Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

V sedmih dneh okoli Balkana

11.05.2009 06:02

Helena Lovinčič

Sedem članov Kluba e-fotografija, sedem dni, sedem držav, 3500 km cest in na tisoče nepozabnih posnetkov! Čez prvomajske praznike smo se odpravili na fotopotepanje, vsak s svojimi pričakovanji. Nekateri med nami so želeli obnoviti že nekoliko obledele spomine iz svojih poti v preteklosti, drugi smo se podali šele na odkrivanja. Hrvaško in Srbijo smo prevozili – nočna vožnja – Kosovo je bilo naš prvi cilj. Da vstopamo v precej drugačen svet smo spoznali že ob mejnih formalnostih. Stroga policija, oborožena z brzostrelkami, dolgotrajni ogledi potnih listov, preštevanje potnikov, vprašanja – od kod in kam, kar je trajalo več kot celo uro. Nato je mimo nas zdrvela čudovita pokrajina, ki pa so jo kazila hitro rastoča gradnja betonskih stavb, nametanih brez pravega načrta, razdrapane ceste, ki so mestoma prehajale v nove, skoraj avtoceste. V mestih se nismo zadrževali, Prištino smo si ogledali le skozi avtomobilsko okno. In glej ga zlomka, ulovili sledi Slovenije...

 


Helena Lovinčič – Priština


Nato smo se zapeljali skozi Rugovo klisuro, sotesko, ki so jo objemale visoke pečine in prepredali številni slapovi. Njena znamenitost so tuneli izklesani skozi skalovje.

 


Marko Petrič – Rugova klisura


Na oborožene vojake, tokrat italijanske, smo znova naleteli na vhodu v sotesko, kjer so varovali najpomembnejši srbski samostan – Pečko patriarhijo in nekoliko dlje še samostan Dečane, iz katerih je vela njuna stoletja dolga zgodovina.

 


Davor Lovinčič- srbski samostan Dečani


In že smo krenili v Makedonijo. Oblačno nebo, na čase tudi deževno, nam je zagrenilo marsikateri pogled, zato je bilo jasno jutro ob Mavrovskem jezeru pravo fotografsko razodetje.



Mirko Slak – Mavrovsko jezero

 


Marko Petrič – Mavrovsko jezero


V makedonskem pravoslavnem samostanu, Sv.Ivan Bigorski, smo bili priča poroki.

 


Helena Lovinčič – Ženin in nevesta na begu


Smo si pa podrobno ogledali znamenitosti Ohrida in njegovega jezera, okusili ohridsko postrv.

 


Maja Polenšek – Ohridsko jezero

 


Helena Lovinčič – ohridski muzikant

 


Blaž Polenšek – pav, ki se je sprehajal po samostanskem dvorišču v Naumu.


In že drvimo proti Albaniji. Namenili smo se proti jugu, vse tja do Jonskega morja. Prvi postanek je bilo eno od redkih še ohranjenih turških trgovskih mest, Gjirokastra, mesto pod unescovo zaščito, mesto tisočerih stopnic, značilnih otomanskih stolpičastih hiš s kamnitimi strehami.

 


Brane Žalar – kofetarja v Gjirokasti.


Nato obmorsko mesto Saranda, s kopico hotelov posejanih ob obali, pusto v času mrtve sezone. Spraševali smo se, če je kaj bolje poleti, saj smo opazovali temne, smrdeče izpuste v morje, neprijazno betonsko gradnjo.

 


Mirko Slak – turistično obmorsko letovišče Saranda

 


Brane Žalar – albanka

 


Marko Petrič – albanec z značilnim pokrivalom


Albanija, podobno kot Kosovo, je sicer vrelišče gradenj, razriti travniki, mesta s številnimi odprtimi gradbišči, predvsem pa neizmerna smetišča vsepovsod. Odvržene polivinilne vrečke smeti v suhih strugah rek, na pašnikih, ob cestah, na dvoriščih.

