Naročite se na enovice

http://www.zdrzi-dlje.si/
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

 

 

 

Digitalni formati zapisa – Kateri je pravi?

14.04.2022 10:32

 

Preko grafične dejavnosti, se že več kot 30 let srečujem s formati vektorskih in bitnih datotek. V začetku dobe digitalnega zapisa fotografij, je bilo treba standardizirati bitne formate, da bodo dovolj razširjeni med računalniškimi programi za obdelavo slike in nadaljno združevanje z vektorji, kot logotipi in tekstom.

V 80-tih in na začetku 90-tih so nastajali trije ključni formati, ki so ponesli namizno založništvo na vsak osebni računalnik. V grafiki smo potrebovali bitni CMYK zapis fotografij, ki bi v drugih programih omogočal združevanje teksta in slike. Prišel je format TIFF. Da je šlo delo pri postavitvi revij in brošur s takrat še zelo počasnimi računalniki hitreje, smo dobili že Postscript (PS) izvedbo separirane slike CMYK in preview manjše fotografije v zapisu DCS.

Če si želel po izdelani reviji, narediti arhiv na takrat še zelo malo zmogljivih in zelo dragih trdih diskih (1GB), smo dobili še danes najbolj uporabljeni format za stiskanje podatkov, JPEG. Iz njega je izpeljan tudi format za kompresiranje videa MPEG.

Uvod

S prihodom namiznih računalnikov, smo dobili končnice različnim datotekom. Word .doc datoteko poznamo vsi. Kdor je pri domači uporabi računalnika risal risbe ali skeniral fotografije, je spoznal končnice .bmp in .gif. V poklicnem delu smo na sredini 80-tih let spoznali prve grafične datoteke, ki so bile razširjene ob skeniranju fotografij. Končnice kot .scx, .eps, .ps in .tif so bile glavne. Na začetku 90-tih je prišlo namizno založništvo (DTP) in v uporabo je prišel format .jpg, predvsem za arhiviranje fotografij. Težave nam je prinašal arhiv skeniranih fotografij, saj smo imeli na voljo le zelo drage trde diske s kapaciteto nekaj 100MB. Zunanje enote kot SyQuest, so nam omogočale le 44MB spomina. CD enote za pisanje smo dobili šele leta 1994 in močno so olajšale ter pocenile možnost arhiviranja fotografij.

Na koncu 90-tih se je cena diskov znižala in dobili smo možnost odličnih arhivov .jpg .tif .eps datotek. Vendar lej ga zlomka. Digitalna fotokamera je prinesla RAW format z obilo podatki. Diski so imeli še premajhne kapacitete glede na ceno in DVD je postal glavni za arhiv teh fotografij. Marsikdo je zato RAW fotografije po obdelavi izbrisal in ohranjal samo .jpg datoteko.

Danes ni več težav, saj so trdi diski postali poceni. Na voljo je več različnih formatov zapisa za fotografije. Osnovni iz fotokamere so RAW zapisi (surovi, še neobdelani zapis). Vsako podjetje naredi svoj RAW format zapisa. Zgrajen je okoli lastnega programa za pretvorbo podatkov iz digitalnega signala, ki prihaja iz tipala. Canon .CR2, Nikon .NEF, Sony .ARW, itd. Vendar, da vse te podatke lahko kasneje vidimo in upravljamo, potrebujemo programe, ki znajo razbrati RAW datoteko.

Da fotografijo iz digitalne kamere ali skenerja lahko takoj vidimo vsi, se jo pretvori v bitni zapis. Že kamere nudijo pretvorbo iz RAW v .jpg zapis. Obenem nam .jpg zapis nudi tudi možnost zmanjševanja količine podatkov, vendar na račun izbrisa določenih podatkov in posledično tudi kakovosti.

Ker je formatov zapisa več, vsak pa ima svoj namen in uporabniško vrednost, ni vedno jasno kateri je najboljši za uporabo. Tudi tu pa velja! Kot ni najboljše kamere za vse namene fotografiranja, tudi ni najboljšega formata za vse načine uporabe. Če je RAW datoteka še kako primerna za namen najvišje možne kakovosti pri obdelave slike, le ta nikakor ni primerna za takojšnje objave na spletnih medijih, itd. Format slike .eps je bil v grafiki dolgo uporaben, danes slike pred tiskom pretvorimo v .pdf in .ps format, a fotograf se z njimi sploh ne srečuje. Fotograf v veliki meri izkorišča .jpg format, skoraj da ne uporablja pa .png, ki za objave na spletu lahko nudi več.

