Uvod v lekcije barvnega nadzora

(uvod:urednik strani Matjaž Inthar)

Barvni nadzor ali barvno upravljanje je nova tema, katero napredni digitalni fotografi vse bolj postavljajo v ospredje. Na trg že prihajajo tiskalniki večjih formatov z zanimivo ceno za domačo digitalno temnico. Le malo pa je pri nas strokovnjakov, ki nam znajo podati "pravo" mnenje (vem, saj sem z vsemi, ki obvladajo to tehnologijo veliko govoril) o barvnem nadzoru tako iz praktičnega kot teoretičnega pogleda. Torej tudi iz pogleda, da v celotni zadevi niso širokopotrošniško udeleženi kot trgovci, ki hitro spremenijo "vago" pri prodaji lastnih naprav, programov, zaslonov, papirjev, itd! Sam vam barvni nadzor lahko podajam samo iz 20-letnega praktičnega dela tako v grafiki kot fotografiji (a vem, da za vse, ki niste vsak dan profesionalno v tem delu, oziroma, ki ste v fotografijo in računalniško obdelavo slike vstopili pred letom, dvema, ni povsem objektiven). Iz dolgoletne prakse in vsako dnevnega dela dobro vem, kakšen pripomoček je lahko barvni nadzor v grafični tehniki, v fotolaboratorijih in na koncu v fotografiji. Iz teoretičnega pogleda je tudi vse jasno. Poznamo barvne prostore, možnosti kalibracij, merjenja s spektrometri, itd. Toda praksa nam kaže, da še tako drage naprave ne morejo umeriti naprav tako, kot si to želi naše oko. Vsak od nas drugače doživlja in s tem vidi barve. Vsak drugače ocenjuje fotografijo. Rumena ni za vse enaka rumena. Tudi siva ni za vse enako siva. Kar zmore stroj (kalibracijske naprave) ne zmorejo procesirati naši možgani. Stroj se lahko umeri na neke vnaprej dogovorjene vrednosti (standarde). Naše osebno videnje barv pa se ne da. Če že dolgo poudarjam, da se v grafični industriji kakovost meri (ni subjektivne ocene o kakovosti) in je tu barvni nadzor že dolga leta več ali manj potrebna stalnica, pa je v fotografiji drugače. Naprave so nam lahko v dragocen pripomoček, če sami ne znamo drugače. Kalibracijska naprava je primerljiva s svetlomerom v foto kameri. Ta je umerjen na 18% sivo tonsko vrednost in zato se pri različnih tonskih vrednostih (zelena) ali kontrastih hitro zmoti. Večina tega sploh ne opazi in merjenju svetlobe v kameri povsem zaupa. Spet drugi raje izberejo RAW zapis, za kasnejše korekcije. Tu pa nastopi faktor človeškega razmišljanja o korekciji osvetlitve, kot o naši osebni korekciji vrednosti, katere nam nastavijo naprave za kalibriranje. Poznavalec bo naredil korekturo že v fazi zajema slike. Prav tako lahko na podlagi števil, ki opisujejo barvni prostor, brez slike na zaslonu oceni pravilnost tonskih vrednosti. Toda danes se vse hitro razvija in lahko gremo naprej brez določenega znanja. Poznavanje starih tehnik pri fotografiranju in korekturah zahteva obilico prakse in znanja. Naprave za kalibriranje in sam nadaljni barvni nadzor, pa nam lahko močno olajšajo pot, oziroma pomagajo, da pozabimo stare tehnike. Tako kot v fotografiji. Digitalna tehnika je zahtevno fotografijo približala množicam.

V tej temi, ki jo bo za nas predstavljal eden redkih strokovnjakov, ki barvni nadzor pozna tako iz teorije kot prakse (to je v pravilnem predstavljanju barvnega nadzora zelo pomebno), Franci Muller, se bomo spoznali z mnogimi možnostmi. Od kalibriranja naših zaslonov, o zaslonih samih (tudi tu je cenovna in uporabniška vrednost glede kakovosti in uporabnosti podobna kot pri kamerah), napravah in pripomočkih izdelave barvnih opisov, tiskalnikih in izdelavi opisov za različne papirje.

