Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Tajska FotoPOTEP II. del - Na jug, na morje

07.08.2016 15:19

Avtor: Matjaž Intihar

Ekipa 1. FotoPOTEPa po Tajski. Še gasilska pred hotelom v Bangkoku (članek I. del Tajska FotoPOTEP), jutri pa že zgodaj zjutraj na morje (II., III. in IV. del).

 

II. del - Na jug, na morje

Budilka se je oglasila ob štirih. Ja, zjutraj. Ob petih smo zmenjeni za prevoz na letališče, gremo na otok Ko Lanta. Čakajo nas peščene plaže, toplo morje in nekaj izletov s hitrimi čolni.

Kot tisti, kateremu sledi skupina vstaneš z malo skrbi. Za prevoz smo zmenjeni ob 5h, toda ali bo šofer res prišel? Že doma sem preko agencije naredil rezervacijo, vendar nisem imel nobenega podatkov kdo pride. Plan B nam ostanejo taksiji, časa je dovolj.
Kot ob prihodu na Tajsko je bila tudi tokrat skrb odveč. Počasi se je treba navaditi, da imajo Tajci turizem v glavi. Čeprav jim gre vse na »Sabai, sabai«, pa kjerkoli si dogovorjen ure in plani držijo.

Do letališča je dobrih 30km. Če smo imeli prejšnji dan na isti cesti za nazaj v hotel popolen zastoj in kilometerske kolone, je ob tej uri cesta še prazna. Letališče Don Muang (DMK) je namenjeno predvsem azijskim nizko cenovcem. Formalnosti opravimo hitro. Vendar do terminala ni kratka pot, kar dobro da imamo zalogo časa.

Kot povsod v notranjih prostorih, tudi v letališki stavbi klima dela s polno paro. Kdor je jopico pustil v kovčku je odločitev krepko obžaloval. Tudi dolge hlače so še kako dobrodošle. Res neverjetno, kako radi imajo klimo na polno. Za nas, ki nismo vajeni hladnega pihanja je močno neprijetno. Končno v avion in gremo.

Let do letališča Krabi (KBV) traja uro in pol. Če sem bil pomirjen glede jutranjega prevoza na letališče, se mi je sedaj spraševalo, ali nas bo čakal šofer na tem letališču.

Otok Ko Lanta leži v Andamanskem morju. Na sproti proti zahodu je zloglasni in turistični oblegani Phuket. Je odlično izhodišče za množico manjših otokov in potapljanje okoli njih. Nekatere izmed njih bomo obiskali, opis bo v III.delu. Med drugim tudi zloglasni turistični Ko Phi Phi, v bližini je otok Phi Phi Lee in zloglasna plaža Maya Bay, kjer so snemali film The Beach. Na vzhodu so otoki Ko Kradan za vse, ki žele mir ob peščenih plažah, v otok Ko Muk pa zaplavate v dolgi temni podzemni jami (Morakot cave) in, ko priplavate ven ste na okrog in okrog zaprti peščeni plaži.

 

Tudi tokrat je bila bojazen odveč. Komaj se je začelo jutro, že smo na široki cesti. Pred nami je 100km vožnje do otoka Ko Lanta. Če bo šlo hitro bomo ujeli še zadnje minute za zajtrk v hotelu. Iz te moke ne bo kruha, šofer Tamin pove, da je do otoka Ko Lanta sicer samo 100km, vendar nas vmes čakata dva trajekta. Kar pomeni nekaj čakanja. In na koncu smo bili tri ure na poti. Vendar tako ali tako nismo imeli namen čimprej priti v hotel in ležati pod palmami. Na FotoPOTEPu naj se kaj dogaja in ja, imeli smo veliko zanimivostmi na poti. Le klima, klima! Tajcev ne moreš nikakor prepričati, da jo zmanjšajo. Ne v trgovinah, restavracijah, letališčih, avtobusih in sedaj v našem kombiju. Enostavno jo imajo zakodirano na, »full«. Kdor se še ni pripravil, da ima nekaj za ogrnit vedno s seboj, podobno kot dodatne objektiv za fotokamero, si proti mrazu in pihanju poizkuša pomagati na 100 in 1 način.