Nikakor nimam namena zapisati, da bi se moralo obvezno uporabljati ta ali oni format zapisa. Vsak sam si lahko izbere sebi in namenu primernega, ali pa že ima nek svoj sistem. Sam uporabljam širok nabor formatov, za grafično, fotografsko in spletno dejavnost. Zato lahko tudi iz praktičnega pogleda podam svoje mnenje na njih in dobre smernice.

 

Formati slikovnih datotek

JPG / JPEG (Joint Photographic Experts Group)

TIFF in DCS datoteke, ki nudijo zapis brez izgube podatkov so zavzele veliko prostora. Potrebovalo se je format zapisa, ki bo omogočal arhivirati vse postavljene revije, brošure, časopise, knjige...

JPEG format je združenje večih podjetij razvijalo od leta 1986. Leta 1992 so predstavili prvo različico, izboljšano in že zelo široko uporabno smo dobili leta 1994. Kar je bilo zelo pomembno že na začetku, JPEG je omogočal CMYK shranjevanje barvnega zapisa.

Brez tega formata v namiznem založništvu ne bi imeli arhiviranih kakovostnih skeniranih fotografij. Še vedno imam na CD enotah shranjene vse postavljene revije s fotografijami iz leta 1994 in naprej. V tistem letu so na trg prišli tudi prvi CD zapisovalniki, ki so nam omogočali sprostiti delovni disk s prenosom datotek na CD.

Format JPEG je zapis z izgubo kakovosti zapisa. Vendar je izguba kakovosti zanemarljiva, če ne uporabimo prevelike kompresije. Tako smo imeli s pomočjo digitalnega arhiva, na voljo kadarkoli poiskati že skenirano in objavljeno fotografijo.

JPEG je postal in je še danes najpogostejši format digitalne slikovne datoteke. Je tudi univerzalno združljiv in viden tako v programih za tekst, splet, itd. Nudi besedilne metapodatke, tako da lahko vdelamo informacije, kot so lokacija, avtorske pravice, podrobnosti o fotokameri itd.

Najboljša uporaba: splošni format vsakdanje slike / fotografije / spletna mesta / deljenje slik na spletu ali po e-pošti

 

TIF / TIFF (Tag Image File Format)

Leta 1986 ga je predstavilo podjetje Aldus in je bil sprva samo na Apple Mac računalnikih. Najprej je omogočal zgolj zapis ČB slik (8bit), saj so le to zmogli prvi skenerji. S prihodom več bitnih skenerjev in možnostjo barvnega skeniranja je format zapisa TIFF dobil nove možnosti. Leta 1988 so predstavili še danes uporabljeno verzijo formata TIFF, ki omogoča do 48bitni zapis in LZW (Lempel-Ziv-Welch) kompresijo. Ker je bil na voljo tudi CMYK barvni zapis, se je ta format kot standard takoj prijel v grafični industriji. Že nekaj let tudi TIFF omogoča shranjevati sliko v plasteh (layers).

TIFF je še danes izredno priljuben format v grafiki in fotografiji. Ni pa uporaben za množice in arhiv, saj ne omogoča večjega kompresiranja. Nudi samo kompresijo LZW (Lempel-Ziv-Welch), ki je brez izgub kakovosti, katero pa le redko kdaj uporabimo. Stisnjena datoteka ima še vedno okoli 90% vseh podatkov.

Datoteke TIFF so običajno veliko večje kot datoteke JPG (cca. 10X). V 48bitni globini celo 20X večje. TIFF pa jedober format za glavne kopije obdelanih fotografij, ki bodo ostale v našem arhivu. Zaradi velikosti pa ni primeren za vsakodnevno deljenje ali objavljanje na spletu ali pošiljanje po e-pošti.

Najboljša uporaba: Tisk in shranjevanje že obdelanih datotek, katere bomo še kdaj uporabili.

 

PNG - Portable Network Graphic

PNG je prevzel mesto formatu GIF, kot spletu prijazen format za grafike in ilustracije z dokaj preprostimi tonskimi vrednostmi. Enako za objave le teh na spletu v visoki kakovosti in majhnosti datoteke.

Ena od ključnih prednosti formata PNG je, da je na voljo prosojnost (alfa kanal), kar pomeni, da lahko ohranimoprosojno ozadje. Ne omogoča pa dodajanje besedilnih metapodatkov. Za razliko od GIF-a, PNG-ji niso združljivi z animacijo. Na voljo je možnost uporabe 8 in 24-bitne pretvorbe.

24-bitne datoteke PNG je mogoče uporabiti za kakovostne fotografije z malo podatki in še vedno dobro kakovost slike. V praksi so minimalno stisnjene datoteke JPG skoraj vedno boljša možnost. Le z uporabo prosojnosti ima PNG prednost.

Najboljša uporaba: Logotipi in ilustracije za spletne objave.

