Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Izdelajmo si fotografije! II.del

Avtor:Matjaž Intihar
18.01.2003 16:15

 

Fotografije iz različnih obdobij, v naših analognih foto albumih hitro najdemo in jih pokažemo prijateljem.

 

 

Kljub dejstvu, da tehnologijo digitalnega zajema slike poznamo že od leta 1968, je danes med množicami tako tehnološko kot uporabnostno še na začetku svoje poti. Zato je za veliko večino uporabnikov v njej še polno neznank in premalo izkušenj. Prav zaradi teh dveh dejstev fotograf na začetku spoznavanja in delovanja v tej tehnologiji naredi mnogo napak. Že leta 1996 sem v reviji Moj Hobi napisal prve članke o takrat znanem “skorajšnjem prihodu” digitalne tehnike v množično uporabo. S knjigo e-Fotografija, ki je izšla leta 2001, sem predstavil celotno digitalno tehnologijo, ki jo danes že s pridom uporabljamo. Zaradi vse večjega povpra­ševanja po digitalnem fotografskem znanju je bila revija za širše množice le logično nadaljevanje. Revija e-Fotografija je leta 2002 izšla prav z namenom izobraževanja v digitalni tehniki, hitrejšega spoznavanja z njo in predstavitve njenih prednosti ter slabosti.

 

 

 

Spoznali smo se že z analogno/digitalno razliko, digitalnimi kamerami, njihovimi lastnostmi in uporabnostjo ter s tem, katere so tiste “ta prave” kamere za naš nakup. Tudi s pomočjo revije ste digitalne kamere hitreje spoznali, jih zato laže in kakšno leto prej tudi kupili ter jih začeli s pridom uporabljati. Med nami je že krepko več kot 100.000 digitalnih kamer. Številka naj bi se v letošnjem letu v Sloveniji več kot podvojila. Kupiti danes dobro kamero za naš namen fotografiranja ni več noben problem. Tako kupci kot trgovci so že zelo izkušeni. Še toliko laže je, ker so tudi kamere vse boljše, predvsem pa so tiste najcenejše že tako kakovostne, da v večini že zadovoljijo družinskega fotografa glede kakovosti slike. Da se v digitalni tehniki razvija vse zelo hitro, pove že pogled nazaj, na prvo izdano revijo v juliju 2002. Samo dve leti in pol nazaj je bilo veliko skeptikov tako med profesionalnimi fotografi kot trgovci glede predvidene hitrosti prihoda tehnologije. Za lažje razumevanje nove tehnologije sem v prvi številki začel s primerjavo analogno/digitalno. V letu 2005 pa bodo prav trgovci, ki so pred dvema letoma še dvomili v digitalno, prodali več kot 100.000 digitalnih fotokamer, kar je desetkrat več kot samo tri leta nazaj. In ker je digitalna fotografija že povsem med nami, je sedaj treba opozarjati na nove možnosti in pasti v digitalni fototehniki.

 

 

90 let stari fotografiji sta bili že neštetokrat v rokah sorodnikov. Otroci so si na zgornji sliki že dali duška z risanjem njim manjkajočih delov. Toda sliki, sedaj hranjeni v foto albumu, še vedno odlično prikazujeta mojega pra dedka in pra babico (slika spodaj).

 

 

Si lahko predstavljate, da si bodo po dveh generacijah lahko še ogledali vaše danes zapisane slike v samo digitalni obliki? V digitalni obliki nikoli, ker jih boste preje izgubili. Fotografije izpisane na foto papirju, pa vam obstanejo kot dolgotrajen zapis.

 

V vseh dosedanjih revijah in člankih sem na njih že opozarjal. Razliko med analogno in digitalno tehniko zajema slike smo po začetnih člankih hitro zaključili. Prav tako je vse manjša potreba po skeniranju filmov in slik in s tem pisanju o tej temi. Tudi o digitalnih kamerah razen preizkusov novih ni treba več veliko pisati.

