Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Umetna osvetlitev

05.02.2005 14:19

avtor: Oskar Karel Dolenc

Čisto razumljivo je da, ne snemamo samo podnevi in ob lepem sončnem vremenu. Kadar je nebo oblačno in zvečer, ter ponoči, si moramo pomagati z umetno osvetlitvijo. Za to uspešno uporabljamo bliskavico, ki ji bolj pogosto rečemo tudi »fleš«. Seveda z bliskavico ne osvetljujemo celotne pokrajine, pač pa detajl v ospredju, ki bi bil sicer neizrazit ali celo samo silhueta. V ta namen imajo sodobne kompaktne kamera analognega in digitalnega tipa že vgrajeno bliskavico, ki jo sproži avtomatika kamere, čim se ji zazdi, da je pretemno, ali je predmet v ospredju v protisvetlobi. Tudi sodobne zrcalnorefleksne kamere, nižjega in srednjega razreda, imajo vgrajeno bliskavico za pomoč pri doosvetljevanju v slabših svetlobnih pogojih. Profesionalne kamere pa seveda »prisegajo« samo na bliskavice kot dodatno opremo, kjer izbiramo moč bliskavice glede na potrebe in namen snemanja.

   Toliko za uvod; da pa ne bo zmede pojdimo lepo po vrsti. Ločimo tri osnovne načine snemanja pri umetni svetlobi:

-         snemanje s priložnostno osvetlitvijo ( luči v prostoru, luči na ulicah, osvetljene pomembne zgradbe, itd.);

-         snemanje z bliskavico;

-         snemanje z reflektorji ali ateljejsko snemanje.

  Pri priložnostni svetlobi lahko uporabimo dva načina:

-         z daljšimi osvetlitvenimi časi  in uporabo trinožnega stojala;

-         z bolj občutljivimi filmi oziroma višjo nastavitvijo občutljivosti pri digitalnih kamerah, kjer pa moramo pri filmu računati na povečano zrnatost filma, pri digitalnem zapisu pa z večjim šumom.

Resnici na ljubo moram povedati, da se je kvaliteta negativnih filmov izredno povečala in je zrnatost vse manjša, pri diafilmih pa tu nekoliko zaostajajo. Podobno je pri digitalnih kamerah. Novejša je kamera in višjega cenovnega razreda, bolj so izboljšani programi za odpravo šuma že v samih kamerah. Zanimivo pa je, da se pri obeh tipih kamer kvaliteta poveča z uporabo dodatne bliskavice. Kot sem že omenil so diafilmi bolj podvrženi zrnatosti in zato fotografi redko kdaj uporabljajo filme z višjo občutljivostjo od 100 ISO. Raje uporabijo več dodatne luči, kar ni težko v studiju z dobrim svetlobnim parkom. Poleg tega ne smemo pozabiti, da imamo diafilme za dnevno in umetno svetlobo, pri digitalnih kamerah pa to rešujemo z izravnavo beline.

    Na sliki 1in 2 vidimo dva posnetka istega motiva v različnem času večera. Prvi posnetek kaže zgradbo tik pred nastankom noči, ko so luči na parkirišču in v zgradbi že prižgane. Svetlobe je še ravno toliko, da ločimo vse glavne detajle in je dosežena potrebna globina. Drugi posnetek pa je narejen okoli 22 ure, ko je bila popolna tema. Ker je rahlo deževalo, sem z odsevi na mokrem asfaltu dobil dodatno globino, zgradba pa je z obstoječimi reflektorji lepo osvetljena.

 

 

Slika 1

 

 

Slika 2

 

  Tudi slika 3 je osvetljena z že obstoječo razsvetljavo pri delu v predoru. V tem primeru sem slikal iz teme proti vodnim curkom, naslonjen na steno predora. Ker je bilo preveč vode in blata, sem kamero na stativu stiskal k telesu in tako uspel s časom ene sekunde napraviti dober posnetek. Pri vseh treh posnetkih sem uporabil kamero Hasselblad.