 

RAW

Datoteke RAW ustvarjajo naprave za digitalno zajemanje, kot so kamere in skenerji. Zasnovani so tako, da ohranijo vse podatke, ki jih zajame senzor. To vodi do dveh ključnih stvari: datoteke so na splošno veliko večje od JPG in datoteke RAW niso primerne za skupno rabo brez obdelave v specializiranih aplikacijah za obdelavo. Na nek način si lahko datoteko RAW predstavljate kot stari filmski negativ še pred razvitjem – z njo morate nekaj narediti, preden jo nekomu pokažete.

Od vseh formatov datotek tukaj je RAW najmanj standardiziran. To je zato, ker proizvajalci kamer sprejemajo svoje lastne različice. Še vedno je veliko uporabljenih formatov, pri čemer različni proizvajalci sprejemajo svoje različice in pogosto zaklenejo del podatkov v lastniške segmente. Nikon uporablja NEF ali NRW. Canon uporablja CRW, CR2 ali CR3. Sony uporablja ARW, SRF ali SR2. Panasonic/LUMIX uporablja RAW ali RW2. Fujifilm uporablja RAF. GoPro uporablja GPR. In tako naprej.

Adobe je razvil lasten format RAW, znan kot DNG. Zasnovan je kot vsestranski in odprt standard RAW. Nekatere kamere ga uporabljajo neposredno, vključno z najnovejšimi generacijami telefonov Apple iPhone, ki lahko shranjujejo v Apple RAW. Pri drugih formatih jih je mogoče pretvoriti v DNG bodisi s standardno pretvorbo (nekateri lastniški metapodatki se lahko med postopkom izgubijo) bodisi z vdelavo izvirne datoteke RAW v spremenjeni DNG.

Formati RAW se zelo razlikujejo glede na to, ali uporabljajo stiskanje z izgubo, stiskanje brez izgub ali brez stiskanja. Nekateri so lahko 12-bitni; drugi so lahko 14-bitni. Vse kamere vam ne ponujajo možnosti shranjevanja datotek RAW, vendar večina fotokamer srednjega in višjega razreda danes ponuja to možnost. Modeli višjega cenovnega razreda vam običajno omogočajo izbiro, ali boste pri shranjevanju datoteke uporabili stiskanje in koliko bitov se uporablja.

Treba je tudi vedeti, da RAW format ni odprt v vsakem programu v enaki kakovosti. Zelo je odvisno od tega, kako so narejeni algoritmi za njihovo pretvorbo. Določeno datoteko RAW lahko Lightroom sprocesira drugače kot recimo Capture One. Enako se lahko izgubi del zapisa ob pretvorbi originalne RAW datoteke v DNG.

Najboljša uporaba: Zajem fotografij z največjo kakovostjo zapisa.

 

HEIC / HEIF ( High-Efficiency Image File format)

To je razmeroma nov format, opazen predvsem na novejših telefonih iPhone (HEIC). Lahko si ga predstavljate kot novejši, boljši JPG. Uporablja učinkovitejši algoritem stiskanja, ki ustvarja manjše datoteke kot JPG, hkrati pa ohranja enako kakovost slike. Ima tudi vgrajeno podporo za funkcije, kot so grafika gibanja, kjer dobimo sliko zajeto kot sekundo videa. Zaenkrat datoteke HEIC / HEIF niso niti približno tako široko združljive kot JPG. 

Najboljša uporaba: Dokler HEIC / HEIF ne pridobi več združljivosti, je HEIC / HEIF najbolje omejiti na uporabo s kamero telefona in direktno objavo na spletne medije.

 

Drugi pogosti formati

SVG: format vektorske datoteke, ki se največkrat uporablja za grafiko in logotipe na spletnu.

WebP: nov format namesto JPG ali PNG na spletu (če z desno miškino tipko kliknete, da prenesete sliko s spletnega mesta, se lahko na primer shrani kot .webp). Šteje se za format slike naslednje generacije in je zasnovan izključno za spletna mesta.

AVIF: Še novejši format kot WebP s podobnim namenom uporabe. Toda učinkovitejši od WebP in je namenjen zamenjavi WebP, JPG, PNG in GIF v spletu.

JPEG2000: Pravzaprav obstaja že kar nekaj časa, vendar nikoli ni pridobil pomena. Omogoča 16bitni JPG zapis.

GIF: stari standard za grafiko, ki je izgubil veljavo ob prihodu formata PNG. Ohranja se zaradi edinstvene podpore za po podatkih majhne animacije v spletu.

PSD: Lastni Photoshop program za urejanju fotografij, da se ohranijo vse funkcije obdelane slike.