Zato gremo v spoznavanje digitalne tehnike in njene uporabnosti v praksi naprej, tja, kjer se kažejo nove prednosti in omejitve digitalne tehnologije. V letošnjem letu bo v reviji velik poudarek na izdelavi fotografij. Torej ne samo o fotografiranju in možnosti hranjenja digitalnih zapisov, ampak predvsem o možnosti “izgube” naših zajetih spominov. Že v nekaterih prejšnjih člankih, predvsem pa v I. delu , kateri je bil objavljen v 15.številki revije e-Fotografija, sem opozoril na enega izmed večjih problemov digitalne fotografije namreč množico fotografij, shranjenih samo na trdem disku računalnika ali zapisanih/shranjenih na CD/DVD-jih. Iz izkušenj glede hranjenja filmov in izdelanih fotografij, predvsem pa lastnih 15-letnih izkušenj hranjenja fotografij in drugih podatkov na pomnilnih enotah, se zavedam, da je treba močno izpostaviti problem “izgube” vseh naših fotografij.

Seveda pa je nasvet “izdelajte si fotografije” namenjen predvsem družinskim fotografom. Spomine za pozneje potrebujemo iz pogleda fotografiranja naših osebnih dogodkov. Fotografije iz naših mladostniških dni, potovanj, rojstnih dni, poroke, rojstva otrok in ostalih dogodkov je treba ohraniti čim dlje.

 

 

Fotografija iz leta 1845 prikazuje angleškega izumitelja slike na papirju Fox Talbota pri njegovem delu. Pravi dokaz, da slika na papirju lahko obstane 160 let.

 

Nasvet shranjevanja fotografij na papir ni toliko namenjen profesionalni ali izrazni fotografiji. Sam sem opazil, da ne bi veliko pogrešal 10 let starih CD-jev, na katerih imam shranjene datoteke raznih revij, prospektov ter katalogov iz svoje grafične dejavnosti. Ti podatki, ki niti niso moja avtorska last, po toliko letih zame niso več pomembni. Včasih si kateri od urednikov še zaželi, da poiščem kakšno staro fotografijo ali tekst iz prejšnjih let, vendar tudi če se podatkov zaradi njihove množice ne najde ali pa če mi katerega od starejših CD-jev bralnik ne odpre več, večjih težav ni, urednik pač poišče novo fotografijo. Svojih izraznih fotografij izpred 20 in več let niti ne iščem. Vsaj zame nimajo nekega čustvenega pomena.

 

 

Kdor misli, da so CD/DVD-ji rešitev za hranjenje spominov se krepko moti. Le ti se kopičijo in kopičijo. Kmalu datotek ne najdemo več. Z leti, pa enote izgubijo na kakovosti in vaših digitalno zapisanih fotografij ni več. Se sploh zavedate teh besed "ni več". Tu ni več funkcije "Undo".

 

Druge ustanove, ki morajo arhivirati svojo množico podatkov, se poslužujejo pro­fesionalnega pristopa in uporabljajo tako varnostne kopije na različne medije kot profesionalne programe za iskanje datotek iz velike baze podatkov. Večina ustanov pa si vse podatke od pogodb, računov, itd. tako ali tako shrani še na papirju s pomočjo tiskalnikov.

Družinski fotograf te možnosti nima. Ima pa veliko potrebo po dolgotrajnem hranjenju družinskih podatkov. Zato je nasvet “izdelajmo si fotografije” namenjen prav njim. Predvsem pa, vedno se najdejo trenutki v življenju, ko se čisto vsak fotograf znajde v vlogi družinskega fotografa. Zato si kar vsi želimo čim dlje ohraniti družinske fotografije. Torej je nasvet “izdelajmo si fotografije” namenjen kar vsem nam. Sam bi močno pogrešal, če ne bi več našel starih diapozitivov z različnih potovanj. Danes jih imam shranjene, še prej pa sem jih s skenerjem prenesel v digitalno obliko. Marsikatero starejšo fotografijo iz diapozitiva si bom čez čas prenesel na papir, projekcije pa sedaj prikazujem preko digitalnih LCD projektorjev.

 

 

Filmi se vse bolj umikajo digitalnemu zapisu.

 

 

Shranite si diapozitive v digitalni zapis. Združebanje zapisa v digitalno obliko in nato na papir nam bo ohranila naše spomine še dolgo let.