 

 

Slika 3

 

   Snemanje z bliskavicami, fleši, je že posebno poglavje. Zdaj, ko ima že vsaka kompaktna kamera grajeno bliskavico za prvo pomoč pri reševanju manjših svetlobnih težav, je to lahko tudi neke vrste potuha. Dostikrat fotoamaterji pozabijo, da te bliskavice nesejo le dobra 2- 3 metre, ostalo pa je stvar slučaja ali pa dovolj svetel prostor, v katerem snemamo. Kot sem že napisal, se ta bliskavica po potrebi vključi sama in kamera sama določi pravilno osvetlitev. V naravi pa se moč bliska hitro izgubi in je za prednjim planom črna tema. No za ta primer so tudi izdelali program za snemanje z daljšimi časi, kjer po bisku ostane zaklop še nekaj časa odprt in omogoči osvetlitev okolice. Ta program je običajno označen z lunco in znakom bliska. Pri zrcalnorefleksnih kamerah z vgrajeno bliskavico pa nastopi problem neustreznih objektivov. Teleobjektivi ali širokokotni objektivi izven osnovnega zooma(35-80 mm), običajno mečejo senco na motiv in škoda je tu. Za to smo prisiljeni uporabiti dodatno bliskavico, katero pritrdimo na kamero ali jo z njo samo kabelsko povežemo, da dobimo pravilno osvetlitev tudi pri drugih objektivih. 

Pri vgrajenih bliskavicah ne smemo pozabiti, da imamo na voljo več različih možnosti: lahko jo vključimo na našo željo za doosvetljevanje senc( oznaka fill in), funkcijo predbliska ali posebne lučke, za preprečevanje rdečih oči, pa še kaj bi se našlo… Ponovno opozarjam, da je treba pazljivo prebrati navodila, da boste te programe pravilno in pravočasno uporabili.

   Bliskavica je bila nekoč v svojih začetkih v obliki bliskovnega prahu, ki so ga ročno ukresali pri sami ekspoziciji. To ste lahko videli v starih filmih. V glavnem je to magnezijev prah, ki ga občasno še zdaj uporabljamo pri fotografiranju velikih kraških jam.Ker pa so se pri fotografiranju s prahom rade dogajale nesreče, najpogosteje manjši ali večji požari, so ta prah zvaljali v folije in razrezali v rezance zaradi večje površine. Te so potem zaprli v bliskovno žarnico. Kasneje je magnezij zamenjal aluminij. Tudi v tem primeru vsebina žarnice zgori in da svetlobo za osvetlitev. Ta blisk je že bolj nadzorovan in tudi osvetlitev točno določena. Žal je vsaka žarnica samo za enkratno uporabo. Razvoj je pripeljal do današnjih bliskovnih luči-flešev, kjer se žlahtni plin v cevi samo ionizira in zažari, torej ne zgori, podobno kot blisk v naravi. Zato jo lahko uporabimo večkrat. Jakost bliska je določena s tako imenovanim vodilnim številom, ki nam pove katero zaslonko moramo uporabiti pri določeni razdalji do objekta. Seveda je ta odvisna tudi od občutljivosti filma, oziroma nastavitve občutljivosti ISO v digitalnem aparatu.

  Torej: VODILNO ŠTEVILO=RAZDALJA x ZASLONKA

Če hočemo dobiti vrednost zaslonke, enostavno delimo vodilno število naše bliskavice z ustrezno razdaljo v metrih. Ker imamo ponavadi bliskavico neposredno vezano s kamero in njeno elektroniko, pride tako računanje v poštev le takrat, ko moramo vedeti, ali bo blisk dosegel določeno območje. To lako opravimo tudi s testnim bliskom, ki pa žal ne upošteva objektiva in raznih dodatkov na njem(filtri, vmesni obročki). V dobi digitalne fotografije je to sedaj lažje, ker nas poizkusni posnetek praktično nič ne stane, zato enostavno po ekspoziciji pogledamo na zaslon in ugotovimo kakovost posnetka. Tu si lahko pomagamo še s histogramom; tako potem dokaj točno vemo ali je posnetek uspel ali ne, ter ga v nasprotnem primeru s korekturami ponovimo.

Za dokumentarno snemanje pač nataknemo fleš na kamero, vključimo program P, vse ostalo je stvar elektronike. Drugače pa je pri zahtevnejših posnetkih, ko kombiniramo obstoječo svetlobo v prostoru in uporabo bliskavice. Najprej moramo izmeriti svetlobo v prostoru, potem območje prostora in upoštevati jakost bliska, razmišljati o kompoziciji, in celo računati. To je že »višja matematika«, ki jo osvojimo s prakso.