Ogrinjalo, jopica, vsaj dolgi rokakavi so še kako dobrodošl, če greš v notranje prostore na kavo. Drugače ni nič kaj prijetno, saj samo iščeš kje manj piha.

Prva pomoč za premočno klimo v avtu. Mi žal nismo vajeni tako močnega hladnega pihanja klime. Na Tajskem je to nekaj normalnega in nihče te ne razume, da te to moti. Torej velja, pomagaj si sam!

Video - Ko turist ne verjame, da ga na Tajskem lahko prekleto zebe!

 

Tamin vozi hitro, zelo hitro. Na odprtih, praznih cestah vsi vozijo hitro, kar smo doživeli že v Bangkoku in na izletih po okolici. Seveda, če avto dovoli, saj se predvsem stari preobteženi tovornjaki komaj premikajo. Na Krabiju prometa še zdaleč ni toliko kot v Bangkoku in njegovi okolici. Promet je tekoč in vse gre na "Sabai, sabai", brez nam od doma poznane živčnosti. Po solidni dvo pasovnici se peljemo mimo nekaterih vasi. Dogajanje ob hišah, kot življenje je opazno drugače kot v prvih dneh, ko smo spoznavali Bangkok in vasi ter mesta na severu.

Južni delu Tajske, kamor spada provinca Krabi je že muslimanski. Budistov in njihovih templjev ni veliko. Ženske si s črnim ogrinjalom pokrivajo lase, vendar so na ulicah, smejijo se, nič ni narobe, če jih fotografiraš in celo vozijo zanimivo različico Tuk-Tuka.

Še eno zanimivost smo takoj opazili. Ni turističnih avtobusov, kombijev, hotelov. Na ulicah so sloni, uporabljajo jih za prenos težjih bremen.

Smo daleč od kaotičnega, a prijetnega Bangkoka. Južni del Tajske se spremeni tudi versko. Vendar seme budizma ostaja tudi tu. Muslimani so dovolj odprti, ženske se smejijo, ne bežijo pred fotokamero in delajo vsakdanja opravila.

Slon na cesti, v mestu, vidimo jih lahko kjerkoli.

 

Po uri vožnje pridemo do pomola in prvega trajekta. Na tabli piše Hua Hin Pier. Nekaj kolone je, a smo blizu zapornice, vode ter pomola kjer pristane trajekt. Odpremo vrata in v avto dobesedno puhne vroč, vlažen zrak. V bistvu nam celo paše, saj smo od klime vsi premraženi. V trenutku pritečejo otroci s košarami v rokah. Prodajajo sadje, oreške, pijačo. Lačni, žejni, z veseljem pokupimo nekaj vrečk in Tamin pravi, da smo jim naredili posel ter veselje za cel dan. Prave turistične sezone še ni in malo turistov gre na otok. Otok Ko Lanta tudi ne slovi kot neka večja turistična destinacija, zato smo mi zanimivost in atrakcija.

Otroci prodajajo sveže sadje, oreščke, pijačo. Predvsem sadju polnega okusa se ne moreš upreti.

 

Zunaj je vroče, res pasje vroče. V avtu pa še vedno hladno, prehladno in paše malo pregreti telo od ledene klime. Sonce je močno in prav čutiš pikanje na koži. Brez kap in klobučkov ne gre. Hodim ob avtomobilih, ki so v vrsti za tajekt. So različnih letnikov, proizvajalcev in njihove ohranjenosti. Za nekaj njih niti ne vem kako lahko sploh še vozijo. Pleh cveti, kolesa so po strani, gume brez profila, ni stekel razen vetrobranskega.

Mopedi so najbolj razširjeno prevozno sredstvo. S pomočjo domače iznajdljivosti ga spremenijo v vse možne tovorne variante.

Samo, da hladi.

Tako je bil obtežen, da je šel komaj kaj hitreje kot pešec.

Čakanje na trajekt je kot nalašč za ogled že zdavnaj iztrošenih avtov ter tovornjakov. Vendar jih še kar uporabljajo. Dokler gre, gre.

Ta je bil sploh posebnež.

Potujoča pumpa je postavljena kar na pickup vozilo. Cisterna je že močno rjasta, nafta pa veselo kaplja navzdol. Na trajektu se nihče ne sekira za to, marsikdo si kje na robu trajekta prižge cigareto.