 

Spoznanje izpred 10 in več let predvsem iz praktičnih izkušenj uporabnikov digitalne tehnike zapisa je potrdilo, da so shranjene fotografije na trdem disku računalnika ali CD/DVD-jih dolgoročno zelo slaba naložba. Oziroma povedano drugače, ta “banka” naših neprecenljivih podatkov bo slej ko prej “oropana”. Danes je digitalna tehnika zajema in shranjevanja slike v družinski fotografiji še vedno kot “divji zahod”. Veliko se fotografira, vendar skoraj nihče ne razmišlja za pri­hodnost in pravilno “varče­vanje” naših datotek. Ko pa kasneje “banka” izgubi svoj denar, ni institucije, ki bi vam ga povrnila. Trdi disk (banka naših podatkov) je zelo ranljiv. Pogled na direktorije in mape na zaslonu ni kot pogled v omaro ali predal.

Tudi izkušeni uporabnik računalnika z lahkoto po pomoti izbriše marsikatere zelo pomembne podatke. Trdi disk se lahko pokvari, med podatke se vtihotapijo računalniški virusi in črvi, treba je zamenjati operacijski sistem, itd. Zaradi teh možnosti pa do tedaj naših “varno” shranjenih fotografij v digitalni obliki ni več. Se zavedate, kaj to pomeni? To bi bilo podobno, kot če bi izgubili negativne filme, vi pa še niste izdelali fotografij.

 

 

30 let star diapozitivni film ORWO je že začel izgubljati na kakovosti zapisa.

 

 

50 let stara fotografija se je ohranila tudi kot reprodukcija v obliki razglednice. Leva polovica slike nam kaže kako se je slika z leti uničevala. S pomočjo skenerja sem sliko prenesel v digitalno obliko, jo popravil in na foto papirju nam bo še dolgo obstala kot spomin.

 

S temi dejstvi spoznamo, da moramo za svoje “digitalno” zapisane spomine sami veliko bolje skrbeti, če si jih čez nekaj let še želimo ogledati. Marsikdo pa na žalost ta negativna dejstva spozna šele čez leta, ko si želi zopet pogledati svoje nekdaj doživete in fotografirane spomine in jih pokazati drugim.

 

Zakaj smo kupili digitalno fotokamero? Da fotografiramo, zabeležimo ter shranimo za spomin nam zanimive trenutke. Kar pomeni, da smo fotografirali zato, da bomo tisti zanimiv trenutek, ko smo sprožili kamero, zabeležili za kasnejši ogled ter predstavitev nam samim in drugim. Verjamem, da mlajša generacija fotografov pomena “spomini” ne razume povsem. Zato tudi težje razumejo nasvet, da naj si izpišejo fotografije na papir, namesto da jih hranijo na računalniku. Toda starejši ko si, bolj misli uhajajo nazaj. Ob pogledu nazaj privre na dan množica spominov na lepe trenutke. In ker vemo, da si le-te želimo tudi videti čez 30, 40 ali več let, je treba fotografijo spraviti v tako obliko, da bo ostala ohranjena za spomin tudi prihodnjim rodovom.

Na začetku razlage, zakaj izpisati fotografijo na papir, nikakor ne moremo mimo filma. Veliko smo ga uporabljali, zato njegove možnosti dobro poznamo in marsikaj, kar nam je ponujal, je še danes fotografu zelo dobro razumljeno in uporabno. Film nam je dal eno veliko prednost. Če smo hoteli fotografijo na njem videti, smo ga morali razviti. In po razvijanju smo dobili original, katerega smo si lahko tudi ogledali in ga shranili na vidno mesto. Če smo ga pravilno shranili, se bo obdržal dolgo vrsto let. Barvne filme za množičnejšo uporabo poznamo že od leta 1936. Iz teh filmov lahko še danes naredimo projekcijo, nove kopije fotografij ali jih s pomočjo skenerja prenesemo v digitalno obliko.

