Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Z e-Fotografijo ponovno v Toskani

14.07.2012 15:12


FotoPOTEP Toskana v VIDEO zapisu.

Pravijo, da je Toskana prelepa, da bi se jo dalo preprosto opisati z besedo, zato jo že stoletja v svojih delih poskušajo ovekovečiti nekoč slikarji, danes fotografi. To je rojstni kraj melodičnega italijanskega jezika, ki skoraj onomatopoično oponaša valovitost gričevnate pokrajine. Tu se je rodila renesansa - umetniško, kulturno in socialno gibanje, ki je vplivalo na razvoj celotne Italije in celega kontinenta. Tu najdemo nešteto arhitekturnih draguljev, skulptur, slik, ki izkazujejo genialnost italijanskih umetnikov.

Vsakič, ko se spravim k pisanju o Toskani, oddaljeni le nekaj ur vožnje od doma, mi zaigra srce, saj vem, da me tudi tokrat ne bo razočarala; to je sanjska dežela intenzivnih barv, sonca, temnih senc, slikovitih oblakov, senzualno vijugastih gričev, ki so iz avtobusa videti čisto nedolžno, na kolesu te pa ubijejo; pa toskanskih specialitet, oljčnega olja, odličnega vina...in, kar smo na tem zadnjem fotopotepu še posebej cenili - ledeno mrzlega piva...

Ko sem prejšnji teden v tisti pasji vročini, ki je ohromila pol Evrope, pakirala potovalko in foto nahrbtnik,so me domači in prijatelji kar malce pomilovalno gledali, češ, babi Neni se je skisalo! Potovalko so nekako še vzeli v zakup, ko pa so potežkali nahrbtnik, so bili dokončno prepričani, da je huda vročila udarila tudi v moje možgane. Toskana? Pri 35 st.C? In to že četrtič zapored?

Članek - Jesenski FotoPOTEP Toskana (tretjič)

Članek - Kaj zamudiš, če zaspiš...

Članek - Moj prvi FotoPOTEP

Je sploh še kaj, česar nisi videla? Napovedane temperature so skrbele tudi mene, česar pa ne bi nikoli in nikomur na glas priznala. Na iste lokacije se pa že od nekdaj rada vračam, saj menim, da šele takrat, ko nekaj dobro poznaš, uživaš. »Želja po potovanju me žene naprej, spomini pa me vlečejo nazaj.« (Frances Mayes)

Tudi tokrat smo se na pot podali malo po polnoči in čez nekaj ur smo v daljavi že lahko zagledali visoke zvonike cerkva v Firenzah. A to renesančno mesto ni bilo naš cilj. Tudi tokrat nas je vonj po italijanski kavi, budnici popeljal naravnost v San Giminiano, najbolj obiskano toskansko mestece, ki se nahaja na vzpetini nad Val d'Elsa.

To malo, z obzidjem obdano srednjeveško mestece, je znano predvsem po visokih stolpih, ki so vidni že od daleč. Danes nam oko (in objektiv) razveseljuje še 14 (od nekdanjih 72) izredno dobro ohranjenih srednjeveških stolpičev, ki so bili svoj čas statusni simbol bogatih meščanov in vplivnih aristokratov.

Tako zgodaj zjutraj je na ulici le malo ljudi, celo na najbolj znanem trgu Piazza della Cisterna jih je le peščica, pa čeprav tam najdeš baje najboljši sladoled v Toskani (kar domačini v bistvu trdijo za vsako mestece). A je bilo kaj videti! Spomnila sem se filma »In Bog je ustvaril žensko« in ob pogledu na razstavljene kipe iz na pol zarjavelega železa in z lepo spoliranim in štrlečim kosom spredaj, sem hvaležno pomislila: ja, in ženskam je milostno podaril tudi oči, da lahko najdemo...Tako smo veselo skakali okoli teh postavnih predstavnikov moškega spola; pa da ne bi nekdo napačno razumel, v vizir smo jih vzeli tako fotografi kot fotografinje in se ob tem veselo zabavali. Le temu gospodu ni bilo nič jasno.Kaj pa ti paparazzi??

Naslednji postanek - Volterra; prekrasno, velikokrat po krivici prezrto mestece. Na poti napravimo obvezni postanek pri velikem krogu, za katerega nihče pravzaprav ne ve, kaj pomeni, a je postal že prava turistična znamenitost. Poleg enkratnih srednjeveških stavb je znamenitost mesteca tudi rimsko gledališče, Teatro Romano, ki so ga izkopali leta 1950, restavratorska dela pa potekajo še dandanes.

Ja, preklemano vroče je bilo, termometer se je dvigal in dvigal... potem pa smo na nekem klancu zagledali dve kolesarki, ki sta bili na prvi pogled manj utrujeni od nas (seveda, saj nista imeli Yurkota, da bi jima žvižgal budnico malo po četrti zjutraj!!)