Predvsem pa želim, da vam s serijo člankov na pravi način predstavim možnosti barvnega nadzora in njegove uporabniške vrednosti. Vsekakor pa si ne smete domišljati, da je sedaj barvni nadzor potreben za vse in da reši vse težave. Še toliko manj, da sedaj kar vsi potrebujemo naprave za kalibracije in izdelavo barvnih opisov. Obstaja množica načinov, da to postorimo sami brez stroškov. Toda kot nam je v pomoč svetlomer v kameri, so nam lahko tudi v pomoč naprave kot znanje o barvnem nadzoru. Zavedati pa se je treba, da vsak od nas barve vidi drugače ali jih drugače dojema v različnih fazah dneva in jih tudi čustveno drugače doživlja. Torej, barva za fotografa, ki razmišlja tudi po umetniški plati, kot za samo oceno fotografije ni nekaj ekzaktnega. Je kot veliko drugih informacij samo del elektromagnetnega valovanja, ki ga dojemamo na različne načine. Kot povsod pa obstajajo tudi v fotografiji tehnično usmerjeni fotografi in profesionalni uporabniki večjih tiskalnikov, ki delujejo na več vrst papirjev. Ti pa vsaj na začetku brez resnih naprav in pomoči strokovnjaka za barvni nadzor, ne bodo mogli kakovostno delovati.

Zdaj pa prepustim besedo Franciju. Vsem, ki vas barvni nadzor zanima obilo veselja ob branju in v želji, da boste vse skupaj dojeli tako v teoriji kot praksi. Že Franci začenja v prvem članku: "Žal so celo nekateri proizvajalci kalibracijskih orodij na svojih spletnih straneh vabili kupce z izjavo: “Vsak monitor se da kalibrirati.“

Kar pomeni, da se, a ni vsa oprema za vse. Ali nam to fotografom ne zveni nekam znano glede kamer in objektivov. Zato hitro spoznamo za koga je določena tehnika namenjena. Večina hobi fotografov, si bo pomagala s cenejšimi možnostmi. Tisti, ki pa boste uporabljali kalibracijske naprave, pa se ne boste več bali za svoje osebno videnje popraviti nastavitve, ki vam jih le te nudijo in na koncu izmerijo.

Matjaž Intihar

Barvni nadzor

ali pravljica o kalibriranem monitorju

Ta članek bi lahko začeli nekako takole: V še ne tako davnih časih so živeli mojstri, ki so prepričevali fotografe, da morajo imeti za kvaliteten izpis kalibriran monitor in s tem bi bila zadeva zaključena. Za slabe slike je bil grešni kozel pač slabo nastavljen monitor in ne nepoznavanje nove tehnologije, grafičnih orodij, problematike barvnih prostorov itd. Žal so celo nekateri proizvajalci kalibracijskih orodij na svojih spletnih straneh vabili kupce z izjavo: “Vsak monitor se da kalibrirati.“ Ja, seveda, a o rezultatih nihče ni nič povedal. Kupiti monitor za 30 tisočakov in kalibrator za 100 ali več tisočakov je po mojem mnenju (oprostite izrazu) čista bedarija. Pa da se ne bomo narobe razumeli. Dober in v rednih intervalih nastavljen monitor je potreben in ni noben luksuz. Za tak monitor boste morali odšteti najmanj 100 tisoč, če kupujete CRT, ali najmanj 200 tisoč, če kupujete LCD. Vendar vam vsa investicija  ne bo čisto nič pomagala, če se ne boste poglobili v celoten proces zajema in izpisa fotografije.

Vse lepo in prav, ampak kje začeti? Kot prvo si moramo biti na jasnem, da je monitor vizualna povezava med grafičnim programom in našimi očmi oziroma našim dojemanjem barv. Oglejmo si sliko.

Je temnejši levi ali desni obroč? Seveda, če nas že tako sprašuje, sta verjetno oba isto svetla, boste odvrnili. Pod normalnimi pogoji bi se, roko na srce, odločili za levega. V sliki 2...