Sam še vedno hranim svoje prve posnetke na diapozitivnem filmu izpred 29 let. Še vedno so zadovoljivo kakovostni za projekcijo. Res pa je, da nekateri predvsem slabši filmi ORWO že vidno izgubljajo na kakovosti. Materiali in kemikalije v tistem času so dosegali določeno kakovost, vpliv teh kemikalij v škodljivem smislu pa še danes deluje. Na filmu se pojavljajo madeži, na določenih delih slika hitreje bledi, itd. To nam da vedeti, da film ni ravno najbolj obstojen material. Tudi razvite slike na diapozitivnem filmu bodo čez določeno število let, odvisno od kakovosti materiala, postopka razvijanja in na koncu hranjenja in števila projekcij, počasi izginile. Naši vizualni spomini bodo tako čez čas “ukradeni” in nikomur več ne bomo mogli pokazati zanimive projekcije diapozitivov.

Druga in najbolj uporabljena možnost med amaterskimi fotografi je bila fotografiranje na negativni film in izdelava fotografij na foto papir. Za črnobele fotografije dobro vemo, da so zaradi razvitega “počrnjenega” srebra so zelo obstojne. Še danes lahko vidimo na stenah črnobelo fotografijo, staro 80 in več let, ki je vsak dan izpostavljena dnevni svetlobi. Moje prve črnobele fotografije, ki sem si jih sam razvijal v temnici, so še danes v odlični kondiciji. Opaža pa se, da marsikdo ni dobro upošteval navodil “starih” mojstrov. “Fotografijo dobro utrdite v svežem fiksirju in predvsem dobro izperite pod tekočo vodo!” Kdor se takrat ni držal teh napotkov, ta na svojih črnobelih fotografijah že lahko opaža delovanje ne dovolj izpranih kemikalij. Rjavi madeži in obledeli deli na sliki že počasi, a temeljito “kradejo” naše vizualne spomine.

Barvne negativne filme in izdelavo barvnih fotografij v fotolaboratorijih je večina družinskih fotografov začela uporabljati v začetku 70-tih let. Če pogledamo te prve fotografije izpred 30 let, lahko opazimo nekaj zelo podobnega, kar se dogaja s črnobelimi fotografijami, le da je proces “staranja” še hitrejši. Takratni materiali niso bili današnje kakovosti, prav tako ne samo razvijanje. Barvne fotografije izpred 20, 30 let so krepko slabše kakovosti od današnjih. Čeprav so fotografije shranjene v foto albumih in s tem ne izpostavljene svetlobi in drugim vplivom, pa so, kar se tiče kakovosti zapisa, že krepko načete.

 

 

Apple iPhoto nam ponuja odličen digitalni foto album za arhiviranje in pregled digitalnih datotek. Vendar že iz izkušenj vem, da tega programa čez nekaj let ne bom mogel več uporabljati in bo treba slike ponovno prestaviti v novejši digitalni foto album.

 

Spoznali smo, da popolnoma obstojne fotografije ni! Ne v digitalni obliki ne na filmu ali fotografiji na papirju. Digitalni zapis na trdem disku računalnika sčasoma izgubimo med množico podatkov ali pa ga enostavno prepišemo. To se nam zgodi v roku treh let. Če smo datoteke zaradi varnosti kopirali na CD/DVD-je, pa ti z leti (ca. 8) začnejo izgubljati na kakovosti materiala. Prav tako se  spreminja tehnologija samega zapisa in branja, s tem pa starejših CD/DVD-jev z novejšimi bralniki ne moremo več prebrati. Zato je pametno, da naše zanimive fotografije shranimo na papirju. Tam bodo ostale ohranjene vsaj 30 do 50 let. Za to že imamo praktične dokaze. Fotografije na papirju so že vsaj toliko let v domačih foto albumih. Kaj pa datoteke iz vaših prvih računalnikov? Jih še imate?

V skupnem sožitju digitalnega zapisa in nato izdelane fotografije na papirju pa lahko za še veliko več časa ohranimo naše spomine. V roku nekaj let naredimo novo kopijo naših datotek z novejšo tehnologijo zapisa (prihaja BlueRay z možnostjo desetkrat gostejšega zapisa na medij) in na novejše medije, oziroma fotografije na papirju lahko ponovno skeniramo, tako prenesemo v digitalno obliko, ponovno shranimo na nove medije, izdelamo novo fotografijo na medij, ki nam ga bodo takrat ponujali kot najboljšega za arhiviranje in ogled.