"Dekleti" sta udarili kar konkretno kolesarsko pot, ki ju vodi od Beljaka v Rim; slabe tri tedne nazaj sta že četrtič v zadnjih petih letih končali 2.800 km dolgo pot Santiago de Compostela (od tega dvakrat peš). Na vprašanje, če mi lahko zaupata starost, sta se samo nasmejali: skupaj imata 137 let (!!): desna bo 70 svečk pihala drugo leto, leva leta 2014. »Hut ab!« Klobuk dol!

Vročina torej ne more biti izgovor! Pomembno je samo, da se znajdeš. Ali sedeš na kolo, da ti prijetno pihlja (no, ja...) ali pa kot mi poiščeš senco in se prerivaš na tistih nekaj za kako stopinjo bolj hladnih centimetrih.

Kadar fotografi govorimo o Toskani, imamo v mislih čarobno pokrajino, kjer na gričih med cipresami in oljkami stojijo osamljene kmetije, okrog katerih se raztezajo hektarji do zadnjega milimetra obdelane zemlje in tvorijo pravo krpanko polj, oljčnih nasadov in vinogradov. Človek se ob tem nehote vpraša, zakaj se njim splača vse, nam pa nič...

To je Crete Senesi, široko področje med Arezzom, Sieno in ugaslim ognjenikom Monte Amiata.

V tem letnem času je pokrajina odeta v popolnoma drugačno opravo, kot na prejšnjih treh potepih. Na valovitih gričih zelene barve skoraj ni, zato pa prevladujejo zlato-rjavi toni zrelega žita, ječmena, ovsa in pšenice. Pravzaprav smo imeli srečo, saj je vsake toliko časa zapihal veter, ki je ohladil naše glave in prste, ki so veselo pritiskali na sprožilec, hkrati pa zamajal klasje, ki je vzvalovilo kot r­azburkano morje. Prav hecno je bilo gledati kolege- fotografe, kako so se vsi razneženi metali po tleh in lovili motive.

V Toskani je zdaj čas žetve in kamorkoli seže oko, vidiš hektarje požetih polj in na desetine slamnatih bal. Kozolcev, kot jih vidimo pri nas, namreč ne poznajo. Ko smo se zapodili po teh njivah, smo bili veseli zaprtih čevljev, kajti strnišča, ki štrlijo iz tal, bodejo in praskajo. A bili smo kot otroci, ki jih spustiš v peskovnik, velike bale pa frnikole, ki samo čakajo, da jih zakotališ po bregu navzdol.

Tu so vključeni vsi čuti: barve polnijo dušo, narava jemlje dih... pa polna usta sline, kajti vonj po pokošenem ječmenu in vročina v misli prikličeta orošen (in seveda poln) kozarec ledeno mrzlega piva, ki mehko steče po osušenem grlu...

Naslednje mestece, ki smo ga obiskali, je Pienza, ki je pravi renesančni biser in nudi enkraten pogled na celotno dolino Val d'Orcia. Tja smo se napotili že pred peto uro zjutraj, tako da smo ujeli fantastičen sončni vzhod. Če je do tistega trenutka kdo še sanjal o topli postelji, je ob pogledu na to porajajoče se poletno jutro nanjo hitro pozabil.

Tokrat smo obiskali tudi rimske terme Bagno Vignoni, kjer je glavni trg pravzaprav ogromen bazen, v katerem so se nekoč namakali papež Piccolimini, Lorenzo il Magnifico in Sveta Katarina iz Siene. Pa benediktinski samostan Monte Oliveto Maggiore, ustanovljen leta 1313, ki ga obkrožajo stoletja stare ciprese; znan je po prekrasnih poslikavah iz časa renesanse ter knjižnici, v katerih je na policah spravljenih več kot 40.000 knjig, kar dokazuje umetniško in kulturno veljavo samostana v 15. in 16.stoletju.

Tudi mimo Montepulciana nismo mogli, tako da smo se sprehodili po ozkih, dolgih in strmih kamnitih ulicah, lovili motive v starih oknih, sence, ljudi, a kot vedno nas je tudi tokrat priganjal čas. Seveda je šlo e-Fotografiji za nohte, saj smo grozili, da bomo zahtevali denar nazaj, ker nam niso ponudili obljubljenih sončnic, a, glej ga šmenta! Tudi to se je dobro izšlo! Za dolgim ovinkom se nam je odprl pogled na kar nekaj hektarjev veliko polje sončnic, med katere smo se zapodili kot horda divjakov in lovili še zadnji ponujeni motiv pred odhodom domov. Še dobro, da je Canon podaril rdeče kapice, da se nihče ni mogel izgubiti...