...vidimo, da sta oba obroča dejansko iste svetlosti. Ta eksperiment nam jasno kaže, da se pusti oko kaj hitro zavesti, zato dajte očem mir, da se lahko koncentrirajo na korekcije barv na monitorju. Okolje monitorja naj bo srednje svetlo in nevtralnih odtenkov. Ni naključje, da je podloga v Photoshopu in drugih grafičnih programih siva. Preden se spravimo vleči drsnike ali vrteti gumbe na monitorju oziroma grafični kartici, moramo najprej poskrbeti za nevtralno okolje monitorja. Svetloba naj bo prav tako nevtralna, kar pomeni, da naj bo srednja dnevna svetloba (cca. 5000 Kelvinov). Sveče si prihranimo za romantično večerjo, za naše potrebe pa si v  specializiranih trgovinah rajši kupimo fluorescentne cevi z oznako „DAYLIGHT“. Druge oznake, kot so „warmtone“, „coolwhite“ in podobno nimajo v bližini monitorja kaj iskati.

Preden se lotimo kalibracije, še en nasvet. CRT monitor (velika škatla) je potrebno pred kalibracijo  razmagnetiti. Nekateri tipi monitorjev to naredijo samodejno ob vklopu, če pa tega ne naredijo, moramo to storiti ročno. Funkcija se imenuje po angleško „degauss“ ali pa ima znak prečrtanega magneta (prečrtane narobe obrnjene črke U). Ne ustrašite se, če ob pritisku tipke v monitorju zabrni. Nič niste pokvarili, to je normalen pojav. Monitor lahko kalibriramo vizualno, s primerjanjem testnih slik in majhnimi programčki (Adobe Gamma) ali pa ga izmerimo s tipalom in temu primernim programom. Največja prednost tipala je v ponovljivosti rezultata. Oglejmo si na primeru Barbierijevega kalibracijskega programa Profile Xpert tako imenovano „high end“ kalibracijo, potem pa še nastavitev s programom Adobe Gamma. Okna, prikazana na slikah 3 - 5...

prikazujejo nastavitve, ki jih program od nas zahteva, da lahko izvede kalibracijo. Govora je o luminanci (svetlost), white point D50 (malo površno rečeno je to barvna temperatura), pa o gami 1,8 (kontrast). Najpozneje tukaj nam more biti jasno, da ENE kalibracije ni. Sicer ISO norma priporoča kalibracijo na 5000 Kelvina, ampak če se spomnimo našega majhnega eksperimenta, je zaznavanje barv in kontrastov zelo relativna zadeva. Za primer. Moj monitor sem kalibriral na 6000o Kelvina, ker mi je prikaz na 5000o K preveč rumen. S to nastavitvijo sem zadovoljen in izpisi so zelo blizu prikaza na monitorju. Mislim, da se sedaj strinjate z mano, da vam nekdo drug težko nastavi monitor. Na kaj pa naj ga kalibrira, 5000 K ali raje 5500 K, gamo 1,8 ali 2,2, maksimalno luminanco???? Po mojem mnenju je nastavitev monitorja osebna zadeva. Z rezultati morate biti zadovoljni vi in nihče drug. Važno je, da program dopušča nastavitev vseh parametrov, ki so potrebni za optimalno kalibriran monitor. V zgoraj omenjenem programu lahko optimalne nastavitve za kalibracijo shranimo. Pri ponovni kalibraciji si izberemo shranjene vrednosti npr. „monitor1“, namestimo tipalo na označeno mesto in poženemo kalibracijo. Od tukaj naprej je pri takem programu vsake znanosti in poizkušanja konec. V rednih intervalih poženemo program, namestimo tipalo, pritisnemo znameniti gumb OK in se veselimo lepo nastavljenega monitorja. Morebiti si zdaj postavljate vprašanje, zakaj neki moram monitor redno kalibrirati? Žal se tudi najboljši monitor s časom spreminja. Sicer spremembe niso dramatične, ampak odstopanja vseeno so. Mnenja o tem, kakšni naj bi bili intervali ponovne kalibracije, se precej razlikujejo. Najbolj previdni kalibrirajo vsak teden, drugi enkrat mesečno. Mislim, da bi moralo zadostovati, če obnovite kalibracijo oz. profil enkrat mesečno, če pa že imate program, ga lahko poženete tudi vsak teden.