 

 

Lahko si naredite nekakšen povzetek imen map in dogodkov. Tudi te lahko zapišete kar v digitalni obliki v Word-u in datoteko shranite na CD/DVD medij ob mapah s fotografijami. Tako se boste čez leta laže spomnili kje in kaj iskati. Čeprav je v mapi samo 70 datotek, pa bi želeno brez tega zapisa veliko težje našel.

 

 

Na sliki zgoraj so zapisi naslovov datotek, zgoraj pa datoteke s številkami. Na zaslonu se mi pokažejo številke in tako laže najdem želeno datoteko.

 

 

In datoteka se je našla. Če ne bi imel dobro narejenega arhiva, bi vam le težko pokazal članek o digitalnih kamerah in njihovih zmožnostih iz leta 1998.

 

Načini hranjenja fotografije

Na začetku bomo spoznali, kateri medij je najobstojnejši za shranjevanje “spominov”. To je najstarejša poznana trdna snov na našem planetu. Kje so se ohranile stopinje dinozavrov izpred milijona let, risbe jamskega človeka, zapisani hieroglifi?

Na kamnu! Tudi po raziskavi strokovnjakov je ta element priznan kot edini, na katerem bi se še tudi čez milijon let po svetovni jedrski vojni ohranili podatki o obstoju civilizacije na našem planetu. Vsi ostali mediji, na katere lahko zapisujemo naš obstoj, so mnogo bolj ranljivi.

Vendar pa na kamen ne bomo zapisovali naših fotografij. Zato je treba uporabiti drugačen medij. Vsak nov medij, ki ga človek iznajde in uporablja, pa je vse bolj uporaben glede zapisa in arhiviranja velikih količin podatkov. Vendar pa so novi hranilni mediji vse manj obstojni.

 

 

Priprava slik za izpis na zaslonu kamere.

 

Poznamo mnogo načinov, kako naše fotografije čim dlje ohraniti!

Iz zgodovine vemo, da se je ohranilo veliko fotografij na steklenih ploščah izpred 120 in več let. Sam imam še vedno fotografije na papirju od prababice in pradedka izpred 90 let. Te fotografije nam dajo vedeti, da se je in se bo črnobela fotografija zelo dolgo obdržala kot kakovosten zapis.

Barvni filmi in papirji pa za osnovo zajema slike ne uporabljajo srebra. Barvila na žalost niso tako obstojna. Fotografska emulzija in razvijanje še 20 let nazaj ni bilo na tako kakovostnem nivoju, da bi lahko s takratno tehnologijo naredili kakovosten barvni zapis na papir. Tudi sam papir kot osnova se ni dobro obnesel. Papir z leti začne spreminjati svoje lastnosti, se obarva, spreminja se njegova struktura. Družinske fotografije iz tistih časov so za današnji pogled na kakovost močno premalo zasičenih barv. Tudi kontrast je slab in foto papir kot osnova je že začel dobivati močan “umazani” ton zaradi staranja.

Zato so pred 20 leti kot osnovo povzeli umetno maso. Fotografije iz tistih časov so že mnogo bolj kakovostne in še danes držijo v foto albumih visok nivo kakovosti.

Današnji foto papirji, kemikalije in fotografije, izdelane po novih procesih razvijanja, naj bi v družinskih albumih ohranile visoko kakovost vsaj 30 let, izpisane na foto tiskalnikih s kakovostnimi barvami in papirjem pa še dlje, kar pomeni, da se nam bodo spomini na teh fotografijah ob pravilnem hranjenju znali ohraniti tudi 100 let. Seveda nikakor ne v polni kakovosti, kot jo vidimo ob izpisu. Toda fotografija bo še vedno imela neko dovolj dobro sporočilno vrednost. Sicer pa nam je danes prav všeč, če imajo stare fotografije pridih patine. Slika kar mora imeti tisti dobro znani “starinski” rjavi ton.