Še in še bi lahko pisala o tem prelepem del Italije, a sem (na srečo) prostorsko omejena. Zato vse, ki razmišljate, da bi si Toskano ogledali skozi objektiv, vabim, da se udeležite naslednjega fotopotepa v organizaciji e-Fotografije. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal. Kaj se ve, mogoče se celo srečamo, saj to prav gotovo ni bil moj zadnji obisk.

In za konec še gasilska fotka, da boste videli, kako dobra družba smo bili in pa da se zahvalimo vsem našim sponzorjem, ki so nas podprli z darilci.

avtor: Nevenka Papič

 


Komentarji udeležencev

V Toskani sem bil tokrat tretjič, žal pa dvakrat s "klasično" turistično agencijo, ki lahko zagrizenemu fotografu ponudi zelo malo..
Pogrešal sem svoje fotografije tistih znanih toskanskih motivov, ki so po zaslugi mojstra Yurka pri nas postali "evergreen"..
Zato sem se trdno odločil, da grem tokrat s "fotografi" in moja pričakovanja so se v celoti izpolnila.
Toliko odličnih fotografij verjetno ne bom naredil še dolgo. Da ne omenjam posebej odličnega vzdušja in dobre volje, ki sta nas spremljala vse dni...
Hvala vsem. Toplo priporočam!
Maksimiljan

 

Pred odhodom v Toskano sem prebral prejšnje reportaže, da bi dobil občutek, kaj pričakovati od prelepe pokrajine in po videnih slikah sem bil poln presenečenja. Ko smo prispeli v Toskano, sem že ob pogledu čez okno našega minibusa vedel, da je Toskana več kot lepa pokrajina, saj v njej prebivajo tudi prijazni ljudje, ki imajo radi naravo in imajo občutek za lepoto. Seveda je vstajanje zgodaj zjutraj vse prej kot lahko opravilo, vendar pa mi je pregled posnetih fotografij po vrnitvi domov pričaral nasmeh na ustih in željo po vrnitvi v prelepo pokrajino, tako sem dobil občutek, da je ves trud poplačan, :).
Anthony

 

Čeprav Toskano nosim v srcu (in v objektivu) že dolgo vrsto let, mi je naš foto potep omogočil vpogled tudi v nekatere od tistih koncev te čudovite pokrajine, ki jih do sedaj na mojih potepih še nisem imel priložnosti obiskati. Zadovoljen sem, da mi je bilo dano videti in izkusiti nekaj novega v prijetni družbi so-fotografov. Upam, da se še kdaj vidimo v podobni zasedbi in da skupaj preživimo in 'preklikamo' še kakšen prijeten dan.
Braco

 

Vikend, ki ga zlepa ne pozabiš!
Odlična ekipa, prijetno druženje in izmenjava mnenj z udeleženci, raziskovanje samega sebe in aparata iz povsem novih perspektiv.
Toskana - fantastična kombinacija svetlobe, barv in geometrije, kjer se kompozicija kar sama postavi v objektiv.
Toplo priporočam!
Borut

 

Malo spanja, veliko smeha, vmes pa veliko klikanja je definitivno recept za odlično preživeti čas v Toskani z e-Fotografijo. Brezmejni griči, doline, ravnine, poljane pa so glavni akterji navdušenih fotografov, ki se vračajo domov z zadovoljstvom v srcu in nikoli prepolnimi karticami. Vedno se najde še nekaj prostora in časa za dodatno fotkanje. Zato tudi velika zahvala šoferjema, ki sta se resnično trudila, da sta lahko ustavila na vsakem še tako nemogočem vogalčku.
Blanka

Sončni vzhodi, sončni dnevi in sončnice. Tak je kratek povzetek lepega potepanja po junijski Toskani, kjer v tem času valovi zrelo žito, kjer smo ugotovili, da so vsi kmetje umetniško navdahnjeni, saj ob žetvi delajo lepe vzorce na njivah, dnevi so pa tako dolgi, da je časa za fotografiranje še in še. Toliko, da ga ostane tudi za kako hladno pivo in veliko smeha.
Ja, lepo je bilo.
Karmen (že tretjič po Toskani z e-Fotografijo)

Hvala za lep vikend, kot vedno dobro organizacijo, super vodenje, nagrade, do katerih vem, da ni bilo nikoli, v zdajšnji situaciji pa še toliko manj, lahko priti; dobro voljo, prijetno in nasmejano družbo, pa gotovo sem še kaj pozabila! Seveda - lepote Toskane, v kateri sem bila z e-Fotografijo že 4.-ič, pa se mi je ponovno predstavila v popolnoma drugačni luči! Še bom šla!
Nevenka

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com