PDF: zasnovan za združevanje vektorskih in bitnih datotek. Je tudi univerzaln zapis in odprt zapis. Tekst se spremni v vektorje, slike pa se stisnejo v JPG zapis.

 

Kateri formati slikovnih datotek so primerni za . . .

Pošiljanje fotografij po e-pošti ali za prenos družinskih fotografij na arhivski medij

Najboljše: JPG

Dobro: HEIC (ni še podprt v vseh programih)

Pošiljanje fotografij - fotolaboratorij ali tiskalnik

Dobro: JPG (najbolj združljiv in najpogostejši)

Bolje: TIFF (za tiskalnik)

Fotografije za grafični tisk

Dobro: JPG

Bolje: TIFF

Fotografiranje s fotokamero

Dobro: JPG (najbolj razširjeno)

Bolje: RAW (najvišja kakovost vendar z obvezno obdelavo slike)

Uporaba fotografij in slik na spletnem mestu

Dobro: JPG / PNG (najbolj združljiv)

Bolje: WebP (hitrejše / boljše za optimizacijo spletnega mesta)

 

Kako sam delujem v praksi

Že nekaj let so trdi diski tako poceni, da ni več dileme ali imamo dovolj prostora za naše fotografije. Pomeni tudi, da ni več potrebe po zgolj JPG datoteki, da vse naše fotografije arhiviramo.

Naj še enkrat omenim. Moj način upravljanja in izbire formata zapisa sem izbral zaradi mojega načina dela. Večinoma fotografiram v RAW in JPG formatu in z različnimi kamerami. Če mi kamera omogoča, RAW fotografiram v največji ločljivosti, JPG pa v nižji. Fotografij ne brišem, ker tudi »slabe« kdaj uporabim za primer v člankih, oziroma nikoli ne veš kdaj ti kakšen del slike pride prav v predelavi slike.

Po fotografiranju objavim fotografijo na spletu. Za spletno objavo mi zadostuje JPG datoteka, katero pripravim v programu Photoshop. Če mi bo fotografija prišla prav za še kakšne objave, jo shranim v format TIF. Obdelano sliko pomanjšam na format za splet ali pošiljanje po e-pošti. Te manjše fotografije za splet in e-pošto shranim v JPG format.

Enako delujem tudi s fotografijami JPG za revijo e-Fotografija.

Za tiskane objave, print na tiskalniku, prezentacije preko projektorjev ali večje povečave v spletnih galerijah, največkrat od svojih fotografij uporabim RAW datoteko. RAW obdelujem v Photoshop podprogramu Camera RAW.

Sam fotografije nikoli ne zaključim direktno v RAW programu, ampak uporabim za dodatne popravke še Photoshop. Izvožena datoteka je v 16bitnem zapisu in v RGB ProPhoto barvnem prostoru. Ko fotografijo zaključim z obdelavo, jo shranim v TIF formatu. Če sem fotografijo obdeloval v plasteh, jo z njimi shranim v PSD formatu. Na koncu združim plasti in sliko shranim v TIF. Končni sliki spremenim velikost in jo shranim v JPG (splet) ali TIF obliki (tiskovina).

Skratka. Moji originali so v RAW ali JPG formatu. RAW za resne obdelave in vedno v najvišji ločljivosti, JPG za hitro objavo na spletu. Po obdelavi RAW, sliko preko Photoshop shranim v TIF ali PSD. Tako točno vem katero datoteko izkoristim, ko si to fotografijo ponovno zaželim.

Zakaj fotografijo, ki jo urejam v plasteh shranim v PSD? Če ima končnico PSD, točno vem, da je fotografija še v plasteh in jo lahko na novo obdelujem z njimi.

Zakaj sliko shranim v TIF? Meni pomeni, da sem to fotografijo že tonsko in v drugih elementih pripravil za predstavitev ali tisk. Ko jo zopet potrebujem jo samo odprem in pripravim na velikost in v nov želeni format.

Zakaj imam fotografijo še vedno v RAW? To je datoteka, ki vedno ohrani originalne podatke. Vemo, da obdelava slike nikoli ni enaka za grafični tisk, za printer, za fotolaboratorij in različne zaslone ali projektorje. Zato, če potrebujem najvišjo kakovost obdelave za drugačen predstavitveni medij, fotografijo ponovno obdelam iz RAW datoteke.

 

Katere formate zapisa izkoriščam

V fotografiji; RAW, PSD, TIF in JPG format.

V grafiki (namizno založništvo); TIF, EPS, INDD (Indesign program za urejanje tiskovin) in PDF.

Za iztise preko tiskalnikov; TIF in JPG

Za splet in e-pošto; JPG, PNG in GIF (samo za reklame)

 

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com