Danes pa smo v digitalni dobi. Industrija bo sama poskrbela, da čez nekaj let ne boste več shranjevali fotografij na film. Tako nam bo ostal za shranjevanje fotografije samo še papir ali umetna masa in digitalni zapis na različnih pomnilnih medijih. Tu pa lahko nastopi simbioza obeh tehnologij. Starejše fotografije lahko skeniramo in jih popravljene še enkrat zapišemo na papir.

 

 

Enostavna izbira in naročanje v fotolaboratoriju.

 

Po prvem letu fotografiranja z digitalno kamero si še z veliko gotovostjo predstavljamo, da obvladamo množico datotek s fotografijami na trdem disku ali CD/DVD-jih. Zato verjamem, da marsikdo še ne verjame, da je treba za svoje digitalne fotografije drugače poskrbeti, kot da se jih hrani na trdem disku v računalniku. Toda sčasoma (odvisno od količine fotografiranja) je digitalnih datotek (fotografij) toliko, da ni več mogoče kontrolirati, kdaj smo doživeli in fotografirali zanimive dogodke. In posnetih fotografij dogodkov, ki se jih dobro spomnimo, že čez nekaj let ne najdemo več. Verjemite, da si tega nikakor ne želite.

Kot že večkrat omenjeno, se nam bodo datoteke na trdem disku ohranile največ pet let. To ne pomeni, da se bodo podatki kar sami od sebe izbrisali. Iz več možnih razlogov je v tem času že treba menjati tako operacijski sistem kot sam računalnik, starejših CD/DVD-jev pa vam novejši bralniki najbrž sploh ne bodo več znali brati. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da mi najstarejše CD-je bere samo še šest let star čitalnik.

Nikakor pa ne jemljite tega zapisa kot strašenje pred izgubo datotek in s tem vaših fotografij. Tako hitro to spet ne gre. Zato si vzemite čas, izberite vaše najboljše, najpomembnejše fotografije, jih shranite v poseben direktorij, ali še bolje, v celoti jih zapišite na CD/DVD-je, nato pa v čim krajšem času obiščite fotolaboratorij ali pa si doma izpišite fotografije na domačem tiskalniku.

 

 

Vse bolj se uveljavlja internetno naročanje fotografij.

 

Kaj lahko naredimo za bolj trajen zapis naših “spominov” - fotografij?

Čeprav se zavedam, da deluje staromodno in prav nič digitalno, pa toplo priporočam, da si iz vsakega pravkar zanimivega dogodka izberete najboljše fotografije in jih izpišite na kakovosten foto papir. To lahko storite tako v fotolaboratoriju kot z domačim tiskalnikom. Fotografije na papirju shranite v foto album, ta pa jih bo zaščitil tako pred UV svetlobo, ki vpliva na hitrejše bledenje barv, kot umazanijo v zraku, ki močno načenja zgornjo plast fotografije. Na tak način boste vaše danes narejene fotografije imeli veliko bolj varno shranjene za nadaljnjih 50 in več let.

V fotolaboratorij lahko prinesete kar vašo pomnilniško kartico. Že na vaši digitalni kameri lahko označite, katere fotografije se naj natisnejo in katere ne, če ne želite, da vam naredijo vse fotografije.

Druga možnost je ta, da poiščete fotolaboratorij z računalnikom za pregled fotografij, namenjenega strankam, vstavite vanj pomnilniško kartico, prenesete želene fotografije, izberete izrez, opravite korekturo in potrdite naročilo.

Tretja možnost je pošiljanje datotek in izdelava fotografij preko spleta. Na domači računalnik si naložite program ponudnika, preko njega izberete želene fotografije, izberete format slike, opravite izrez in manjše korekture in kar preko interneta pošljete fotografije v fotolaboratorij. Že naslednji dan pa dobite fotografije na želeni naslov.

Naslednja možnost pa je uporaba domačega tiskalnika. Tako si lahko kar sami doma izpišete svoje fotografije. Večina današnjih tiskalnikov omogoča priklop digitalne kamere direktno na tiskalnik ali pa ima tiskalnik že vgrajene čitalnike pomnilniških kartic. Tako niti ne potrebujemo računalnika za izpis fotografij. Delo je še toliko laže, ker imajo taki tiskalniki tudi manjši LCD zaslon, preko katerega pregledujemo fotografije in opravimo manjše posege glede izreza in korektur tiskanja.