 

 

Na trajekt

Video - Trajekti?

 

Splača se vzeti kamero in poslikati te zanimive "kripe", katere pa očitno še služijo svojemu namenu. V bližino se pripelje nekaj splavu podobnega. Gledamo in vsi pademo v smeh. Dvignemo kamere in začenjamo fotografirati. Proti nam se pelje trajekt. Hja, če bi se za naše poznavanje trajekta temu lahko sploh tako reklo. Pri nas bi kaj takega uporabljali za brod preko mirne ozke reke. Zaradi plime je voda med kopnim in prvim otokom kar hitra. Manjši čoln ob zelo počasnem trajektu da gas, močno se zakadi iz tam nekje, dimnika ali večje izpušne cevi tako ali tako ni in čoln gre direktno na trajekt. V bistvu se kar zakadi v njega. Šele takrat smo spoznali, da je to njihova različica remorkerja. Trajekt rine k pomolu, da ga ne odplavi močan tok. Kar ne moreš verjeti na kakšen način vse to deluje. Po "Sabai, sabai", pač.

Trajekt?

Takoj ko se trajekt dotakne kopnega, se začne izkrcevanje. Ni čakanja na šefa "palube".

Mopedi so glavno prevozno sredstvo. Trajekt je prazen, zdaj smo mi na vrsti, da zapustimo kopno.

 

Avti gredo iz trajekta po polžje. Eden po eden, nihče ne hiti, nobenemu se ne mudi, da bo minuto prej na lokaciji. Sabai, sabai, bi moral biti vcepljen marsikateremu romarju na hrvaške otoke, ko vsi živčni iščejo cm prednosti, da bi le prej prišli na kopno.

Trajekt gre malo naprej, malo nazaj. Kot ga nese tok in pritiska remorker.

Odprejo zapornico in zdaj je čas, da gremo mi na trajekt. Ma resno? Tu gor gremo? Trajekt je tako na hojladri, kakšna sta šele druga dva, saj je ta že na daleč videno novejši in večji. No tistega drugega, res zdelanega, smo spoznali ob vračanju. Vendar tudi ta, boljši, je močno prerjaven. Vidne so luknje. Ograja ne drži več, po tleh je pa kar asfalt in še tu se najde kakšna luknja in pogled v vodo. Zanimiva plovna izkušnja se začenja. Na trajekt gre okoli 30 avtov. Čeprav je marsikdo še ostal za zapornico, je med avti še dovolj prostora. "Sabai, sabai", saj pride drugi, kaj bi se obremenjeval s centimetersko postavitvijo.

Rjavina I.

Rjavina II. Velik del ograje manjka. Kjer pa je, je bol umetniški, kot varnosti izdelek.

Rjavina III.

Rjavina IV. Kot bi ti kdo nastavil "mino", smo rekli včasih. Zdaj se pa nasloni, utrujeni potnik. hehe

 

Opazim rešilne jopiče. Opa, napredek, za varnost je poskrbljeno. Gremo. Mali remorker se umakne, trajekt zagrabi tok in z res polžjo hitrostjo gremo na drugo stran. Bomo prišli še danes? Vendar vse skupaj je treba jemati dopustniško in z dobro mera heca, ter fotografsko zavzeto. To je to, tudi mi smo že malo cepljeni na "Sabai, sabai". Družba je prava, zanima nas vsaka zanimivost in vse skupaj jemljemo kot odlično fotoavanturo.

Za varnost je poskrbljeno.

Štart. Šlo je tako počasi, da smo do drugega brega rabili 20 minut.

 

No pa pojdimo višje, na palubo. Imajo bar in hladno pivo, se poheca Stane. Stopnice so povsem zarjave, kak kos železa manjka. Pohodne železne plošče so že pošteno luknjaste. Vendar vse skupaj nam doda še več dobre volje in FotoPOTEP dobi še malo pridiha pravega avanturizma. Na ozki palubi, ki pa ima celo klopi in streho za senco se vsedemo in začnemo uživati v tej brezskrbnosti časa. Tajska ti po nekaj dneh že zleze pod kožo in počasen način življenja s "prepovedano" živčnostjo se te hitro prime. Krasen dopust, potovanje, FotoPOTEP, vse teče in še ritem je umirjen. Počasi pozabiš na domač, hiter način preživljanja dni.

