projicirajo kot manjši.

Primer linearne perspektive

• perspektiva (iz zraka) - objekti, ki so v ospredju, so toplejši in bolj nasičenih barv kot oni v ozadju. Zaradi delcev v zraku, je opazno slabšanje količine detajlov z oddaljenostjo.

V zračni perspektivi vsak naslednji sloj prikaže manj detajlov.

• Senčenje - možgani zaznajo predmet naproti porazdelitve svetlobe glede na prehode med svetlimi in temnimi toni. Tako kot med barvami, obstaja jasna razlika med količino svetlobe, ki pada na objekt in tega kako možgani doživljajo isto stvar. Možgani si predpostavljajo, da je svet osvetljen od zgoraj in tako gledajo na predmete. Smo občutljivi na ostre spremembe v svetlosti, kot postopne. (Zato sta tehniki svetlenja in temnenja delov slike eni od najpomembnejših tehnik v temnici.) Gradacija barve ni povezana z globino.

• stereoskopski vid - pridobivanje informacij o globini / prostoru iz dveh različnih slik.

• Prekrivanje (ali okluzija) - predmeti, ki se prekrivajo spredaj in tisti izza sebe prikažejo občutek globine.

• Selektivno ostrino (zameglitev/blurring) - se pogosto uporablja v foto in video industriji, oziroma fotografiji, saj krepi način gledanja človeškega očesa.

Primer selektivne ostrine, oko najprej zapazi področja z največ detajlov (v tem primeru prednji plan).

Uporaba

Seveda, vprašanje je na kakšen način nam te informacije pomagajo pri fotografiranju. Preprosto povedano, s fotografijo želimo posredovati sporočilo, občutek ali povedati zgodbo. Za razliko od govora, fotografija (kot tudi film in glasba) ne komunicira neposredno, ampak z uporabo znakov in označb. Kaj to pomeni? Če želite ustvariti "dobro" fotografijo, morate z njo kaj povedati. Zatem morate vedeti, kako boste tisto nekaj več povedali drugim, da vas bodo razumeli. Na primer, če želite prikazati osebo kot zlobno, osvetlite jo z zeleno svetlobo. Osvetlitev od spodaj je zelo učinkovita v tem primeru.

Priljubljeni Scar ne bi bilo videti tako zlobno, če ne bi bil osvetljen z zeleno svetlobo.

Želite stavbo prikazati kot mesto, ki je toplo in prijetno za življenje? Fotografirajte jo ob zori ali po sončnem zahodu, prižgite luči, da bo gledalec dobil občutek topline in dobrodošlice. Zanimivih primerov je povsod dovolj, od fotografije, filma, slikarstva. Predvsem se naučite gledati in analizirati. Ko enkrat osvojite osnovne predpostavke kako delujejo naši možgani, se boste lahko veliko lažje in bolj uspešno izražali, edina omejitev bo samo še vaša kreativnost. Treba je vedeti, da se te spretnosti učimo celo življenje in to je razlog, da fotografija ne izgubi svojega čara.

Mnogo primerov, kako funkcionirajo liniji znotraj okvirja, lahko najdete v odlični knjigi; Molly Bang: Picture this - how pictures work.

Antun Cerovečki