V zadnjem času se opaža povečanje tako izdelave fotografij preko spleta kot izdelave fotografij iz prinesenih CD/DVD medijev.

Glede na dejstvo, da je v Sloveniji že več kot 100.000 lastnikov digitalnih kamer in da jih je večina v domeni družinske fotografije, je razumljivo, da je in bo še vse večje povpraševanje po izdelavi fotografij. Ve se: z digitalno kamero se fotografira mnogo več kot z analogno. Zato ne čudi, da marsikatera stranka prinese na pomnilni enoti ali pošlje v izdelavo 100 in več fotografij naenkrat. Nekateri od fotografov imajo od svojega prvega fotografiranja z digitalno kamero še vedno vse fotografije na disku domačega računalnika. Počasi pa družinski fotograf že spoznava, da je treba fotografije izpisati na papir. Zato ne čudi, da si vse več uporabnikov digitalnih kamer najbolj zanimive fotografije izpred nekaj let prepiše na CD in v izdelavo prinesejo 500 in več fotografij.

Čudi me edino, da fotolaboratoriji sami bolj ne opozarjajo fotografov na problem “izgube” njihovih fotografij v naslednjih letih, če jih ne bodo izpisali na papir.

Verjamem pa, da bo večje opozarjanje digitalnih fotografov, naj bolje skrbijo za svoje datoteke, marsikomu pomagalo, da se s problemom “izgube spominov” nikoli ne bo srečal.

 

 

Še 12 let nazaj sem zapisoval s CD zapisovalnikom s samo 1X-no hitrostjo zapisa. Tudi sami CD-ji so bili prirejeni samo za 2X-no hitrost zapisa. Danes mi te CD-je odpre samo 6 let stara enota (8X hitrost) za branje CD-jev. In še to, samo ob uporabi starejših programov. Na žalost pa je nekaj CD-jev še nezmožnih branja.

 

Prepisovanje iz starejših CD/DVD-jev na nove shranjevalne enote

Seveda pa ni potrebe po paniki glede za­pisanih nasve­tov. Fotografije imate lahko še vedno lepo shranjene na vašem raču­nal­niku. Vendar si vseeno naredite dober arhiv in čim prej tudi kopijo datotek na CD/DVD medij. Arhiv lahko uredite po datumih, letnicah, itd. Predvsem pa ločite različne dogodke med seboj v različne mape in jih poimenujte po dogodku ali kako drugače. Vaše datoteke morajo biti lepo urejene zato, da boste čez nekaj let sploh še vedeli, kje iskati. Pametno si je narediti tudi nekakšen povzetek imen map in dogodkov. Tudi tega lahko zapišete kar v digitalni obliki in datoteko shranite na CD/DVD medij ob mapah s fotografijami. Tako se boste čez leta laže spomnili, kje in kaj iskati. Ko pa imate svoj prosti čas, na računalniku pripravljajte najboljše fotografije za izpis na papir in jih shranite v novi mapi. In ko pride želja po izdelavi fotografij na papir, predvsem pa, ko zasledite ugodne akcijske cene, greste s pripravljenimi datotekami v fotolaboratorij.

Vem, da bo ob teh nasvetih glede obstojnosti in izdelave fotografij na papir zopet marsikdo za­mahnil z roko. Tudi pred tremi leti so, ko so brali ali slišali, da je digitalno že med nami in da bo film kmalu pozabljen. Če vam zapisanega ne bi podajal iz svojih praktičnih izkušenj, teh zapisov najbrž nikoli ne bi bilo. Zato le pravilno arhivirajte vaše digitalne fotografije. Čez leta si jih boste lahko sami, ali pa jih bodo drugi, izpisali na foto papir. Le na tak način se bodo vaši digitalno zajeti “spomini” ohranili več kot 10 let. Če ne prej, boste takrat hvaležni za danes brane napotke.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com