Paluba z mrzlim pivom, sladoledom..., hehe. No senca je, klop tudi, predvsem so za nas zanimivi motivi na trajektu. Vse drugačno in že kar malo hecno, nam kljub utrujenosti drži odlično voljo.

 

 

Otok Ko Lanta

Od počasne vožnje zasanjani slišimo tisti znani, gremo! Prišli smo čez prvi rokav. Tu je že otok Ko Lanta Noi (mali otok Lanta), ki pa je v nadaljevanju razdeljen s še enim rokavom. Čaka nas še drugi trajekt na Lang Sod Pier, ki je na naši destinaciji Ko Lanta Yai (veliki otok Lanta). Vožnja po cesti v hladnem kombiju do drugega trajekta je kratka. Počakamo na še en zasanjan plov in že smo na naši destinaciji. Ozka ožina deluje kot reka in kmalu smo na otoku Ko Lanta, ki je širok 6 in dolg 30km. Na njem ni mest, so le vasi (Old Lanta, Kantiang Bay, ciganska vas Saladan) in ob peščeni plaži Klong Nin Beach dolg kompleks manjših hotelov. Vendar v primerjavi z otokoma Phuket ali Ko Samui, tu ni množičnega turizma. Še največ je "backpekerjev", ki se zadržujejo na sredini zahodne strani otoka v vasi Lanta Klong Nin.

Čeprav smo v kraju kjer je ob obali več manjših hotelov ali bungalovov, pa turizma ni čutiti. Ko Lanta je pravi otok peščenih plaž za tiste, ki imajo radi mir ali željo potepati se in raziskovati otok.

Med plažami in hoteli se večina premika s "tuk-tuki". Le da imajo tu posebne, doma narejene prikolice, katere priklopijo na skuter.

 

Vozimo se ob peščeni plaži Klong Nin Beach. V nekaj kilometrski vrsti blizu obale so razpotegnjene manjše bivalne stavbe, trgovinice, turistične agencije in hotelčki. Ura je komaj 11, mi smo že iz Bangkoka prileteli na Krabi in se s pomočjo dveh neverjetnih trajektnih voženj ustavili pred hotelčkom. Ker ni veliko turistov na otoku, v hotelčku z okoli 30 sobami je samo par gostov, smo pričakovani in sobe pripravljene. Seveda, s prižgano klimo. Pogled preko visokih palm proti bližnji peščeni plaži je čudovit. Zagledamo bazen in že vemo, kje bo danes naša glavna točka. V 10 minutah smo se srečali na ležalnikih. Oddih, sprostitev, uživanje se je začelo. Planiranje za naslednje dni smo naredili kar v bazenu s kozarcem viskija v roki. Kako paše bazen po tednu dni vroče Tajske.

Dobrodošlica ob prihodu. Vse se naredi z nasmehom. No, po tednu dni smo se ga že tudi mi nalezli in ga vsem z veseljem vračamo. Po moje še spimo z njim!

Sobe v Andaman resortu. Čisto, urejeno, pospravljeno, hladno. Bo klimo dat na nekaj stopinj višje za naše dobro počutje.

Sonce, palme, bazen in še šank je odprt. Po sedmih urah zanimive poti iz Bangkoka se vse tole skupaj še kako prileže. In še tisto najboljše, turistov na Ko Lanti je za vzorec.

 

 

Na plaži

Popoldan se sprehodimo po peščeni plaži. Dolga je šest kilometrov, nato je nekaj skal in nadaljuje se nova. Idealno za sprehode, tek. Večina raje leži ob bazenih kot na plaži. Tudi kopalcev v morju ni veliko. V bistvu težko plavaš, saj je voda plitva. Izgleda, da bo čudovit sončni zahod. Počakajmo ga, potem na večerjo.

Ena za članek in fotoknjigo.

Ko imaš dolgo peščeno plažo samo zase.

Čas za umirjeno fotografiranje. Kot motiv pa "frangi pangi" in test objektiva z odprto zaslonko.

Poizkus s kompaktno kamero.

Makro na plaži.