To je bila torej profesionalna kalibracija monitorja za ljudi, ki večino svojega življenja preživijo ob monitorju. Gre pa tudi drugače. Rezultati so sicer malce slabši, zato pa je kalibracija praktično brezplačna. Adobe prilaga Photoshopu (tudi različici Photoshop Elements) majhen programček z imenom Adobe Gamma (slika 6).

Ikono za program so Adobeovi programerji shranili na nadzorno ploščo, Zato je praktično, da si jo povlečete na namizje. V programu najdemo nekaj nam že znanih nastavitev. Kot prvo lahko izberemo profil kot izhodišče za nadaljnje kalibracije. Potem moramo nastaviti kontrast in svetlost na monitorju po navodilih. Nastavitev je v redu, če sta vidna še obe okenci. V naslednjem koraku moramo programu povedati, katere barve monitor uporablja. To naj bi izvedeli iz navodil proizvajalca, je pa včasih kar težavno. Kakorkoli že, najti bi morali nekaj podobnega kot trinitron, hdtv (ccir709) ..., lahko pa  tudi tri  „xy“ številčne pare. To je opis barv iz lab barvnega prostora, ki jih monitor lahko prikaže. Naslednji korak nam omogoča nastavitev nevtralne sive in game. Najpozneje tukaj vam priporočam uporabo testnih slik. Poleg tega si v prosto dostopnem delu ogledate filme o kalibraciji s programom Adobe Gamma in  zgoraj opisano profesionalno kalibracijo. Filmi prikazujejo postopek veliko bolj jasno, kot se da to opisati tukaj. Tudi če ste si medtem že ogledali filme, nadaljujmo z opisom. Kot naslednje hoče program vedeti barvno temperaturo monitorja. Na monitorju nastavimo 6500 K. Lahko nastavite tudi 5000 K, vendar mislim, da boste s 6500 K bolj zadovoljni. V oknu izberemo vrednost, ki smo jo nastavili na monitorju. Nekateri monitorji nimajo možnosti nastavitve barvne temperature. V tem primeru lahko z „Adobe gamma“ barvno temperaturo vizualno izmerimo. S klikom na gumb Measure se odpre novo okno, potrdimo z OK, zaslon postane črn in na vrhu so vidni trije kvadratki. Na levi modrikasti, na desni rumenkasti. S klikom v desni ali levi kvadratek spreminjamo sivino v srednjem. Ko je srednji kvadratek nevtralen, kliknemo vanj in postopek je zaključen. V zadnjem koraku lahko primerjamo novo nastavitev s prejšnjo in končno shranimo nov profil. Prav ste slišali. S tem mini programčkom smo ustvarili pravi ICC profil (barvni opis) monitorja.

Ampak to je že naslednja tema. Kaj pa če nimamo Photoshopa? V tem primeru se moramo poslužiti nastavitev, ki jih nudita monitor in grafična kartica. S CRT monitorji v bistvu ne bi smelo biti problemov. Svetlost, kontrast in barvno temperaturo oziroma vsaj nastavitev rdečega in modrega kanala imajo skoraj vsi, fine nastavitve pa nastavimo na grafični kartici. Prve generacije LCD monitorjev so lahko problematične, če ne dovoljujejo spreminjanja barvne temperature, svetlosti in kontrasta. Nastavitve, ki smo jih bili včasih vajeni nastavljati na monitorju, se pri nekaterih LCD-jih nastavljajo v gonilniku ali priloženem programu. Dandanes proizvajalci LCD monitorjev več ali manj navajajo kateri tipi so primerni za grafiko, a ponavadi so ti tudi dražji. Sedaj pa smo spet na začetku naše zgodbe. Za dober monitor ... itd.

Za danes naj bo to vse. Upam, da ste našli kaj uporabnega zase in da kalibracija monitorja ni več osmo čudo. V naslednjem članku pa se bomo lotili barvnih prostorov, do takrat pa lepo kalibrirajte vaš monitor.

Franci Muller