 


Davor Lovinčič – več smeti kot trave za krave


Najbolj pa so izstopali nešteti betonski bunkerji, ki so posejani po celi deželi (menda jih je 750.000), njihove kupole so molele ven iz zelenih travnikov, vraščene so bile v planine, pašnike, na hišna dvorišča, ob ceste, nizale so se celo na peščenih plažah. In nato Tirana. Na osrednjem trgu smo občudovali veliki kip Skenderbega na konju, srednjeveškega plemenitaša, zaslužnega v bitkah s Turki. Njegovo ime nosi tudi albanski konjak, ki se je v nekaj primerkih znašel tudi med našimi »suvernirji«. V nekem dvorišu v Tirani pa se je skrival tudi spomin na železne čase.

 


Brane Žalar – Stalin


Obiskali smo tudi rojstni kraj Skenderbega, Kruje in ruševine nekdaj mogočne trdnjave pa tudi Butrint, ki je bilo grška kolonija, rimsko mesto, naseljen pa je bil tudi v prazgodovini in leži na majhnem polotoku med Krkom in istoimenskim jezerom.

 


Mirko Slak – Butritsko jezero


Ob Skadarskem jezeru smo se nato peljali v Črno goro. Hkrati ob prehodu meje smo vstopili tudi v Nacionalni park (plačilo ekološke takse), jezero smo občudovali ob vožnji po hribovitem slemenu, čez katerega je vodila ozka, prepadna cesta, ki nam je kar nekajkrat pognala adrenalin po krvi. Že večerni pogled na Skadarsko jezero nas je navdušil, vendar dež nam tudi tu ni prizanašal. Iz neba je teklo tudi zjutraj, za nameček se je vsula še toča, tako smo že kovali načrte, da bi bila to lokacija za katero naše naslednje fotopotepanje.

 


Maja Polenšek – Skadarsko jezero


Nato smo jo mahnili proti jadranski obali, preleteli skozi srednjeveška mesta Perast in Risan in se malce dlje zadržali v Kotorju.

 


Blaž Polenšek - staro ribiško mesto Perast

 


Maja Polenšek – Kotorski zaliv


Nato smo znova zavili proti celini, skozi Cetinje, Kolašin in si vzeli odmor ob sprehodu proti Črnemu jezeru, ki leži vpet v iglaste gozdove pod Durmitorjem. Namenili smo se prevoziti prelaz na Durmitorju, vendar tam še vedno kraljuje zima. Na cesti proti vrhu je bilo še toliko snega, da smo se morali obrniti. Zadnja fotopostanka sta bila še Pivski samostan in ogromen jez, s katerim so pred tridesetimi leti črnogorci zajezili reko Pivo in s tem uničili čudovit kanjon.

 


Davor Lovinčič – Jez na reki Pivi


K sreči se je kanjon reke Tare temu izognil. Preden so reko zajezili in poplavili dolino, pa so vendarle pred potopom rešili samostan, ga razstavili, oštevilčili in ga prestavili kaka dva km višje. Ves projekt je trajal kar 12 let! Čudovita mojstrovina, freske, ki pokrivajo vsak pedenj notranjosti, dediščina neizmerljive vrednosti.

 


Blaž Polenšek – ekipa kluba e-fotografija


Kljub temu, da smo s te čudovite poti prinesli na tisoče fotografij, je vedno marsikateri dogodek zdrvel mimo nas in pustil za seboj sled obžalovanja, hrepenenja. Eden od teh je gotovo albansko srednjeveško mesto Berat, potisnjen med težko dostopno hribovje, do katerega vodi menda razdrapana cesta. Vendar glede na hitrost tamkajšnje gradnje, lahko da ga zdaj povezuje že avtocesta! Gradijo jih tako hitro, da asfalt položijo hitreje kot uspejo podreti obcestne električne drogove, ki se tako nenadoma znajdejo sredi cestišča! Pa nam tudi tega, žal, ni uspelo ujeti v objektiv.

Helena Lovinčič

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com