Ko se ustavi čas in vsak uživa po svoje.

"Ko bom velik bom mornar". V iskanju motiva čakajoč na sončni zahod.

Kamorkoli stopiš se odkrije nov zanimiv motiv.

Majhni rakci valijo kuglice iz zmočenega peska in ustvarjajo čudovite arhitekturne rešitve.

Školjka na potovanju.

Pojutrišnjem pa s temi hitrimo čolni na manjše, a dobro znane otoke Phi Phi, Ko Kradan...

Sploh ni treba reči, ali vas lahko fotografiram. Azijke so vedno za fotohec.

Še malo in pride čas "svetlobe za bogove". Vsi zavzamemo svoje mesto na obali in čakamo, da narava kot slikar riše nebo.

 

 

Sončni zahod

In zahod je bil res prečudovit. Počakali smo ga kar na terasi našega hotela. Kdor je želel bolj uživati kot fotografirati iz večih koncev, mu še vstati iz stola ni bilo treba. Narava je barvala nebo in delala kuliso samo za nas. Ni veliko naravnih pojavov, kateri lahko gledalce po celotnem planetu tako navdušijo in v fotografijo dodajo mnogo "lažnih", a očesu in duši všečnih ter čustvenih barv. Fotokamere so izkoristile še zadnjo energijo iz baterij. Tudi tu je nastal del članka z nasveti o fotografiranju sončnih zahodov "Sončni zahod / Svetloba za bogove"

Uživati ali fotografirati?

V zadnji svetlobi, domov.

Tu je, "blue light".

Prvi plan. Cinglca!

Hitra sprememba plana, glede prvega plana, hehe

Konec! Svetloba za bogove je šla. Še pol ure bo nebo modro, a bolj kot motivi je bila zanimiva hrana.

 

Zdaj pa na večerjo. Nismo želeli v eno izmed hotelskih restavracij ob plaži. Raje smo šli peš po ulici in si ogledovali ponudbo. Niti je ni bilo veliko, vidi se, da gostje hotelov raje jejo kar v njihovih restavracijah. Ustavimo se ob prijetnem lokalu z bogato ponudbo in dovolj veliko mizo za celotno skupino. Konec koncev nas je bilo 10 in okusi, ter želje so različne. Malo smo se v Bangkoku že prenajedli tajske hrane, bi pasalo še kaj drugega. Še vsedemo se ne, že pride osebje in na polno vklopijo ventilatorje. Če jih ne bi ugasnili, bi po moje morali kar oditi, kajti nekateri so postali močno občutljivi na klimo in prepih.

Kot se za FotoPOTEP spodobi smo imeli fotokamere in bliskavice s seboj. Na plaži in v restavraciji smo se še kaj naučili o fotografiranju z dodatno svetlobo in preizkusili opremo. Težav s fotografiranjem ni, domačini so tako ali tako vedno za šale pri fotografiranju.

Vroče je, vsedeš se in želja po hladni pijači je tu. Kaj izbrati? Ni pomembno, le da bo hladno.

Naročiš, greš v kuhinjo in škljoc.

Fotografski duh.

Majčke za udeležence. Nikoli se ne ve, kdaj si izgubljen na Tajskem.

 

 

V III. delu članka

Jutri pa naprej v raziskovanje otoka. Ko smo šli na večerjo nas na cesti zaustavi domačin in ponudi prevoz s kombijem. Nekaj obveznega "cenkanja" in že smo dogovorjeni, da se naslednje jutro za cel dan zapeljemo po otoku.

I. del - Bangkok, tigri, tržnice, most na reki Kwai    /    III. del - Izlet po otoku Ko Lanta

IV. del - Otoki Koh Phi Phi, Koh Mook, Koh Kradan, James Bond island

V. del - Na sever / Chiang Mai, dolgovratke, Zlati trikotnik (v pripravi)

Zapis udeleženke - Tajska / FotoPOTEP 2014

Phuket - Vegetarijanski festival (kri, bolečina, trpljenje) - Tajska / FotoPOTEP 2015


Od 31. oktobra do 12. novembra 2016 bo potekal naš III. FotoPOTEP po Tajski
Več in prijave... Vstopi

 
Avtor: Matjaž Intihar

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com