  Marsikateri fotoamater ali profesionalec ima še klasično kamero s centralnim ali zavesnim zaklopom. Kakšen zaklop ima vaša kamera, je važno zaradi sinhronizacije časa osvetlitve z bliskom. Vedeti moramo, da traja blisk samo tisočinko sekonde ali še manj. Zato potrebujemo tisti čas osvetlitve, ko je zaklop popolnoma odprt, da nam blisk osvetli celoten posnetek. Pri centralnem zaklopu to ni ravno pomembno, ker že ime pove, da osvetlitev deluje centralno. Pri zavesnem zaklopu pa se zavesi odpirata (vodoravno ali navpično) ena za drugo. Če nimamo pravega časa bo na posnetku osvetljen samo del slike. Ta čas je pri klasičnih kamerah označen s simbolom x in je za različne kamere različen. Pri sodobnih elektronskih kamerah pa se pravi čas vključi sam takoj, ko priključimo bliskavico na kamero. Ponovno pozor! Berite navodila za kamero in bliskavico, ker je tudi tu možnih več različic uporabe bliskavice. Vedeti moramo še to ta tudi originalne bliskavice za določene firme, niso vedno kompatibilne tudi za kamere iste firme digitalnega tipa.

  Omenil sem že, da pri posebnih posnetkih določamo sami, kako bomo osvetlili. Včasih bomo z bliskavico samo doosvetljevali, n.pr. portret. Drugič bomo z bliskavico osvetlili glavni objekt in ga zamrznili v gibanju, z daljšim časom osvetlitve pa osvetlili še prostor okoli njega. Potem imamo funkcijo sinhronizacije na 1. ali 2. zaveso, da ustvarimo vtis gibanja, itd. Vse to zahteva pozorno študijo navodil in pa seveda dosti vaje. Ko ugotovimo optimalne pogoje za določen motiv, kar pri digitalnih kamerah lahko preverjamo takoj, si jih zabeležimo, da se v podobnih primerih ne bomo ponovno lovili pri nastavitvah. Pri delu z več bliskavicami si napravimo celo določeno shemo, da bo delo lažje. Več o tem v naslednjem prispevku, ko bom obravnaval delo s studijskimi bliskavicami, ki pa jih lahko uspešno nadomestijo tudi dovolj močne ročne bliskavice. Sedaj pa si poglejmo še dva primera, kjer sem s priložnostno svetlobo in eno samo bliskavico napravil dokaj uspela posnetka.

Na sliki 4 sem moral posneti različne predmete za reklamni prospekt neke trgovine. Bliskavico sem postavil delno s strani, da so predmeti osvetljeni bolj plastično. Poleg tega sem prižgal svetilki, da delujeta bolj živo in poleg tega dodajata nekoliko topel ton sami sliki. Če bi vzel prekratek osvetlitveni čas, bi blisk svetlobo svetilk izničil. Zato mora bliskavica osvetliti malo plastiko in celotno kompozicijo, ko pa ugasne, imajo žarnice dovolj časa, da prikažejo svojo svetlobo(kamera Hasselblad in fleš z uporabo dežnika, na desni strani pa sem imel še bel odbojnik za lepšo razsvetlitev senc). Torej moramo izmeriti posebej luči in posebej jakost bliska.

 

 

Slika 4

 

Na sliki 5 je posnetek predora za meteorno vodo v vasi San Daniele v Italiji. Predor je dolg 5 km in raven, grajen s posebno vrtalno napravo. Da bi razsvetlil tak predor na čim večji dolžini, bi moral napeljati in postaviti kopico flešev. Vse sem opravil z enim samim ročnim flešem in šibko svetlobo neonk, postavljenih v razmaku 50 m. Bil sem temno oblečen, kamero sem postavil na stojalo in vključil čas B. Ker je predor okrogel, sem bliskal stran od sebe diagonalno v smeri gibanja. Vzel sem zaprto zaslonko, polno jakost fleša in štel korake zaradi enakomerne osvetlitve.

 

 

Slika 5

 

Po vodilnem številu fleša sem izračunal na koliko metrov moram prožiti fleš. Na ta način sem osvetlil cca 80-100 m predora v ospredju, ostalo je opravil dolg osvetlitveni čas. Pri tem je važno, da ne pridemo med blisk in objektiv kamere.

 Takih primerov bi lahko še veliko prikazal, pa naj nekaj ostane za našo fotodelavnico, kjer bomo poizkušali tudi kaj praktično .

 

 


 

V soboto 26.2. bo organizirana delavnica na temo "Uporaba bliskavice v paksi". Prijave bodo možne v Forumu e-fotografija. Spoznali bomo možnosti uporabe bliskavice, kontroliranje njene svetlobe in uporabo različnih pripomočkov za še boljšo doosvetlitev motiva. Če znamo svetlobo iz bliskavice pravilno kontrolirati, nam je lahko svetloba iz nje odličen pripomoček za še boljšo fotografijo.

 


 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com